<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1628/2011
ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.1628.2011

Evidenčna številka:VSL0067814
Datum odločbe:24.11.2011
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorskih pravic - male pravice - obvezno kolektivno upravljanje

Jedro

Obvezno kolektivno upravljanje določenih pravic pomeni, da se pravice morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) prek kolektivne organizacije, pa če to avtor in/ali uporabnik želita ali ne. Ta obveznost velja za vse vpletene: za avtorje, za uporabnike, za kolektivno organizacijo.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61413/2009 z dne 13.5.2009 vzdrži v veljavi v prvi točki izreka za znesek 795,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2009 do plačila, v tretji točki pa za znesek 18,00 EUR v preostalem delu pa se razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne,

- v 2. točki izreka pa tako, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

II.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 61413/2009 naložilo toženi stranki, da tožeči plača glavnico v znesku 1.560,59 EUR in obračunane zakonske zamudne obresti v znesku 54,08 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2009 dalje in stroške izvršbe v znesku 36,00 EUR. Hkrati je dovolilo predlagano izvršbo. Po ugovoru tožene stranke je izvršilno sodišče razveljavilo navedeni sklep v delu o dovolitvi izvršbe in odločilo, da bo o njegovem dajatvenem delu in odločitvi o izvršilnih stroških odločilo v pravdnem postopku. Z izpodbijano sodbo je razveljavilo sklep o izvršbi tudi v tem delu in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v višini 321,00 EUR.

2.Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi tožena stranka predvajala glasbo iz repertoarja varovanih del tožeče stranke. Tožena stranka bi morala dokazovati uporabo skladb izven repertoarja tožeče stranke, saj je dejstvo, da ščiti tožeča stranka svetovni repertoar, splošno znano in ga zato ni potrebno dokazovati. Sodišče prve stopnje ni uporabilo oz. je zmotno uporabilo 147. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ki govori o obveznem kolektivnem upravljanju avtorskih pravic pri priobčitvi javnosti neodrskih glasbenih del. Bistvo kolektivnega upravljanja je v tem, da je v določenih primerih zakon s tem avtorjem odvzel pravico uveljavljanja njihovih avtorskih pravic in namesto tega za uveljavljanje pravic vseh avtorjev določil organizacijo t.j. tožečo stranko, ki mora uveljavljati pravice vseh avtorjev, ne glede na to, ali so njeni člani ali ne. Iz tega je jasno, da je dokazno breme o tem, da je v svojih poslovnih prostorih predvajala nezaščiten repertoar, na toženi stranki. Tožena stranka pa niti ni skušala dokazati, da je predvajala avtorska dela, ki jim je veljavnost ščitenja materialnih avtorskih pravic že potekla. Sodišče pa je mimo vseh določb ZASP omogočilo uveljavljanje avtorskih pravic podjetju R., ki pa nikakor nima pristojnosti, da bi uveljavljalo avtorske pravice na ozemlju Republike Slovenije, poleg tega pa niti ni kolektivna organizacija. Sodišče prve stopnje je prav tako zmotno upoštevalo listino v prilogi B13, ki ni prevedena. Glede zamudnih obresti tožena stranka navaja, da je obračun obresti priložila prvi pripravljalni vlogi, iz poziva sodišča pa ni bilo razbrati, na katero verodostojno listino se ta poziv nanaša. Dolžnost plačila zamudnih obresti od vsakega vtoževanega računa obstaja na podlagi 374. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in je objektivna posledica zamude.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrže in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da tožeča stranka, tudi če ščiti svetovni repertoar, ni avtomatično upravičena upravljati avtorske pravice za vsa dela, ki so bila kdajkoli narejena. Urad za intelektualno lastnino ji je podelil pravico uveljavljanja avtorskih pravic le za tiste avtorje, ki so z njo sklenili pogodbo, zato bi morala tožeča stranka dokazati, ali je, in če ja, za katera avtorska dela je upravičena uveljavljati avtorske pravice. Tega pa ni storila, ampak je samo pavšalno trdila, da ščiti svetovni repertoar. Obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic je v skladu z direktivo 93/83/EGS z dne 27.9.1993 dopustno le v primerih satelitskega radiodifuznega oddajanja in kabelske retransmisije.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V obravnavani zadevi predstavlja sporni predmet zahtevek tožeče stranke, ki je kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic, za plačilo avtorskega honorarja za priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice). Tožena stranka se obstoja svoje obveznosti brani s trditvijo, da je predvajala dela avtorjev, ki niso sklenili pogodbe s tožečo stranko in zato ne sodijo v njen repertoar varovanih del. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sledilo tej trditvi in tožbeni zahtevek zavrnilo potem, ko je zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi tožena stranka predvajala glasbena dela iz njenega repertoarja varovanih del. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je tak zaključek posledica napačne uporabe materialnega prava.

6.Pravna podlaga za kolektivno upravljanje avtorskih pravic je pogodba (1. odstavek 151. člena ZASP) in v določenih primerih zakon (147. Člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). Gre za pravice, ki jih je zaradi narave in razprostranjenosti uporabe, mogoče učinkovito zagotavljati le s sistemom kolektivnega varovanja. Zanje velja obvezno kolektivno upravljanje (1. točka 147. člena ZASP). V skladu s 3. odstavkom 151. člena ZASP jih kolektivna organizacija upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem. Obvezno kolektivno upravljanje določenih pravic pomeni, da se pravice morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) prek kolektivne organizacije, pa če to avtor in/ali uporabnik želita ali ne. Ta obveznost velja za vse vpletene: za avtorje, za uporabnike, za kolektivno organizacijo (1). Če torej uporabnik ne sklene pogodbe s kolektivno organizacijo in delo uporabi, gre za kršitev izključnih pravic z vsemi posledicami.

7.Na podlagi dovoljenja, ki ga je izdal Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino dne 12.3.1998, je tožeči stranki izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic med drugim tudi v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del. Dejavnost kolektivne organizacije je izključne narave, zato drži trditev, da uživa (zakonski(2) monopol. Glede na navedeno je pravilna trditev tožeče stranke, da so predmet njenega varovanja vsa že objavljena domača in tuja glasbena dela, ki so zaščitena z ZASP. Tako je bilo na toženi stranki kot uporabniku dokazno breme, da dokaže, da neodrska glasbena dela, ki jih je javno priobčila, ne spadajo v repertoar zaščitenih del tožeče stranke. To bi tožeča stranka lahko dokazala s tem, da bi dokazala, da je javnosti priobčevala: (1) ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), (2) glasbena dela, ki niso več avtorskopravno varovana zaradi poteka 70 letnega roka iz 59. člena ZASP, (3) še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena), ali (4) glasbena dela iz 4. odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno (3). Tega pa tožena stranka izrecno ni niti zatrjevala. Ker je nesporno uporabljala avtorska dela na način, za katerega je zakon predpisal kolektivno varstvo avtorskih pravic in ker s tožečo stranko ni sklenila pogodbe, je kršila avtorske pravice.

8.Tožena stranka tudi navaja, da je po Direktivi EGS o satelitih in kablu (93/83/EGS) obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic dopustno le v primerih sočasnega oddajanja po satelitu in na zemlji ter kabelske retransmisije. Vendar pa to ne more pomeniti, da ga države članice v svojih zakonodajah ne morejo urediti tudi v drugih primerih uporabe avtorskih pravic. Navedenega argumenta tožene stranke, ki izhaja iz načela „a contrario“, glede na okoliščino, da področje kolektivnega upravljanja v EU ni harmonizirano in da v obstoječih direktivah najdemo le sporadične določbe o kolektivnem upravljanju, ni mogoče uporabiti (4).

9.Vtoževani računi za plačilo nadomestila nimajo podlage v pogodbi, imajo pa jo v samem zakonu. V primeru nezakonite uporabe avtorskega dela, tako je tudi javno priobčevanje neodrskih glasbenih brez dovoljenja, je avtor prikrajšan za plačilo ustreznega nadomestila, uporabnik pa je ravno za toliko obogaten. Sodna praksa je oblikovala stališče, da je v takšnih primerih zakonska podlaga že v 198. členu OZ (5) in v 81. členu ZASP. Kot izhaja iz predloženih računov je tožeča stranka ustrezno nadomestilo obračunala na podlagi tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del javnosti objavljenega v Ur. l. RS, št. 138/06, ki pa nima pravne veljave, ker ni bila sprejeta po zakonitem postopku (6). Ker gre pri uporabi pravilnika za uporabo materialnega prava, na katerega pravilno uporabo pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je pritožbeno sodišče ustrezno višino nadomestila, ki predstavlja prikrajšanje tožeče stranke in korist tožene stranke, izračunalo na podlagi neprerekanih navedb o velikosti prodajnih centrov tožene stranke po tarifi iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del javnosti objavljeni v Ur. l. RS, št. 29/98 (v nadaljevanju Tarifa-98).

10.S predvajanjem glasbe v 8.000 m2 velikem trgovskem centru R., Ljubljana je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorske honorarje za obdobje od oktobra 2008 do marca 2009, kar ob upoštevanju mesečnega honorarja izračunanega po določilu III-C/1 Tarife-98 v višini 61,32 EUR (7) (29,79 EUR + (4 x 1,75 EUR) + (5 X 1,75 EUR)+(6 X 1,75 EUR) + (6 X 0,88 EUR)) skupaj znese 367,92 EUR. S predvajanjem glasbe v 1.100 m2 velikem trgovskem centru D. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorske honorarje za obdobje od avgusta 2008 do januarja 2009, kar ob upoštevanju mesečnega honorarja izračunanega po določilu III-C/1 Tarife-98 v višini 36,79 EUR (29,79 EUR + (4 x 1,75 EUR)) skupaj znese 220,74 EUR. S predvajanjem glasbe v 3.500 m2 velikem trgovskem centru D. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorska honorarja za mesec februar in marec 2009, kar ob upoštevanju mesečnega honorarja izračunanega po določilu III-C/1 Tarife-98 v višini 50,79 EUR ((29,79 EUR + (4 x 1,75 EUR) + (5 X 1,75 EUR)+(3X 1,75 EUR)) skupaj znese 101,58 EUR. S predvajanjem glasbe v 4.000 m2 velikem trgovskem centru D. je tožena stranka prikrajšala tožečo stranko za avtorska honorarja za mesec februar in marec 2009, kar ob upoštevanju mesečnega honorarja izračunanega po določilu III-C/1 Tarife-98 v višini 52,54 EUR ((29,79 EUR + (4 x 1,75 EUR) + (5 X 1,75 EUR)+(4X 1,75 EUR)) skupaj znese 105,08 EUR. Tožena stranka je tako tožeči stranki dolžna plačati 795,32 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2009 do plačila.

11.Pritožba je neutemeljena v delu, ki se nanaša na obračunane obresti v višini 54,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz spisa izhaja, da pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 30.9.2010 ni bil priložen izračun obresti z dne 11.5.2009, čeprav iz same pripravljalne vloge izhaja, da naj bi ji bil priložen. Posledice nepredložitve, pa čeprav je bila ta pomotna, nosi tožeča stranka sama. Ker obračuna ni bilo mogoče preizkusiti, je v tem delu pravilna zavrnilna odločitev prvostopenjskega sodišča.

12.Iz vseh navedenih razlogov je bilo potrebno na podlagi določila iz pete alinee 358. člena ZPP pritožbi deloma ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61413/2009 z dne 13.5.2009 vzdrži v veljavi za 795,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2009 do plačila in za polovico izvršilnih stroškov (glede na delno utemeljenost izvršilnega predloga) oziroma 18,00 EUR. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

13.Odločitev o pravdnih stroški prvostopenjskega postopka in pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP. Uspeh pravdnih strank je bil polovičen, zato sta dolžni sami kriti svoje stroške.

--------------------------------------------------------------------------------------

(1) Miha Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, str. 54

(2) 3. točka 1. odstavka 149. člena ZASP

(3) Ko je na prireditvi glavni izvajalec hkrati tudi imetnik avtorskih pravic iz 1. točke 147. člena ZASP.

(4) Miha Trampuž, ibidem, str. 55, 56, 57 in 268, 169.

(5) Primerjaj II Ips 8/2000, II Ips 742/2005; tako tudi teorija: M. Trampuž in ostali, Komentar ZASP, 1997, str. 372.

(6) Primerjaj II Ips 160/2011.

(7) Pritožbeno sodišče je pri vseh izračunih po uradni dolžnosti preračunalo postavke iz Tarife-98 iz tolarjev v evro (četrti odstavek 13. člena Zakona o uvedbi evra).


Zveza:

ZASP člen 147.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.02.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyNjgy