<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep in sodba I Cpg 990/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.990.2013

Evidenčna številka:VSL0076800
Datum odločbe:23.01.2014
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Zima Jenull (preds.), Ladislava Polončič (poroč.), dr. Marko Brus
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:sestavni deli sodbe - sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov - tarifa - odškodninski zahtevek - neupravičena obogatitev - mesečno poročanje - škoda zaradi odkrivanja kršilcev - civilna kazen

Jedro

V izrek sodbe sodi le znesek po višini, kar je skopa navedba tožbenega zahtevka, ne pa tudi obrazložitev o tem, na kaj se tožbeni zahtevek nanaša.

Zahtevek na plačilo nadomestila je odškodninski zahtevek, ne pa zahtevek iz neupravičene obogatitve.

Sodišče lahko toženi stranki naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave oziroma do izdaje zamudne sodbe.

Zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode zaradi odkrivanja kršilcev ne more biti utemeljen zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP.

Izrek

I. Pritožba proti I. točki izreka se zavrže.

II. Pritožba proti II. točki izreka se zavrne in se prvostopenjska sodba v tem delu potrdi.

III. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 201,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.2012 do plačila in 371,44 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po preteku tega roka pa v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila (I. točka izreka). V plačilo ji je naložilo tudi pravdne stroške v znesku 79,18 EUR s pripadki (III. točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek na plačilo 2.316,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.008,14 EUR od 19.7.2012 do plačila in 1.308,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe do plačila ter tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe mesečno poročati tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov, pa je zavrnilo (II. točka izreka).

Obrazložitev izpodbijane sodbe

2. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila. V tistih delih, v katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, je presodilo, da so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP (I. točka izreka). Presodilo je, da v posameznih delih tožba ni sklepčna. Zato je v teh delih tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Povzelo je trditve tožeče stranke, da je kolektivna organizacija, ki kot taka skladno z določilom 147. člena ZASP uveljavlja male avtorske pravice v primerih javne priobčitve komercialnih fonogramov, tožena stranka pa v svojem lokalu „M.“ v D. pri opravljanju svoje dejavnosti javno priobčuje fonograme. Avtorsko delo torej uporablja. Zato je zanjo nastala obveznost plačila za posredno uporabo fonogramov (130. člen ZASP). Tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice z uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Svojo odločitev o višini nadomestila, ki ga mora plačati tožena stranka, je sodišče prve stopnje oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda za IPF kot javno priobčite pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/06, v nadaljevanju SS 2006). V 9. točki obrazložitve svoje sodbe je podrobno obrazložilo, zakaj Tarifa zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/05, v nadaljevanju T 2005) ni ustrezen akt za določitev višine nadomestila. Tožeči stranki je priznalo tudi civilno kazen in sicer v zahtevani višini 200% nadomestila. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja do sklenitve pogodbe tožeče stranke je prepoznalo kot nesklepčen, češ da lahko sodišče tožbeni stranki naloži, naj opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost do glavne obravnave že zapadla (311. člen ZPP). Zahtevek na plačilo stroškov za terensko preverjanje tožene stranke pa je zavrnilo na podlagi presoje, da so ti stroški tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so zanjo predpisane v ZASP. Stroške je tožeči stranki priznalo glede na uspeh v pravdi.

Pritožba tožeče stranke in o utemeljenosti pritožbe

3. Proti celotni zamudni sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov“. Primarno je predlagala spremembo izpodbijanih delov sodbe ne le tako, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, ampak tudi tako, da bo „izrek izpodbijane sodbe jasen“. Zahtevala je tudi priznanje višjih pravdnih stroškov. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

K zavrženju pritožbe na „nejasen“ izrek izpodbijane sodbe

6. S I. točko izreka je sodišče prve stopnje v prvi alineji tožeči stranki prisodilo 201,51 EUR (za javno priobčevanje fonogramov za obdobje od aprila 2011 do julija 2012), v drugi alineji pa 371,44 EUR (civilne kazni za isto obdobje). Na kaj se ti zneski nanašajo, je sodišče prve stopnje jasno, natančno in popolno obrazložilo v 7. do 15. točki svoje obrazložitve.

7. Po določilu prvega odstavka 324. člena ZPP mora imeti pisna sodba uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk. Izrek sodbe po določilu tretjega odstavka istega člena obsega odločbo, s katero sodišče ugodi posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske dajatve ali jih je zavrne. V obrazložitvi sodbe (tako četrti odstavek tega člena) sodišče med drugim opiše zahtevke strank, v primeru izdaje zamudne sodbe pa po petem odstavku tega člena navede le dejstva, ki opravičujejo izdajo take sodbe. Iz tega sledi, da v izrek sodbe sodi le znesek po višini (kar je skopa navedba tožbenega zahtevka), ne pa tudi obrazložitev o tem (npr. neopravičena obogatitev, civilna kazen, stroški z iskanem kršilcev), na kaj se tožbeni zahtevek nanaša. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa je tožeča stranka tista, ki je tožbeni zahtevek oblikovala v nasprotju s citiranim 324. členom ZPP. Ker je z odločitvijo iz I. točke izreka tožeča stranka uspela, pritožba proti tej točki ni dovoljena (343. člen ZPP). Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrglo (352. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbi proti II. točki (plačilo nadomestila, plačilo civilne kazni) izreka

8. Sodišče prve stopnje je z II. točko izreka zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povrnitev neopravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 710,04 EUR in na plačilo civilne kazni v znesku 1.308,84 EUR, oboje s pripadki.

9. Pritožbeno sodišče drugače kot Vrhovno sodišče (II Ips 876/2006 in II Ips 1176/2008) meni, da je zahtevek na plačilo nadomestila odškodninski zahtevek, ne pa zahtevek iz neupravičene obogatitve. K takemu zaključku vodi pritožbeno sodišče (1) določilo prvega odstavka 130. čl. ZASP, po katerem uporaba fonograma za radiofuzno oddajanje brez plačila nadomestila pomeni protipravno ravnanje in (2) določilo prvega odstavka 186. člena istega zakona, po katerem za kršitve ZASP veljajo splošna pravila o povrnitvi škode. Po prvem odstavku 131. člena OZ mora tisti, ki komu povzroči škodo, to škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Iz določila 164. člena OZ pa izhaja, da višina odškodnine ne more biti višja od škode. Nadomestilo, ki ga mora plačati uporabnik po ZASP za uporabo fonogramov, predpisuje tarifa iz 156. člena ZASP. Ta je podlaga tudi za izračun odškodnine v primeru kršitve pravic pravic proizvajalcev iz 130. člena ZASP. To izrecno izhaja iz določila tretjega odstavka 168. člena ZASP, po katerem lahko sodišče kršitelju pravic, ki jih upravičencem daje ZASP, naprti slednjim v korist za do 200 % povečano nadomestilo kot civilno kazen, če je bila pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti in to ne glede na nastanek škode.

10. Iz nadaljnje obrazložitve sledi, da napačen pravni temelj na ne(pravilnost) odločitve o teh dveh zahtevkih, nima vpliva.

11. Kot navaja pritožnik, je delna zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova nadomestila in civilne kazni posledica zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje kot podlago za izračun nadomestila vzelo SS 2006, ne pa T 2005. Po njegovem ne drži, da je SS 2006 derogiral T 2005. To naj bi izhajalo tudi iz sodbe VSL I Cpg 1339/2012 z dne 6.12.2012 in I Cpg 1259/2012 z dne 6.12.2012.

12. Pritožnik se v prid uporabe T 2005 namesto SS 2006 nekorektno sklicuje na citirani odločbi VSL, obe izdani meseca decembra 2012. Od februarja 2013 dalje je gospodarski oddelek VSL odločil o več deset pritožbah v t.i. IPF zadevah. V niti eni zadevi odtlej pa ni bilo sprejeto pravno naziranje, kakršno zagovarja pritožnik v tej pritožbi, pa čeprav jo je vložil šele maja 2013. V vseh odločbah, izdanih od februarje 2013 dalje, so razlogi za presojo, da od uveljavitve SS 2006 ni več mogoče uporabiti T 2005, enaki. Ti razlogi so navedeni v nadaljevanju obrazložitve. V nekaj teh odločbah je VSL izrecno navedlo, da se z njimi spreminja dotedanja sodna praska. Ena od takih odločb, ki jo je VSL izdalo 16. februarja 2013, je npr. I Cpg 149/2013.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je T 2005 z objavo SS 2006 prenehala veljati 17.10.2006. Ne le iz razlogov, razvidnih iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih v izogib ponavljanju v tej sodbi pritožbeno sodišče ne povzema, ampak tudi zato, ker T 2005 v drugem odstavku 1. člena sama napotuje na uporabo skupnega sporazuma z reprezentativnimi združenji uporabnikov, če so ti sklenjeni, ni napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ima T 2005 začasen značaj. Tak skupni sporazum so 11.6.2006 sklenili na eni strani Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo), na drugi strani pa tožeča stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tarifa za uporabo avtorskih del iz SS 2006, gledano primerjalno, bistveno nižja od T 2005. To je razvidno tudi iz pritožbe, saj se tožeča stranka prav zato poteguje za uporabo T 2005, ne pa SS 2006.

14. Določilo 4. člena SS 2006 ureja situacijo, ko individualna pogodba med uporabnikom in tožečo stranko ni sklenjena. V tem primeru se (tako drugi odstavek tega člena) šteje, da je pravica prenesena, če uporabnik položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču ali pri notarju znesek iz (višje) T 2005, zmanjšan za 30%. Za uporabnike, ki nimajo sklenjene pogodbe in ki zneska ne položijo, pa te pravice ne veljajo (tretji odstavek 4. člena SS 2006). Iz tega sledi, da tiste uporabnike, ki položijo znesek, SS 2006 obravnava kot kršitelje, saj jih obravnava slabše kot tiste uporabnike, ki individualno pogodbo s tožečo stranko sklenejo. Le zanje se namreč po SS 2006 uporablja tarifni del SS 2006 (prvi odstavek 4. člena in 12. člen SS 2006). Za tako tolmačenje SS 2006 se poteguje tudi pritožnik. Vendar njegovemu pravnemu naziranju pritožbeno sodišče ne more slediti.

15. Določilo drugega odstavka 158. člena ZASP tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Prav to določilo pojasni, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice. Na podlagi drugega odstavka 4. člena SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenejo individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, je torej nezakonito. Zato tega določila sodišče ne sme uporabiti, če tudi je na podlagi določila sedmega odstavka 157. člena ZASP na skupni sporazum vezano.

16. Kot izhaja iz četrtega odstavka 157. člena ZASP mora skupni sporazum obsegati tudi tarifo (1. točka) in med drugim okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka). Pri oblikovanju tarife so pogodbene stranke skupnega sporazuma v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, da lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Upoštevajoč zgoraj citirano določilo drugega odstavka 158. člena ZASP pa plačevanje ali neplačevanje nadomestila ni tista okoliščina, ki jo ima v mislih 3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP. Iz tega sledi, da neplačevanje nadomestila ne more biti podlaga za uporabo T 2005 namesto SS 2006.

17. Tudi s sklicevanjem na določilo 80. člena ZASP pritožnik ne more doseči uporabe T 2005. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker iz tega določila izrecno izhaja, da velja le za „pravne posle, s katerimi se prenašajo materialno avtorske pravice ali druge pravice avtorja“, s SS 2006 pa na nikogar ni bila prenesena nobena avtorska pravica.

18. Sojenje pomeni subsumpcijo dejanskega stanja pod pravno normo. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da že navedba drugega odstavka 22. člena ZASP terja od sodišča, da šteje kot priobčitev javnosti vse pojavne oblike, navedene v 1. do 8. točki drugega odstavka 22. člena, če je le k tožbi priložen obrazec o javnem predvajanju, v katerem je navedeno, kako se fonogrami priobčujejo. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba obsegati tudi dejstva, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek. Če jih nima, tožba ni popolna. Iz tega sledi, da sklicevanje tožeče stranke na zakonsko določilo, ne pomeni opisa dejstev. Poleg tega tolmačenje določila 212. člena ZPP zahteva, da sodišče iz priloženih dokazov ne išče navedb, ki so v prid eni ali drugi stranki. Pravkar povzete pritožbene navedbe torej tožeči stranki niso v prid. Ker pa jih ni uveljavljala tožena stranka, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

19. Sodišče prve stopnje je v 10. točki svoje obrazložitve pojasnilo, da je nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov tožeči stranki priznalo za obdobje od januarja 2011 do julija 2012. Pri tem je skladno z navedbami tožeče stranke za obdobje od aprila dalje naložilo toženi stranki plačilo višjega nadomestila, saj naj bi v tem času predvajala fonograme tudi ponoči (primerjaj 2.b točko tarifnega dela sporazuma SS 2006). Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče to tarifo uporabiti tudi za obdobje, ko se fonogrami uporabljajo le v dnevnem času, je v nasprotju s tarifo, navedeno v 2.a točki omenjene tarife SS 2006.

20. Določilo drugega odstavka 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko stranke skupnega sporazuma skladno s četrtim odstavkom 157. člena ZASP določijo tarifo za določeno vrsto uporabnikov, posredno določijo tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja varovanih del. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero z uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma. Drugačno pritožbeno stališče je torej pravno zmotno.

K odločitvi o pritožbi proti drugi alineji II. točke izreka (na poročanje)

21. Določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne avtorske pravice, zahteva, da enkrat mesečno predložitvijo pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Kršitev tega določila pa v 185. členu ni sankcionirano kot prekršek. Sicer pa sodišče prve stopnje ni zavrnilo tega dela tožbenega zahtevka na tej podlagi, pač pa ob sklicevanju na določilo 311. člena ZPP. Pravilno je pojasnilo, da skladno z določilom prvega odstavka tega člena lahko sodišče toženi stranki naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave oziroma do izdaje zamudne sodbe in med drugim, da ni gotovo, da bo tožena stranka tudi v prihodnje komercialne fonograme sploh priobčevala. Ker je pravilno pojasnjeno, da je ta del tožbenega zahtevka nesklepčen, se pritožbeno sodišče z obširnimi pritožbenimi navedbami, v katerih se pritožnik niti z besedo ni opredelil do določila 311. člena ZPP, ni ukvarjalo, saj za nobeno od njih ne more doseči drugačne odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato tudi ena drugačna sodba civilnega oddelka VSL I Cp 3199/2011, na katero se sklicuje pritožnik, ne more pripeljati drugačne odločitve.

K zavrnitvi pritožbe proti tistemu delu II. točke izreka, ki se nanaša na plačilo stroškov povezanih s terenskim preverjanjem, obdelavo podatkov, pozivanjem in opominjanjem

22. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode zaradi odkrivanja kršilcev ne more biti utemeljen zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti kolektivna organizacija nameniti tudi za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršiteljev avtorske pravice. To je tudi ena od obveznosti kolektivne organizacije (primerjaj prvi odstavek 146. člena ZASP).

23. Pritožbeno sodišče k temu še pripominja, da je bila v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od pravila, da lahko kolektivna organizacija izterjuje le nadomestilo za uporabo varovanih del. Če pride do kršitve varovanih del, sme zahtevati upravičenec tudi plačilo civilne kazni, ki lahko po višini doseže do 200% nadomestila (tretji odstavek 168. člena ZASP). Civilna kazen je torej izjema od pravila, uzakonjenega v 164. členu OZ. Ker je bila tožeči stranki v tem sporu prisojena civilna kazen v obsegu 200% nadomestila (371,44 EUR), bo zatrjevane stroške v višini 289,00 EUR, tožeča stranka lahko pokrila iz tega zneska.

24. Povsem enaka je tudi nemška sodna praksa. Nemški zakon, ki ureja avtorske pravice, sicer določil o civilni kazni, kakršno vsebuje naš ZASP v 186. členu, ne pozna. Ne glede na to pa nemška sodna praksa dopušča dvojno zaračunavanje nadomestil prav zato, da si kolektivne organizacije pokrijejo stroške, ki jim nastajajo v zvezi z iskanjem kršiteljev. Tako je Nemško Vrhovno sodišče v odločbi (1), izdani v zvezi s tožbenim zahtevkom kolektivne organizacije GEMA proti kršitelju sorodnih pravic, izrecno zapisalo: "Tožnica mora vzdrževati drag in obsežen nadzorstveni aparat, da preganja kršitelje avtorske pravice. Zato je sodna praksa tožnici ob pretežnem soglasju pravne literature že zgodaj dopustila, da svoje stroške, ki ji nastajajo v zvezi z ugotavljanjem kršitev, upošteva v obliki pavšalne podvojitve pristojbin pri odmeri škode (kot škoda je tu mišljeno nadomestilo za uporabo sorodnih pravic) (2) in jih na ta način zavrača na posamezne kršitelje pravic." Drugačno pravno naziranje tožeče stranke je torej pravno zmotno.

K odločitvi o pritožbi proti III. točki (na pravdne stroške)

25. Pritožba proti odločitvi na pravdne stroške je vložena le pogojno: če bi pritožbeno sodišče ugodilo preostalim delom pritožbe, naj bi spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker pa s pritožbo tožeča stranka v nobenem delu ni uspela, je pritožba tudi proti odločitvi o pravdnih stroških pravilna.

Zaključek

26. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

27. Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) BGH I ZR 160/70 z dne 10.3.1972

(2) Opomba VSL


Zveza:

ZPP člen 324, 324/1, 324/4, 324/5.
ZASP člen 130, 130/1, 153, 153/1, 156, 157, 157/2, 157/4, 157/7, 158, 158/2, 159, 159/4, 186, 186/1.
OZ člen 131, 164.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.08.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4NTYw