<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1387/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CP.1387.2014

Evidenčna številka:VSL0065132
Datum odločbe:02.07.2014
Senat, sodnik posameznik:Bojan Breznik (preds.), Alenka Kobal Velkavrh (poroč.), Dušan Barič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:prodaja motorja - stvarna napaka - dogovorjene lastnosti stvari - skrita napaka - nemoralnost - neveljavnost pogodb - ničnost pogodbenega določila - odgovornost za stvarne napake - pogodbena izključitev prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake - pravice kupca - kdaj kupec lahko odstopi od pogodbe - klavzula videnokupljeno

Jedro

Na podlagi pravilne ugotovitve, da je bila registracija motorja izrecno dogovorjena lastnost, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je klavzula videno – kupljeno, ki je bila vsebovana v kupoprodajni pogodbi, glede navedene izrecno dogovorjene lastnosti, nična, saj je nemoralno, da si prodajalec v pogodbo vgradi možnost, da izigra kupca prav pri lastnosti, ki je pomembna za kupca in zato izrecno dogovorjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I) zavrglo tožbo delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da se razdre kupoprodajna pogodba z dne 1. 3. 2011, s katero je tožena stranka tožeči stranki prodala motor znamke Johnson 40, št. motorja E ..., št. šasije 000, (II) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe plačati 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2011 dalje do plačila, ter v istem roku na naslovu tožeče stranke prevzeti motor znamke Johnson 40, št. motorja E ..., št. šasije 000, ter (III) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 473,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče neutemeljeno navaja, da je tožnica s tem, ko je dne 10. 3. 2011 priporočeno oddala dopis, izpolnila svojo obveznost notifikacije, skladno z drugim odstavkom 464. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker je tožnica navedeni dopis poslala po preteku osem dnevnega roka za grajanje skritih napak, je sodišče napačno zaključilo, da je tožnica zaradi priporočene pošiljke izpolnila svojo obveznost notifikacije. Napačna je tudi obrazložitev sodišča, da bi morala toženka, glede na vrsto napake, vedeti, da registracija motorja ni mogoča in da zato roki niso pomembni. Ob tem opozarja na kontradiktorno navedbo sodišča, da verjame toženki, da ni vedela, da je motor izdelave 1985. Nepravilna je nadalje navedba sodišča, da tožnica spornega motorja ne bi mogla registrirati, četudi bi imela čoln, ki izpolnjuje pogoje za registracijo. Predmetni motor je bil na zalogi v času jugoslovanske vojske, ki ga je skupaj z ostalimi motorji iz zaloge po določenem času prodala. Ker je bil motor v lasti vojske, se da zanj pridobiti ustrezno lastniško dokumentacijo na Ministrstvu za obrambo. Tožnica bi zato morala toženko najprej pozvati na izročitev ustreznih dokazil o lastništvu in izvoru motorja ter ji postaviti dodaten rok za predložitev teh dokazil. Ker tožnica tega ni storila, je očitno imela nek drug razlog za odstop od pogodbe. Sodišče je pri svoji odločitvi prezrlo dejstvo, da je toženka prodala poleg spornega motorja še dva vojaška motorja istega letnika, pri čemer ostala dva kupca pa tudi toženka niso imeli težav pri registraciji. Ne drži navedba, da sta se stranki dogovorili, da bo sporni motor mogoče registrirati. Sodišče je povsem neupravičeno poklonilo vero tožnici ter njenemu možu in hčerki, saj se je večkrat izkazalo, da so govorili neresnico, med njihovimi izpovedbami pa so bile tudi očitne kontradiktornosti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko se je na podlagi zmotnega zaključka, da je bila uspešna registracija ustno dogovorjena lastnost, postavilo na stališče, da je izključitev odgovornosti za stvarne napake nedopustna, ker je v nasprotju z izrecno dogovorjeno lastnostjo, da se bo motor lahko registriral. S tem, ko je navedlo, da dodatni rok pred odstopom od pogodbe ni bil potreben, je zmotno uporabilo 470. člen OZ. Toženki razlogi za odstop od pogodbe niso bili poznani. Če bi ji tožnica pojasnila, da mora za registracijo motorja dokazati lastniško verigo pogodb, bi toženka pridobila ustrezna dokazila, saj je splošno znano, da se glede predmetov, ki so bili v lasti vojske, vodijo na Ministrstvu za obrambo ustrezne evidence. Podani sta tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je sodišče premalo kritično presojalo listinske dokaze in izpovedbe tožnice ter njene hčerke in moža. Sodišče je svojo odločitev oprlo na povsem neresnične izpovedbe tožnice in prič, pri čemer so izpovedbe na zapisnikih o istih dejstvih med seboj različne ter si nasprotujejo. Navedena nasprotja na zapisnikih niso bila upoštevana, niti jih sodišče ni povzelo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov od govora na pritožbo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena, razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi. Prav tako ni podano zatrjevano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov (zapisniki o izpovedbah strank in prič) in med samimi temi zapisniki. Uveljavljani kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato nista podani.

6. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila registracija motorja, ki je bil predmet kupoprodajne pogodbe z dne 1. 3. 2011, ustno dogovorjena lastnost. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita, argumentirana in skladna, kot to veleva 8. člen ZPP, ter vsebinsko prepričljiva. Sodišče prve stopnje je imelo oporo za navedeno ugotovitev v izpovedbah tožnice, njenega moža K. Ž. in hčerke L. P., ki so skladno izpovedali, da je toženka zagotovila tožnici, da bo motor lahko registrirala. Pri tem je pravilno upoštevalo dokazno pomembna dejstva, da sta se pravdni stranki ob sklepanju pogodbe pogovarjali o registraciji motorja in da je toženka pokazala tožnici svoj vpisni list, ki so izhajala (tudi) izpovedbe toženke oziroma njenega partnerja D. P. Toženka v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pokloniti vere tožnici in njenemu možu, ker naj bi različno izpovedala o registraciji gumenjaka, na katerega so nameravali namestiti sporni motor, kar pa ne drži. Iz izpovedbe tožnice izhaja, da gumenjak ni bil registriran. Priča K. Ž. je sicer v zvezi z enim od njihovih čolnov izpovedal, da je bil registriran, vendar pa je na izrecno vprašanje sodnice, ali so imeli čoln gumenjak, za katerega so kupovali motor, registriran, jasno odgovoril, da ni bil registriran (glej zapisnik o izpovedbi te priče na listovni številki 89). Prav tako si nista nasprotni izpovedbi tožnice in omenjene priče, glede tega, kaj so imeli s seboj ob poskusu registracije motorja na luški kapitaniji. Priča Ž. je sicer izpovedal, da so imeli s seboj tudi motor in ne le kupoprodajne pogodbe, vendar je tudi pojasnil, da motorja niso nesli v urad, temveč so ga pustili v avtu. Ker iz izpovedbe priče Ž. torej izhaja, da je motor, ki so ga pripeljali na luško kapitanijo, ostal v avtu, njegova izpovedba dejansko ni kontradiktorna izpovedbi tožnice, da so imeli s seboj le kupoprodajno pogodbo. Drži pritožbena navedba, da je tožnica najprej izpovedala, da toženkin partner D. P. ni bil prisoten ob nakupu motorja, v nadaljevanju pa je rekla, da bil prisoten, ko so sklepali pogodbo, vendar zgolj zaradi navedenega nasprotja ni moč trditi, da je izpovedba tožnice v celoti neverodostojna. Tudi sicer pa je njeno izpovedbo mogoče razumeti, glede na to, da je sam nakup oziroma dogovarjanje glede nakupa motorja trajalo dalj časa, v smislu, da D. P. ni bil ves čas prisoten pri teh dogovarjanjih, temveč le v zadnji fazi, to je pri sklenitvi pogodbe.

7. Na podlagi pravilne ugotovitve, da je bila registracija motorja izrecno dogovorjena lastnost, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je klavzula videno – kupljeno, ki je bila vsebovana v kupoprodajni pogodbi z dne 1. 3. 2011, glede navedene izrecno dogovorjene lastnosti, nična, saj je nemoralno, da si prodajalec v pogodbo vgradi možnost, da izigra kupca prav pri lastnosti, ki je pomembna za kupca in zato izrecno dogovorjena (1).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in ob upoštevanju pravnih predpisov, ki urejajo postopek registracije motorja za čoln (2), po presoji pritožbenega sodišča nadalje pravilno zaključilo, da registracija spornega motorja ni mogoča, ker toženka ne razpolaga z ustreznimi listinami o lastništvu in izvoru motorja (3), zaradi česar jih tudi ni izročila tožnici, in da zato obstoji zatrjevana stvarna napaka. Tožena stranka v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne obstajajo ustrezne listine o lastništvu in izvoru motorja, z navedbo, da je bil sporni motor v lasti jugoslovanske vojske, zaradi česar je zanj mogoče pridobiti ustrezno lastniško dokumentacijo na Ministrstvu za obrambo. Vendar pa predstavlja navedba o možnosti pridobitve ustreznih listin na Ministrstvu za obrambo, pritožbeno novoto, ki je ni moč upoštevati, saj toženka ni izkazala, da teh dejstev, ki po presoji pritožbenega sodišča niso splošno znana, ni mogla brez svoje krivde zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prezrlo s strani tožene stranke zatrjevana dejstva, da je toženka prodala poleg spornega še dva vojaška motorja, da kupca teh motorjev nista imela težav pri registraciji in da je toženka registrirala en vojaški motor, saj iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do teh dejstev, pri čemer se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje.

9. Ker toženka ni pravočasno zatrjevala in dokazala, da bi lahko zagotovila ustrezne listine, (4) je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe drugega odstavka 470. člena OZ tudi pravilno zaključilo, da je tožnica upravičeno odstopila od pogodbe, ne da bi toženki pustila dodaten rok za izpolnitev. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

10. Ob upoštevanju, da je tožnica izvedela za nezmožnost registracije drugi dan po sklenitvi pogodbe, to je 2. 3. 2011, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, je prav tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnila svojo obveznost notifikacije s tem, ko je toženki poslala dne 10. 3. 2010 priporočeno po pošti dopis, da odstopa od pogodbe, ker motorja ni mogoče registrirati (primerjaj 462. in 464. člen OZ). Pritožbena navedba, da je tožnica obvestila toženko o obravnavani skriti napaki po preteku osem dnevnega roka za grajanje skritih napak, zato ne drži.

11. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. V pritožbenem postopku tožena stranka ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj odgovor ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---------

(1) Primerjaj VS RS II Ips 220/2000 z dne 19. 10. 2000.

(2) Zlasti 10. člena Pravilnika o čolnih in plavajočih napravah.

(3) Gre za listine, ki bi izkazovale celotno verigo prenosov do proizvajalca ali vpisanega lastnika, in dokazila, da je bil motor kjerkoli v EU že registriran. S temi listinami pa toženka, kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ne razpolaga, saj je sama izpovedala, da razpolaga le s kupoprodajnima pogodbama, ki nista ustrezni listini, prav tako z ustreznimi listinami ne razpolaga A. V., ki je bil zaslišan kot priča in od katerega je toženka kupila sporni motor.

(4) Šele v pritožbi je navedla, da je mogoče listine pridobiti na Ministrstvu za obrambo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 86, 86/1, 88, 88/1, 462, 462/1, 464/2, 466, 468, 468/1, 470, 470/1, 470/2
Datum zadnje spremembe:
06.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc2MTA0