<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep I Cp 3072/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.3072.2013.1

Evidenčna številka:VSL0065468
Datum odločbe:05.02.2014
Senat, sodnik posameznik:Milan Mlinar (preds.), Nataša Ložina (poroč.), Anton Bizjak
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:sorodne pravice - pravice proizvajalcev fonogramov - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonogramov - kolektivno upravljanje pravic - prenehanje obveznosti - zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - občasne terjatve - materialno procesno vodstvo - sodba presenečenja

Jedro

Ključno za ugotovitev, da gre v konkretnem primeru za občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve, je besedilo pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 53237/2010 z dne 20. 4. 2010 v 1., 3., 4. in 5. točki izreka (pravilno odstavku) razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.370,00 EUR stroškov postopka v roku petnajst dni, po preteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Glede ugovora zastaranja navaja, da je sodišče povsem napačno opredelilo pravno naravo nadomestila za javno priobčitev fonogramov, ne gre za občasno terjatev, glede na povsem jasno dikcijo 1. odstavka 130. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Pojasnjuje, kako nastopi dolžnost plačila, ne gre za občasno terjatev, temveč seštevek vseh nadomestil za vsako posamezno individualno javno priobčitev. Tožeča stranka upravlja pravice individualnih imetnikov in ne lastnih pravic. Individualni imetniki bi svoje pravice uveljavljali za vsako priobčitev svojega fonograma. Prenos pravic v kolektivno upravljanje ne more predstavljati spremembe varstva na način, kot je to storilo prvostopno sodišče. Nedopustno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da glede vtoževane terjatve ne gre za neupravičeno obogatitev zato, ker naj bi imeli pravdni stranki sklenjeno pogodbo. Materialna pravica je namreč prenesena šele s plačilom nadomestila, vse dotlej pa je uporabnik neupravičeno obogaten na škodo imetnikov pravic. Sicer pa je vtoževan račun, ki je zapadel v plačilo 15. 3. 2009, izvršba pa je bila vložena v aprilu 2010. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka navaja, da je neživljenjsko stališče prvostopnega sodišča, da bi lahko radiodifuzne organizacije kadarkoli sporočale osnovo za odmero nadomestila. To se odmerja za posamezno koledarsko leto, tožeča stranka pa po preteku tega koledarskega leta oblikuje delilno maso, iz katere deli nadomestila med upravičene imetnike sorodnih pravic na fonogramih. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da tožena stranka ni posredovala nikakršnih dokazil za svoje trditve glede tega, da je del dohodkov ustvarila še s čim drugim kot z radijsko dejavnostjo. Podpisana pogodba je med pravdnima strankama ustanovila obligacijsko razmerje, tožena stranka je pred spornim obdobjem in po njem pravilno izpolnjevala svoje obveznosti. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je tožeča stranka 16. 12. 2008 pisno pozvala toženo stranko, naj predloži podatke in dokazila za določitev osnove za odmero nadomestila ter jo celo opozorila na posledice morebitne neizpolnitve tega dela njene obveznosti. Do trenutka, ko tožena stranka sporoči popravek osnove in izkaže zmanjšanje tudi s predložitvijo primernih dokazil, je za odmero nadomestila relevanten le iBON. Iz iBONa preteklega poslovnega leta nesporno ni razvidno, koliko dohodkov je uporabnik ustvaril z opravljanjem katere od svojih različnih dejavnosti, šele ko uporabnik verjetno izkaže, da dela svojih prihodkov ni ustvaril z opravljanjem radijske dejavnosti, mu mora tožeča stranka to priznati pri odmeri nadomestila. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali drži trditev, da je tožena stranka z opravljanjem svoje radijske dejavnosti resnično ustvarila le del svojih dohodkov iz bilance (iBON). Tega sodišče ni preverilo, tožena stranka pa tudi ne izkazala, prav tako se sodišče ni opredelilo do dejstva, ali je bilo odmerjeno nadomestilo primerno glede na zatrjevane dohodke tožene stranke iz radijske dejavnosti in ali je tožena stranka s svojimi plačili to nadomestilo res v celoti poravnala.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje napačno odločilo o ugovoru zastaranja glede terjatev za mesec januar in februar 2007. Ključno za ugotovitev, da gre v konkretnem primeru za občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve, je besedilo pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama. V III. točki pogodbe (A3) sta se ti dogovorili, da računi za nadomestilo zapadejo v plačilo vsakega zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec, račun se izstavi do 10. v mesecu za pretekli mesec in v primeru zamude je izdajatelj dolžan poravnati tudi zneske nateklih zakonitih zamudnih obresti, kar kaže, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za občasne terjatve, ki dospevajo v krajših časovnih presledkih in ki zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Drugačne pritožbene navedbe tako niso utemeljene, gre za zahtevek kolektivne organizacije do tožene stranke in ne za zahtevek individualnega imetnika, zato se tožeča stranka na individualne imetnike neutemeljeno sklicuje. Prav tako je pravilno stališče prve stopnje, da v konkretnem primeru ne za neupravičeno obogatitev, stranki sta sklenili pogodbo, pravna podlaga je torej pogodba in ne neupravičena obogatitev.

5. Kljub temu, da je torej materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede zastaranja terjatev za mesec januar in februar 2007 pravilno, je moralo sodišče druge stopnje tudi v tem delu razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, saj bi sicer samo ugotavljalo dejstva, ki v sodbi sodišča prve stopnje niso ugotovljena (višina zneskov za navedena meseca, glede katerih bi sodbo oziroma zavrnilni del lahko vzdržalo v veljavi), s čimer bi prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Sodbo je zato iz tega razloga ter zaradi enotnosti obravnavanja zahtevka tudi v tem delu, torej glede plačila nadomestil za mesec januar in februar 2007, razveljavilo.

6. Glede siceršnje zavrnitve tožbenega zahtevka pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožba v tem delu utemeljena. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da vtoževani računi in terjatve niso izstavljeni na podlagi med strankama sklenjene pogodbe, ker tožnik ne vtožuje višine nadomestil v skladu z II. točko sklenjene pogodbe in ker stranki nista dogovorili zaveze tožene stranke, da pošilja podatke. Kriterij za nadomestilo je čisti prihodek od prodaje storitev iz radijske dejavnosti, tožeča stranka pa vtožuje nadomestilo na podlagi kriterija, ki ni določen v pogodbi.

7. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo napačno ali vsaj preuranjeno. Kot izhaja iz skupnega sporazuma o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (A 4, sklenjenega med tožečo stranko in R. d.d., R. m. I. ter pridružene radijske postaje) mora glede dohodkovne osnove za izračun nadomestila (III. točka skupnega sporazuma) član združenja, v kolikor izvaja več dejavnosti, podati pisno poročilo, koliko prihodkov je bilo ustvarjenih iz naslova radijske dejavnosti. Zaveza člana torej obstaja, čeprav v sami pogodbi rok res ni določen. Pritožba ima prav, da je narava nadomestila takšna, da se odmerja za posamezno koledarsko leto in osnov za odmero nadomestila ni mogoče sporočati časovno neomejeno. Ne glede na to, pa tožeča stranka glede na pogodbeno določilo, kaj je osnova za izračun nadomestila (II. točka pogodbe, A4), torej čisti prihodek od prodaje storitev iz radijske dejavnosti, nima podlage za odmero nadomestila po iBONU, iz katerega ni razvidno, koliko dohodkov je tožena stranka ustvarila z opravljanjem radijske dejavnosti. Upravičena je namreč le do višine nadomestila, določene v pogodbi, torej z upoštevanjem čistega prihodka od prodaje storitev iz radijske dejavnosti. Potrebne podatke za izračun je tožeča stranka imela že pred vložitvijo tožbe, saj trditvi tožene stranke glede tega ni nasprotovala, pri čemer prej navedeni skupni sporazum določa le, kot je bilo že navedeno, da mora član združenja podati pisno poročilo, nič pa ne govori o tem, na kakšen način se ti podatki dokazujejo.

8. Do zneska, kot ga je mogoče ugotoviti na podlagi pogodbe, je torej tožeča stranka upravičena, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo v celoti, iz že navedenega razloga. S tem je izdalo sodbo presenečenja, pri čemer bi sodišče prve stopnje moralo, v primeru, da samo nadomestila ne bi moglo izračunati, v okviru materialnega procesnega vodstva, na to pozvati pravdne stranke in jih tudi opozoriti na to, kakšno je njihovo dokazno breme. Ker ni ravnalo tako, je dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno in je potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje ni samo dopolnjevalo dokaznega postopka, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9. V ponovljenem postopku bo moralo torej sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ponovno preveriti utemeljenost tožbenega zahtevka, ugotoviti višino nadomestila, kot je določena v pogodbi, nato pa preveriti tudi, ali je tožena stranka s svojimi plačili nadomestilo že v celoti poravnala, kot tožena stranka sicer zatrjuje.

10. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

11. Pri oblikovanju izreka v ponovljenem sojenju naj bo sodišče prve stopnje pozorno tudi na to, da v konkretnem primeru sklep o izvršbi nima točk izreka, temveč odstavke.


Zveza:

OZ člen 347. ZASP člen 130, 130/1. ZPP člen 285.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc2MTg4