<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba III Kp 22460/2015
ECLI:SI:VSMB:2018:III.KP.22460.2015

Evidenčna številka:VSM00019671
Datum odločbe:11.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Miro Lešnik (preds.), mag. Aleksander Karakaš (poroč.), Barbara Debevec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje trgovine z ljudmi - izkoriščanje - zloraba prostitucije - odvzem premoženjske koristi - izločitev dokazov

Jedro

Po jezikovni razlagi prvega odstavka 113. člena KZ-1 je predmet storilčevega napada posamezna-druga oseba. Storjenih zategadelj je lahko toliko kaznivih dejanj po navedeni zakonski določbi, koliko je teh drugih oseb, sicer je njihova individualizacija v zakonskem opisu nesmiselna.

Strinjalo se je namreč s pritožnikom, da je mogoče premoženjsko korist odvzeti na način, kot je to v obravnavanem primeru storilo sodišče prve stopnje, le tedaj, ko storilcu s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi ni mogoče odvzeti neposredno (drugi odstavek 75. člena KZ-1), ker jo je denimo že zapravil, uspešno skril itd. in ne posredno (nadomestno) z odvzemom premoženja, ki ustreza s kaznivim dejanje pridobljeni premoženjski koristi (prvi odstavek 75. člena KZ-1). Ker pa obdolžena s takšnim premoženjem razpolaga, nenazadnje je bilo to predmet začasnega zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bilo po razlogih sodbe podaljšano, je bilo treba po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi odvzeti to premoženje in ne že kot zadnjo nadomestno možnost iz drugega odstavka 75. člena KZ-1 določiti plačilo denarnega zneska, ki ustreza premoženjski koristi.

Pri tem je najprej neodvisno od sodišča, ki je navedeni sklep izdalo, ugotovilo, da izločitve dokazov po drugem odstavku 83. člena ZKP in njihovega uničenja po drugem odstavku 154. člena ZKP ne gre enačiti, čeprav bi po drugi strani držalo, da sodba niti na dokaze, ki bi morali biti uničeni, ne sme biti oprta.

Bistveno je izkoriščanje prostitucije, skozi katero se izraža storilčeva dejanska nadrejenost v razmerju do oškodovanca, ki se, čeprav s privolitvijo, prostituira. Primerljivost z drugimi oblikami izkoriščanja, na katero se pritožniki v tej zvezi še sklicujejo, je z vidika določenosti kaznivega dejanja nepomembna, medtem ko so sila, grožnja, preslepitev itd. predmet kvalificirane modalitete kaznivega dejanja po drugem odstavku 113. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi okrajnega državnega tožilca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi, zakonski označbi kaznivega dejanja, kazni in odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da glasi:

Obdolžena M.M. (z osebnimi podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje) in

obdolženi O.O. (z osebnimi podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje s spremembo: sedaj na prostosti),

sta kriva,

da sta v obdobju od leta 2012 do 27. 5. 2015 skupaj kot sostorilca z zavestnim sodelovanjem pri storitvi zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji, in sicer:

M.M. je pri O.P. naročala dobavo deklet iz Češke in Slovaške, jih proti plačilu prevzela in dekleta nastanila v stanovanju št. 6 na naslovu C. … v M. in z njimi v istem stanovanju razpolagala tako, da so se prostituirale, od plačila za opravljene spolne storitve pa pobirala del njihovega zaslužka in to prikrila kot plačilo deklet za stroške bivanja v stanovanju in za najemnino;

O.O. je na Češkem novačil dekleta in z njimi razpolagal tako, da jih je prodal M.Z., ki mu je kupnino za dekleta posredovala osebno ali preko L.Z. in M.P., po prejemu kupnine pa je dekleta napotil za Slovenijo do M.Z.;

s tem, da sta zaradi izkoriščanja prostitucije novačila in je M.Z.:

- L.Š., državljanko Republike Češke, iz Češke v Slovenijo, med 11. 5. 2014 in 12. 5. 2014 prevzela in nastanila v stanovanju št. 6 na naslovu C. ... v M.,

- osebi s podatki oz. vzdevki »M.« in »Črna c.« iz Češke v Slovenijo, med 10. 6. 2014 in 12. 6. 2014 prevzela in nastanila v stanovanju št. 6 na naslovu C. ... v M.,

- Z.J. (P.), državljanko Republike Češke, iz Češke v Slovenijo, v obdobju vsaj od 16. 10. 2013 do 27. 5. 2015 prevzela in nastanila v stanovanju št. 6 na naslovu C. ... v M.,

- L.Z. (V., državljanko Republike Češke, iz Češke v Slovenijo, v obdobju najmanj od druge polovice leta 2013 do 27. 5. 2015 prevzela in nastanila v stanovanju št. 6 na naslovu C. ... v M.,

- P.H. (B.), državljanko Republike Češke, iz Češke v Slovenijo, v obdobju najmanj od 16. 10. 2013 do novembra 2014 prevzela in nastanila v stanovanju št. 6 na naslovu C. ... v M.,

- V.D. (V.), državljanko Slovaške, iz Slovaške v Slovenijo, v obdobju od 2012 do 27. 5. 2015 prevzela in nastanila v stanovanju št. 6 na naslovu C. ... v M.,

- P.V. (S.) državljanko Republike Češke, iz Češke v Slovenijo, v obdobju najmanj od decembra 2014 do maja 2015 prevzela in nastanila v stanovanju št. 6 na naslovu C.... v M.,

- M.F. (D.), državljanko Slovaške iz Slovaške v Slovenijo, v obdobju najmanj od januarja 2014 do maja 2014 prevzela in nastanila v stanovanju št. 6 na naslovu C. ... v M.,

- M.U. (K.), državljanko Republike Češke, iz Češke v Slovenijo, v obdobju najmanj od točno neugotovljenega dne v maju 2015 do 27. 5. 2015 prevzela in nastanila v stanovanju št. 6 na naslovu C. ... v M.,

z nadzorom nad dekleti od tretje do devete alineje, ki ga je izvajala Z. tako, da oškodovanke niso smele brez poprejšnjega dovoljenja M.Z. iz stanovanja, niso si mogle izbirati ne stranke ne časa in ne cene nudenja spolnih storitev ter z njihovim ekonomskim izkoriščanjem, ko je z denarjem od zaslužka deklet, ki so ga Z. plačevale prikrito v obliki stroškov bivanja v stanovanju in za najemnino, Z. odplačala finančni leasing za navedeno stanovanje in ga tako pridobila v last ter ga nato dne 16.03.2015 tudi prodala za 105.000,00 EUR,

tako sta oškodovanke izkoristila za prostitucijo.

S tem sta storila vsak 10 kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika in se jima po prvem odstavku 113. člena ter drugem odstavku 45. člena v zvezi s 47. členom Kazenskega zakonika

1. M.Z. določi za vsako kaznivo dejanje kazen 1 leto zapora ter stranska denarna kazen 20 dnevnih zneskov v višini 20,00 EUR za dnevni znesek ter nato na podlagi 3. in 5. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče

enotna kazen

5 (pet) let zapora

ter

enotna stranska kazen

150 dnevnih zneskov, to je 3.000,00 EUR denarne kazni.

Denarno kazen je obdolžena M.M. dolžna plačati v roku treh mesecev, šteto od prejema plačilnega naloga. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta 2 dnevna zneska izrečene denarne kazni določilo 1 dan zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obdolženi M.M. v izrečeno zaporno kazen všteje pripor od 27. 5. 2015 od 8.50 ure do 19. 4. 2016 do 16.10 ure.

2. Obdolženemu O.O. določi za vsako kaznivo dejanje kazen 10 mesecev zapora ter stranska denarna kazen 20 dnevnih zneskov v višini 20,00 EUR ter nato na podlagi 3. in 5. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče

enotna kazen

3 (tri) leta in 6 (šest) mesecev zapora

ter

enotna stranska kazen

150 dnevnih zneskov, to je 3.000,00 EUR denarne kazni.

Denarno kazen je obdolženi O.O. dolžan plačati v roku treh mesecev, šteto od prejema plačilnega naloga. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta 2 dnevna zneska izrečene denarne kazni določilo 1 dan zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obdolženemu O.O. v izrečeno kazen všteje izročitveni pripor od 12. 12. 2016 ter pripor od 3. 3. 2017 do 13. 12. 2018.

II. Po prvem in drugem odstavku 74. člena Kazenskega zakonika in prvem odstavku 75. člena Kazenskega zakona se obdolženi M.M. odvzame premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem v znesku 105.000,00 EUR na način, da se ji odvzame drugo premoženje, in sicer nepremičnina ID znak ...-..../17-0, parc. št. .../.... k.o. Š. (ID …....), ki se nahaja na M..O se zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Obdolžena se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 30. 3. 2018 obdolženo M.M. in obdolženega O.O. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolženi M.M. je izreklo kazen 2 leti in 2 meseca zapora ter stransko kazen 100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 2.000,00 EUR denarne kazni, obdolženemu O.O. pa kazen 2 leti zapora in stransko denarno kazen, enako kot je bila izrečena prvi obdolženi. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je bil obema obdolžencema v kazen zapora vštet pripor, in sicer za obdolženo M.M. od 27. 5. 2015 do 19. 4. 2016 ter za obdolženega O.O. od 12. 12. 2016 naprej. Denarni kazni, ki sta bili obdolžencema izrečeni, pa morata biti plačani v roku treh mesecev od prejema plačilnega naloga, s tem če se ti kazni ne bosta dali niti prisilno izterjati, bosta izvršeni tako, da bo za vsaka začeta 2 dnevna zneska izrečene denarne kazni, določen 1 dan zapora. Hkrati je bila obdolženi M.M. po prvem in drugem odstavku 74. člena ter drugem odstavku 75. člena KZ-1 odvzeta s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist v višini 105.000,00 EUR, ki jo je obdolžena dolžna plačati v roku 1 leta od pravnomočnosti sodbe. Če tega ne bo storila, bo premoženjska korist odvzeta na način, da bo obdolženi odvzeto premoženje, ki ustreza premoženjski koristi, in sicer s prodajo nepremičnega premoženja, ki je predmet začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi po zadnjem sklepu Okrožnega sodišča v Mariboru X K 22460/2015 z dne 12. 2. 2018. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obdolžena vsak do 1/2 dolžna vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar ne velja za stroške prevajanja in sodno takso. Končno obdolžena D.S. je bila po 3. točki 358. člena ZKP oproščena obtožbe, po kateri bi naj prav tako storila 11 kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po tretjem, drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1, medtem ko je bilo za stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke in nagrado obdolženkinega zagovornika, po prvem odstavku 96. člena ZKP, sklenjeno, da obremenjujejo proračun. Vse povzeto je vsebina izreka, izdanega v sodbi X K 22460/2015.

2. Zoper sodbo, v njenem obsodilnem delu, so se pritožili okrajni državni tožilec, zagovorniki obdolžene M.M. in zagovornica obdolženega O.O. Prvi se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženo M.M. in obdolženega O.O. spozna za kriva storitve desetih kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Pri tem naj obdolženi M.M. za vsako od dejanj določi kazen 1 leto zapora in hkrati 50 dnevnih zneskov v višini 20,00 EUR, nakar ji naj izreče enotno kazen 9 let in 8 mesecev zapora ter enotno kazen 450 dnevnih zneskov, to je 9.000,00 EUR. Obdolženemu O.O.. pa naj za vsako od dejanj določi kazen 10 mesecev zapora ter 50 dnevnih zneskov v višini 20,00 EUR, nakar mu naj izreče enotno kazen 8 let zapora in enotno kazen 450 dnevnih zneskov, kar prav tako znese 9.000,00 EUR. Po predlogu naj bo spremenjena še odločba o načinu odvzema premoženjske koristi, in sicer tako, da se obdolženi M.M. odvzame v predlogu natančneje opredeljena nepremičnina, ki bo prodana na javni dražbi, izkupiček v višini 105.000,00 EUR zadrži v korist proračuna, preostanek pa izroči obdolženi. Zagovorniki obdolžene M.M. so se pritožili zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enako je predlagala zagovornica obdolženega O.O., ki se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji.

3. Ker so zagovorniki obdolžene M.M. zahtevali, da se jih skupaj z obdolženo o seji obvesti, je to pritožbeno sodišče storilo za vse stranke ter strokovne pomočnike obeh obdolžencev. Z izjemo višjega državnega tožilca ter obdolžene M.M. so se vsi navedeni seje udeležili. Višji državni tožilec je bil o seji v redu obveščen, medtem ko je za obdolženo M.M. zagovornik povedal, da je bil v stiku z obdolženo, da jo je o seji obvestil ter da mu je povedala, da dela v Avstriji in da se seje ne bo udeležila. Seja je bila zato opravljena po četrtem odstavka 378. člena ZKP ter ob izključeni javnosti (šesti odstavek 378. člena ZKP). Navzoči so namreč izjavili, da se strinjajo in tudi predlagajo, da se javnost izključi zaradi varovanja osebnega in družinskega življenja obdolžene M.Z. (295. člen ZKP). Z dovoljenjem senata pa je na seji bila navzoča strokovna sodelavka Č.Č. (drugi odstavek 256. člena ZKP), ki je bila skupaj z drugimi opozorjena na dolžnost varovati kot tajnost vse, kar bodo izvedeli na seji ter da izdaja tajnosti pomeni kaznivo dejanje (tretji odstavek 256. člena ZKP).

4. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je utemeljena le pritožba okrajnega državnega tožilca.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je bil glede obravnavanega kaznivega dejanja uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Po jezikovni razlagi prvega odstavka 113. člena KZ-1 je predmet storilčevega napada posamezna-druga oseba. Storjenih zategadelj je lahko toliko kaznivih dejanj po navedeni zakonski določbi, koliko je teh drugih oseb, sicer je njihova individualizacija v zakonskem opisu nesmiselna. Homogenost ravnanj obeh obdolženih, ki so po razlogih sodbe časovno in prostorsko povezana ter zajemajo niz ponavljajočih se izvršitev z enotnim naklepom in ki mimogrede spominjajo na okoliščine pri nadaljevanjem kaznivem dejanju po prvem odstavku 54. člena KZ-1, za njihovo pravilno pravno opredelitev niso pomembne. Tudi zato, ker bi bil v nasprotnem posameznik kot predmet napada dejansko pretvorjen v več oseb ali skupino, kar pa po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi niti po modalitetah obravnavanega kaznivega dejanja ni predvideno. Analogija iz razlogov sodbe s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije po tretjem odstavku 175. člena KZ-1 se s tem izkaže za zmotno ter je za pravilno pravno opredelitev zgornjega kaznivega dejanja neuporabna.

6. Glede na ugotovljeno število oškodovank je pritožbeno sodišče, skladno s pritožbenim predlogom, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi dejanj ter v posledici še odločbo o kaznih. V zvezi s kaznijo zapora je opozoriti, da je bilo pritožbeno sodišče pri določenih kaznih vezano s pritožbenim predlogom - tudi tedaj, ko je bila za obdolženega O.P.a predlagana kazen pod predpisanim posebnim minimumom iz prvega odstavka 113. člena KZ-1, medtem ko je enotno zaporno in denarno kazen za posameznega obdolženega odmerilo, upoštevaje iste okoliščine, kot izhajajo iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje. To so zlasti koristoljubnost na eni strani ter na drugi privolitev oškodovank, neobsojenost obdolženih in okoliščina, da je obdolžena M.M. mati nepreskrbljenega otroka. V izrečeno zaporno kazen je bilo treba po prvem odstavku 56. člena KZ-1 obema obdolženima všteti čas, ki sta ga prestala v priporu, obdolženemu O.O. pa še dodaten dan, ko je bil med posvetovanjem senata po preizkusu iz prvega odstavka 394. člena ZKP izpuščen na prostost.

7. Podobno kot zgoraj je pritožbeno sodišče spremenilo še odločbo o odvzemu premoženjske koristi obdolženi M.M.. Strinjalo se je namreč s pritožnikom, da je mogoče premoženjsko korist odvzeti na način, kot je to v obravnavanem primeru storilo sodišče prve stopnje, le tedaj, ko storilcu s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi ni mogoče odvzeti neposredno (drugi odstavek 75. člena KZ-1), ker jo je denimo že zapravil, uspešno skril itd. in ne posredno (nadomestno) z odvzemom premoženja, ki ustreza s kaznivim dejanje pridobljeni premoženjski koristi (prvi odstavek 75. člena KZ-1). Ker pa obdolžena s takšnim premoženjem razpolaga, nenazadnje je bilo to predmet začasnega zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bilo po razlogih sodbe podaljšano, je bilo treba po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi odvzeti to premoženje in ne že kot zadnjo nadomestno možnost iz drugega odstavka 75. člena KZ-1 določiti plačilo denarnega zneska, ki ustreza premoženjski koristi.

8. Zagovorniki obdolžene M.M. izrecno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izvršitvena ravnanja v opisu dejanja niso konkretizirana, kot niso konkretizirana v razlogih sodbe, v katerih se končno sodišče prve stopnje niti do obdolženkine krivde in razbremenjujočih dokazov ni opredelilo. V nadaljevanju pritožniki posredno uveljavljajo še druge, vendar nerazkrite bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ko v pritožbeni obrazložitvi pravijo, da se niso imeli možnosti seznaniti z vsemi obremenilnimi dokazi, s katerimi je razpolagala nasprotna stranka. Tajni delavec je namreč po izvedenih tajnih delovanjih izdelal tri poročila, medtem ko so policisti in pristojni državni tožilec navajali, da sta bili izdelani zgolj dve poročili. Razlika je pomembna, saj je oškodovanka P. po tretjem poročilu navedla, da ni imela šefa, kar se sklada z njeno izpovedbo v preiskavi ter izpovedbami drugih oškodovank in obdolženkinim zagovorom, ki je to dejstvo zanikala.

9. Kršitve niso podane. Obdolženkina izvršitvena ravnanja iz zakonskega opisa kaznivega dejanja (prevzem, nastanitev, itd.) so v dejanskem smislu razvidna do te mere, da je njihova vsebina povsem prepoznavna. Znano je torej, kaj je obdolžena počela in tudi, da je to počela zaradi izkoriščanja prostitucije. Pritožbeni zadržki, ki gredo v smeri posplošenega pripisovanja ravnanj, ki pri posameznih oškodovankah niso bila zatrjevana, so odveč. Ravnanja so namreč v opisu dejanja razmejena na način, da ni težko ugotoviti, da so bile vse oškodovanke, sicer v različnih časovnih intervalih, prevzete in nastanjene v stanovanju št. 6 na naslovu C. ... v M., da so bile nekatere od teh predmet dodatno opisanega nadzora ter na koncu, da so bile vse ekonomsko izkoriščene, kar je bilo prav tako dodatno opisano. Pri takšnem opisu dejanja izrek sodbe ne more biti nerazumljiv, kot ne more biti nerazumljiv zato, ker osebi "M." in "Č." v opisu dejanja nista bili identificirani. Z različnima vzdevkoma sta bili namreč kot oškodovanki individualizirani in hkrati ločeni od ostalih identificiranih oškodovank, ki so z izjemo L.Š. tudi uporabljale vzdevke.

10. Enako kot zgoraj, velja še za razloge sodbe, po katerih je jasno, da obdolženkina ravnanja niso bila "paketno" obravnavana in da so zajemala le tiste oškodovanke, na katere so se konkretno nanašala. Vse drugo, kar je v tem delu pritožbene obrazložitve še zatrjevano, pomeni nasprotovanje oceni sodišča prve stopnje glede dokazanosti posameznega obdolženkinega ravnanja in ni v zvezi s pravkar preizkušanim izpodbojnim razlogom, temveč z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, kot izpodbojnim razlogom, ki ga je pritožbeno sodišče posebej (ločeno) preizkusilo.

11. Pritožniki z nerazkritimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka bržkone merijo na tiste iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem njihovega vpliva na pravilnost in zakonitost napadene sodbe ne obrazložijo in hkrati prezro, da so po jezikovni razlagi posredi kršitve, ki gredo na rovaš sodišča, ki sodi in ne sodišča (preiskovalnega sodnika), ki dokaze zbira. Sploh pa so bila vsa tri poročila tajnega delavca omenjena že v obtožnici, na glavni obravnavi 18. 9. 2017 so bila prebrana (l. št. 1704 do 1705), medtem ko je bil sam tajni delavec na glavni obravnavi dne 16. 1. 2018 neposredno zaslišan. Ob takšnem stanju stvari zatrjevati nemožnost seznanitve z obremenilnimi dokazi je najmanj netočno ter je bilo pritožnike v, sicer nepopolnih prizadevanjih, zavrniti.

12. Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je opozoriti še na nastali položaj, ko je obdolženkin zagovornik na sami seji pritožbenega sodišča 11. 12. 2018 predložil sklep Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 31021/2012 z dne 25. 9. 2018, s katerim je sprožil dodatni preizkus bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ga mora pritožbeno sodišče opraviti tudi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Pri tem je najprej neodvisno od sodišča, ki je navedeni sklep izdalo, ugotovilo, da izločitve dokazov po drugem odstavku 83. člena ZKP in njihovega uničenja po drugem odstavku 154. člena ZKP ne gre enačiti, čeprav bi po drugi strani držalo, da sodba niti na dokaze, ki bi morali biti uničeni, ne sme biti oprta. Ugotovljeno je še bilo, kar nenazadnje izhaja že iz razlogov napadene sodbe, da je sodišče prve stopnje dejanske ugotovitve opiralo na posnetke prestreženih telefonskih pogovorov in zapise SMS sporočil ter na izpovedbo tajnega delavca, ki jih je nato povezalo z deli izpovedb posameznih prič. Posnetki in zapisi so bili pridobljeni po nadzoru komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju, kot sledi iz odredbe preiskovalne sodnice Pp 2/2014 z dne 25. 4. 2014. Odredba je bila za obdolženo utemeljevana z analizo izpisov prometa mobilnih telefonskih aparatov s številkami, ki jih je ta tedaj uporabljala in s številkami mobilnih telefonskih aparatov, ki jih je uporabljal A.B. ter z vsebino poročila o tajnem opazovanju št. 2340-20/2013/68 z dne 3. 4. 2014. Slednja je bila nato skupaj z vsebino poročila tajnega opazovanja z dne 2. 4., 8. 4. in 14. 4. 2014 podlaga za izdajo odredbe Ktpp-z 59/2013 z dne 6. 5. 2014, po kateri je bilo zoper obdolženo uporabljeno tajno delovanje. Glede na to, in ker je bila obdolžena po odredbi Ktpp-z 59/2013 z dne 24. 3. 2014 v obdobju od 26. 3. 2014 do 25. 5. 2014 tajno opazovana zaradi pogostosti komunikacije z A.B. ter zaradi prostitucije, ki jo je še naprej organizirala in oglaševala, vzročna zveza med dokazi, ki so bili mimogrede pridobljeni veliko prej ter v zvezi z drugim predmetom dokazovanja, in ki so bili po zgornjem sklepu Okrožnega sodišča izločeni oziroma uničeni ter dokazi, na katerih je oprta preizkušena sodba, ni izkazana. Gre torej za pogoj, ki po obrazloženem ni bil izpolnjen, za kar niti po uradni dolžnosti preizkušena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni bila podana.

13. Pritožniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri obdolžena z opisanimi ravnanji ni izpolnila znakov kaznivega dejanja iz izreka sodbe, saj niso navedene nobene okoliščine, ki bi izkazovale zakonski znak izkoriščanja prostitucije v smislu njene zlorabe kot je opredeljena pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1. Brez tega pa niti kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1 ne more biti. Še zlasti, ker prostitucija sama zase ni kazniva ter kot takšna protipravno ali nedovoljeno ne more biti uporabljena. Nekaznivost obdolženkinega izvršitvenega ravnanja je po pritožbeni obrazložitvi še v tem, ker bi to po opisu moralo biti primerljivo s prisilnim delom, suženjstvom, služabništvom, storitvijo kaznivih dejanj in celo s trgovino z organi, človeškimi tkivi ali krvjo. Njihova stična točka je namreč v intenzivnosti posega v varovane dobrine, kar v danem primeru ni izpolnjeno. Razen tega je po 3. členu Protokola Konvencije OZN o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanju prostitucije drugih ter Palermskega protokola, oškodovančeva privolitev iz B odstavka neupoštevna, le, če so bila za izvršitev dejanja uporabljena grožnja, sila, druge oblike prisile, ugrabitev, prevara, zloraba pooblastil in druga iz A odstavka tega člena.

14. Pritožniki se motijo. Res je sicer, da je na začetku opisa dejanja v izreku sodbe navedeno, da sta obdolžena zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji, kar pa je že po razumljivih razlogih v 12. točki obrazložitve sodbe zgolj napačno povzeti znak iz zakonskega opisa kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1. Pomeni, da ta ni pogoj za storitev obravnavanega kaznivega dejanja, kot ni pogoj nedovoljenost same prostitucije. Bistveno je njeno izkoriščanje, skozi katero se izraža storilčeva dejanska nadrejenost v razmerju do oškodovanca, ki se, čeprav s privolitvijo, prostituira. Primerljivost z drugimi oblikami izkoriščanja, na katero se pritožniki v tej zvezi še sklicujejo, je z vidika določenosti kaznivega dejanja nepomembna, medtem ko so sila, grožnja, preslepitev itd. predmet kvalificirane modalitete kaznivega dejanja po drugem odstavku 113. člena KZ-1. Pomeni, da kljub uvodnemu spodrsljaju v opisu dejanja, ta vsebuje vse, konkretizirane znake dejanja po prvem odstavku 113. člena KZ-1 ter da v posledici obdolžene po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe ni bilo mogoče oprostiti.

15. Obsežno pritožbeno obrazložitev v zvezi z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi pritožniki strnejo v oceni, v kateri najprej opozorijo na število izvršitvenih ravnanj, ki bi morala biti dokazana vsako zase in ne enotno, čeprav je bila obdolžena po izreku obsojena samo za eno kaznivo dejanje. V nadaljevanju poudarjajo, da so vse oškodovanke izrecno povedale, da so se prostituirale same zase in ne za obdolženo. Ta v najemnino ni prikrila nobenega pobiranja dela zaslužka. Zatrjevano finančno izkoriščanje je v nasprotju z izrekom sodbe, ki zatrjuje, da so oškodovanke plačevale zgolj stroške in najemnino za stanovanje, za oboje pa glede na višino stroškov in najemnino ter zaslužek oškodovank ni mogoče niti približno zaključiti, da predstavlja finančno izkoriščanje. Nikoli ni bilo nobeno dekle kupljeno, nikoli ni bila za katerokoli dekle plačana kupnina in nikoli nobeno dekle ni bilo na kakršenkoli način prodano. Dekleta niso bila z ničemer omejevana niti v kakršnokoli dejanje prisiljena. Pri svojem delu so bile enakopravne in nobena ni bila v podrejenem položaju. Vse to so jasno povedale že v preiskavi. Obdolžena je kot lastnica stanovanja skrbela za red in varnost in to je bistveno ter poleg znanja slovenskega jezika tudi edina pomembna okoliščina, po kateri se je razlikovala od ostalih deklet. Obdolžena je v tem stanovanju nudila spolne usluge ves čas in ne zgolj občasno kot druga dekleta. Pritožniki tako na podlagi izvedenih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zaključujejo, da obdolžena ni naročila dobave deklet, ampak so se ta javila na oglas ali preko posrednika na Češkem. Obdolžena deklet proti plačilu ni prevzela in ne nastanila. Kot izhaja iz izpovedb nekaterih deklet, so ta večinoma videla oglase in neposredno kontaktirale s stanovanjem in to točno z dekleti, ki so že opravljala isto dejavnost, se z njimi dogovorile o vseh pogojih dela in prišla v Maribor. Obdolžena z dekleti v stanovanju ni razpolagala tako, da so se prostituirale, temveč je dala na razpolago stanovanje in utečeno organizacijo skupnega bivanja in delovanja, kar pa ne pomeni, da je z dekleti razpolagala, še najmanj tako, da so se zanjo prostituirale. Obdolžena je od plačila za opravljane spolne storitve pobirala del njihovega zaslužka, vendar le za najemnino in stroške ter brez izkoriščevalskega deleža. Za obdolženkin nadzor nad dekleti ni nobenega dokaza, saj so izpovedbe prič v tej zvezi skladne, medtem ko se dokazi in okoliščine po razlogih sodbe nanašajo na nadzor stanovanja. Dekleta so se neprestano sprehajala med Slovenijo in Češko, kar pomeni, da so stanovanje brez težav ali kakršnegakoli omejevanja s strani obdolžene zapuščale ter se vanj tudi vračale. Podobno velja za izbor strank, pri čemer pri storitvenih dejavnostih tudi sicer velja, da strank ni dovoljeno ločevati po kakršnikoli osebni okoliščini. Končno, oškodovanke so bile v izboru časa oziroma v razpolaganju s časom povsem svobodne, kot so bile svobodne v odločitvi, ali bodo delale po ustaljenem ceniku ali ne. V zadnjem primeru so pač stanovanje zapustile.

16. Povzeti pritožbeni oceni pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Njeno izhodišče je v izpovedbah oškodovank, ki so obdolženo v splošnem razbremenjevale ter v njihovi povezavi z deli prestreženih telefonskih pogovorov, ki po pritožnikih združeno obdolženkin zagovor potrjujejo. Ravno nasprotno je ravnalo sodišče prve stopnje, ki je po že obrazloženem pri ugotavljanju odločilnih dejstev izhajalo iz prestreženih telefonskih pogovorov, SMS sporočil, izpovedbe tajnega delavca in delov izpovedb oškodovank ter prič. To je pravilno, kajti le tako vsebina prestreženih telefonskih pogovorov med obdolženo in obdolženim O.O. deluje smiselno, kar v primeru komunikacije zaradi plačevanja oglasov na Češkem ni možno. Že zato, ker potem dekleta v pogovorih ne bi smela biti omenjena ali vsaj, ker bi kot uporabnice posredniških storitev morale puščati/izročati denar obdolženemu O.O. in ne obdolženi, ki je po zagovoru svojo dejavnost na Češkem zgolj odplačno oglaševala. Podobno velja za prestrežene telefonske pogovore med obdolženo in pričo A.R. ter prestreženimi SMS sporočili, ki dodatno govore za vzpostavljeni tok deklet (oškodovank) iz Češke v Slovenijo, ki mu je nato v obratni smeri sledil tok denarja iz Slovenije na Češko. Ta je po obsegu v primeru zatrjevanega oglaševanja zanesljivo čezmeren, v sami komunikaciji pa nepotrebno nedoločen. Čemu denimo v telefonskih pogovorih in v SMS sporočilih ni mogoče registrirati predmeta oglaševanja, količine oglasov, načina oglaševanja itd. ter na drugi strani cene, ki je izvorno v višini in valuti neprimerljivo bolj razumljiva, kot po uporabljeni sopomenki (liter), ki je pogovorno vsaj v Sloveniji nenavadna in zlasti nespecificirana.

17. Ugotovitev o dveh vzpostavljenih tokovih je pomembna, ker je po toku deklet jasno, da te, ravno v Maribor niso prihajale spontano oziroma v lastni organizaciji, kot so to v izpovedbah navajale, ampak so bile sem napotene, po toku denarja pa tudi, da so bile tukaj po obdolženki prevzete in posledično v navedenem stanovanju nastanjene. Da bi oškodovanke po prihodu v Mariboru delovale in bivale mimo obdolžene, potem ko je ta zanje obdolženemu O.O. plačala, niti po presoji pritožbenega sodišča ni verjetno ter je bilo vsa nadaljnja zatrjevanja oškodovank, ki bi omogočale takšne ugotovitve, utemeljeno zavrniti.

18. Drugače je glede same dejavnosti oškodovank, ki po njihovih izpovedbah in po obdolženkinem zagovoru ni bila nikoli dvomljiva, pa je tako bilo treba ugotoviti le, ali so se oškodovanke prostituirale v svojem imenu in za svoj račun, pri čemer so vsa iz dejavnosti izhajajoča razmerja reševale hkrati in sporazumno (samoupravno) ali pa je obdolžena njihovo dejavnost nadzorovala ter jo (zase) ekonomsko izkoristila. Posredi sta dve povezani dejanski vprašanji, ki ju je sodišče prve stopnje znova pravilno rešilo. Obdolžena je po prestreženih telefonskih pogovorih za prihode oškodovank v stanovanje nedvomno vedela in dejstvo je, da so te dejavnost opravljale po že ustaljenem redu. Dokaznih podlag za takšno ugotovitev je po razumljivih razlogih sodbe dovolj, kot jih je dovolj za ugotovitev, da so oškodovanke dejavnost opravljale pod „šefico“. Osrednjost obdolženkinega položaja v primerjavi s položaji oškodovank tako ni izvirala v lastništvu stanovanja in znanju slovenskega jezika, čeprav bržkone to ni bilo povsem brez pomena, ampak zlasti v dejavnosti, ki jo je obdolžena po pravilno povezanih delih izpovedb oškodovank M.F., L.Z. idr. z izpovedbami prič B.K., tajnega delavca, R.T., M.D.in prestreženimi telefonskimi pogovori, nedvomno nadzorovala. Glede na opisano in po navedenih dokazih potrjeno vsebino obdolženkinega nadzora nad oškodovankami, ko ta obenem ni bil popoln (totalen), se pritožbeno sklicevanje na fluktuacijo oškodovank izkaže za brezpredmetno, sklicevanje na splošno prepoved zavračanja strank v storitvenih dejavnostih pa za protislovno. Oškodovanke prepovedi v izpovedbah niso omenjale, s čemer je logično odprta pot tretji osebi, ki je za uresničevanje takšne prepovedi skrbela oz. njeno izvedbo nadzorovala. Še zlasti, če je to pogoj ekonomskemu izkoriščanju oškodovank, ki je bilo obdolženi po pravilni oceni sodišča prve stopnje prav tako dokazano.

19. Res je glede zadnjega nabor dokazov nekoliko manjši, vendar je plačilo obrokov leasinga kot srž obdolženkinega izkoriščanja neposredno izkazano z izpovedbo oškodovanke L.Z., posredno pa še z neskladnimi izpovedbami ostalih oškodovank o razmeroma visokih stroških bivanja v stanovanju in prav posebej tudi z izračuni, ki jih je navajala sama obdolžena. Če k temu dodamo že omenjeni tok denarja iz Slovenije na Češko, višino posameznega obroka leasinga in drugih stroškov, ki po obdolženkinem zagovoru niso bili nizki, je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem jasno, za koga in za kaj so se oškodovanke prostituirale oziroma komu vse se je njihovo prostituiranje (še) izplačalo.

20. Pritožniki na koncu dvomijo v pravilnost izračuna pridobljene koristi, kajti po njihovem se je obdolžena s prostitucijo ukvarjala vse od leta 2005, kar izhaja iz dopisa Finančne uprave R Slovenije z dne 24. 7. 2015 in dejstvo je, da stanovalke drugega kot najemnine ter stroškov za stanovanje niso plačevale.

21. Da oškodovanke obdolženi niso plačevale zgolj najemnine in stroškov za uporabo stanovanja je pritožbeno sodišče že odgovorilo, medtem ko je vzročna zveza med kaznivim dejanjem kot virom in premoženjsko koristjo kot pridobitvijo v navedeni višini v zadostni meri izkazana z omenjenimi izračuni sodišča prve stopnje po navedbah iz obdolženkinega zagovora, potem z nameravano širitvijo dejavnosti, kot izhaja iz prestreženih telefonskih pogovorov in obdolženkinim predčasnim odplačilom leasinga za stanovanje, ki brez ustrezne finančne podlage ne bi bilo možno.

22. Zagovornica obdolženega O.P.a uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prva kršitev je uveljavljana posredno z obrazložitvijo, po kateri vsebina posnetkov pogovorov, pridobljenih s prisluškovanjem obdolženi M.Z., ne bi smela biti uporabljena še zoper njenega varovanca, temveč bi morali biti v pritožbeni obrazložitvi izrecno našteti posnetki pogovorov iz spisa, kot nezakoniti dokazi izločeni. Odredba je bila izdana le za omenjeno obdolženo, uporaba dokazov, ki so zbrani s prikritimi preiskovalnimi ukrepi pa je zoper drugo osebo dopustna le, ko organi pregona pri izvajanju odredbe nenamerno naletijo na dokaze, ki imajo obremenilni značaj. To se v obravnavanem primeru ni zgodilo in ko je bilo hkrati prezrto, da so bile evidence operaterjev nezakonito hranjene ter da izdelane odredbe niso zadostile pomenu dejanj, s katerimi se običajno odreja in dovoljuje poseg v človekove pravice in svoboščine. Neposredno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je bila obrazložena z nasprotjem med vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in razlogih sodbe. V teh je namreč zatrjevan obstoj dokazov za obsodilno sodbo, kar preprosto ni res, kljub posegu sodišča v opis dejanja in posledično zoženem hudodelskemu obsegu.

23. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje izčrpnim razlogom sodišča prve stopnje na 17 in 18 strani obrazložitve sodbe, glede dokazov, konkretno posnetkov prestreženih telefonskih pogovorov med obdolženo M.M. in pritožničinim varovancem. Bistvo je, da se za obdolženega O.P. v času izdaje ustreznih odredb še ni vedelo, da je sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja, ki je bilo v predkazenskem postopku odkrito in za dokazovanje katerega je dovoljeno odrediti nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem kot je opredeljeno v 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP. Drugače bi bilo le tedaj, ko bi bil obdolženi obsojen za tako imenovano nekataloško kaznivo dejanje (prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GVZ Založba, Ljubljana 2004, str. 343), kar je v obravnavanem primeru izključeno in ko bi bil navedeni ukrep po organih odkrivanja ter pregona kaznivih dejanj zlorabljen, česar pa pritožnica ne zatrjuje. Pritrditi je bilo še razlogom sodišča prve stopnje glede hrambe evidenc mobilnih operaterjev, saj temelje na pravilnem razumevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-65/2013 z dne 3.7.2014 ter ustrezno citirani sodni praksi rednih sodišč, ki je glede navedene hrambe že ustaljena. Končno, procesno nepopolnih odredb za izdajo kateregakoli izmed tako imenovanih posebnih preiskovalnih ukrepov, pritožnica v pritožbeni obrazložitvi ni konkretizirala, pritožbeno sodišče pa jih niti po preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZKP ni zasledilo.

24. Precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ni nasprotje v izjavi o dokaznih podlagah za obsodilno sodbo, ko takšnih podlag dejansko ni. V tem primeru je posredi zmotna dokazna ocena, ki je predmet drugega izpodbojnega razloga in ne, na takšen način uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

25. Pritožnica se v nadaljevanju ne strinja z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi, ker zaslišane oškodovanke konkretno opisanega dejanja niso potrdile. Ne glede tega, kako oziroma po kom so prišle v M. in ne glede pogojev, v katerih so se po prihodu v stanovanje št. 6, na naslovu C. ... prostituirale. Nasprotno, oškodovanke obdolženega v izpovedbah niso omenjale, nekatere od teh pa so sploh zanikale, da bi bile na Češkem v stiku s kakšno moško ali žensko osebo. Podobno velja za vsebino prestreženih telefonskih pogovorov med obdolženim in obdolženo M.Z., ki se v delu nanaša na povsem druge stvari, v preostalem pa njun zagovor glede predmeta plačil, potrjuje. Še zlasti, ker so vse transakcije potekale preko bank in ker jih niti časovno ni mogoče povezati s prihodi oškodovank v Mariboru. Podrobnosti v zvezi z njihovim bivanjem v navedenem stanovanju obdolženemu niso bile znane, povezave med zagovorom obdolžene M.Z., izpovedbami oškodovank ter drugo vsebino prestreženih telefonskih zagovorov pa kažejo, da oškodovanke v ničemer niso bile izkoriščene in od nikogar nadzorovane. Prostituirale so se po svoji volji oziroma za cene, ki so jih medsebojno usklajevale. Najemnine, ki so jih oškodovanke ob tem plačevale obdolženi M.M. so bile izključno v zvezi z uporabo stanovanja in kakšnih skritih postavk, delimo deleža na zaslužku od prostituiranja niso vsebovale. Končno, če je imenovana obdolžena v razmerju do oškodovank delovala drugače (izstopajoče), je to posledica njenih lastniških upravičenj in zlasti odgovornosti za razmere v stanovanju, ki niso mogle biti prepuščene prostemu preudarku posamezne uporabnice, ampak so morale biti ustrezno urejene.

26. Že je bilo obrazloženo, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz prestreženih telefonskih pogovorov in SMS sporočil, izpovedbe tajnega delavca ter delov izpovedb prič, ker da sicer prestrežena komunikacija med obdolženim in obdolženo M.Z. ne deluje smiselno. Razen tega sta obdolženca v pogovorih dekleta (oškodovanke) nedvomno omenjala in dejstvo je, da so se ta „znašla“ v Mariboru. Pomembno je tudi, da je oškodovana L. Z. obdolženega vsaj enkrat posredno omenila, kot je pomembna povezava po prebivališču med obdolženim in oškodovanko iz druge, podobne kazenske zadeve. Izpovedbe oškodovank, ki so oba obdolženca v splošnem razbremenjevale, ugotovljenih povezav ne morejo odpraviti, še zlasti, ko niti obdolženi v zagovoru ni povedal, na kaj konkretno drugega se je komunikacija z obdolženo M.M. nanašala in kaj vse je njegova storitev zajemala. Kot rečeno, tok denarja po obsegu ni bil majhen in ne šibak, komunikacija v tej zvezi pa je bila, izhajajoč iz razbremenilnih izpovedb oškodovank, nepotrebno nedoločna. Bistvo obdolženčevega zagovora, v katerem sam z oškodovankami ni imel ničesar ter da so ga z obdolženo M.Z. povezovale druge stvari in ne storitev opisanega kaznivega dejanja, tako niti po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo.

27. Ko pa pritožnica v končnem ravnanje oškodovank v Mariboru ocenjuje kot ravnanje v svojem imenu in za svoj račun ter brez vrinjenega izkoriščevalskega deleža, zgornje bistvo obdolženčevega zagovora presega in hkrati ponavlja istovrstna zatrjevanja zagovornikov obdolžene M.M.., na katere je bilo v tej sodbi že odgovorjeno.

28. Čeprav je pritožnica odločbo o kazenski sankcij izrecno navedla kot izpodbojni razlog, pritožba v tem delu ni obrazložena, po spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje pa je brezpredmetna.

29. Glede na to, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu pritožb zagovornikov obdolžene M.M. in zagovornice obdolženega O.O. ni zasledilo drugih kršitev, na katere je še dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je po tem, ko je ugotovilo, da sta pritožbi neutemeljeni, v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

30. Obdolžena sta bila plačila sodne takse oproščena (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP). Izrečeni sta jima bili denarni kazni, obdolženi M.M. je bil izrečen še odvzem premoženjske koristi z nadomestnim odvzemom premoženja, hkrati pa morata vrniti stroške kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje in plačati sodno takso. Po drugi strani sta oba obdolženca osebi brez ali z nizkimi osebnimi prejemki in dolžnostjo preživljanja otrok, ki bi lahko bilo z dodatnim plačilom sodne takse ogroženo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 75, 75/1, 75/2, 113, 113/1, 113/2, 113/3, 175, 175/3
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 54, 54/1, 83, 83/2, 154, 154/2
Datum zadnje spremembe:
26.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2OTk5