Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 456/2006
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.456.2006

Jedro

Zgolj opazovanje določenih objektov brez uporabe tehničnih sredstev ne pomeni izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja in sledenja, pri katerem gre za načrtno, dalj časa neprekinjeno ali ponavljajoče se opazovanje osumljenca (ali določene osebe) z uporabo tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu ter slikovno snemanje.

Izrek

Zahteve zagovornikov obsojenih F.Z., R.D. in R.B. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojeni F.Z., R.D. in R.B. so dolžni plačati povprečnino, vsak po 1.000 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 13.12.2005 spoznalo za krive obsojena F.Z. in R.D. pod točko I/1, 2 in 3 nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena v zvezi s 25. členom KZ, obsojenega R.B. pa pod točko II/1 - 17 nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencem izreklo pogojne obsodbe, tako da je obsojenima F.Z. in R.D. določilo vsakemu kazen treh mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Obsojenemu R.B. pa je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja pod posebnim pogojem, da oškodovancu I.d.o.o. v roku enega leta plača znesek 455.294 SIT. Odločilo je tudi, da so obsojenci oškodovani gospodarski družbi dolžni plačati premoženjskopravne zahtevke, R.B. v znesku 455.294 SIT, obsojena F.Z. in R.D. pa 66.104,50 SIT, vsi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe v roku 15 dni po njeni pravnomočnosti. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da so obsojenci dolžni povrniti stroške kazenskega postopka, vsak po 73.857 SIT in plačati vsak na 150.000 SIT odmerjeno povprečnino ter plačati stroške oškodovančevega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbe državne tožilke in zagovornikov obsojenih F.Z., R.D. in R.B. kot neutemeljene in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencem je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, vsakemu po 150.000 SIT povprečnine.

Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki vseh treh obsojencev vložili zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega F.Z. izpodbija pravnomočno sodbo pod točko I/1, 2 in 3 (prvostopenjske sodbe) zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je izrecno ni opredelil ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenega F.Z. oprosti obtožbe, podrejeno pa da ju razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zagovornik obsojenega R.D. v zahtevi zoper pravnomočno sodbo glede odločitve pod točko I/1, 2 in 3 (prvostopenjske sodbe) uveljavlja kršitev kazenskega zakona (zmotno uporabo materialnega prava) in bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki ju določneje ne opredeli ter kršitev določbe 378. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Zagovornik obsojenega R.B. pravnomočno sodbo spodbija glede kaznivega dejanja pod točko II/1 - 17 (prvostopenjske sodbe) zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost napadene pravnomočne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi, iz spisa izloči nedovoljene dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo zajamčenih obsojenčevih pravic ter obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovorih na zahteve z dne 20.12.2006 in z dne 22.2.2007 navaja, da v zahtevah zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato se zavzema, da Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti zavrne.

Obsojenci in njihovi zagovorniki se o odgovorih vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih F.Z., R.D. in R.B. za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Glede zahtev zagovornikov obsojenih F.Z. in R.B., kolikor uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP:

Zagovornikoma obsojenih F.Z. in R.B. ni mogoče pritrditi, da je sodišče v rednem postopku storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in da se pravnomočna sodba opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih in zajamčenih človekovih pravic, na katere se po določbah Zakona o kazenskem postopku ne sme opirati.

Zagovornik obsojenega R.B. uveljavljeno kršitev argumentira z navedbami, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno oprlo na zbrana gradiva in pričevanja varnostnikov A.d.o.o., ki ni temeljilo na zakoniti odredbi državnega tožilca oziroma sodišča, napačna pa je tudi ocena drugostopenjskega sodišča, da varnostniki kot opazovalci niso izvajali opazovanja kot detektivsko dejavnost. Poudarja, da so varnostniki obsojence in druge naključne osebe po naročilu gospodarske družbe I.d.o.o., z lovske preže opazovali načrtno, s pomočjo tehničnih naprav (daljnogleda), beležili čas in kraj njihovega gibanja, registrske številke tovornih avtomobilov, številke prikolic z opisom tovora, kar da kaže, da je šlo za opazovanje, ki ni posegalo samo v pravice obsojencev, ampak tudi v svoboščine tretjih oseb, ki so po naključju prišle v zorni kot opazovanja. Zato je po stališču obsojenčevega zagovornika opazovanje preseglo običajno varnostno delovanje in ukrepanje po Zakonu o varovanju in ga je zato mogoče šteti le kot tajno opazovanje in sledenje, ki sodi v izključni delokrog policije.

Z vsebinsko enakimi razlogi zatrjevano kršitev utemeljuje tudi zagovornik obsojenega F.Z. Navaja tudi, da je predstavnik oškodovanca sestavil tabelarne podatke o ujemanju podatkov iz listin v gramoznici s podatki, ki so jih zbrali opazovalci in so zato tudi takšni dokazi, pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov nedovoljeni in se nanje sodba ne sme opirati. Navaja tudi, da je bila z opazovanjem obsojencu kršena ustavna pravica do osebne nedotakljivosti. Stališče drugostopenjskega sodišča, da ima delodajalec pravico nadzorovati svoje delavce in tudi pravico varovati svoje premoženje, je mogoče upoštevati v morebitnem odškodninskem ali disciplinskem postopku, nikakor pa takšni dokazi ne morejo biti uporabljeni v kazenskem postopku.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima vrhovni državni tožilec prav, ko v odgovorih na zahtevi navaja, da je stališče v navedenih zahtevah, da je šlo v obravnavani zadevi za izvajanje tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev, s procesnega vidika pravno zmotno. Pri navedenem ukrepu gre za načrtno, dalj časa neprekinjeno ali ponavljajoče se opazovanje osumljenca (ali določene osebe) z uporabo tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu ter slikovno snemanje, s katerimi se pridobijo materialni dokazi za potrebe kazenskega postopka(1), zgolj opazovanje določenih objektov, pri katerih se ne uporabljajo navedena tehnična sredstva, ne pomenijo izvajanja tega prikritega preiskovalnega ukrepa. V obravnavani zadevi so delavci navedene varnostne agencije po naročilu delodajalca opazovali gibanje vozil - tovornjakov, zapisovali podatke o urah njihovih prihodov, registrskih številkah, znamkah in barvah ter vrstah peska, označenega z ustrezno številko kupa, kot je bil določen na predhodno izdelani skici. Zato imata obe sodišči in vrhovni državni tožilec prav, da je bilo opazovanje usmerjeno na predmet kaznivega dejanja (stvari, kot objekt opazovanja), ne pa zoper obsojence ali druge določene osebe. Glede na to tudi ni mogoče pritrditi zahtevama, da so delavci agencije s takim opazovanjem posegli v ustavno varovano polje obsojencev do zasebnosti, kdo in pod kakšnimi pogoji bi v času izvajanja tega nadzora smel o njem odločati. Tajno opazovanje in sledenje je bilo v 149.a členu ZKP urejeno šele z novelo ZKP-F, v času izvajanja opazovanja pa je bil ta ukrep urejen v 49. členu Zakona o policiji, ki je bil z odločbo Ustavnega sodišča z dne 8.5.2003, št. U-I-272/98, razveljavljen. Po tej določbi je uporabo ukrepa dovoljeval generalni direktor policije. Ob ugotovitvi, da v konkretni zadevi ni šlo za izvajanje prikritega ukrepa opazovanja in sledenja je brez pomena nadaljnje razpravljanje o tem, kdo in pod kakšnimi pogoji bi v času izvajanja tega nadzora smel o njem odločati. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

Glede ostalih navedb v zahtevi zagovornika obsojenega F.Z.:

a) Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP Prav tako niso utemeljene trditve zagovornika obsojenega F.Z., da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zatrjevano kršitev glede izvršitvenega dejanja pod točko I/1 prvostopenjske sodbe vložnik utemeljuje z navedbami, da je obramba v postopku predlagala zaslišanje obremenilne priče Z.S., vendar sodišče te priče ni zaslišalo in s tem kršilo tudi določbo 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ta kršitev pa je nedvomno vplivala na zakonitost in "pravilnost" sodbe. Glede na takšno argumentacijo je očitno, da vložnik s temi trditvami ne uveljavlja navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornik obsojenega F.Z. je podal dokazni predlog za zaslišanje priče Z.S., zaslišanje te priče je predlagal tudi državni tožilec, vendar sta na glavni obravnavi tak dokazni predlog umaknila. Pri uveljavljanju pravice do zaslišanja obremenilnih prič se od obrambe ne zahteva breme, kakršno ji gre pri izvedbi dokazov v njeno korist, vendar pa mora obramba podati predlog za zaslišanje obremenilne priče. Glede na to, da je v konkretni zadevi tak predlog podala in ga nato umaknila, z vidika zatrjevane kršitve to procesno učinkuje enako, kot da takšnega predloga ni podala. Zato na tej podlagi zatrjevane procesne kršitve zakona vložnik ni izkazal.

Kolikor pa zagovornik obsojenega F.Z. v zahtevi navaja, da je šlo pri dejanju, opisanem pod točko I/2 prvostopenjske sodbe, za prevoz odpadnega materiala iz gramoznice na bližnje mesto in ne za nezakonito odtujitev ter nato našteva dokaze, ki po njegovem vzbujajo dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato v tem obsegu ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po drugem odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Z navedbami, da je glede kaznivega dejanja pod točko I/3 prvostopenjske sodbe voznik H. povedal, da je vozil odpad in da je oškodovanec v rubriko opombe v seznamu zabeležil odpad ter da tudi izpis iz tahografa potrjuje, da je šlo za odvoz odpada na bližnjo deponijo, vložnik pravnomočno sodbo prav tako izpodbija iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Tudi ko zagovornik obsojenega F.Z. navaja, da je višje sodišče ob koncu drugega odstavka na peti strani sodbe napačno zaključilo, da je tudi temu obsojencu prenehalo delovno razmerje pri oškodovancu, kar ne drži, ne pojasni, zakaj bi to dejstvo, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni odločilno, vplivalo na zakonitost sodbe. Zatrjevana bistvena kršitev je podana samo takrat, če se nanaša na odločilna, ne pa ostala dejstva, ki na presojo nimajo nobenega vpliva. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je zahteva zagovornika obsojenega F.Z., ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljena.

b) Kršitev kazenskega zakona Ta vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da je ob izločitvi "pojasnjenih" nedovoljenih dokazov sodišče nepopolno oziroma zgrešeno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo tudi kazenski zakon, s tem ko je zaključilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v nadaljevanju.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom velja načelo dispozitivnosti in ni preizkusa po uradni dolžnosti. Zato mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti.

Z navedenimi posplošenimi navedbami vložnik tej zahtevi ni zadostil, tako da uveljavljane kršitve kazenskega zakona ni mogoče preizkusiti.

Kolikor pa ta vložnik navaja, da je sodišče kršilo kazenski zakon tudi s tem, da je obsojencu izreklo bistveno previsoko kazensko sankcijo, ki da je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, pa je treba ugotoviti, da je sodišče obsojencu kazen odmerilo v predpisanih mejah. Vložnik tudi ni z ničemer utemeljil navedb, da izrečena kazen odstopa od kazni, izrečenih za primerljiva kazniva dejanja. Glede na to, da primernosti odločbe o kazenski sankciji s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati, je treba zahtevo zagovornika obsojenega F.Z. tudi v tem obsegu zavrniti kot neutemeljeno.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega R.D.:

a) Bistvena kršitev določb kazenskega postopka Vložniku ni mogoče pritrditi, da je sodišče druge stopnje prekršilo določbo 378. člena ZKP, ker obsojenega R.D. in njegovega zagovornika ni obvestilo o svoji seji. Po prvem odstavku omenjene zakonske določbe se o seji senata obvestijo pristojni državni tožilec, če gre za zadevo, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, obtoženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec pa le, če to v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih zahteva. Obsojeni R.D. in njegov zagovornik take zahteve nista podala. Obsojencu in njegovemu zagovorniku je bil vročen predlog višje državne tožilke, ki na seji pritožbenega senata ni bila navzoča. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana procesna kršitev ni podana.

Zagovornik obsojenega R.D. navaja, da je v pritožbi izpodbijal subjektivni dejanski stan obsojencu očitanega kaznivega dejanja, da je dne 11.5.2000 kot odpremnik dopustil vozniku odpeljati gradbeni material. Navaja tudi, da je v času med 10.00 in 11.00 uro obsojeni R.D. imel čas za malico in ga najbrž ni bilo na delovnem mestu ter da je zato povsem možno, da je bila njegova odsotnost z delovnega mesta izkoriščena za izvoz gramoza brez dobavnice in računa. V zahtevi tudi navaja, da obsojencu ni mogoče očitati naklepa, če v kritičnem času ni bil na delovnem mestu oziroma, če so v času njegove odsotnosti odpeljali gramoz, malomarnost kot oblika krivde ni zadostna pri kaznivem dejanju poneverbe. Navaja tudi, da višje sodišče o izpodbijani subjektivni komponenti kaznivega dejanja v obrazložitvi ni zapisano niti besede. S temi navedbami vložnik po vsebini uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ker da sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva.

Glede tega vložnikovega očitka, ki govori zgolj o možnosti, da je bil v tem času obsojenec na malici, je drugostopenjsko sodišče zapisalo, da je glede na usklajen delovni proces med upravljalcem nakladalnega stroja (F.Z.) in obsojencem kot odpremnikom v gramoznici, ob upoštevanju opisa njunih delovnih nalog in obveznosti taka pritožbena navedba, kot jo ponavlja tudi v zahtevi, neresna in neupoštevna. S tem se je v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta si F.Z. in R.D. gradbeni material prilastila z usklajenim delovanjem, po predhodnem dogovoru in razdelitvi vlog. Glede na to, da je vložnik zgolj dopustil možnost, da v času tega izvršitvenega dejanja obsojenega R.D. ni bilo v gramoznici, ker je bil na malici, ni pa tega določno trdil niti navedel nobenega dokaza, s katerim bi izkazal verjetnost, da je takšna navedba točna, je presoja, ki jo je opravilo sodišče druge stopnje, zadostna. Kolikor vložnik trdi drugače, mu ni mogoče pritrditi.

Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče določno obrazložilo, da je obsojeni R.D. kaznivo dejanje storil naklepno, ko je navedlo, da je iz njegovega dogovora razvidno, da je vedel, katere so bile njegove delovne naloge in obveznosti, da pa jih ni izvršil, s čimer je izražen tudi voljni element naklepa. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je tudi razvidno, da je obsojencu dokazana storitev kaznivega dejanja z opustitveno obliko v skladu s tretjim odstavkom 8. člena KZ in presoja, da je d(opustitev) za nastanek prepovedane posledice enakega pomena kot storitev.

a) Kršitev kazenskega zakona Temu vložniku tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da je sodišče obsojencu za "ugrabek" v vrednosti 66.000 SIT v pogojni obsodbi določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, takšna kazenska sankcija pa da odstopa navzgor od uveljavljene sodne prakse. Tudi temu obsojencu je sodišče izreklo kazensko sankcijo v predpisanih mejah, vložnik pa, razen na ravni zatrjevanja, ni izkazal, da bi izrečena kazenska sankcija odstopala od uveljavljene sodne prakse in bila zato arbitrarna. Kolikor pa vložnik navaja, da obrazložitev pritožbenega sodišča, da je bilo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, ne zadošča kot utemeljitev za izrek take kazenske sankcije, pa izpodbija primernost kazenske sankcije, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Glede ostalih navedb v zahtevi zagovornika obsojenega R.B.:

a) Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP Temu vložniku ni mogoče pritrditi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma da so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Vložnik zatrjevano kršitev obrazlaga z navedbami, da sodišči nista v zadostni meri utemeljili "ugrabkov" in dejstev, na podlagi katerih štejeta, da so dokazani, iz razlogov sodbe pa da tudi ni razvidno, s čim je ovržen obsojenčev zagovor, o tem, kdo in kakšen material je nalagal na separaciji in kam je bil odpeljan.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima vrhovni državni tožilec prav, ko v odgovoru na zahtevo tega zagovornika navaja, da je za obsojenega R.B. naklepna oblika krivde ustrezno obrazložena (v 3. odstavku na 18. strani sodbe sodišča prve stopnje), prav tako tudi višina "ugrabkov" (od 14. do 17. strani prvostopenjske sodbe), kolikor pa je bilo dejansko stanje v tej smeri napadeno, pa tudi v odločbi drugostopenjskega sodišča (v 2. odstavku na 4. strani sodbe).

Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj šteje obsojenega R.B. za storilca kaznivega dejanja, ko je navedlo, da so si obsojenci (torej tudi R.B.) gradbeni material prilastili tako, da so ga prevoznikom nalagali, ne da bi izdali ustrezne dokumente in si ga na ta način prilastili ter brez oškodovančevega dovoljenja in vednosti z njim razpolagali. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih pojasnilo, da je obsojeni R.B. kazniva dejanja storil v popoldanskem času, ko je bil v gramoznici kot strojnik sam, ni pa bilo vratarja oziroma odpremnika. Glede na to, da je obsojeni R.B. storil kaznivo dejanje brez udeležbe drugih soobsojencev, v sodbi tudi ni bilo treba utemeljevati, zakaj ga sodišče ne šteje za pomagača in tudi ne povezave med obsojenima R.B. in R.D., ki "naj" bi bil zadolžen za izdajo dobavnic in nadzor nad izvozom peska iz separacije.

b) Kršitev kazenskega zakona Zagovornik obsojenega R.B. tudi navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo kazenskega zakona, saj obsojenec glede na spisovne podatke ni bil storilec ali sostorilec kaznivega dejanja, ker način kaznivega dejanja, kot se mu očita izključuje obliko sostorilstva, ki tudi ni pravilno opisana v izreku sodbe. Izpostavlja tudi, da iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, da je obsojenec dejanje storil po dogovoru ali razdelitvi vlog ter da vsakršno njegovo drugačno ravnanje izključuje naklep, kar pomeni, da ni storil kaznivega dejanja poneverbe po 245. členu KZ.

Kršitev kazenskega zakona vložnik uveljavlja z vidika lastne ocene dejanskega stanja, ki se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Izhaja namreč iz podmene, da obsojencu ni dokazano, da je storilec tega kaznivega dejanja. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Pri tem je relevantno dejansko stanje, ki ga ugotovi sodišče, ni pa mogoče tega razloga uspešno uveljavljati izhajajoč iz drugačne presoje ugotovljenega dejanskega stanja.

c) Kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP Tudi kolikor zagovornik obsojenega R.B. navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, ker ni dopustilo izvedbe dokazov glede možnosti zaznav z opazovalnice in pregleda delnega fotografskega posnetka, s katerimi bi po presoji vložnika obramba dokazala, da so podatki agencije za varnost dvomljivi, da je šlo za naročene dokaze, saj so bile zapisane tudi registrske številke tovornjakov, ki sploh niso obstajali, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče druge stopnje (stran 4 sodbe), mu ni mogoče pritrditi.

Pri presoji ali bo izvedlo predlagani dokaz v korist obrambe, sodišče upošteva naslednja merila: a) ali je predlagani dokaz pravno relevanten; b) ali predlagani dokaz sploh obstaja; c) ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in d) ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen.

Sodišče prve stopnje je navedena dokazna predloga zavrnilo z utemeljitvijo, da ni verjetno, da bi si opazovalci vse podatke, ki so jih opazili, izmislili ter da je nelogičen sklep, da opazovalec ni mogel opazovati tovornjaka in nalaganja v gramoznici z lovske preže, če pa je obsojeni R.D. v svojem zagovoru povedal, da je opazovalca sam opazil, opazili pa so ga tudi drugi zaposleni v gramoznici. Prav tako je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je obsojeni F.Z. v zagovoru navedel, da je bilo po njegovi presoji iz opazovalnice možno videti, ali se nalaga odpadni material, ne pa kateri separirani material, kar da tudi dokazuje, da je opazovanje dejansko bilo mogoče. Sodišče prve stopnje je tudi zapisalo, da na podlagi ugotovitve, da so si opazovalci včasih zapisali registrsko številko tovornjaka, ki ni obstajala, še ni mogoče sklepati, da tudi drugi zapisi ne držijo. V razlogih sodbe je navedlo, da so se tovornjaki istih avtoprevoznikov pojavljali večkrat, zabeležili so jih različni opazovalci, sami prevozniki oziroma lastniki tovornjakov v večini sploh niso zanikali, da njihovi tovornjaki takrat niso bili v gramoznici. Ugotovljeno je bilo tudi, da so bila tovorna vozila registrirana in na podlagi tahografov, da so v navedenih dneh stala ravno v času, ko ni bilo tehtnih listkov in ostale dokumentacije (dobavnic in računov), opažena v gramoznici in od tod odpeljala pesek. Da je tako je potrdilo tudi mnenje sodnega izvedenca M.P. glede vsebine tahogramskih zapisov (2. odstavek na 10. in 1. odstavek na 11. strani prvostopenjske sodbe). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi razumno obrazložilo, zakaj je zavrnilo tudi navedena dokazna predloga zagovornika obsojenega R.B., zato zatrjevana kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave in s tem povezana kršitev pravic obrambe, ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenih F.Z., R.D. in R.B., niso podane, zato je njihove zahteve na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

Glede na tak izid so obsojenci po 98.a členu v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžni plačati vsak po 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri pavšalnih zneskov je Vrhovno sodišče upoštevalo gmotne razmere obsojencev, kot so razvidne iz spisa in zapletenost zadeve z vidika odločanja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

--- . ---Op.št.(1):Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Gospodarski vestnik založba, Ljubljana, 2004, str. 326.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 6021/2010-558
• Sodba I Ips 348/2009
• VSRS Sodba I Ips 10335/2012-78

Priljubljeni dokumenti:

• [X]UPRS, UPRS sodba I U 1937/2014, [id:2012032113077537]
• [X]IESP, VSL Sodba in sklep IV Cp 767/2019, [namestitev otroka v zavod]