<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 880/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.880.2020
Evidenčna številka:VSL00037645
Datum odločbe:12.08.2020
Senat, sodnik posameznik:Matjaž Voglar (preds.), Irena Veter (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - avtorsko nadomestilo - varstvo avtorskih pravic - kolektivno upravljanje avtorske pravice - neupravičena uporaba avtorskih del - neupravičena obogatitev - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - veljavnost tarife - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - običajno plačilo - licenčna analogija - pogodbeno dogovorjena cena - tarifa SAZAS - zastaranje - občasna terjatev - sklepčnost tožbe - deljiva terjatev - enotna sodna praksa - obrazloženost sodbe - pravni standard - metoda izračuna - tek zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti

Jedro

Čeprav tožnik nadomestilo obračunava na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje (avtorske pravice niso bile predmet pogodbenega prenosa, ob katerem bi bilo predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja).

Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna.

Obrazloženost izpodbijane sodbe je treba presojati v luči dejstva, da je bilo nadomestilo za uporabo avtorskega dela v času izdaje sodbe pravni standard, v zvezi s katerim je obstajala ustaljena sodna praksa, oziroma da je sodišče prve stopnje ta pravni standard napolnilo z vsebino, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse.

Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Če tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 287.529,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2015 dalje do plačila;

- v točki II izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 535.724,03 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska: - 8.985,31 EUR od 16. 1. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 2. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 3. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 4. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 5. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 6. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 7. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 8. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 9. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 10. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 11. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 12. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 1. 2015 do 19. 12. 2015, zavrne.

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 301.756,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 23.212,04 EUR od 16. 1. 2014 dalje do plačila, - 23.212,04 EUR od 16. 2. 2014 dalje do plačila, - 23.212,04 EUR od 16. 3. 2014 dalje do plačila, - 23.212,04 EUR od 16. 4. 2014 dalje do plačila, - 23.212,04 EUR od 16. 5. 2014 dalje do plačila, - 23.212,04 EUR od 16. 6. 2014 dalje do plačila, - 23.212,04 EUR od 16. 7. 2014 dalje do plačila, - 23.212,04 EUR od 16. 8. 2014 dalje do plačila, - 23.212,04 EUR od 16. 9. 2014 dalje do plačila, - 23.212,04 EUR od 16. 10. 2014 dalje do plačila, - 23.212,04 EUR od 16. 11. 2014 dalje do plačila, - 23.212,04 EUR od 16. 12. 2014 dalje do plačila, - 23.212,04 EUR od 16. 1. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku (plačilo 521.497,30 EUR z zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 in zaradi kršitve ustavnih pravic pritožujeta obe pravdni stranki. Primarno predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik sodišču očita, da je pri ugotavljanju višine običajnega honorarja uporabilo napačno podlago. Podal je vrsto trditev, ki bi terjale drugačen pristop k izračunu primernega nadomestila (izračun revizijskega sodišča temelji na tarifi iz leta 2012, obravnavano pa je leto 2014; tarifa Zavoda AIPA ne določa tarife v RA programih; tarifa za avdiovizualna dela ne more postaviti cene drugi vrsti avtorskega dela; Urad za intelektualno lastnino je ugotovil nezakonito ravnanje Zavoda AIPA pri uporabi Pravilnika o delitvi nadomestil), do katerih se sodišče ni opredelilo. Sklicevalo se je na zadevo II Ips 101/2018 (in na drugo sodno prakso Vrhovnega sodišča), ni pa se ukvarjalo z vsebino pravnih pravil, na podlagi katerih je revizijsko sodišče določilo višino nadomestila. Izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena. Sodišče se je pri iskanju nadomestila nepravilno oprlo na 15. člen Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil, ki ne velja za avtorska dela, nastala po letu 1995. Honorar, do katerega so upravičeni avtorji glasbenih del, ki jih varuje tožnik, upoštevajoč tarifo, izračunano s strani Vrhovnega sodišča, je nezakonito zmanjšan za znesek 0,056 EUR. Vrhovno sodišče je za obračunsko leto 2012 uporabilo Pravilnik o delitvi nadomestil Zavoda AIPA, ki je bil sprejet šele v letu 2016. Pri določanju tarife oziroma nadomestila je treba izhajati iz avtorskega dela, ne iz (statusa) avtorja. Višina avtorskega honorarja mora biti odvisna od opusa uporabljenih del in od višine prihodkov, ustvarjenih z uporabo glasbe. Tarifno praznino je treba zapolniti s pravnim pravilom, ki se nanaša na glasbena dela, ne na drugo vrsto avtorskega dela. Tarifa je odvisna od višine prihodkov, zato ne more biti fiksna in določena za nedoločen čas. Medtem, ko se tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del vsako leto zvišuje (ni fiksna), ostaja tarifa za avtorje glasbenih del enaka - sodišče jo ohranja na ravni iz leta 2012. S tem je kršeno načelo enakega urejanja primerljivih položajev. Vrhovno sodišče je z določitvijo tarife kršilo svojo pristojnost. Sodišče se tudi neutemeljeno ni opredelilo do sklepov o nezakoniti delitvi Zavoda AIPA. Ti sklepi niso bili del procesnega gradiva v zadevi II Ips 43/2018. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo uporabo meril iz licenčnih pogodb. Sodišče tudi ni upoštevalo, da znaša valorizirana tarifa Zavoda AIPA dejansko 0,8216 EUR in da tarife s popusti glede tožnika ni mogoče uporabiti. Brez pravne podlage je od zneska 0,198 EUR odštelo nadomestilo, dogovorjeno v licenčnih pogodbah za RA programe.

4. Toženec trdi, da se sodišče ni opredelilo do njegovega ugovora o že razsojeni stvari in o nesklepčnosti zahtevka. Tožnik ni upravičen vtoževati nadomestila za kabelsko retransmisijo v RA in TV programih v ločenih postopkih. Pravica kabelske retransmisije je enovita pravica, tožba, ki tarifo deli, je nesklepčna (takšno je bilo stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 445/2017). Tožnik ni upravičen do zamudnih obresti pred vložitvijo tožbe, saj tožencu ni mogoče očitati nepoštenosti. Vtoževana terjatev ima naravo občasne terjatve, za katere velja 3 - letni zastaralni rok. Da je terjatev že zastarala, bi sodišče ugotovilo, tudi če bi se oprlo na odškodninsko podlago. Upoštevajoč 5 - letni zastaralni rok pa je tožnikov zahtevek zastaral tudi za obdobje do 20. 12. 2013, ne zgolj za november 2013. Zastaral je tudi obrestni del zahtevka, in sicer za obdobje več kot treh let pred vložitvijo tožbe. Sodišče je nekritično povzelo stališča Vrhovnega sodišča. Edino veljavno pravno podlago za izračun avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del predstavlja tarifa, določena v 7. točki drugega odstavka poglavja II javno oddajanje tarifnega dela Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del2 (Tarifa 1998), od katere je treba odšteti delež, ki odpade na vso glasbo v avdiovizualnih delih, oziroma vsaj delež, ki odpade na filmsko glasbo, ter upoštevati v drugem postopku dosojeno nadomestilo za uporabo glasbe v RA programih (0,1753 EUR - 0,0587 EUR - 0,03 EUR). Če je tarifa določena kot minimalna v določenem znesku, to ne izkazuje, da takšna tarifa ne izpolnjuje kriterijev primernosti iz 156. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)3 oziroma 45. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP4). Dejstvo, da je Tarifa 1998 vključevala pravice, ki jih sedaj upravlja druga kolektivna organizacija, ne more vplivati na njeno veljavnost. Sodišče se ni opredelilo do toženčevih navedb, v okviru katerih se je skliceval na sodno prakso Sodišča EU ter predstavil tarife drugih primerljivih držav, ki so vse nižje od dosojenega zneska. Prav tako se ni opredelilo do predložene študije EIPF o višini primerne tarife. Ni mogoče šteti, da primerjava ni dovolj reprezentativna zgolj zato, ker zajema omejeno število držav. Skladno s prakso Sodišča EU je primerjava tarife kolektivne organizacije s tarifami nekaterih drugih držav članic ustrezna, če so referenčne države izbrane na podlagi objektivnih, primerljivih meril. Referenčne države, ki jih je predstavil toženec, so primerljive s Slovenijo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje priče B. in imenovanje izvedenca. Toženec je že v postopku na prvi stopnji predstavil dejstva, ki izkazujejo, da je tarifa 0,198 EUR občutno previsoka. Pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi deli (brez filmske glasbe) in glasbo (vključno s filmsko) znaša 69,44 % : 30,56 % (ne 61,4 % : 38,6 %). Vrhovno sodišče je v izračunu nadomestila zagrešilo računsko napako, 13 % od zneska 0,45 EUR znaša 0,0587 EUR, ne 0,056 EUR. Upoštevajoč metodologijo Vrhovnega sodišča ter pravilno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli, bi bil tožnik upravičen do nadomestila v višini 0,0835 EUR na naročnika mesečno. Upoštevajoč razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli 61,4 % : 38,6 % in nadomestilo za uporabo glasbe v RA programih, pa bi bil tožnik upravičen do nadomestila v višini 0,1573 EUR (0,246 EUR - 0,0587 EUR - 0,03 EUR). Toženec meni, da bi moralo pritožbeno sodišče Sodišču EU postaviti predhodno vprašanje, ali je skladno s pravom EU, če nacionalno sodišče pri določanju primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe ne upošteva tarif istovrstnih kolektivnih organizacij v drugih (z ekonomskega, pravnega in zgodovinsko - kulturnega vidika primerljivih) državah članicah. Stroškovna odločitev je napačna, saj ne upošteva dejstva, da je tožnik zoper toženca vtoževal nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v TV in RA programih v ločenih postopkih, ter s tem tožencu povzročil nepotrebne dodatne stroške. Toženec predlaga, naj vsi njegovi stroški bremenijo tožnika, oziroma podredno, naj sodišče stroške postopka odmeri po kriteriju uspeha.

5. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe nasprotnika v pravdi.

6. Toženčeva pritožba je delno utemeljena, tožnikova pritožba pa ni utemeljena.

7. Tožnik je od toženca, ki je kabelski operater, zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, za obdobje od novembra 2013 do decembra 2014 (14 mesecev). Predlagal je, naj podlago za izračun toženčeve obveznosti predstavljajo pretekli pogodbeni dogovori (1.934.337 naročnikov x 0,4256 EUR/naročnika).

8. Tožnik je v pravdi P 3063/2015-II, vodeni med istima pravdnima strankama, zahteval plačilo (običajnega) nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del (izključno) v RA programih, in sicer za obdobje, ki je zajemalo tudi obdobje od novembra 2013 do decembra 2014. Toženec je bil na podlagi pravnomočne sodbe dolžan tožniku plačati nadomestilo, ki temelji na ceni za uporabo glasbe v RA programih, dogovorjeni v (do konca leta 2011 veljavni) licenčni pogodbi - 0,03 EUR na naročnika mesečno.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo delno (za november 2013) zavrnilo zaradi zastaranja, nato pa je ob uporabi tarife 0,168 EUR na naročnika mesečno in upoštevajoč mesečno število naročnikov (138.167), izračunalo nadomestilo za 13 - mesečno obdobje (301.756,52 EUR).

10. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o ugovoru zastaranja (glede glavne terjatve) pravilno oprlo na določbo 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ5) o petletnem zastaralnem roku, ki velja tudi za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ).6 Vtoževana terjatev nima pogodbene podlage (tožnik ne zahteva izpolnitve pogodbe, saj uporaba avtorskih del med pravdnima strankama ni bila dogovorjena, zahteva plačilo nadomestila za uporabo) niti odškodninske podlage, zato se toženec v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za občasne (347. člen OZ) in odškodninske terjatve (352. člen OZ). Glede na (obogatitveno) naravo zahtevka pa je utemeljen toženčev pritožbeni očitek, da je terjatev, vtoževana za obdobje 1. - 19. 12. 2013, zastarala. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). V primeru terjatve z obogatitveno pravno naravo je s prehodom koristi (od tožnika na toženca)7 opredeljen trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek. Čeprav tožnik nadomestilo obračunava na mesečna časovna obdobja, ne gre za občasno terjatev, pri kateri bi bil prehod koristi (in s tem trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek) vezan na mesečno obdobje (avtorske pravice niso bile predmet pogodbenega prenosa, ob katerem bi bilo predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja).8 Terjatev iz naslova avtorskega nadomestila, vtoževana za obdobje 1. - 19. 12. 2013, je nastala več kot pet let pred vložitvijo tožbe, in je do vložitve tožbe (20. 12. 2018) zastarala. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče uporabo avtorskih del v tem obdobju, ki zneskovno predstavlja 14.226,73 EUR, izvzelo iz izračuna avtorskega nadomestila.

11. Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del (le plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj), ni nesklepčna. Stališče, da v praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata (sta imela) različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih, je del ustaljene sodne prakse (glej odločbe VSL II Cp 2673/2017, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 851/2018, II Cp 196/2019, II Cp 450/2019, II Cp 1417/2019 in druge). To stališče narekuje tudi presojo, da pravnomočna odločitev v zadevi P 3063/2015-II ne predstavlja (ni predstavljala) odločitve o isti stvari in s tem ovire za odločanje v obravnavanem sporu (ni podana objektivna identiteta tožbenih zahtevkov iz obeh sporov). Z (eno) odločbo, ki od navedene ustaljene sodne prakse odstopa (VSL II Cp 445/2017), toženec ne more prepričljivo utemeljiti svojega (drugačnega) pritožbenega stališča. Do obeh toženčevih ugovorov se sodišče prve stopnje sicer ni izrecno opredelilo, se je pa posredno, s tem, ko tožbenega zahtevka, o katerem je meritorno odločalo, ni zavrnilo zaradi nesklepčnosti.

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (8. - 11. točka obrazložitve) pravilno upoštevalo in v bistvenem povzelo vsa za odločanje v tem sporu relevantna materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča, sprejeta v zadevah, ki so povsem primerljive z obravnavano:

(1) Vrhovno sodišče je glede kabelske retransmisije ugotovilo obstoj tarifne praznine,9 ki je glede na spremenjene okoliščine (vstop nove kolektivne organizacije na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije) ni mogoče zapolniti s pomočjo zadnjih pogodbeno dogovorjenih cen. V zadevi II Ips 43/2018 je kot primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno. V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je takšen znesek določilo, v zadevi II Ips 52/2018 pa je navedlo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.10

(2) Opirajoč se na tarifo sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil (skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del) ter v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) predvideno pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %), je Vrhovno sodišče pri določanju nadomestila upoštevalo: kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; razmerje med avdiovizualnimi deli, brez filmske glasbe (61,4 %) in glasbo, vključno s filmsko (38,6 %); kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu (v RA in TV programih). Znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo (zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožnik upravičen upravljati11), ki se predvaja v RA in TV programih.

13. Sodišču prve stopnje v obrazložitev izpodbijane sodbe ni bilo treba zajeti vseh razlogov, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo način zapolnitve nastale tarifne praznine. Obrazloženost izpodbijane sodbe je treba presojati v luči dejstva, da je bilo nadomestilo za uporabo avtorskega dela v času izdaje sodbe pravni standard, v zvezi s katerim je obstajala ustaljena sodna praksa, oziroma da je sodišče prve stopnje ta pravni standard napolnilo z vsebino, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse.12 Ker se je sodišče prve stopnje tudi v zadostni meri opredelilo do relevantnih navedb, s katerimi je tožnik nasprotoval razlogom, povzetih iz sodb Vrhovnega sodišča, izpodbijana sodba ni obremenjena s postopkovnima kršitvama iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pravdni stranki nasprotujeta uporabi (začasne) tarife, ki jo je določilo Vrhovno sodišče, vendar v svoji pritožbeni argumentaciji, da je ta tarifa neustrezna oziroma da je glede na okoliščine konkretnega primera občutno previsoka oziroma prenizka, nista prepričljivi (kot bo obrazloženo v nadaljevanju).

15. Toženec se tudi v pritožbi zavzema za uporabo Tarife 1998. Zakaj to ni mogoče, mu je, opirajoč se na argumentacijo Vrhovnega sodišča, pojasnilo že sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako je napačno njegovo pritožbeno stališče, da bi moralo Vrhovno sodišče tarifo določiti ob upoštevanju tarif drugih držav članic EU (toženec ponuja podatke za N., S., E., L. in M.). Na njegov pritožbeni očitek o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledični napačni uporabi materialnega prava zaradi neupoštevanja višine tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del v primerljivih državah članicah EU, je mogoče odgovoriti z argumenti Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 43/2018 (točka 42 obrazložitve): - da primerjava med tarifami v državah članicah ni vedno uporabna, ker ima vsaka kolektivna organizacija svoj način njihovega določanja in uveljavljanja (presoja, da dogovorjeno plačilo dejansko in bistveno presega primerljiva plačila v drugih državah članicah, bi morala temeljiti na celoviti analizi varstva pravic kabelske retransmisije v vseh državah članicah, ne zgolj na podatkih o zneskih iz tistih držav, kjer so plačila najnižja), in - da je tudi sicer tovrstna primerjava tarif v pristojnosti za to strokovno usposobljenega organa - Sveta za avtorsko pravo. Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno primerjati nadomestila s tarifami drugih držav članic EU, niti se ni bilo dolžno opredeliti do študije EIPF (ali v ta namen zaslišati strokovnjake, ki so sodelovali pri izdelavi študije). Nastalo pravno praznino je bilo sodišče prve stopnje dolžno zapolniti z merili iz prvega odstavka 81. člena ZASP,13 ne z merili iz tretjega odstavka 156. člena ZASP oziroma tretjega odstavka 45. člena ZKUASP (eno od njih je: „primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij na istovrstnih delih za istovrstno uporabo v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči“), ki so zavezujoča v postopku pogajanj o sklenitvi skupnega sporazuma ali v postopku pred Svetom za avtorsko pravo.14 Uporaba primerne tarife predstavlja uporabo materialnega prava, kar sodi v domeno sodišča, zato je pravilna tudi postopkovna odločitev o zavrnitvi toženčevega dokaznega predloga za imenovanje izvedenca in zaslišanje prič (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede predloga za predložitev predhodnega vprašanja Sodišču EU pa velja tožencu pojasniti, da gre v postopkih po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije15 za vprašanja, ki zadevajo veljavnost in razlago prava EU, ne za vprašanja o (ne)skladnosti nacionalnega materialnega prava s pravom EU (še manj vprašanja (ne)skladnosti ravnanj nacionalnega sodišča s pravom EU).

16. Ker gre za določitev običajnega plačila v okviru sodnega spora, je neutemeljen tožnikov pritožbeni očitek o posegu Vrhovnega sodišča v pristojnost Sveta za avtorsko pravo. Zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahtevka. Če torej tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče. V odsotnosti splošne tarife predstavlja cena, določena s strani sodišča, ceno, ki odraža ekonomsko vrednost glasbenega dela. Ker je takšna cena odvisna (tudi) od števila naročnikov, ni mogoče pritrditi tožnikovemu pritožbenemu stališču, da odmerjeno nadomestilo ni povezano s prihodki naročnika. Obe pravdni stranki štejeta po Vrhovnem sodišču določeno tarifo za neustrezno in terjata drugačen pristop k izračunu avtorskega nadomestila, zato velja poudariti, da imata kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov vedno možnost, da pristopita k pogajanjem (v smislu petega odstavka 44. člena ZKUASP) in se dogovorila za tarifo, ki jima bo ustrezala.

17. Vrhovno sodišče je z uporabo materialnega prava (pravne podlage, ki so veljale za Zavod AIPA) določilo metodo za izračun tarife in jo izračunalo. Ne drži tožnikov pritožbeni očitek, da je Vrhovno sodišče z uporabljeno metodo za izračun tarife primerjalo neprimerljivo (saj tarifa za avdiovizualna dela ne more postaviti cene drugi vrsti avtorskega dela - glasbenemu delu). Vrhovno sodišče se je oprlo na podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic. Presoja o primerljivosti razmerij temelji na ugotovljenem obsegu pravic, ki jih je (bil) tožnik upravičen upravljati pred in po 11. 10. 2010, ko je bilo stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del dodeljeno Zavodu AIPA. Poleg tega se Skupni sporazum, sklenjen med ZKOS in Zavodom AIPA oziroma v njem določena tarifa nanaša tudi na (določena) glasbena dela (na filmsko glasbo), zaradi česar je kot pravno pravilo, ki se nanaša na podoben primer, uporabljiva pri zapolnjevanju nastale pravne praznine glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Iz 16. člena Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil (priloga B22) izhaja, da veljajo pravila delitve avtorskih honorarjev tudi za avdiovizualna avtorska dela, nastala po letu 1995 (ne le za dela, nastala pred tem obdobjem, kot trdi tožnik v pritožbi). Vrhovno sodišče se je na Pravilnik o delitvi nadomestil oprlo kot na pravno podlago za izračun tarife (ne kot neposredno pravno podlago za odločanje), zato ne more biti problematično dejstvo, da je začel veljati šele leta 2016. Po Vrhovnem sodišču določena tarifa (0,198 EUR) šteje za običajno plačilo „v vseh obstoječih in bodočih sporih, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena“, kar z drugimi besedami pomeni, da velja tudi za druga vtoževana obdobja, ne le za leto 2012 (ki je bilo vtoževano obdobje v zadevi II Ips 43/2018 oziroma II Ips 219/201716). V zvezi s pritožbenim očitkom, da Vrhovno sodišče pri določitvi tarife ni vedelo za sklepe o nezakoniti delitvi nadomestil iz leta 2015, pa je treba tožniku pojasniti, da izbira metodologije za izračun tarife ne more biti odvisna od vsebine razpoložljivega procesnega gradiva.

18. Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni očitek, da bi moral izračun nadomestila temeljiti na nediskontiranem znesku (da bi bilo treba upoštevati višjo tarifo 0,80 EUR/naročnika mesečno, oziroma njeno valorizirano vrednost, ki velja za primer, ko operater z Zavodom AIPA nima sklenjene pogodbe (II. člen tarife Skupnega sporazuma), ne pa tarife, ki velja v primeru, ko kabelski operater sklene z Zavodom AIPA pogodbo (III. člen tarife Skupnega sporazuma)). Vrhovno sodišče se je v vseh že omenjenih zadevah pri zapolnjevanju nastale tarifne praznine oprlo na nižjo tarifo po Skupnem sporazumu, ki velja za podpisnike pogodb, četudi je bila v Skupnem sporazumu predvidena tudi višja tarifa, in je bilo torej z njo seznanjeno. Že Vrhovno sodišče je torej štelo, da (ne)sklenitev pogodbe med kolektivno organizacijo in uporabnikom ni upoštevna razlikovalna okoliščina.

19. Pri izračunu tarife je Vrhovno sodišče v prvem koraku izračunalo delež, ki pripada skladateljem filmske glasbe (13 % od 0,45 EUR) oziroma drugim soavtorjem avdiovizualnega dela (87 % od 0,45 EUR), v drugem koraku je ob upoštevanju nekdanjega pogodbeno dogovorjenega delitvenega razmerja med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %)17 izračunalo nadomestilo, ki bi pripadalo vsem avtorjem glasbe (tudi skladateljem filmske glasbe), v tretjem koraku pa je izračunalo razliko med nadomestilom, ki bi pripadalo vsem avtorjem glasbe (ugotovljenem v drugem koraku izračuna) in nadomestilom, ki bi pripadalo le skladateljem filmske glasbe (ugotovljenem v prvem koraku izračuna). Toženec s pritožbenimi trditvami ne vnese dvoma v pravilnost uporabljenega podatka o delitvenem razmerju med avdiovizualnimi in glasbenimi deli, ki je del uporabljene metode za izračun tarife. Poseg v izračun bi nujno pomenil tudi poseg v metodologijo, kot jo je določilo Vrhovno sodišče. Kar zadeva toženčev pritožbeni očitek o računski nepravilnosti v izračunu (13 % od 0,45 EUR) je treba poudariti, da tej (manjši) nepravilnosti pomen odvzema razlog (namen, cilj), zaradi katerega je Vrhovno sodišče, zavedajoč se tako možnosti različnih postopkov določanja primernega nadomestila kot tudi variabilnosti v izračunu uporabljenih postavk, določilo primerno nadomestilo: V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih tožnika s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo.18 Enotna (enaka) obravnava vseh uporabnikov, upoštevajoč standard začasnosti, torej tudi v obravnavani zadevi utemeljuje uporabo tarife, kot jo je določilo Vrhovno sodišče.

20. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo in utemeljilo tudi materialnopravno stališče, oblikovano v praksi pritožbenega sodišča,19 da je (drugače kot v primeru kabelske retransmisije glasbe v TV programih) v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih pravno praznino mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene - 0,03 EUR na naročnika RA programov.

21. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 260/2018 zavzelo stališče, da bi toženec (kabelski operater) na podlagi okoliščin, da s tožnikom (SAZAS) ni sklenil pogodbe, da ni bil sklenjen niti skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, da je bil s tožnikom ves čas v sporu glede višine nadomestila in da je za vtoževano obdobje plačal zgolj manjši del obveznosti, moral vedeti, da pravica nanj ni bila prenesena in da torej za uporabo avtorskih del iz zaščitenega repertoarja tožnika ni imel pravne podlage. Okoliščine v obravnavanem sporu so identične okoliščinam, na katerih temelji stališče Vrhovnega sodišča, ki ga pritožbeno sodišče v luči zagotovitve enotne sodne prakse sprejema. Izpostavljene okoliščine narekujejo presojo o toženčevi nedobrovernosti (pridobitelj je pošten samo, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gre za neupravičeno pridobitev), kar (načeloma, ob odsotnosti ugovora zastaranja) utemeljuje začetek teka zakonskih zamudnih obresti od uporabe dalje (193. člen OZ), oziroma v konkretnem primeru, glede na okvir tožbenega zahtevka, od 16. v mesecu za uporabo v preteklem mesecu.

22. Toženec v pritožbi pravilno opozarja na materialnopravno napačno presojo o ugovoru zastaranja glede zamudnih obresti. Upoštevajoč pravilo iz prvega odstavka 347. člena OZ20 velja za zamudne obresti krajši, triletni zastaralni rok. Zastaralni rok zamudnih obresti se določa drugače le v primeru, če je glavna terjatev že zastarala, saj takrat tudi zamudne obresti štejejo za zastarane (344. člen OZ21)22. Navedeno pomeni, da je za zamudne obresti, ki so se natekle v času do treh let pred vložitvijo tožbe (torej pred 20. 12. 2015), nastopilo zastaranje.

23. Ker toženec ni konkretiziral višine pravdnih stroškov, ki so bili zaradi ločenega uveljavljanja zahtevkov zanj višji oziroma nepotrebni, sodišče prve stopnje te okoliščine pri odločitvi o stroških postopka utemeljeno ni moglo upoštevati. Glede toženčevega (podrednega) pritožbenega predloga za odmero pravdnih stroškov po kriteriju uspeha pa je treba ugotoviti, da je izpodbijana odločitev (vsaka stranka krije svoje pravdne stroške) za toženca ugodnejša od predlagane. Upoštevajoč uspeh v pravdi bi bil tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 4.744,55 EUR (13.555,86 EUR23 x 35 %24), toženec pa do povrnitve stroškov v višini 4.570,06 EUR (7.030,86 EUR25 x 65 %), tako da bi bil po medsebojnem pobotu obeh zneskov toženec tožnikov dolžnik iz naslova pravdnih stroškov. Glede na navedeno, upoštevajoč dejstvo, da tožnik glede stroškovne odločitve ni podal konkretnih pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni poseglo (359. člen ZPP).

24. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo 287.529,79 EUR26 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2015 dalje do plačila. Opisana sprememba je narekovala spremembo tudi v zavrnilnem delu (v točki II izreka): tožbeni zahtevek se v presežku, tj. glede plačila glavnice 535.724,03 EUR27 s pripadajočimi, mesečno vtoževanimi zamudnimi obrestmi, in plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska: - 8.985,31 EUR28 od 16. 1. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 2. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 3. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 4. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 5. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 6. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 7. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 8. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 9. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 10. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 11. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 12. 2014 do 19. 12. 2015, - 23.212,04 EUR od 16. 1. 2015 do 19. 12. 2015, zavrne. V ostalem delu je toženčevo pritožbo, tožnikovo pritožbo pa v celoti, zavrnilo, ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

25. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik zaradi pritožbenega neuspeha, toženec pa zaradi sorazmerno majhnega (2,7 %) pritožbenega uspeha (prvi in tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.
2 Ur. l. RS, št. 29/1998.
3 Ur. l. RS, št. 21/1995, s spremembami in dopolnitvami.
4 Ur. l. RS, št. 63/2016.
5 Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
6 Glej II Ips 876/2008, II Ips 1176/2008.
7 Tj. z neupravičeno uporabo avtorskih del.
8 Glej odločbi VSL II Cp 196/2019 in I Cp 872/2020.
9 Glej sodbe II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018.
10 Te razloge je nato ponovilo v kasnejših sodbah II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018.
11 Glede obsega pravic, ki jih tožeča stranka sme upravljati, se je Vrhovno sodišče izreklo v sodbi II Ips 43/2018 (22. – 33. točka obrazložitve), pa tudi v svojih naslednjih odločbah.
12 Glej II Ips 260/2018 (17. točka obrazložitve).
13 Če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.
14 Vrhovno sodišče ni določalo tarife kot dela Skupnega sporazuma (157. člen ZASP). Glej II Ips 260/2018 (13. in 21. točka obrazložitve).
15 Ur. l. EU C 326/2012.
16 Izračun primernega nadomestila temelji na tarifi iz Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS, za leto 2012 (0,45 EUR). Ob izdaji odločb II Ips 43/2018 oziroma II Ips 219/2017 je Vrhovno sodišče še štelo, da je uporabljena tarifna postavka veljavna le za obravnavano zadevo. K sklepu, da je v svojih kasnejših odločbah svoje stališče preoblikovalo/spremenilo, vodi tudi okoliščina, da v kasnejših odločbah ni (več) obrazložilo (metodologije) izračuna, temveč je zgolj povzelo višino nadomestila iz odločb II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017.
17 Po Pogodbi o zagotavljanju storitev (priloga B20) so se nadomestila med AGICOA (zastopnik producentov avdiovizualnih del) in SAZAS delila v razmerju 35 % : 22 %, oziroma 61,4% : 38,6 %.
18 Glej II Ips 260/2018 (iz 21. točke obrazložitve): „... Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je Vrhovno sodišče določilo enoten znesek običajnega honorarja in pri tem do določene mere zanemarilo variabilnost okoliščin, ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018 ...“.
19 Glej odločbe VSL II Cp 851/2018, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 2858/2017, II Cp 196/2019 in druge.
20 Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja.
21 Ko zastara glavna terjatev oziroma, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni.
22 Primerjaj II Ips 31/2013.
23 Znesek predstavlja seštevek naslednjih stroškov, odmerjenih skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 24/2015): 2000 točk za tožbo, 2000 točk za prvo pripravljalno vlogo, 1500 točk za drugo pripravljalno vlogo, 1000 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 1000 točk za zastopanje na naroku 9. 9. 2019 in 2000 točk za zastopanje na naroku 24. 10. 2019, skupaj 9500 točk, oziroma 5.700 EUR, povečano za materialne stroške (63 EUR), DDV (1.267,86 EUR) in sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje (6.525 EUR).
24 Od zahtevanih 823.253,82 EUR je tožniku pravnomočno prisojenih 287.529,79 EUR.
25 Znesek predstavlja seštevek naslednjih stroškov: 2000 točk za odgovor na tožbo, 2000 točk za prvo pripravljalno vlogo, 1500 točk za drugo pripravljalno vlogo, 1000 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 1000 točk za zastopanje na naroku 9. 9. 2019 in 2000 točk za zastopanje na naroku 24. 10. 2019, skupaj 9500 točk, oziroma 5.700 EUR, povečano za materialne stroške (63 EUR) in DDV (1.267,86 EUR).
26 301.756,52 EUR - 14.226,73 EUR.
27 521.497,30 EUR + 14.226, 73 EUR.
28 23.212,04 EUR - 14.226,73 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 193, 198, 336, 336/1, 344, 346, 347, 347/1
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 81, 81/1, 156, 156/3
Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (2016) - ZKUASP - člen 44, 44/5, 45, 45/3

Mednarodne Pogodbe
Pogodba o Evropski uniji (PEU) - člen 267

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyMzkz