<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 67/2009
ECLI:SI:VDSS:2009:PDP.67.2009

Evidenčna številka:VDS0005080
Datum odločbe:10.09.2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:dokazovanje - sodni izvedenec - izvedensko mnenje - predujem - prekluzija - inštrukcijski rok

Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, kljub temu da tožnik ni v pred poravnalnim in prvim narokom za glavno obravnavo določenem instrukcijskem roku založil akontacije za plačilo stroškov izdelave izvedenskega mnenja. Ker je akontacijo založil pred poravnalnim in prvim narokom za glavno obravnavo, ni bil prekludiran.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (1. točka izreka).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku znesek 72,60 EUR za gmotno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2007 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.835,68 EUR od 12. 10. 2007 do 29. 2. 2008 (1. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika v višini 5.000,00 EUR s pripadajočimi ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 659,18 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe iz razloga napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma podrejeno, da samo odloči v dopolnjenem dokaznem postopku. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.000,00 EUR z obrazložitvijo, da tožnik ni pravočasno založil predujem za izvedenca in tako ni uspel dokazati višine tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pred prvim narokom za glavno obravnavo izdalo sklep o postavitvi izvedenca in pozvalo tožnika naj založi predujem za izvedenca v višini 800,00 EUR, v roku osem dni, sicer bo prekludiran. Tožnik je plačal predujem za izvedenca dne 17. 6. 2008, torej pred prvim narokom za glavno obravnavo. Na poravnalnem naroku dne 18. 6. 2008 je sodišče sprejelo sklep, da naj tožena stranka po faksu sporoči sodišču ali se strinja, da sodišče izvaja dokaz z izvedencem in bo v tem primeru sodišče izvajalo ta dokaz. Ker se tožena stranka z izvedbo dokaza z izvedencem ni strinjala, se sodišče prve stopnje ni odločilo za izvajanje dokaza z izvedencem, čeprav za takšno odločitev ni imelo razloga. Celo samo je večkrat opozorilo tožnika, da mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo predlagati ustrezne dokaze, kar je tožnik tudi storil. Pred prvim narokom za glavno obravnavo je tožnik, v skladu z izrecnim opozorilom sodišča na posredovanem vabilu za glavno obravnavo, da mora stranka najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo predlagati dokaze, s posebno pripravljalno vlogo z dne 20. 6. 2008 ponovno predlagal postavitev izvedenca in tudi izvedbo drugih dokazov glede ugotavljanja obsega škode. Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo je ponovno predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določila pravdnega postopka, ko je štelo, da je tožnik prekludiran glede dokazovanja z izvedencem medicinske stroke že pred začetkom prvega naroka za glavno obravnavo in zaradi tega sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja glede obsega nematerialne škode. Sodišče prve stopnje bi moralo izvajati dokaz s predlaganim izvedencem (predujem za izvedenca je bil založen) oziroma bi lahko tudi na podlagi izvedbe drugih predlaganih dokazov, predvsem z zaslišanjem tožnika, njegove osebne zdravnice in specialista nevrologa, ugotovilo obseg nastale škode. Tožnik bi lahko osebno pojasnil, kakšne bolečine in težave je trpel zaradi poškodbe, kakšen strah je utrpel ob škodnem dogodku, ko se je strop podrl in je padel v globino ter kakšno je njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti po poškodbi, v zvezi s tem pa bi lahko izpovedali tudi predlagani zdravnici. Napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko tožniku ni priznalo niti tistega dela nematerialne škode, ki ga zavarovalnica ni plačala v okviru nespornega zneska odškodnine zaradi dogovorjene odbitne franšize. Gre za znesek, ki predstavlja nesporen in neprerekan del vtoževanega zneska odškodnine. Odbitna franšiza pomeni, da zavarovalnica ne plača škode v celoti, pač pa določen del škode bremeni tudi samega zavarovanca in tako je zavarovalnica nesporni del odškodnine ocenjevala na 3.169,51 EUR in po odbitku franšize v višini 333,83 EUR plačala 2.835,68 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper 1. in 3. točko izreka navedene sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep (pravilno: sodbo) v 1. točki ustrezno spremeni tako, da toženi stranki ne naloži v plačilo obresti od zneska 2.835,68 EUR od 12. 10. 2007 do 29. 2. 2008 ter v 3. točki tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 425,36 EUR, podrejeno pa, da sklep (pravilno: sodbo) v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je iz obrazložitve sodišča prve stopnje moč povzeti, da je sodišče štelo, da je tožena stranka glede plačila negmotne škode v zamudi 15. dan od vložitve odškodninskega zahtevka pri pooblaščenki tožene stranke. Tožena stranka meni, da je pooblaščenka tožene stranke odškodninski zahtevek prejela 5. 10. 2007, potem, ko ji ga je dne 2. 10. 2007 posredovala Z.A.S., ki pa v obravnavani zadevi ni stranka v postopku, zato datum, ko je tožnik zahteval izplačilo odškodnine od Z.A.S., ni relevanten. V predmetni pravdni zadevi je tožena stranka delodajalec in ne pooblaščenka tožene stranke, zato tudi ne more priti v poštev določilo 943. člena Obligacijskega zakonika, ki ga je pri odločitvi o nastanku zamude tožene stranke verjetno uporabilo sodišče. Tožnik ni navajal in z ničemer izkazal, kdaj je odškodninski zahtevek vložil pri toženi stranki. Tožnik s tožbenim zahtevkom ni zahteval zamudnih obresti od v izvensodni poravnavi plačane odškodnine v višine 2.835,68 EUR, zato tožena stranka meni, da do plačila navedenih zamudnih obresti tožnik ni upravičen, saj sodišče ni odločalo preko meja tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek tožnika se je glasil na 5.072,60 EUR. Tožnik tudi po izplačilu odškodnine v izvensodnem postopku v višini 2.835,68 EUR ni umaknil zahtevka za plačani znesek. Tožena stranka pa tudi meni, da je sodišče stroške postopka odmerilo nepravilno, saj je uspeh v pravdi tožnika po višini le 1,44 %. Ker je po temelju tožnik uspel v višini 50 %, je skupen uspeh tožnika v pravdi 51,44 %, uspeh tožene stranke pa 48,56 %. Glede na priznane stroške sodišča prve stopnje tožniku bi morala tožena stranka, ob pravilno ugotovljenem uspehu pravdnih strank v pravdi in pobotanju njenih pravdnih stroškov, še plačati tožniku 425,36 EUR, namesto nepravilno odmerjenih 861,89 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika navaja, da je tožnik sam predlagal postavitev izvedenca s pripravljalno vlogo z dne 17. 3. 2008, na podlagi katere je sodišče določilo izvedenca. Ker tožnik ni založil predujma v postavljenem roku, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je menilo, da je tožnik prekludiran glede dokazovanja škode z izvedencem. Glede odbitne franšize navaja, da je višino odškodnine odmerila zavarovalnica tožene stranke, ki je odškodnino tožniku tudi nakazala ob dogovoru, da bo tožnik umaknil tožbo, česar pa tožnik ni storil. Zaradi navedenega tudi tožena stranka ni poravnala preostanka obveznosti, ker je pričakovala sodbo glede celotne škode.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je dne 26. 1. 2005 pri svojem delodajalcu (toženi stranki) utrpel poškodbo na delu, ko je pri čiščenju stropa v delavnici zaradi zloma pohodne plošče padel z višine cca. 3 m v globino, se udaril v rob omarice in ob padcu utrpel tudi udarce po celem telesu, predvsem v hrbtenico. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek po temelju, torej glede odgovornosti za škodo in tožniku nakazala iz zavarovalne police znesek v višini 2.835,68 EUR ob upoštevanju odbitne franšize v višini 333,83 EUR. Na dan poškodbe je imela tožena stranka pri Z.T. sklenjeno zavarovalno polico št. 02-00102905, pri kateri je bila dogovorjena soudeležba (odbitna franšiza) tožene stranke (zavarovanca) v višini 333,83 EUR. Ker je tožnik zahteval s predmetno tožbo višji znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer za fizične bolečine in nevšečnosti zdravljenja v višini 2.000,00 EUR, za strah v višini 1.200,00 EUR in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 1.800,00 EUR, kar skupaj znese 5.000,00 EUR, bi po zaključku sodišča prve stopnje višji zahtevek lahko dokazal zgolj s postavitvijo izvedenca medicinske stroke travmatologa. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20. 4. 2008 postavilo izvedenca medicinske stroke dr. V:S. in tožniku v 5. točki izreka naložilo, da mora založiti predujem za izvedenca v znesku 800,00 EUR v roku osem dni, sicer sodišče tega dokaza z izvedencem ne bo izvedlo. Ker tožnik v postavljenem osemdnevnem roku predujma ni založil, sodišče tega dokaza ni izvedlo. Zaključilo je, da tožnik ni dokazal višine tožbenega zahtevka, zato je moralo tožbeni zahtevek glede nepremoženjske škode v višini 5.000,00 EUR zavrniti, in sicer glede glavnice 2.835,68 EUR, ker je že plačana, ostalo, ker ni dokazano.

Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravno zmotno. Sodišče prve stopnje je pred prvim narokom za glavno obravnavo izdalo sklep o postavitvi izvedenca in pozvalo tožnika naj založi predujem za izvedenca v višini 800,00 EUR v roku osem dni, sicer bo prekludiran. Tožnik je plačal predujem za izvedenca dne 17. 6. 2008 in na poravnalnem naroku in prvem naroku dne 18. 6. 2008 predložil potrdilo o plačilu predujma. Kljub temu je sodišče sprejelo pogojni sklep, da bo izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, če bo tožena stranka s tem soglašala. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 20. 6. 2008 ponovno predlagal dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke - travmatologa in navajal, da ne more biti prekludiran glede dokaza z izvedencem pred zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo, prav tako pa je tudi predlagal zaslišanje osebne zdravnice in nevrologinje, pri kateri se je zdravil po nezgodi, in sicer glede ugotavljanja obsega škode. Tožnik je ponovno na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 7. 2008 vztrajal na postavitvi izvedenca medicinske stroke, vendar je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se vsi ostali dokazi zavrnjeno in zaključilo, da je zadeva zrela za odločitev.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določila pravdnega postopka, ko je štelo, da je tožnik prekludiran glede dokazovanja z izvedencem medicinske stroke že pred začetkom poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo in zaradi tega sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja glede obsega nematerialne škode. Na prvi narok za glavno obravnavo je vabilo tako stranki kot njuna pooblaščenca z vabilom, na katerem je povzeta tudi vsebina 286. člena ZPP, navedeno določilo člena pa je citiralo tudi na prvem naroku dne 9. 7. 2008. Ob pričetku te obravnave je tožnik (ponovno) vztrajal na postavitvi izvedenca medicinske stroke, tožena stranka pa je predlagala, da se ta dokaz ne izvede, ker tožnik ni v postavljenem osemdnevnem roku založil predujma za plačilo izvedeniškega mnenja. Sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožnik plačal akontacijo že dne 17. 6. 2008, na poravnalnem naroku z dne 18. 6. 2008 sodišču prve stopnje predložil potrdilo o plačilu, in vztrajal na postavitvi izvedenca, enako na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 7. 2008, zmotno zaključilo, da je tožnik prekludiran s postavitvijo izvedenca.

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbe 286. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Ne gre za vprašanje predlaganih novih dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo in v zvezi s tem, ali je tožnik brez svoje krivde ni mogel predlagati prej. V teh primerih lahko gre za prekluzijo. Bistveno v obravnavani zadevi je, da je bil predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke podan že v tožbi, nato ponovno v pripravljalni vlogi, na poravnalnem naroku (18. 6. 2008) in prvem naroku za glavno obravnavo (9. 7. 2008), s tem da je tožnik predložil potrdilo o plačilu akontacije že na poravnalnem naroku (18. 6. 2008).

Z določbo 1. odstavka 286. člena ZPP je v pravdnem postopku uveljavljana t.i. eventualna maksima, ki pomeni omejitev strank v postopku. Upoštevajo se le tista dejstva in dokazi, ki jih stranke navajajo in ponudijo najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Kasneje navajena dejstva in kasneje predlagani dokazi se lahko upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Določbe 286. člena ZPP ni mogoče razumeti tako, da mora stranka dejstva navesti in dokaze predlagati na prvem naroku za glavno obravnavo. To lahko stori najkasneje do takrat, torej tudi prej in jih na prvem naroku ni treba navajati ponovno (ponavljati). Že tožba mora obsegati dejstva, na katera tožnik opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (1. odstavek 180. člena ZPP). Tožena stranka pa mora že v odgovoru na tožbo predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru na tožbo (2. odstavek 278. člena ZPP). V okviru materialnega procesnega vodstva je predsednik senata dolžan na primeren način skrbeti za to, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe stranke in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP).

Sodišče mora uravnoteženo upoštevati načeli pravdnega postopka, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (1. odstavek 5. člena ZPP), in da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP), ter načelo ekonomičnosti postopka: opraviti postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (11. člen ZPP). Navedena načela zagotavljajo tudi spoštovanje pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). Ta pravica stranki sicer ne daje ustavno zagotovljene pravice do zakonite in pravilne sodne odločitve, vključuje pa pravico do kontradiktornega postopka in pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna. Določba o prekluziji glede navajanja dejstev in dokazov, posega v pravico strank, da se izrečejo v postopku in tudi ni v prid pričakovanju po materialno pravilni sodbi. Zato jo je treba uporabljati restriktivno in v skladu z njenim temeljnim namenom: kot „prisilo“ pravdnih strank, da v določenem roku opravijo procesna dejanja. To pa ne pomeni, da sodišče že pred prvim narokom za glavno obravnavo odvzame stranki možnost izvajanja dokaza s predlaganim izvedencem zaradi prekluzije.

Po presoji pritožbenega sodišča, je iz tožbe, pripravljalne vloge, poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo dovolj jasno razvidno, da tožnik vztraja na postavitvi izvedenca medicinske stroke in je zato tudi predložil potrdilo o plačilu predujma. Tako ni mogoče šteti, da bi bil tožnik prekludiran, ker ni v postavljenem inštrukcijskem roku, pred poravnalnim in prvim narokom za glavno obravnavo, založil akontacijo za plačilo izvedeniškega mnenja.

Nenazadnje pa je treba opozoriti tudi na to, da po 2. in 3. odstavku 286. člena ZPP stranke lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze tudi na poznejših narokih oziroma kasnejših vlogah, pod pogojem, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. V teh primerih mora sodišče ugotavljati in obrazložiti krivdo stranke zato, da prepoznih navedb oziroma prepozno ponujenih dokazov ni upoštevalo. Kot je že navedeno, pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, temveč gre za neizvedbo ponujenih dokazil, ki se nanašajo na navedbe tožnika o pomembnih dejstvih.

Zaradi navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka odločilna dejstva niso bila pravilno ugotovljena in posledično je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP pritožbi tožnika v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v 2. in 3. točki izreka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in izvesti druge predlagane dokaze glede ugotavljanja obsega škode.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke glede zakonskih zamudnih obresti od v izvensodni poravnavi plačane odškodnine v višini 2.835,68 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožena stranka v zamudi s plačilom odškodnine od dne 12. 10. 2007 do 29. 2. 2008, ko je bila tožniku dejansko izplačana odškodnina v višini 2.835,68 EUR. Po določbi 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, in sicer če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma ko upnik z opominom ali z začetkom postopka zahteva od njega izpolnitev obveznosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik vložil zahtevek pri Z.A.S. d.d. (dne 27. 9. 2007) po plačilu odškodnine v višini 16.072,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15 dne po vložitvi zahtevka do plačila (A1). Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik upravičen do zakonitih zamudnih obresti od izplačanega zneska 2.835,68 EUR od zapadlosti, to je od 12. 10. 2007 do dejanskega plačila, to je 29. 2. 2008. Tožena stranka je namreč pooblastila Ž.S., V.F., T.K. in T.P., vsi univerzitetni diplomirani pravniki s pravniškim državnim izpitom, zaposlenim pri Z.T. d.d. za zastopanje v predmetnem individualnem delovnem sporu, zato je sodišče prve stopnjo pravilno upoštevalo, da je zamuda tožene stranke nastopila po poteku 15-dnevnega roka od vložitve zahtevka z dne 27. 9. 2007 dalje. Pritožbeno sodišče je v skladu s 353. členom ZPP v tem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (1. točka izreka).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika glede odbitne franšize. Tožnik je namreč tožbo vložil le zoper svojega delodajalca, pri katerem je prišlo do nesreče pri delu ter od njega zahteval plačilo odškodnine in ne tudi zoper zavarovalnico. Med toženo stranko in Z.R. d.d. gre za njuno medsebojno pogodbeno razmerje, katerega pravni temelj je zavarovalna polica in splošni pogoji pod katerimi je zavarovalnica dolžna izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto. V kolikor je torej tožniku nakazala zavarovalnica del odškodnine, jo je nakazala le v imenu in za toženo stranko s katero je v pogodbenem razmerju, medtem ko je tožnik le v odškodninskem razmerju s toženo stranko (in ne z zavarovalnico), saj je tožbo vložil le zoper svojega delodajalca in ne tudi zoper zavarovalnico.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Zaradi razveljavitve izpodbijanega dela sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče se je kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za delno razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstev (na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost določenega tožbenega zahtevka) ni mogoče v celoti prepustiti pritožbenemu sodišču. Za „popravo nepravilnosti“ po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru stranka odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.


Zveza:

ZDR člen 286.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4MjUx