<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 309/2014
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.309.2014

Evidenčna številka:UL0009811
Datum odločbe:10.06.2014
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Adriana Hribar Milič(poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:ENERGETIKA
Institut:dodelitev podpore električni energiji - finančna pomoč - referenčni stroški - obnovljivi viri energije

Jedro

Višina obratovalne podpore se v skladu s prvim odstavkom 64.n člena EZ in 8. členom Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije od uveljavitve EZ in navedene Uredbe dalje določa kot razlika med referenčnimi stroški proizvodnje električne energije iz OVE iz Priloge I in referenčno tržno ceno električne energije. Pri tem je referenčna cena električne energije pričakovana tržna cena električne energije iz napovedi ARSE o referenčnih tržnih cenah energije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Javna agencija Republike Slovenije za energijo (v nadaljevanju JARSE) tožniku za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A., dodelila podporo kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije iz 1. alineje četrtega odstavka 64.n člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 27/07 – UPB in naslednji – v nadaljevanju EZ) (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je ugotovila, da se predmetna proizvodna naprava uvršča med sončne elektrarne, ki kot energent izkoriščajo sončno energijo in navedla bistvene tehnološke značilnosti te proizvodne naprave ter jo uvrstila v razred referenčnih stroškov 3.1 fotovoltaičnih proizvodnih naprav, ki so postavljene na stavbah 2012/M12, velikostnega razreda „Mikro“ iz Priloge I Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju Uredba), opredeljenih za mesec december 2012. V točki 3 izreka je odločila, da se podpora dodeli za obdobje 180 mesecev, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Sprememba načina zagotavljanja podpore se lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore (točka 4 izreka). Ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (5 točka izreka). Tožnik je dolžan v primeru prejema kakršnih koli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko štejejo za subvencijo, obvestiti JARSE v roku 15 dni po prejemu sredstev. Ta pa bo po prejemu obvestila dopolnila 2. točko izreka te odločbe v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Uredbe (točka 6 izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 7 izreka). V postopku niso nastali posebni stroški (točka 8 izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je JARSE 25. 9. 2013 prejela tožnikovo vlogo za dodelitev podpore, ki se izvaja kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije, dobavljene v javno omrežje iz 1. alineje četrtega odstavka 64.n člena EZ in da so za dodelitev te podpore izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 16. člena Uredbe. Uvrstitev naprave v razred „Mikro“ (4. člen Uredbe) in v razred referenčnih stroškov 3.1 za fotovoltaične naprave, ki so postavljene na stavbah 2012/M12, je podlaga za določitev vrednosti podpore kot zagotovljen odkup proizvedene električne energije na podlagi 1. alineje četrtega odstavka 64.n člena ZE oziroma 1. alineje drugega odstavka 5. člena Uredbe. Predmetna proizvodna naprava se v skladu s prvim in drugim odstavkom 9. člena Uredbe uvršča med nove proizvodne naprave. Navaja pogoje iz Pogodbe o dostopu do distribucijskega omrežje 3/414993/1 sklenjene 10. 12. 2012 med tožnikom in B. d.d..

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo, ki jo je vložil zoper četrti odstavek 2. točke in zoper 6. točko prvostopenjske odločbe, zavrnil. Med drugim je pojasnil, da organ v skladu s prvim odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in načelom zakonitosti odloča na podlagi predpisov, ki so veljali v času odločanja in da je prvostopenjski upravni organ ravnal zakonito, ko je pri odločanju uporabil veljavno Uredbo o spremembah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov (Uradni list RS, št. 90/12 – v nadaljevanju Uredba 90/12), izdano na podlagi devetega odstavka 64.n člena EZ. Zato je kot neutemeljeno zavrnil tožnikovo stališče, da bi moral upravni organ pri odločanju uporabiti prej veljavno spremembo Uredbe, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 43/12 (v nadaljevanju Uredba 43/12). Presojanje ustavnosti in zakonitosti posameznega t zakona, pa je prepuščeno sodni veji oblasti. V skladu s petim odstavkom 6. člena Uredbe se pri odločanju o višini podpore upošteva višina referenčnih stroškov, ki je veljala na dan sklenitve pogodbe o dostopu do elektroenergetskega omrežja. Ta pa je bila v predmetni zadevi sklenjena 10. 12. 2012, torej v decembru 2012 in tako že v času veljavnosti Uredbe 90/12.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se je ob sprejemanju odločitve za investicijo v obnovljive vire – sončno energijo, zanesel na veljavno zakonodajo. S postopki naj bi začel jeseni 2012, tj. v obdobju veljavnosti Uredbe 43/12, in ni dvomil, da tak predpis ne bo ostal v veljavi do 31. 12. 2012. Večino materiala za izgradnjo sončne elektrarne je tožnik kupil v začetku novembra 2012, torej v času veljavnosti Uredbe 43/12. Tožnik je investicijo financiral z lastnimi sredstvi. Vse do konca novembra 2012 javnost ni bila obveščena o postopku spremembe Uredbe. Nesporno pa se je tožnik odločil za investicijo ob predpostavki podpore v višini, določeni z Uredbo 43/12.

Meni, da organ ne bi smel uporabiti nove Uredbe 90/12, ker je s to spremembo Vlada RS znižala referenčne stroške proizvodnih naprav obnovljivih virov energije, s svojim 1. členom pa je nesorazmerno posegla v peti odstavek 6. člena Uredbe, saj je kot presečni dan za določanje višine podpore določila referenčne stroške, ki so veljali na dan sklenitve Pogodbe o dostopu do elektroenergetskega omrežja. Vladi RS očita, da predloga sprememb Uredbe ni objavila na svetovnem spletu in da ne strokovna, ne splošna javnost nista bili povabljeni k sodelovanju pri pripravi sprememb Uredbe, sprememba Uredbe pa je začela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, torej 1. 12. 2012 (6 člen Uredbe 90/12). Vlada RS tudi ni podala obrazložitve v skladu s šestim odstavkom Poslovnika. Predpis naj bi posegal v tožnikove pričakovane pravice in naj bi arbitrarno znižal zgolj podporo proizvodnim napravam sončne energije. Zato naj bi bili členi 1, 2, 3, 4 in 6 navedene Uredbe o spremembah Uredbe v nasprotju z 9. členom Poslovnika Vlade RS, z Zakonom o Vladi RS (v nadaljevanju ZVRS), s 3. točko prvega odstavka 10. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), prvim odstavkom 10. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja, z Resolucijo o normativni dejavnosti, Direktivo 2009/72/ES, Direktivo 2009/28/ES ter z 2., s 44. in 74. členom Ustave RS. Pri tem se glede načela zaupanja v pravo sklicuje tudi na stališče iz 49. točke odločbe Ustavnega sodišča U-I-24/07 (Uradni list RS, št. 123/06). Načelo zaupanja v pravo sodi med načela pravne države. Meni, da ob upoštevanju 120. in 153. člena Ustave RS organ pri odločanju ne bi smel upoštevati sporne spremenjene Uredbe 90/12, marveč bi moral v zadevi odločiti na podlagi Uredbe 43/12. Sodišču tožnik predlaga, da odpravi četrti odstavek 2. točke in 6. točko izreka izpodbijane odločbe in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa tudi naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa posredovala upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je sporno vprašanje ali je tožena stranka pravilno in zakonito odločala o tožnikovi vlogi za dodelitev podpore za proizvedeno električno energijo v sončni elektrarni, zlasti o višini dodeljene podpore, na podlagi Uredbe 90/12, ali pa bi morala odločati na podlagi Uredbo 43/12, kot to trdi tožnik.

Med strankama ni sporno, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o tožnikovi vlogi, ki jo je JARSE prejela 25. 9. 2013. To pa je v času, ko je 64.n člen takrat veljavnega EZ določal, da se proizvajalcem električne energije v napravah za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije lahko dodelijo podpore, če stroški proizvodnje električne energije, vključno z normalnim tržnim donosom na vložena sredstva presegajo ceno električne energije, ki jo je za tovrstno električno energijo mogoče doseči na trgu (prvi odstavek). Četrti in peti odstavek istega člena sta za male naprave predvidevala dve obliki izvajanja podpore, in sicer z zagotovljenim odkupom proizvedene električne energije po ceni, ki jo določi vlada, ali kot finančno pomoč za tekoče poslovanje. Lastnik ali upravljavec proizvodne naprave je upravičen do finančne pomoči za tekoče poslovanje, če samostojno proda proizvedeno električno energijo (peti odstavek). Vlada RS podrobneje predpiše višino in trajanje posamezne vrste podpore, pogoje za njeno pridobitev, način pridobitve in druga vprašanja podeljevanja in koriščenja podpore. Pri tem mora upoštevati naslednje kriterije: višino in trajanje potrebne pomoči glede na velikost in tehnologijo proizvodnje električne energije, upoštevajoč pri tem vse že pridobljene koristi; trajnostno naravo proizvodnje električne energije s posebnim poudarkom na trajnostnem načinu proizvodnje biomase; pozitivne učinke pri doseganju zastavljenih ciljev, še posebej pri zniževanju izpustov toplogrednih plinov pri proizvodnji električne energije; velikost družbe, ki za proizvodno napravo prejema pomoč, in njen tržni delež, ki ga ima na trgu z električno energijo oziroma ga bo imela (deveti odstavek).

Na predhodno navedeni zakonski podlagi je Vlada RS izdala Uredbo o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 37/09 in naslednji – v nadaljevanju Uredba). Sodišče se strinja z izpodbijano odločbo, v kateri je tožena stranka svojo odločitev oprla na omenjeno uredbo, veljavno v času odločanja (14. 11. 2013, ko je bila izdana izpodbijana odločba), torej vključno z njeno spremembo, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 90/12 in začela veljati 1. 12. 2012. To pa je že pred vložitvijo tožnikove zahteve za dodelitev podpore, saj je tožnik za podporo z vlogo zaprosil 25. 9. 2013. Tako ne more biti dvoma, da je tožena stranka ravnala v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUP, ki določa, da organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Tožena stranka je odločala na podlagi zakona in Uredbe, veljavne v času odločanja, na kar jo tudi veže načelo zakonitosti. Glede na navedeno se sodišče strinja z izpodbijano odločbo in njenimi razlogi ter razlogi pritožbenega organa, s katerimi je bila zavrnjena uporaba neveljavnih določb Uredbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene ugovore pa sodišče še dodaja:

Uredba določa, da so obratovalne podpore razlika med referenčnimi stroški proizvodnje električne energije v posameznih proizvodnih napravah OVE (obnovljivih virov energije) iz priloge I in referenčno tržno ceno električne energije (prvi odstavek 8. člena), kar je v skladu s prvim odstavkom 64. člena EZ. V skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe, ki se ni spreminjal, pa so referenčni stroški proizvodnje električne energije v proizvodnih napravah OVE indikativni stroški proizvodnje električne energije za posamezne reprezentativne skupine in velikosti proizvodnih naprav OVE, ki temeljijo na objavljenih strokovnih podatkih o investicijskih in obratovalnih stroških za posamezne energetske tehnologije in velikosti proizvodnih naprav OVE, ekonomskih in finančnih parametrih vlaganja in obratovanja, cenah energentov ter drugih stroških, povezanih s proizvodnjo električne energije v Republiki Sloveniji in zmanjšanih za vse druge koristi, pridobljene z obratovanjem naprave. V petem odstavku istega člena je še določeno, da so referenčni stroški podlaga za določanje cen v pogodbah za zagotovljeni odkup in za višino obratovalnih podpor v pogodbah o zagotavljanju podpor; pri določanju višine podpore za proizvodne naprave agencija upošteva višino referenčnih stroškov, ki je veljala na dan sklenitve pogodbe o dostopu do elektroenergetskega omrežja; referenčne stroške prikazuje priloga I, ki je sestavni del te uredbe. V zadevi niti ni sporno, da so bile v izpodbijani odločbi te določbe spoštovane in da je bila tožnikova proizvodna naprava pravilno uvrščena v razred referenčnih stroškov iz priloge I, opredeljenih za mesec december 2012 (četrti odstavek 2. točke izreka izpodbijane odločbe), upoštevaje, da se je v tem mesecu (20. 12. 2012) naprava priklopila na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja (2. člen Pogodbe št. 3 z dne 10. 12. 2012).

Tožnik v tožbi navaja, da se je jeseni 2012 odločil za investicijo v obnovljive vire, pri čemer se je zanesel na veljavno zakonodajo. Finančna sredstva za investicijo pa je zagotovil sam. Navedene okoliščine za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembne. Iz njih namreč izhaja, da se je tožnik odločal za investicijo na podlagi takrat veljavnega predpisa, kar pomeni, da je ekonomsko upravičenost investicije gradil le na finančni pomoči v določeni višini, odvisni od referenčnih stroškov, kot jih je priznavala takrat veljavna Uredba 43/12. Ta je v petem odstavku 6. člena določala, da so referenčni stroški podlaga za določanje cen v pogodbah za zagotovljeni odkup in za višino obratovalnih podpor v pogodbah o zagotavljanju podpor ter da referenčne stroške za obdobje od 2009 do 2013 z upoštevanjem višine spremenljivih stroškov za leto 2009 prikazuje priloga I, ki je sestavni del te uredbe. To brez dvoma kaže, da je tožnik imel določena pričakovanja, kar pa še ne pomeni, da je šlo za pričakovano pravico, v katero naj bi bilo poseženo, ker višina podpore ni bila odmerjena po določbah Uredbe 43/12.

O pričakovanih pravicah je mogoče govoriti le takrat, ko je pridobitev pravice tako gotova, da predstavlja zavarovan pridobitni položaj. Prvi odstavek 64.n člena EZ je določal, da se podpore lahko (ne pa obvezno – op. sodišča) dodelijo, zato pridobitev pravice ne more biti že gotova, da bi to pomenilo zavarovan tožnikov pridobitni položaj. Navedeno v obravnavanem primeru niti ni sporno, saj je tožnik zaprošeno podporo dobil, sporna je le njena višina. Tudi v tem pogledu po presoji sodišča ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj, saj pred uveljavitvijo Uredbe 90/12 tožnik ni bil prejemnik podpore, zanjo celo še ni zaprosil, pa tudi predmetna sončna elektrarna takrat še ni začela z delovanjem.

Višina obratovalne podpore se v skladu s prvim odstavkom 64.n člena EZ in 8. členom Uredbe od uveljavitve EZ in Uredbe dalje določa kot razlika med referenčnimi stroški proizvodnje električne energije iz OVE iz Priloge I in referenčno tržno ceno električne energije. Tudi v Prilogi III Uredbe je določeno, da se obratovalne podpore določijo tako, da se od skupnih referenčnih stroškov za proizvodno napravo OVE in velikostni razred iz priloge I, ki se letno ali pogosteje usklajuje glede na referenčne stroške energentov, odšteje cena, ki jo lahko električna energija iz proizvodne naprave OVE doseže na trgu z električno energijo. Pri tem je referenčna cena električne energije pričakovana tržna cena električne energije iz napovedi ARSE o referenčnih tržnih cenah energije. Zadnji odstavek 64.n člena EZ pa določa, da ARSE vsako leto do 31. oktobra pripravi napoved položaja proizvodnih naprav na obnovljive vire energije in s soproizvodnjo z visokim izkoristkom na trgu z električno energijo, ta napoved pa se uporabi za določitev cene električne energije iz prvega odstavka tega člena in služi kot podlaga za določanje potrebne višine obratovalnih podpor v prihodnjem letu (dvanajsti odstavek).

Iz teh določb je razvidno, da je višina podpore odvisna od podatkov, ki so ekonomske narave in zato spremenljivi, kar glede referenčnih stroškov izhaja tudi iz že omenjene določbe prvega odstavka 6. člena Uredbe. Zato so se ti za proizvodne naprave OVE – sončna energija, ki so opredeljeni v 3. točki Priloge I, od uveljavitve Uredbe leta 2009 večkrat spreminjali. Tudi določba v Uredbi 90/12, da se upoštevajo referenčni stroški, ki so veljali na dan sklenitve pogodbe o dostopu do elektroenergetskega omrežja, je tako povsem strokovno (ekonomsko) in ne pravno vprašanje, zato po vsebini ne more biti predmet odločanja v tem upravnem sporu. Da sicer sprememba Uredbe, ki je začela veljati 1. 12. 2012, ne bi bila v skladu z EZ, pa tožnik ne zatrjuje.

Glede na navedeno je neutemeljen tožbeni očitek, da je bilo v zadevi kršeno načelo zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave RS, saj omenjeno načelo ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov. Pogoji za pridobitev določenih pravic ali njihov obseg se torej lahko spremenijo in se ni mogoče zanašati na to, da se trenutno veljavni predpis, ki zagotavlja določene pravice, ne bo spremenil (tako tudi Ustavno sodišče v številnih svojih odločitvah, ki so sledile odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998).

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožbeno sklicevanje na stališče Ustavnega sodišča iz 49. točke odločbe U-I-24/07, po katerem načelo varstva zaupanja v pravo varuje tudi občine kot javnopravne subjekte in mora biti spoštovano tudi pri sprejemanju oziroma spreminjanju predpisov, ki se nanašajo na njihovo financiranje. To stališče se torej nanaša na spreminjanje predpisov, ki urejajo financiranje občin, ki kot javnopravni subjekti izvajajo projekte v okviru svojih pristojnosti. Ustavno sodišče pa se je v 51. točki obrazložitve te odločbe sklicevalo tudi stališče iz odločbe U-I-203/93 z dne 19. 1. 1995, da mora zakonodajalec v zvezi s spreminjanjem virov financiranja javne porabe z vidika načela pravne varnosti upoštevati že planirane projekte lokalnih skupnosti ter obseg razpoložljivih virov, do katerih so bile občine upravičene po veljavnih predpisih v času sprejemanja dolgoročno načrtovanih projektov.

Ker tožnik ni javnopravni subjekt, zato njegove odločitve za investicijo ni mogoče primerjati s projekti lokalnih skupnosti, ki so planirani ob upoštevanju obstoječih virov financiranja. Njegova primerjava je zato neutemeljena. Zgolj nestrinjanje z višino podpore, določene na podlagi Uredbe 90/12, pa tudi ne utemeljuje zatrjevanega prekomernega posega v njegov pravni položaj glede na to, da kot je bilo že povedano, tožnik sploh še ni pridobil nobene pravice.

Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Gre za svobodo sprejemanja gospodarskih odločitev na podjetniški ravni oziroma za podjetniško svobodo ravnanja. Kako naj bi sprememba podporne sheme posegla v tožnikovo svobodno gospodarsko pobudo iz tožbe ni razvidno, tako tudi ne, na kakšen način naj bi spremenjena Uredba spremenila obstoječe pogoje za opravljanje njegovega dela. Tožba namreč spornost spremembe predpisa in uporabo tako spremenjenega predpisa pri odločanju utemeljuje na nastali neekonomičnosti poslovne odločitve o postavitvi sončne elektrarne, v kateri bo tožnik proizvajal električno energijo in jo prodajal (tedaj je upravičen do finančne pomoči za tekoče poslovanje – peti odstavek 64.n člena EZ).

Tudi sicer po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za poseg v svobodno gospodarsko pobudo, kot jo zagotavlja 74. člen Ustave RS, saj je podpora glede na njeno zakonsko opredelitev (prvi odstavek 64.n člena EZ) namenjena pokrivanju razlike, kadar stroški proizvodnje električne energije presegajo ceno te energije na trgu. To pomeni, da podpora nima pridobitnega značaja, temveč da je njen namen vzpodbujati pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov kljub višjim stroškom. Ker EZ ne daje pravice do podpore, če stroški proizvodnje ne presegajo cene električne energije na trgu, so neutemeljeni tudi pavšalni tožbeni ugovori o precejšnjem znižanju višine podpore in tožbene navedbe, da se podpore znižujejo le za sončno energijo. Da podpora, določena na podlagi veljavne Uredbe, ne bi pomenila razlike med stroški proizvodnje in ceno na trgu, pa tožnik argumentirano ne zatrjuje. Zato tudi dejstvo, da bo tožnik zaradi nižje podpore v naslednjih 15 letih prejel manj, kot bi prejel, če se Uredba ne bi spremenila, samo po sebi še ne utemeljuje zatrjevane škode.

Na podlagi 44. člena Ustave RS ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Ta pravica nima samostojne zakonske ureditve, uresničuje pa se v okviru zakonodaje, ki ureja lokalno samoupravo, referendum, ljudsko iniciativo in volitve. Zgolj dejstvo, da predlog sprememb Uredbe ni bil predhodno objavljen na svetovnem spletu in da javnost ni bila vključena v pripravo teh sprememb, pa ne pomeni kršitve te pravice. Noben zakon namreč ne predvideva neposrednega sodelovanja javnosti pri sprejemanju vladnih uredb, s katerimi ta podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa (prvi odstavek 21. člena ZVRS. Na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZVRS lahko način dela in odločanja vlade za posamezne vrste vprašanj določi njen poslovnik. Poslovnik Vlade RS v 9. členu predvideva, da predlagatelj predpisa povabi strokovno in drugo javnost k sodelovanju pri pripravi predpisa s splošnim vabilom, kateremu je priložen osnutek predpisa, na spletnih straneh (drugi odstavek 9. člena Poslovnika Vlade RS). Po šestem odstavku istega člena Poslovnika Vlade RS pa se javnosti ne povabi k sodelovanju pri pripravi predlogov v primerih, ko po naravi stvari to ni mogoče (ukrepi, ki se sprejemajo po nujnem postopku, ukrepi, ki morajo biti sprejeti in uveljavljeni nemudoma, z določenim začetkom veljavnosti brez predhodne seznanitve javnosti).

Iz navedenega je razvidno, da je Vlada RS celo sama predvidela, da v določenih primerih javnosti ne bo povabila k sodelovanju. Zato ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da bi moral biti osnutek spornih sprememb Uredbe v vsakem primeru objavljen. Komu in na kateri pravni podlagi bi morala Vlada RS obrazložiti, zakaj javnost ni bila povabljena k sodelovanju, v tožbi ni pojasnjeno, zato te okoliščine in njenega morebitnega vpliva na odločitev v tej zadevi ni mogoče preizkusiti.

Pravica iz 10. člena ZDIJZ, ki sicer določa, da so predlogi predpisov informacije javnega značaja, ne zagotavlja pravice iz 44. člena Ustave RS, temveč iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS. Pravica do informacije javnega značaja, pa ni predmet izpodbijane odločbe. Iz enakega razloga je neutemeljeno tudi tožbeno sklicevanje na določbe Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati niti sklicevanje na Direktivo 2009/72/ES (o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo) in Direktivo 2009/28/ES (o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov). Iz njunih določb namreč ne izhaja, da bi bilo odločanje o podporah odvisno od vnaprejšnje objave predloga sprememb izvršilnega predpisa vlade.

Ker je prvostopenjska odločba v izpodbijanem delu pravilna in zakonita ter tudi temelji na veljavnem predpisu, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

EZ člen 64n.

Uredba o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije člen 8.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc1NzEx