<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 348/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:I.IPS.348.2009

Evidenčna številka:VS2005212
Datum odločbe:20.04.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Kp 1229/2008
Senat:
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - presoja pritožbenih navedb - nedovoljen dokaz - izpovedba policistke o anonimnem klicu

Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če niti v sodbi sodišča prve stopnje niti v sodbi pritožbenega sodišča ni razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8.7.2008 je bil obtoženi H.O. iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9.4.2009 pritožbi državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ, za katero mu je določilo kazen tri leta zapora. Ob upoštevanju kazni pet let zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 114/2003 z dne 31.8.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1601/2006 z dne 25.9.2007, mu je izreklo enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas pridržanja in pripora od 27.12.2006 do 18.4.2007 ter del že prestane kazni od 3.1.2008 dalje. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov postopka. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo Kp 2/2009 z dne 2.10.2009 pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 2.12.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini enaka njegovi pritožbi z dne 4.5.2009 zoper sodbo višjega sodišča. Kot navaja, zahtevo vlaga iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 355. člena, prvim odstavkom 380. člena in prvim odstavkom 395. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP dne 18.1.2010, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena dne 22.1.2010.

B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita);

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti;

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove verodostojnosti;

- da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v svoji sodbi I Ips 210/98 z dne 11.12.2002 presodilo, da če sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in sodišče druge stopnje tem samo pritrdi tako, da navede, da se s sodbo sodišča prve stopnje strinja, ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; ta bi bila podana samo, če niti v sodbi sodišča prve stopnje niti v sodbi pritožbenega sodišča sploh ne bi bilo razlogov o odločilnih dejstvih;

- da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v svoji odločbi I Ips 72/98 z dne 14.6.2001 presodilo, da če pritožbeno sodišče ni posebej in izrecno odgovorilo na nerelevanten pritožbeni ugovor, se je pa v zvezi s tem sklicevalo na obrazloženo stališče prvostopne sodbe, ni kršena določba prvega odstavka 395. člena ZKP.

B-2

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP glede izvedbe dokaza z zaslišanjem priče F.K. – policistke, ki je kritičnega večera na anonimni telefon policije sprejela klica ob 20.25 uri in 20.49 uri, o katerih je sestavila uradna zaznamka in izraža nestrinjanje s presojo sodišča, da ne gre za nezakonit dokaz v smislu 18. člena ZKP. Po navedbah vložnika v zahtevi v primeru takšnega anonimnega klica ni mogoče preveriti za presojo verodostojnosti vsebine klica bistvenih okoliščin (kdo je klicatelj, v kakšnem razmerju je z obsojencem, od kod je opazoval dogodek in podobno). Zato takšnemu klicu ni mogoče priznati dokazne teže. Teh okoliščin tudi ni mogoče preveriti z zaslišanjem policistke, temveč le z neposrednim zaslišanjem klicatelja, s čimer bi bili ustrezno upoštevani načeli kontradiktornosti in neposrednosti. Ker se sodba opira na izpoved navedene policistke gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 371. člena ZKP.

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka je zagovornik uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki jo je sodišče tretje stopnje utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da vsebina izpovedbe policistke F.K. ni nezakonit dokaz iz drugega odstavka 18. člena ZKP, ki bi ga bilo potrebno iz spisa izločiti, ker policistka v konkretni zadevi ni postopala po 148. členu ZKP, niti ni sodelovala pri podaji kazenske ovadbe, in da sodišče z izvedbo tega dokaza ni kršilo načela kontradiktornosti (stran 4 in 5 sodbe Vrhovnega sodišča). Zagovornik, ki se v zahtevi za varstvo zakonitosti s takšno presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi ne strinja, v zahtevi ne pojasni, zakaj naj bi bila izpoved policistke o prejetih klicih na anonimni telefon policije nezakonit dokaz, torej dokaz iz drugega odstavka 18. člena ZKP, na katerega sodišče ne sme opreti sodne odločbe. Zato Vrhovno sodišče tako nedoločnih navedb glede nezakonitosti dokaza niti ni moglo presojati. Ugotavlja pa, da je bila priča F.K. zaslišana na glavni obravnavi dne 3.6.2008 v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, da na njeno izpoved ni bilo pripomb, niti ni nobena od strank zahtevala izločitve tega dokaza. Že iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (stran 7) izhaja, da sodišče nima razloga, da ne bi verjelo priči K. o prejemu anonimnih klicev (vsebino katerih sodišče povzema na strani 6 sodbe), da je zapisala takšno vsebino kot ji je bila sporočena (da je storilec dejanja obsojenec in kam je predmet, s katerim je udaril oškodovanca, odvrgel) in šteje za dokazano, da sta klica s tako vsebino na anonimni telefon policije prišla. S takšno presojo verodostojnosti njene izpovedbe se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje (stran 4 sodbe) in sodišče tretje stopnje (stran 4 in 5 sodbe), ki je tudi zaključilo, da v verodostojnost obeh klicev ni dvoma, ker vsebino anonimnih klicev potrjujejo tudi drugi dokazi (zapisnik o ogledu, o najdbi predmeta – lesene mizine noge, s katerim je bila oškodovancu prizadejana huda telesna poškodba, najdba in zaseg enakega predmeta tudi v obsojenčevem vozilu ter izpoved oškodovanca in zdravstvena dokumentacija o poškodbah oškodovanca).

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev določbe prvega odstavka 380. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da je višje sodišče v sodbi „posredno spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedi policistov J. in S., ki izpoved oškodovanca negirata, pa čeprav ju ni zaslišalo na obravnavi“. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje z obravnavo dne 9.4.2009, na kateri sta bila navzoča tudi obsojenec in zagovornik, navedene zakonske določbe (za katero zagovornik v zahtevi niti ne zatrjuje, da je vplivala na zakonitost sodbe – 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) ni prekršilo. Sodišče druge stopnje je obravnavo opravilo skladno z določbo prvega odstavka 380. člena ZKP, ker je ocenilo, da je potrebno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ponoviti že prej izvedene dokaze (zaslišanje obsojenca in oškodovanca) in so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot izhaja iz zapisnika s te obravnave, obramba neposrednega zaslišanja policistov ni predlagala. Kolikor pa se zagovornik v zahtevi sklicuje na izpovedbi policistov, ki da izpoved oškodovanca negirata (pri tem vložnik v zahtevi niti ne konkretizira, v čem jo negirata), pa s temi navedbami ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 380. člena ZKP, temveč izpodbija dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče.

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev drugega odstavka 355. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe ni ocenjevalo v povezavi z izpovedbama policistov J. in S. ter L., čemur Vrhovno sodišče prav tako ne more pritrditi. Sodišče druge stopnje je na seji senata dne 19.3.2009 odločilo, da bo v zadevi opravilo obravnavo skladno z določbo prvega odstavka 380. člena ZKP, ker je podvomilo v dokazno oceno na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, in sicer izpovedbe oškodovanca. Na obravnavi dne 9.4.2009 je zaslišalo obtoženca in oškodovanca ter ju soočilo, kot nepotreben pa zavrnilo predlog obrambe za ponovno zaslišanje natakarice M.L. Glede ostalih v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje ni imelo pomislekov in je sprejelo oceno sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedb prič M.L., policistov B.J. in G.S. ter F.K., izvedenca dr.B.Š. ter listinske dokumentacije (zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja za oškodovanca, fotografije o poškodbah oškodovanca, zapisnika o ogledu, uradna zaznamka o vsebini anonimnih klicev) ter jih ocenilo v povezavi z zagovorom obsojenca in izpovedbo oškodovanca (stran 4 in 5 sodbe sodišča druge stopnje, točka 8 sodbe sodišča tretje stopnje).

9. Kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz prvega odstavka 395. člena ZKP, za katero vložnik v zahtevi niti ne zatrjuje, da je vplivala na zakonitost sodbe, zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbami, da „Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi na bistveno in relevantno pritožbeno opozorilo na izpoved prič J. in S. ni odgovorilo oziroma takšne pritožbene navedbe ni presojalo“ in ker je „prezrlo opozorilo pritožbe, da na zgoraj omenjeni izpovedi policistov J. in S. v dobršni meri temelje tudi zaključki prvostopne oprostilne sodbe glede neverodostojnosti oškodovančeve izpovedi“ oziroma, da „sodba Vrhovnega sodišča ne vsebuje nikakršnih razlogov niti o pritožbenih navedbah, podanih v drugem, tretjem in četrtem odstavku predzadnje strani pritožbe“. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje je sodišče sprejelo izpovedbi prič policistov B.J. in G.S., ki sta izpovedovala o okoliščinah, v katerih je oškodovanec dan po dogodku v bolnici policistu J. podal kazensko ovadbo, za tem pa o dogodku pripovedoval tudi policistu S., ki je fotografiral njegove poškodbe. Policist J. je ocenil, da je bil oškodovanec pri zavesti in sposoben pojasniti okoliščine dogodka, policist S. pa, da je bil oškodovanec sicer slaboten in tožil na izgubo spomina, vendar vedel, o čem se pogovarjata in je sklepal, da ga je udaril obsojenec. Ker je sodišče druge stopnje povzelo izpovedbi obeh policistov enako kot sodišče prve stopnje in ju ocenilo kot verodostojni, so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje izpovedbi teh dveh policistov presojalo drugače kot sodišče prve stopnje. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi le izpovedbo oškodovanca, ki pa je bil neposredno zaslišan in soočen z obsojencem na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, ocenilo kot verodostojno, glede na to, da je opisal številne okoliščine, ki so se izkazale kot resnične ter upoštevaje tudi časovno zaporedje poteka dogodka kritičnega večera in poškodbe oškodovanca, kar vse je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi razumno obrazložilo. Zato po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zagovornikova interpretacija izpovedb prič B.J. in G.S. v zahtevi za varstvo zakonitosti dejansko tako predstavlja le nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno sodišča druge in tretje stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje po prvem odstavku 134. člena KZ, ko je v večernih urah 27.6.2006 oškodovanca hudo telesno poškodoval, ko mu je z udarci z leseno mizino nogo po glavi povzročal rano na glavi, zlom lobanje in pretres možganov.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja in na prestajanju zaporne kazni, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1-8, 371/1-11, 380, 395, 395/1
Datum zadnje spremembe:
27.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3MzM4