<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 450/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.450.2019

Evidenčna številka:VSL00024359
Datum odločbe:08.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Irena Veter (poroč.), Suzana Ivanič Lovrin
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorske pravice - kabelska retransmisija glasbenih del - zastaranje - splošni petletni zastaralni rok - pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga - tarifa zavoda - avtorsko nadomestilo

Jedro

Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (prvi in drugi odstavek 364. člena OZ).

Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ni nesklepčna.

Nadgradnjo stališča (Vrhovnega sodišča) o zapolnitvi pravne praznine s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno, predstavlja stališče, oblikovano v sodni praksi pritožbenega sodišča, da se primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih, določi tako, da se od zneska 0,198 EUR odšteje primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v RA programih. To stališče ima podlago v ugotovitvi, da je v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih uporabljiva licenčna analogija (pravno praznino je mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene), saj se v primeru RA programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo (v RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA ostal nespremenjen).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki II izreka tako, da se znesek (avtorskega nadomestila), ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zviša za 1.755,54 EUR,

- v točki IV izreka tako, da se znesek (pravdnih stroškov), ki ga je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža za 188,25 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta, ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 93,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej dopustilo spremembo tožbe,1 nato pa je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan v 15 dneh tožniku plačati 4.126,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2018 dalje do plačila (točka II izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka) in tožniku naložilo plačilo toženčevih stroškov postopka v višini 810,03 EUR (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Primarno predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev, obe s stroškovno posledico.

3. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je višino nadomestila pavšalno povzelo iz sodbe II Ips 43/2018. Stranki nista bili pozvani, da se izjasnita o povzetem stališču sodne prakse. Merila za izračun nadomestila v višini 0,198 EUR na naročnika niso pojasnjena, zato višine nadomestila ni mogoče preveriti. Tarifa iz sporazuma Zavoda AIPA znaša 0,8 EUR, zato izračun nadomestila v višini 0,198 EUR na naročnika ne more biti pravilen. Zadeva II Ips 43/2018 se tudi nanaša na drugo časovno obdobje. Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov (sodba ne zadosti standardu obrazloženosti), zato je ni mogoče preizkusiti. Tožnik je med postopkom prerekal izhodišča za izračun nadomestila, oziroma opozarjal na pravilno uporabo tarife druge kolektivne organizacije. Sodišče njegovih opozoril ni upoštevalo, zato je posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče tudi ni pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin šteje, da se sme tarifa iz zadeve II Ips 43/2018 uporabljati kot splošna tarifa. Vrhovno sodišče ni stvarno pristojno za določitev tarife (to pristojnost ima Svet za avtorsko pravo), in je tudi ni določilo. Tarifa 0,198 EUR ne ustreza zakonskim kriterijem, ki jih mora po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) oziroma Zakonu o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) izpolnjevati tarifa, niti ni običajen honorar. Izhaja iz tarife druge kolektivne organizacije, ki varuje drugo vrsto avtorskih del. Sodišče bi moralo ugotoviti višino običajnega honorarja glede na konkretne okoliščine.

Iz sodbe II Ips 43/2018 ne izhaja, da se nadomestilo nanaša tudi na izkoriščanje glasbenih del v radijskih (RA) programih. Izračun izhaja iz tarife Zavoda AIPA, ta pa določa le izkoriščanje preko televizijskih (TV) programov. Sodišče ni imelo podlage za odštetje pogodbeno dogovorjene cene za izkoriščanje avtorskih del preko RA programov (0,03 EUR na naročnika) od nadomestila 0,198 EUR na naročnika. Ker ga ni seznanilo s svojim stališčem, oziroma ker mu ni dalo možnosti, da se o njem izjavi, je sodišče kršilo tožnikovo pravico do izjave.

Napačna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje, namesto že od uporabe del dalje. Toženec je avtorska dela retransmisiral brez dovoljenja (ni bil pošten uporabnik). Poleg tega ni nasprotoval teku zamudnih obresti od neupravičene uporabe dalje.

Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih trditev o pretrganju zastaranja.

4. Toženec meni, da je obveznost plačila avtorskega nadomestila mesečna obveznost (z mesečno dospelostjo). Upoštevajoč teorijo realizacije in konkludentna ravnanja pravdnih strank (toženec je obveznost delno izpolnjeval, tožnica pa je to sprejemala) gre za občasno terjatev, za katero velja triletni zastaralni rok (tako izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1843/2015).

Sodišče je zavzelo napačno stališče o sklepčnosti tožbe. Tožnik ni upravičen zahtevati ločenega plačila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih in za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih. Sodišče ni upoštevalo (v zadevi II P 125/2016, pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani) sklenjene sodne poravnave, s katero sta se pravdni stranki dogovorili, da druga zoper drugo nimata nobenega zahtevka več.

5. Toženec v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev, tožnik pa na toženčevo pritožbo ni odgovoril.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. Tožnik je od toženca, ki je kabelski operater, zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih za leto 2013. Predlagal je, naj podlago za izračun toženčeve obveznosti predstavljajo njegovi prihodki, oziroma (po spremembi tožbe) nadomestilo v višini 0,5 EUR na naročnika mesečno (4523 naročnikov x 0,5 EUR na naročnika mesečno x 12 mesecev, skupaj 27.138,00 EUR).

8. Tožnik je v pravdi P 125/2016-II, vodeni med istima pravdnima strankama, pred istim sodiščem, zahteval plačilo (običajnega) nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del (izključno) v RA programih, in sicer za 42 - mesečno obdobje, ki je vključevalo leto 2013, v višini 0,03 EUR na naročnika mesečno. Pravdni stranki sta 31. 1. 2017 sklenili sodno poravnavo (priloga B3), s katero sta rešili vsa razmerja, ki izvirajo iz pravde P 125/2016-II (torej v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih), in na podlagi katere se je toženec zavezal plačati 5.900,00 EUR. Po neprerekanih toženčevih trditvah predstavlja znesek 1.685,71 EUR2 plačilo avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih za leto 2013.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek delno (za obdobje 1. 1. - 23. 4. 2013) zavrnilo zaradi zastaranja. Ob uporabi tarife 0,168 EUR na naročnika mesečno in upoštevajoč število naročnikov (4523), je izračunalo nadomestilo za obdobje 8 mesecev in 6 dni (24. 4. 2013 - 31. 12. 2013) v višini 6.230,80 EUR. Ta znesek je nato zmanjšalo za nesporno plačilo (418,45 EUR) in plačilo, ki ima podlago v sklenjeni sodni poravnavi (1.685,71 EUR), ter tožencu naložilo plačilo razlike (4.126,64 EUR).

10. Sodišče prve stopnje je odločitev o zastaranju pravilno oprlo na določbo 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ); zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Vtoževana terjatev nima pogodbene podlage (tožnik ne zahteva izpolnitve pogodbe, zahteva plačilo nadomestila za uporabo, pri čemer uporaba avtorskih del med pravdnima strankama ni bila dogovorjena), zato se toženec v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za občasne terjatve (347. člen OZ). Narave vtoževane terjatve tudi ne spreminja okoliščina, da je toženec obveznost plačila avtorskega nadomestila delno (mesečno) izpolnjeval, oziroma da je tožnik izpolnitve sprejemal. Zadeva, na katero se toženec sklicuje v pritožbi (VSL II Cp 1843/2015), z obravnavano zadevo ni primerljiva; v njej je imela vtoževana obveznost (plačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov) podlago v dogovoru med pravdnima strankama.

11. Drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev o pretrganju zastaranja zaradi delnih plačil. V pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2018 je tožnik trdil, da je toženec svoje obveznosti delno poravnaval, da je zadnje plačilo (za december 2013) izvedel 21. 1. 2014, da je dolg s tem pripoznal in da je bilo posledično zastaranje pretrgano. Toženec se je na te trditve odzval s pojasnilom, da je za januar in februar 2013 izvedel plačilo 5. oziroma 28. 3. 2013 (torej izven petletnega roka), zato je obveznost za oba meseca zanesljivo zastarala, in da je plačili za marec (35,03 EUR) in april (34,80 EUR) 2013 izvedel 26. 4. in 23. 5. 2013. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (prvi in drugi odstavek 364. člena OZ). Upoštevajoč učinek pretrganja zastaranja zaradi delnih plačil, opravljenih 5. in 28. 3. 2013, je petletni zastaralni rok, ki je začel znova teči od obeh delnih plačil (drugi odstavek 369. člena OZ), do vložitve tožbe (24. 4. 2018) iztekel. S plačilom zneskov, za katere je menil, da predstavljajo njegovo celotno obveznost, toženec ni pripoznal celotnega vtoževanega zneska. Obe delni plačili, opravljeni za marec in april 2013, veljata kot pripoznava dolga, ki je pretrgala zastaranje, le za plačani znesek (skupaj 69,83 EUR)3. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje o zastaranju terjatve iz naslova avtorskega nadomestila, vtoževane za obdobje 1. 1. - 23. 4. 2013, z izjemo zneska (69,83 EUR), glede katerega je bilo zastaranje pretrgano, in ki ga je pri izračunu toženčeve obveznosti potrebno upoštevati.

12. Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ni nesklepčna.4 Tožnik je ponudil dovolj trditev, ki v primeru, da se izkažejo za resnične, omogočajo ugoditev tožbenemu zahtevku. V presojo o nesklepčnosti tožbe tudi ne vodi okoliščina, da je tožnik v drugem sporu (za isto obdobje) uveljavljal zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih. V praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata (sta imela) različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih.5 Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da gre za pravdo o predmetu, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava (da gre torej za oviro, ki preprečuje vsebinsko odločanje o sporu). Zahtevka iz te pravde in pravde P 125/2016-II nista istovetna. Pri vprašanju istovetnosti denarnih tožbenih zahtevkov je treba upoštevati tožbeni predlog in dejansko podlago. Zahtevka se razlikujeta po obeh merilih, saj je tožnik v obeh postopkih vtoževal različna zneska6 avtorskega nadomestila, za različna načina izkoriščanja glasbenih del (kabelska retransmisija glasbenih del v RA in TV programih).

13. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsa za odločanje relevantna materialnopravna stališča:

(1) Vrhovno sodišče je glede kabelske retransmisije ugotovilo obstoj tarifne praznine,7 ki je glede na spremenjene okoliščine (vstop nove kolektivne organizacije na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije) ni mogoče zapolniti s pomočjo zadnjih pogodbeno dogovorjenih cen.8 V zadevi II Ips 43/2018 je kot primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno. V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je takšen znesek določilo, v zadevi II Ips 52/2018 pa je navedlo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.9 Pojasnilo je, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike spravljala v nepredvidljiv in negotov položaj, kar bi nasprotovalo tako sodni praksi Ustavnega sodišča10 kot pravnemu redu EU.11

(2) Opirajoč se na tarifo sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil (skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del) ter v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) predvideno pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %), je Vrhovno sodišče pri določanju nadomestila upoštevalo: kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; razmerje med avdiovizualnimi deli, brez filmske glasbe (61,4 %) in glasbo, vključno s filmsko (38,6 %); kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu (v RA in TV programih). Znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo (zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožnik upravičen upravljati), ki se predvaja v RA in TV programih. Glede višine nadomestila je Vrhovno sodišče izrazilo zavedanje, da obstajajo tudi drugi postopki določanja primernega nadomestila in da so postavke, na katerih temelji ocena, variabilne, zato bi bila lahko primerna tudi nekoliko višja ali nižja tarifa.

(3) Ob določitvi zneska 0,198 EUR na naročnika mesečno vprašanje dvotirnega uveljavljanja nadomestila v ločenih postopkih še ni bilo aktualno (tožnik je do tedaj vtoževal nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto). Nadgradnjo stališča (Vrhovnega sodišča) o zapolnitvi pravne praznine s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno, predstavlja stališče, oblikovano v sodni praksi pritožbenega sodišča,12 da se primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih, določi tako, da se od zneska 0,198 EUR odšteje primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v RA programih. To stališče ima podlago v ugotovitvi, da je v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih uporabljiva licenčna analogija (pravno praznino je mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene), saj se v primeru RA programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo (v RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA ostal nespremenjen).

14. Vsa zgoraj povzeta materialnopravna stališča so bila (v postopkih med tožnikom in različnimi kabelskimi operaterji) sprejeta že pred končanjem postopka na prvi stopnji. Tožniku bi lahko bila (oziroma bi mu morala biti) znana, do njih se je imel možnost opredeliti (in se v večji meri tudi je). Opustitev posebnega poziva, naj se izjavi glede stališč, sprejetih v sodni praksi (na katere se namerava sodišče prve stopnje opreti), ne predstavlja postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Tožnik neutemeljeno nasprotuje uporabi nadomestila v višini 0,198 EUR na naročnika mesečno. Vrhovno sodišče je navedlo podlage, na katerih temelji izračun nadomestila, ter v zadostni meri pojasnilo metodologijo izračuna. Razlogi za naslonitev na pravne podlage, ki veljajo za Zavod AIPA, in na pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli, izvirajo iz obsega pravic, ki jih je (bil) tožnik upravičen upravljati pred in po 11. 10. 2010 (ko je bilo stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del dodeljeno Zavodu AIPA); tožnik ni več upravičen zahtevati plačila za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v okviru avdiovizualnega dela, za katerega je bila ustvarjena (ne upravlja več s pravicami na filmski glasbi), sme pa zahtevati plačilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe.13 Stališče Vrhovnega sodišča glede načina zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno, v vseh obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, in v primeru odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno previsoka ali prenizka14), je mogoče razumeti le na en način: kot napotek za uporabo (začasne) tarife (ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP, zato tudi ni mogoče ugotoviti, da je Vrhovno sodišče preseglo svoje pristojnosti, oziroma poseglo v pristojnost Sveta za avtorsko pravo). Tako ga je razumelo tudi sodišče prve stopnje, ki zato v obrazložitev izpodbijane sodbe razumljivo ni zajelo vseh razlogov, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo način zapolnitve nastale tarifne praznine, oziroma določilo višino nadomestila; obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča pritožbeni preizkus, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

16. Tožnik, ki je zahteval nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA in TV programih v ločenih postopkih, je upravičen do največ 0,198 EUR na naročnika mesečno, kolikor znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celota. V pravdi P 125/2016-II sklenjena sodna poravnava je bila za sodišče prve stopnje zavezujoča zgolj v tem smislu, da tožnik v tem sporu ne more uspeti z zahtevkom za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika mesečno. Tudi v primeru, da tožnik za isto časovno obdobje ne bi zahteval nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih v ločenem postopku, bi pod predpostavko, da je toženec kabelsko retransmisiral glasbo tudi v RA programih, znižanje nadomestila 0,198 EUR narekovala že okoliščina, da se v TV programih predvaja manj glasbe kot v TV in RA programih skupaj. Ob dejstvu, da tožnik v pritožbi ne nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v letu 2011 pogodbeno dogovorjena cena za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih znašala 0,03 EUR na naročnika RA programov mesečno, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da znaša tarifa za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih 0,168 EUR (0,198 EUR - 0,03 EUR) na naročnika mesečno. Okoliščina, da sta pravdni stranki s sodno poravnavo uredili medsebojna razmerja v zvezi s kabelsko retransmisijo v RA programih (dogovorili sta se za plačilo nadomestila v višini 0,03 EUR na naročnika mesečno),15 predstavlja dodatni argument k pravilnosti stališča o načinu izračuna nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih.

17. Sodišču prve stopnje pa je mogoče očitati napačno uporabo materialnega prava in posledično napačno ugotovitev dejanskega stanja v tistem delu izračuna, ko je od nadomestila, (pravilno) izračunanega s pomočjo tarife 0,168 EUR, (nepravilno) odštelo znesek, plačan na podlagi sodne poravnave. S tem je bilo namreč nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih upoštevano dvakrat.

18. Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje o številu naročnikov (4523), je pravilen izračun sodišča prve stopnje, da je toženec za ugotovljeno nezastarano obdobje (8 mesecev, 6 dni) dolžan tožniku plačati 6.230,80 EUR. Upoštevajoč nezastarano obveznost za marec in april 2013 (35,03 EUR, 34,80 EUR) in nesporno plačilo (418,45 EUR)16, znaša toženčeva obveznost 5.882,18 EUR.17

19. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da mu zakonske zamudne obresti pripadajo od (nezakonite) uporabe dalje. Čeprav se je toženec obveznosti (nezakonite uporabe) zavedal, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mu na podlagi dejstev, da je za vtoževano obdobje tožniku plačal nesporni del nadomestila (ni torej zanikal uporabe del, niti upravičenja tožnika do plačila) in da med pravdnima strankama (oziroma širše – med tožnikom in ZKOS, pred Svetom za avtorsko pravo) obstaja spor o višini primernega nadomestila, ni mogoče očitati nedobrovernosti (nepoštenosti). Vprašanje teka oziroma višine zamudnih obresti je vprašanje materialnega prava, na pravilno uporabo katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti. Uporaba 193. člena OZ, po katerem nepoštenemu pridobitelju zamudne obresti pripadajo od dneva pridobitve, poštenemu pridobitelju pa od dneva vložitve tožbe, sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava, zato ni odločilno, da toženec ni izrecno ugovarjal teku zakonskih zamudnih obresti.

20. Neutemeljeni so tudi tožnikovi posplošeni pritožbeni očitki o kršitvah ustavnih pravic (pravice do enakega varstva pravic, pravice iz ustvarjalnosti) in določb Bernske konvencije.

21. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka spremenilo tako, da je znesek, ki ga je toženec iz naslova avtorskega nadomestila dolžan plačati tožniku (4.126,64 EUR), zvišalo za 1.755,54 EUR (torej na 5.882,18 EUR) (prvi odstavek 355. člena v zvezi s 1. alinejo 358. člena ZPP). Ta sprememba glede na zapis v točki III izreka izpodbijane sodbe („Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.“) ni narekovala spremembe tudi v zavrnilnem delu sodbe.

22. Z zvišanjem nadomestila, ki ga je toženec dolžan plačati tožniku, se je spremenil tožnikov uspeh v pravdi (iz 15 % na 21,6 %), kar vpliva na odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 154. člena ZPP). Odmeri pravdnih stroškov pravdni stranki ne nasprotujeta, zato pritožbeno sodišče nanjo opira spremenjeni stroškovni izračun. Tožnik je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 348,73 EUR (1.614,48 EUR x 0,216), toženec pa do povrnitve pravdnih stroškov v višini 970,51 EUR (1.237,89 EUR x 0,784). Po pobotu obeh zneskov je dolžan tožnik tožencu iz naslova stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, plačati 621,78 EUR. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu (v točki IV izreka), in sicer tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti tožencu, znižalo za 188,25 EUR (iz 810,03 EUR na 621,78 EUR).

23. V ostalem delu je tožnikovo pritožbo, toženčevo pritožbo pa v celoti, zavrnilo, ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Toženec, ki s svojo pritožbo ni uspel, je dolžan tožniku povrniti sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), in sicer v višini 93,86 EUR18(750 točk za pritožbo (450,00 EUR), povečano za materialne stroške v višini 15 točk (9,00 EUR), 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 675,00 EUR, skupaj 1.234,98 EUR). Priznane stroške mu mora plačati v 15. dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Tožnik sam krije stroške vloženega odgovora na pritožbo, ki vsebinsko ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča19 (prim. 155. člen ZPP).

-------------------------------
1 Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik med postopkom povečal tožbeni zahtevek iz 9.080,00 EUR na 27.138,00 EUR.
2 5.900,00 EUR : 42 mesecev x 12 mesecev
3 Prim. odločbi VSL II Cp 349/2009, VSK I Cp 669/2015.
4 Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica.
5 Prim. odločbe VSL II Cp 2673/2017, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 851/2018, II Cp 196/2019.
6 Prav tako ne gre za položaj vključenih zahtevkov.
7 Prim. sodbe II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018.
8 Razloge za to, da se ni mogoče opreti na zneske, ki jih je tožnik za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih prejemal na podlagi licenčnih pogodb, sklenjenih preden je bilo Zavodu AIPA podeljeno stalno dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del, Vrhovno sodišče navaja v sodbah II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017 in II Ips 136/2018.
9 Te razloge je nato ponovilo v kasnejših sodbah II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018.
10 Gl. odločbo U-I-165/03.
11 Prim. odločbo C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia.
12 Prim. odločbe VSL II Cp 851/2018, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 2858/2017, II Cp 196/2019.
13 Prim. sodbe II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 86/2018, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017.
14 Takšnih argumentov tožnik ni podal.
15 1.685,71 EUR : 4523 naročnikov : 12 mesecev
16 V pritožbenem postopku ta del izračuna nadomestila (odštetje zneska, ki ga je toženec plačal v celotnem vtoževanem obdobju) ni bil sporen.
17 (6.230,80 EUR + 35,03 EUR + 34,80 EUR) - 418,45 EUR
18 1.234,98 EUR x 0,076 (tožnikov uspeh v pritožbenem postopku je bil 7,6 %)
19 V njem toženec v pretežnem delu ponavlja svoje pritožbene trditve.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 193, 198, 346, 364, 364/1, 364/2, 369, 369/2
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 81

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyNjIx