<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2714/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2714.2017

Evidenčna številka:VSL00011714
Datum odločbe:16.05.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbara Krpač Ulaga (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:osebna služnost stanovanja - služnost dosmrtne rabe nepremičnine - zapustnikovo razpolaganje pred smrtjo - volilo - priposestvovanje služnosti - priposestvovanje osebne služnosti - uporaba prava - uporaba določb Občnega državljanskega zakonika (ODZ) - pogoji za priposestvovanje - priposestvovanje in pravična posest po odz - posest nepremičnine - pravni naslov za posest - dejanska oblast nad stvarjo - detentor - družinska skupnost - priposestvovalna doba - začetek teka priposestvovalne dobe

Jedro

ZTLR v določilu 71. člena določa, da kdor iz naslova delovnega ali podobnega razmerja ali v gospodinjstvu izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega in je dolžan ravnati po njegovih navodilih, nima posesti. Ker je šele z odselitvijo zapustnika leta 1987 družinska skupnost razpadla, sta tožnika šele tedaj lahko nastopila posest nepremičnin.

Ker SPZ priposestvovanja osebne služnosti ne ureja, prav tako ne ZTLR, je sodišče prve stopnje utemeljenost zahtevka pravilno presojalo po določilih ODZ.

ODZ glede priposestvovanja stvarnih in osebnih služnosti v paragrafu 1460 kot pogoje priposestvovanja določa pravično, pošteno in pristno posest, ki je trajala ves po zakonu določeni čas. Posest je pravična, če se opira na veljaven pravni naslov, to je pravni temelj, ki je sposoben za pridobitev (paragraf 316 ODZ). Z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča z 4. 4. 1960 je bilo uveljavljeno pravilo, da znaša priposestvovalna doba za nepremičnine 20 let.

Tožnika zatrjevanega pravnega naslova - obstoja ustnega dogovora z očetom zapustnikom nista izkazala. Zgolj dalj časa trajajoče uporabljanje oziroma uživanje nepremičnin še ne pomeni priposestvovanja in s tem pridobitve osebne služnosti.

Izrek

I. Pritožbama prve in druge toženke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek drugega tožnika zavrne;

- v III. točki izreka tako, da sta tožnika dolžna prvi toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.637,45 EUR ter drugi toženki v znesku 1.986,79 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. Pritožba prvega tožnika se zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnika sta dolžna v roku 15 dni povrniti prvi toženki 540,59 EUR, drugi toženki pa 540,59 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da v korist drugega tožnika obstaja osebna služnost stanovanja na nepremičnini parc. št. 1, k. o. X, in 2, k. o. X, do celote in dosmrtno, ter ugotovilo, da razpolaganje zapustnika v oporoki sklenjeni pri notarju A. A. IO 034/06 s 1. 12. 2016 glede določitve pravice brezplačne uporabe hiše z zemljiščem na parc. št. 1 in 2, obe k. o. X, v korist drugega tožnika ne predstavlja volila, ki bi se vštelo v njegov dedni delež (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta prva in druga toženka dolžni nerazdelno plačati drugemu tožniku pravdne stroške v znesku 926,73 EUR, ter da je prvi tožnik dolžan plačati prvi toženki 845,63 EUR, drugi toženki pa 1.238,17 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi so se pravočasno pritožili prvi tožnik ter prva in druga toženka.

3. Prvi tožnik navaja, da je sodišče navedlo, da šteje, da tudi on izpolnjuje potreben pogoj dobrovernosti oziroma poštenosti, vendar pa pogoj potrebnega časa ni izpolnjen. Sodišče prve stopnje je za pričetek priposestvovalne dobe nepravilno štelo leto 1987, ko je pokojni oče dejansko zapustil družino in odšel živet na Primorsko. Tožnika sta dobroverno posest nepremičnin nastopila, ko sta postala polnoletna in se zaposlila. Hkrati je s tem prenehala obveznost roditeljske skrbi pokojnega kot očeta in torej ni več moč govoriti o družinski skupnosti, kot je bilo zavzeto stališče v izpodbijani sodbi. Takrat sta namreč postala samooskrbna, pri čemer roditeljska obveznost staršev za otroke preneha z njihovo polnoletnostjo, zaposlitvijo in samooskrbo, kar je v primeru pritožnika nastopilo leta 1969. Pokojni oče od njiju nikoli ni zahteval, da se izselita, nikoli ni nasprotoval posesti tožnikov, zato sta štela, da je v resnici nastala njuna pravica bivati, uporabljati in skrbeti za navedeni nepremičnini. Postavljanje postavke poštenosti pod vprašaj, ker naj bi mati iztožila vknjižbo svoje pravice osebne služnosti, ni utemeljeno. Bistveno je, da je pokojni vedel in se strinjal, da sinova tožnika rabita, uživata in skrbita za posest. Da ne gre za nikakršen prekarij, prav tako izkazano kaže dejstvo dolgoletnega izvajanja posesti, kot tudi vlaganja in skrb za nepremičnini. Sodišče je navedlo, da njuna poštenost, torej tudi pritožnikova, ni sporna, pri čemer je v povojnem času vpis služnosti v zemljiško knjigo izgubil pomen. Izpostavlja določilo 1470 člena ODZ, po katerem služnosti in druge posebne pravice na tujem svetu, ki niso vpisane v javne knjige, pošteni imetnik priposestvuje v 30 letih. Prav tako paragraf 1477. člena ODZ določa, da tisti, ki zatrjuje priposestvovanje na dobo tridesetih ali štiridesetih let, mu ni treba označiti pravičnega naslova. Nepoštena posest, ki mu je dokazana, pa izključuje priposestvovanje tudi v tej daljši dobi. Navedena priposestvovalna doba je bila s sprejetim mnenjem Vrhovnega sodišča iz leta 1960 skrajšana na dvajset let, kar pomeni, da je tudi pritožnik izpolnil pogoj potrebnega poteka priposestvovalnega časa, ki je potreben za pridobitev vtoževane pravice, zaradi česar je tožbeni zahtevek utemeljen v celoti tudi za pritožnika. Izpodbija tudi stroškovno odločitev in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

4. Prva toženka navaja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Ker se je 20-letna priposestvovalna doba iztekla v letu 2007, do uveljavitve SPZ drugi tožnik ni priposestoval osebne služnosti, saj je do leta 2003 poteklo 16 in ne 20 let. Sodišče je prvi odstavek 266. člena SPZ nepravilno uporabilo, saj drugi tožnik služnosti ni pridobil pred njegovo uveljavitvijo. V danem primeru tudi ni moč uporabiti določbe 269. člena SPZ, saj na podlagi njegovih določb osebne služnosti ni moč priposestvovati, zato priposestvovalna doba po uveljavitvi SPZ ni mogla več teči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med drugim pogoj za priposestvovanje osebne služnosti po ZTLR dobra vera oziroma da njegovi pravici nihče ni nasprotoval. V danem primeru je sodišče ugotovilo, da tožnika pravnega naslova (ustnega dogovora) za pridobitev osebne služnosti nista dokazala, zato dobrovernost njune posesti ni izkazana. Tožbenemu zahtevku je sodišče ugodilo, ker je ugotovilo, da sta bivanje v sporni stanovanjski hiši smatrala kot nekaj samoumevnega, ker je šlo za družinsko hišo, ki sta jo že kot otroka pomagala graditi, občasno plačevala elektriko, telefon in televizijo in po odselitvi zapustnika avtomatsko v celoti prevzela skrb za hišo. Vsa ta skrb naj bi izkazovala, da sta bivanje v sporni hiši, tudi po odselitvi zapustnika, obravnavala kot svojo pravico, da v tej hiši živita tudi naprej, in ker zapustnik bivanju ni nasprotoval, tožnika nista imela razloga, da bi v to, da imata pravico stanovanjsko hišo pravico uporabljati, dvomila. Pomoč tožnikov pri gradnji stanovanjske hiše je šteti kot običajno pomoč otrok svojim staršem. Po tem ko sta se zaposlila, je tudi povsem življenjsko, da sta prispevala k plačevanju življenjskih stroškov. V dokaznem postopku izkazan način uporabe stanovanjske hiše in parcele 2 ne dokazuje, da sta bila prepričana, da imata pravico do posesti, vsaj ne tako, ki bi vodila do brezplačne in dosmrtne osebne služnosti stanovanja. Navedeno dokazuje že dejstvo, da se je prvi tožnik odselil že leta 1993 in ne 1995, drugi tožnik pa se zaradi finančnih razlogov ni mogel odseliti. V stanovanjsko hišo nista vlagala po odselitvi zapustnika, temveč sta jo zgolj vzdrževala in popravila, parcelo 2 pa sta zgolj kosila. S tem ko sta v zapuščinskem postopku podala dedno izjavo, da volilo sprejemata, sta priznala, da gre za volilo. O nepreklicnosti dedne izjave, kar predstavlja odločilno dejstvo, izpodbijana sodba nima razlogov. Če bo pritožbeno sodišče razsodilo, da sta tožnika podala dedno izjavo, potem je tožbeni zahtevek iz tega razloga treba zavrniti, saj se dedna izjava lahko razveljavi le v soglasju s sodediči, če pa tega ni, pa s tožbo na razveljavitev dedne izjave. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

5. Druga toženka kot bistveno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek drugega tožnika zavrniti, saj je do uveljavitve SPZ v tem primeru poteklo zgolj 16 in ne 20 let. Torej drugi tožnik ni pridobil osebne služnosti pred uveljavitvijo SPZ in v konkretnem primeru 266. člena SPZ ni mogoče uporabiti. Zato je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Za razliko od priposestvovanja stvarnih služnosti mora biti posestnik pri osebnih služnostih subjektivno prepričan o svoji pravici do posesti in mora to prepričanje utemeljiti na relevantnih, objektivnih dejstvih. Drugi tožnik je moral in mogel vedeti, da mu pravica do posesti ne pripada. Njegova posest tudi ni temeljila na pravno poslovni podlagi. Sodišče prve stopnje je tudi samo ugotovilo, da tožnika pravnega naslova, ki sta ga zatrjevala, nista dokazala. Poleg tega sta trdila, da je obstajal usten dogovor z zapustnikom, obstoja katerega ob zaslišanju nista potrdila. Dedna izjava o sprejemu volila je nepreklicna, zato bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

6. Tožnika sta odgovorila na pritožbi prve in druge toženke, onidve pa na pritožbo tožnika. Vsi predlagajo zavrnitev pritožb.

7. Pritožba prvega tožnika ni, pritožbi toženk pa sta utemeljeni.

O pritožbi prvega tožnika

8. Pritožbeni očitek, ki izpodbija začetek teka priposestvovalne dobe od leta 1987 dalje, ko je družinska skupnost zapustnika in tožnikov razpadla, ni utemeljen. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta tožnika z očetom do leta 1987 bivala v družinski skupnosti. Dokler sta kot sinova bivala v družinski skupnosti z očetom, nista bila posestnika, temveč zgolj detentorja, saj sta z očetom živela v skupnem gospodinjstvu. Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) namreč v določilu 71. člena določa, da kdor iz naslova delovnega ali podobnega razmerja ali v gospodinjstvu izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za drugega in je dolžan ravnati po njegovih navodilih, nima posesti. Ker je šele z odselitvijo zapustnika leta 1987 družinska skupnost razpadla, sta tožnika šele tedaj lahko nastopila posest nepremičnin, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitki prvega tožnika, ki pravilnost navedene ugotovitve izpodbijajo, niso utemeljeni.

9. Tožnika sta s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev obstoja osebne služnosti na stanovanju na nepremičnini parc. št. 1 in 2, obe k.o. X, do celote in dosmrtno. Zahtevala sta tudi, da sodišče ugotovi, da razpolaganje zapustnika v oporoki z dne 1. 12. 2006 glede določitve brezplačne uporabe hiše z zemljiščem na prej navedenih nepremičninah v njuno korist ne predstavlja volila. Trdila sta, da sta osebno služnost stanovanja priposestvovala, saj sta navedeni nepremičnini dejansko uporabljala od leta 1965, formalno pa od leta 1969. Trdila sta, da je dvajsetletna priposestvovalna doba za prvega tožnika začela teči ob njegovi polnoletnosti leta 1969, za drugega tožnika pa, prav tako ob njegovi polnoletnosti, leta 1972 ter da se je za prvega tožnika iztekla leta 1989, za drugega tožnika pa leta 1992.

10. SPZ v prvem odstavku 266. člena določa, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. Ker SPZ priposestvovanja osebne služnosti ne ureja, prav tako ne ZTLR, je sodišče prve stopnje utemeljenost zahtevka pravilno presojalo po določilih ODZ1.

11. ODZ glede priposestvovanja stvarnih in osebnih služnosti v paragrafu 1460 kot pogoje priposestvovanja določa pravično, pošteno in pristno posest, ki je trajala ves po zakonu določeni čas. Posest je pravična, če se opira na veljaven pravni naslov, to je pravni temelj, ki je sposoben za pridobitev (paragraf 316 ODZ). Z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča z 4. 4. 1960 je bilo uveljavljeno pravilo, da znaša priposestvovalna doba za nepremičnine 20 let.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika zatrjevanega pravnega naslova svoje posesti nista izkazala, saj s svojima izpovedbama pravnega naslova posesti (zatrjevanega obstoja ustnega dogovora z očetom zapustnikom) nista potrdila. Zgolj dalj časa trajajoče uporabljanje2 oziroma uživanje nepremičnin še ne pomeni priposestvovanja in s tem pridobitve osebne služnosti. Na tožnikih je bilo dokazno breme, da dokažeta dobrovernost oziroma poštenost svoje posesti, čemur pa, ker pravnoposlovne podlage svoje posesti (dogovora z očetom) nista izkazala,3 nista zadostila (7. in 212. člen ZPP). Čim je tako, je njun zahtevek neutemeljen že iz tega razloga, kar utemeljeno opozarjata pritožnici.

13. Podrejeno pritožbeno sodišče še dodaja, da je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da drugi tožnik časovnega pogoja 20-letne priposestvovalne dobe ni izpolnil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je priposestvovalna doba za tožnika začela teči leta 1987, ko se je oče odselil iz družinske skupnosti4 in se je dvajsetletna priposestvovalna doba zanj iztekla leta 2007. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je prvi tožnik leta 1995 odselil, pogoja dvajsetletne posesti ni izpolnil, prav tako ga ni izpolnil drugi tožnik, saj po uveljavitvi SPZ osebna služnost s priposestvovanjem ni mogla nastati, do uveljavitve SPZ leta 2003 pa priposestvovalna doba zanj še ni potekla. Ker drugi tožnik niti časovnega pogoja za priposestvovanje osebne služnosti do uveljavitve SPZ ni izpolnil, njegov zahtevek na ugotovitev obstoja osebne služnosti tudi iz tega, dodatnega razloga ni utemeljen. Posledično je neutemeljen njegov zahtevek, da oporočno razpolaganje zapustnika, ki mu je volil pravico dosmrtnega bivanja na obravnavanih nepremičninah, ne predstavlja volila, ker naj bi navedeno osebno služnost drugi tožnik že priposestvoval, saj pogojev za priposestvovanje osebne služnosti stanovanja tožnika nista izpolnila.

14. Ostale pritožbene navedbe toženih strank glede na zgoraj navedeno niso bile pravno odločilne za odločitev v zadevi, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (266. člen SPZ ter paragrafa 1460 in 316 ODZ) je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP ugodilo pritožbama prve in druge toženke in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek drugega tožnika zavrnilo, posledično pa je spremenilo tudi stroškovno odločitev v III. točki izreka. Ker pritožba prvega tožnika ni utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo prvega tožnika zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški postopka, nastali pred sodiščem prve stopnje

16. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Po spremembi sodbe sta tožnika v pravdi s svojim zahtevkom v celoti propadla.

17. Prvi toženki so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali naslednji pravdni stroški, in sicer: nagrada pooblaščenca za sestavo odgovora na tožbo v višini 400 točk (glede na višino punktuma 5.000 EUR po tarifni številki 18 Odvetniške Tarife, v nadaljevanju: OT), nagrada za sestavo prve pripravljalne vloge v višini 400 točk (tar. št. 19), nagrada za narok dne 28. 3. 2017 v višini 400 točk, urnina v višini 50 točk, odsotnost iz pisarne v višini 200 točk, nagrada za narok 6. 6. 2017 v višini 200 točk ter za odsotnost iz pisarne v višini 200 točk, prav tako je v skladu z določilom pete točke prvega odstavka tarifne številke 39 OT pooblaščencu za pribavo treh izpiskov iz zemljiške knjige, dveh darilnih pogodb in treh izrisov iz prostorskega portala GURS priznalo nagrado v višini 400 točk (8 x 50) ter materialne izdatke v višini 32,5 točk. Za prihode na dva naroka iz K. v K. in nazaj je pooblaščencu prve toženke priznalo kilometrino v višini 294,52 EUR (199 km x kilometrina 0,37 EUR x 2= 147,26 EUR, za dva prihoda pa 147,26 x 2 = 294,52 EUR). Nagrada pooblaščenca prve toženke tako znaša 2.282,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,4590 EUR znaša 1.047,66 EUR, stroški kilometrine znašajo 294,52 EUR, vse povečano za 22 % DDV pa znaša 1.637,45 EUR.

18. Drugi toženki so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali naslednji pravdni stroški, in sicer: nagrada pooblaščencu za sestavo odgovora na tožbo (glede na višino punktuma 5.000 EUR) v višini 400 odvetniških točk (tarifna številka 18 Odvetniške Tarife, OT), nagrada za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 28. 3. 2017 v višini 400 točk (tarifna številka 20), urnina v višini 50 točk, odsotnost iz pisarne v višini 200 točk, nagrada za sestavo prve pripravljalne vloge v višini 400 točk (tarifna številka 19 OT), nagrada za sestavo druge pripravljalne vloge v višini 300 točk, nagrada za zastopanje na naroku 6. 6. 2017 v višini 200 točk, odsotnost iz pisarne v višini 200 točk, nagrada za zastopanje na naroku 4. 7. 2017 v višini 200 točk ter 200 točk za odsotnost iz pisarne. Nagrade za obvestilo stranki o prejeti sodbi pritožbeno sodišče pooblaščencu druge toženke ni priznalo, ker je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v drugih postavkah. Prav tako so pooblaščencu druge toženke nastali stroški kilometrine za tri prihode na glavne obravnave iz Kopra v Krško in nazaj v skupni višini 441,78 EUR (199 km x kilometrina 0,37 EUR x 2= 147,26 EUR, za tri prihode pa 147,26 x 3 = 441,78 EUR) ter stroški materialnih izdatkov v višini 2 % v višini 35,5 točk. Skupaj nagrada pooblaščenca druge toženke znaša 2.585,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke znaša 1.186,74 EUR, stroški kilometrine pa 441,78 EUR, vse povečano za 22 % DDV pa znaša 1.986,79 EUR.

19. Tožnika sta po spremembi sodbe s svojim zahtevkom oba v celoti propadla. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sta tožnika dolžna prvi toženki povrniti pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v višini 1.637,45 EUR, drugi toženki pa v višini 1.986,79 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožbeni stroški

20. Prvi tožnik s pritožbo ni uspel. Prvi toženki so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 500 točk (tar. št. 21 OT), ter materialni izdatki v višini 10 točk, skupaj 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke znaša 234,09 EUR, kar povečano na 22 % znaša 285,59 EUR. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila druga toženka, ni prispeval k odločanju, zato pritožbeno sodišče stroškov, nastalih v zvezi z njim, ni priznalo kot potrebnih izdatkov (155. člen ZPP). Stroški sodne takse za pritožbo znašajo 255 EUR, skupaj stroški pritožbenega postopka prve toženke znašajo 540,59 EUR. Drugi toženki so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 500 točk ter materialni izdatki v višini 10 točk, skupaj 510 točk oziroma 234,09 EUR, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 285,59 EUR, skupaj s stroški sodne takse za pritožbo pa 540,59 EUR. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila druga toženka, ni prispeval k odločanju, zato pritožbeno sodišče stroškov, nastalih v zvezi z njim, ni priznalo kot potrebnih izdatkov (155. člen ZPP).

21. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sta dolžna tožnika prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 540,59 EUR, drugi toženki prav tako pa 540, 59 EUR.

-------------------------------
1 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 70/2015 z 22. 9. 2016.
2 Glej sodbo in sklep VSL II Cp 221/2011 z 22. 6. 2011.
3 Primerjaj 25. točko obrazložitve sodbe VSRS II Ips 70/2015 z 22. 9. 2016.
4 Glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Občni državljanski zakonik (1811) - ODZ - paragraf 316, 1460
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 266
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 71
Datum zadnje spremembe:
19.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5OTQ3