<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 31/2017
ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.31.2017

Evidenčna številka:VS00005159
Datum odločbe:25.10.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 71/2016
Datum odločbe II.stopnje:06.10.2016
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodnina - subjektivni element - objektivna pogojenost višine odškodnine - poškodba pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca

Jedro

Odškodnina ne more biti višja, kot je bila dosojena v primerih, v katerih je bila škoda večja.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu I. in II. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o pritožbi tožene stranke, spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

"I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 57.877,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2011 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 92.000 EUR za obdobje od 12. 9. 2009 do 1. 2. 2011, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne,

- v II. točki izreka pa tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta."

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 545,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

IV. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača odškodnino v znesku 104.377,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2009 do plačila, v presežku do zahtevanih 157.500,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka za škodo, ki je tožniku nastala pri opravljanju dela, objektivno odgovorna in da tožnik k nastanku škode ni prispeval. Za fizične bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja mu je prisodilo 60.000,00 EUR, iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu 6.000.00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 2.500,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 70.000,00 EUR. Ocenilo je, da primerna odškodnina znaša 138.500,00 EUR, ta znesek pa je znižalo za revalorizirano vrednost zneska, prisojenega s strani okrožnega sodišča (zoper stranskega intervenienta A., d. d.) v znesku 34.122,30 EUR. Po tem odbitku je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 104.377,70 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v delu glede teka zakonskih zamudnih obresti, pritožbo tožene stranke pa je v celoti zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje. Oprlo se je na primerjavo v zadevah, v katerih je tožnik utrpel podobne poškodbe (sodba VS RS II Ips 225/2014 z dne 25. 4. 2013, sklep VS RS II DoR 511/2010). V prvi je bilo prisojenih 147 povprečnih neto plač v RS in v drugi 137 povprečnih neto plač v RS (v tožnikovem primeru pa približno 139 povprečnih neto plač v RS).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu v zadevi P 184/2010 v sporu zoper zavarovalnico glede istega škodnega dogodka za telesne bolečine in bodoče bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem tožniku dosodilo 37.500,00 EUR. To predstavlja približno 35 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo, kar je ustrezno, odškodnina, prisojena v tem delovnem sporu (60.000 EUR) pa je pretirana. Meni, da primerjava med odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, ni bila narejena in opozarja na odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 474/2002, II Ips 234/2002, II Ips 110/2010 in II Ips 467/2002. Glede strahu meni, da je odškodnina previsoka, ker izvedenec ni ugotovil okoliščin, ki bi utemeljevali takšno višino. Sklicuje se tudi na zadevo II DoR 511/2010, v kateri je bilo prisojeno za strah 5.000,00 EUR ob bistveno dolgotrajnejšem zdravljenju in trajnejšim poškodbam. Glede skaženosti navaja, da višina ne ustreza odškodninam, ki so bile prisojene v podobnih primerih, ter da tožnik ni navajal, da bi pri drugih v okolici vzbujal občutek manjvrednosti, pomilovanje ali gnus. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da je okrožno sodišče za isto škodo tožniku prisodilo 45.900,00 EUR, kar ustreza odškodninam v podobnih primerih, odškodnina v delovnem sporu (70.000 EUR) pa je pretirana. Opozarja spet na primer iz zadeve II DoR 511/2010, kjer je bilo tožniku za celotno škodo po vseh postavkah prisojenih skupno 70.000,00 EUR za bistveno hujše poškodbe, kot so tožnikove in bistveno večjo zmanjšano življenjsko aktivnost.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih v nadaljevanju ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe z vidika tako uveljavljanega revizijskega razloga ni moglo preizkusiti.

8. Materialno pravo je delno zmotno uporabljeno.

9. Revizija utemeljeno poudarja namen in pomen odškodninskega prava, katerega bistvo je, da oškodovanec za nastalo škodo dobi sorazmerno zadoščenje, hkrati pa mora biti prisojeni znesek vpet v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Zato sta pri odmeri odškodnine bistveni dve načeli - načelo individualizacije (odškodnina mora biti sorazmerna prikrajšanju) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (odškodnina mora biti primerljiva odškodninam, ki so prisojene v podobnih primerih).

10. Tožnik je pri padcu z višine 7 metrov na vroče transportne valje utrpel več telesnih poškodb, za katere je ugotovljeno, da spadajo po Fischerjevi kategorizaciji telesnih poškodb med zelo hude (V. stopnja): zlom prvega do devetega rebra levo, izliv krvi in prost zrak v levi prsni votlini, prost zrak v desni prsni votlini, udarnino pljuč, udarnino levega senčnega režnja možganov, zlom lobanjske baze, zlom zgornje čeljusti in ličnih kosti, zlom leve ključnice v stranskem delu, opeklino predela leve nadlakti in komolca ter udarnino levega očesnega živca. Posledice poškodbe so ponavljajoče se pljučnice, nezaraščeni prelomi šestega do osmega rebra levo, psihoorganski sindrom (psihična spremenjenost zaradi poškodbe možganov), popoškodbeni stres sindrom in vezivne spremembe pljuč in prsnega koša.

11. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem 60.000,00 EUR oziroma približno 60 povprečnih mesečnih neto plač. Revizija se neutemeljeno sklicuje na odločitev Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, ki je bila sprejeta v sporu o istem škodnem dogodku zoper zavarovalnico. Vrhovno sodišče ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine upošteva sodno prakso (ki jo kreira Vrhovno sodišče) v podobnih primerih nepremoženjskih škod, kar pomeni, da je ob primerjanju prisojenih odškodnin vezano le na svoje odločitve in že zato odškodnina, ki je bila prisojena pred sodiščem prve stopnje ne more služiti za primerjavo. Sklicevanje na odločitve Vrhovnega sodišča v podobnih primerih pa je utemeljeno. Čeprav tožena stranka za primerjavo ponuja nekoliko starejše odločitve (večinoma iz leta 20021), tudi novejše primerljive odločitve kažejo, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena v previsokem znesku. Tožnik je bil hospitaliziran petkrat, in sicer vsega skupaj 67 dni, od tega je bil 9 dni v nezavesti. Hude bolečine je trpel prvi dan do oskrbe v bolnišnici in nato, ko se je prebudil iz anestezije v pojemajočem trajanju še pet tednov. Opravil je okoli 30 ambulantnih pregledov in 45 pregledov pri pristojnem splošnem zdravniku, bil 14 krat RTG slikan, opravil 3 CT preiskave, 1 scintigrafsko, 2 ultrazvočni in fiberbronoskopijo, imel vstavljene drenažne cevke, opravil 10 fizikalnih terapij, bil 14 dni v zdravilišču, prejemal antibiotike, protibolečinska zdravila, zdravila proti strjevanju krvi (v obliki injekcij in infuzij). Med zdravljenjem je prišlo do zapletov zaradi bolečin v prsih in pljučnic. Uporabljati je moral aparat za dihanje, pri hoji si je pomagal s hojico. S težavo je jedel, ker so mu tubusi premaknili zobe. Občasne bolečine ima še sedaj, saj ne more dolgo časa stati (pojavijo se bolečine v vratu in ramenih), hoditi, se pripogibati. Podobne primere, ne pa enakih, je Vrhovno sodišče že obravnavalo:

- v zadevi II Ips 110/2010 je Vrhovno sodišče kot primerno odškodnino za telesne bolečine prisodilo 29 povprečnih mesečnih neto plač v RS (27.000 EUR) tožnici, ki je bila ob poškodbi stara 31 let, utrpela šok zaradi krvavitve, raztrganino vranice, zlom sedmih reber obtolčenino pljuč, zrak pod kožo desne strani prsnega koša, obtolčenino in edem možganov, zlom vratnega vretenca, veliko rano glave, obtolčenino rame in psihoorganski sindrom. Hospitalizirana je bila pet tednov, od tega dva tedna v umetni komi. Ves čas hospitalizacije je bila odvisna od tuje pomoči, imela je štiri tedne imobiliziran vrat, imela dolgotrajno fizioterapijo, jemanje zdravil, številne preiskave (ST, EMG, MG, RTG). Aktivno zdravljenje je trajalo eno leto in sedem mesecev;

- v zadevi II Ips 10/2014 je Vrhovno sodišče tožniku, ki je bil ob poškodbi star 26 let, prisodilo 37 povprečnih mesečnih neto plač (40.000 EUR). Utrpel je zlom notranje grče desnega gležnja s premikom odlomkov, Sudeckov sindrom (kompleksni regionalni sindrom), kronični limfedem druge stopnje, kronično vnetje v pooperativni rani, depresivno dekompenzacijo in prilagoditveno motnjo. Prestajal je hude telesne bolečine 14 dni, srednje hude pol leta, blage pa trpi še vedno (pri hoji in dolgotrajnem sedenju). Bil je dvakrat hospitaliziran (od tega tri tedne v Psihiatrični bolnišnici), v bolniškem staležu več kot dve leti, opravil številne preiskave, 160 fizioterapij, 62 pregledov pri specialistih in 156 pregledov pri osebnem zdravniku, prestal je dve operaciji, hodil z berglami skupno najmanj tri leta, jemal različna protibolečinska zdravila, antibiotike in zdravila proti strjevanju krvi;

- v zadevi II Ips 891/2006 je bilo za nadkolensko amputacijo prisojenih 52 plač. Navedeni primeri pokažejo, da je odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 60.000 EUR (skoraj 60 povprečni mesečnih plač) previsoka.

Ob primerjavi z opisanimi podobnimi oziroma hujšimi primeri revizijsko sodišče ocenjuje, da bi bila primerna odškodnina za prestane bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, upoštevaje intenziteto, trajanje in obseg 37.500 EUR (približno 37 povprečnih mesečnih plač).

12. Glede odškodnine, prisojene za strah, revizija navaja le, da je sodišče v zadevi II DoR 511/2010 tožniku dosodilo 5.000,00 EUR in je zato odškodnina v višini 6.000 EUR, ki jo je prisodilo tožniku, previsoka. V zadevi II DoR 511/2010 sodišče ni dosodilo ničesar, saj je s tem sklepom Vrhovno sodišče le zavrnilo predlog za dopustitev revizije. Iz sklepa Vrhovnega sodišča (predlog za dopustitev revizije je bil vložen v zvezi s sodbo VSL II Cp 1317/2010) pa izhaja le, da celotna nepremoženjska škoda v višini 137,17 povprečnih neto plač ne odstopa od prisojenih odškodnin za podobne škodne dogodke (iz obrazložitve sklepa je mogoče sklepati, da je šlo za nadkolensko ali podkolensko amputacijo, zato že zaradi tega primerjava s tožnikovo poškodbo ni realna). Pač pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 315/2015 prisodilo enako odškodnino (6.000 EUR) za strah tožniku, ki je utrpel neprimerno hujšo poškodbo, kot tožnik: zaradi narave in teže poškodb je bil v strahu za življenje in izid zdravljenja ves čas zdravljenja, strah je občasno prehajal v grozo, ker je bilo že ob prvem pregledu ugotovljeno, da je poškodba hrbtenice izredno huda in je bilo jasno, da bo imela hude trajne posledice (tožnik je zaradi nje paraplegik). Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da je 4.000 EUR primerna odškodnina za strah, ki ga je tožnik prestal ob samem padcu do hospitalizacije (kasneje je bil 9 dni v nezavesti) in za dalj časa trajajoč intenziven sekundarni strah.

13. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je prisojena v previsokem znesku (2.500 EUR). Ta oblika škode se odraža v duševnih bolečinah zaradi skaženosti, zato podlaga za prisojo odškodnine ne more biti (le) izvedeniško mnenje, pač pa subjektivno občutenje poškodovanca. Izvedenec to subjektivno občutenje lahko le objektivizira oziroma poda mnenje, ali so duševne bolečine, ki jih poškodovanec zatrjuje, objektivno utemeljene. Povedano drugače: izvedenec ne more podati mnenja o tem, ali je poškodovanec trpel in koliko, pač pa le, ali skaženost objektivno utemeljuje zatrjevane duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je presojo o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti neutemeljeno oprlo pretežno na objektivno okoliščino obstoja brazgotin, ne da bi v prvi vrsti izhajalo iz subjektivnih okoliščin. Sodišče druge stopnje je presoji pritrdilo. Iz sodbe sodišča prve stopnje (30. točka obrazložitve) izhaja, da tožnik o duševnih bolečinah ni izpovedal praktično ničesar oziroma je izpovedal le, da ima večjo brazgotino na levi roki, na nogah pa dve manjši, ki ga ne motita, ker nosi hlače. Glede na takšno izpoved (tožnika v manjši meri torej moti le brazgotina na roki) je 500 EUR primerna odškodnina, vse, kar je zahteval iz tega naslova več, pa ni utemeljeno.

14. Višina prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mora biti odvisna od tega, kako zmanjšano življenjsko aktivnost doživlja poškodovanec oziroma kako zaradi njih duševno trpi. Njegovih duševnih bolečin izvedenec ne more opisovati, kvečjemu jih po tem, ko jih opiše poškodovanec, lahko objektivizira. Revizija sodbi sodišča druge stopnje glede prisojenih 70.000 EUR iz tega naslova očita le, da je previsoka glede na odškodnine, prisojene v podobnih primerih. Pri tem se spet sklicuje na odločitev Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, ki je iz razlogov, navedenih že v 11. točki obrazložitve, ni mogoče upoštevati, ter na odločitev v sklepu II DoR 511/2010, s katerim je Vrhovno sodišče le zavrnilo predlog za dopustitev revizije. V podobnih primerih so odločitve Vrhovnega sodišča naslednje:

- iz sklepa II DoR 511/2010 (in sodbe višjega sodišča, v zvezi s katero je bil vložen predlog za dopustitev revizije) izhaja, da je bilo v zadevi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti prisojenih 70.000 EUR za nadkolensko ali podkolensko amputacijo noge v starosti 55 let;

- v zadevi II Ips 110/2010 je bilo mlajši tožnici prisojenih 51.000 EUR za duševne bolečine, ker se je njeno življenje po nesreči povsem spremenilo. Sicer je bila že pred nesrečo splošno upočasnjena, s slabšo koncentracijo, imela je zmanjšano miselno fleksibilnost itd,. vendar je bila zaposlena, skrbela je zase in za sina. Po poškodbi organizacijsko ni več sposobna skrbeti sama zase, sina so ji namestili v rejniško družino;

- v zadevi II Ips 903/2009 je bilo 22 letni tožnici prisojenih 70.000 EUR, utrpela je psihoorganski sidrom, motnje pomnjenja in koncentracije, zato ni zmogla študija, končala je le višjo šolo, njena prva zaposlitev je sporazumno prenehala zaradi težav s koncentracijo. Ugotovljene so bile motnje čustvovanja, glavoboli in huda okvara kratkoročnega spomina. Tožnica, prej aktivna na plesnem področju, je sedaj v svojih nastopih omejena saj ne more izvajati obratov, skokov, počepov, vaj skupine se udeležuje pasivno. Pri normalni hoji komaj opazno šepa, težje hodi po stopnicah, neravnem terenu, ne more hoditi v hribe, opustila je tenis, kolesarjenje, hodi pa na fitnes, vendar se izogiba določenim vajam, ne more nositi visokih pet, strah jo je vožnje, prišlo je do razvoja posttravmatske artroze.

Tožnik je bil ob poškodbi star 32 let, utrpel je med drugim tudi poškodbo glave, zaradi česar je psihično spremenjen, ne zapomni si imen, težko se zbere. Njegova službena in prostočasna aktivnost je bistveno okrnjeni, kar je hudo zlasti zaradi tega, ker je bil prej nadpovprečno aktiven: na primer pri gasilcih in raznih, tudi adrenalinskih športih. Se je pa uspel usposobiti za ustrezno delo, ki ga lahko opravlja. Upoštevaje odškodnine, prisojene v podobnih ali celo hujših opisanih primerih Vrhovno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 50.000 EUR, kar je iz tega naslova zahteval več, pa je neutemeljeno.

15. Glede na navedeno je treba prisojeno odškodnino znižati. Primerna odškodnina za škodo, ki jo je utrpel tožnik, znaša 92.000 EUR oziroma približno 92 povprečnih neto plač. Ker je prejel že 32.100 EUR (valorizirano na dan izdaje prvostopenjske sodbe 34.122,30 EUR), je upravičen še do zneska 57.877,70 EUR.

16. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo (v zvezi s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) delno spremenilo tako, da je tudi pritožbi tožene stranke delno ugodilo in znesek prisojene odškodnine znižalo na znesek 57.877,70 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi boljše preglednosti je na novo oblikovalo I. in II. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje v celoti.

17. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka. Glede na tožnikov uspeh v pravdi (uspel je približno s polovico zahtevka), je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka tudi pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožena stranka z revizijo delno uspela, ji mora tožnik povrniti polovico stroškov revizijskega postopka, in sicer v znesku 545,00 EUR (sicer znašajo stroški 1950 točk za revizijo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), svoje stroške odgovora na revizijo pa krije tožnik sam.

-------------------------------
1 V zadevi II Ips 474/2002 je bilo npr. tožnici, ki je utrpela poškodbe V. in VI. stopnje po Fischerjevi lestvici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojenih 18 povprečnih mesečnih plač, v zadevi II Ips 234/2002 pa je bilo prisojenih 37 povprečnih mesečnih plač, pri čemer je Vrhovno sodišče izrecno pojasnilo, da gre za visok znesek, ki je utemeljen s hudimi in dolgotrajnimi bolečinami in nevšečnostmi (med drugim 6 operacij).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyNzkx