<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1417/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1417.2019

Evidenčna številka:VSL00027473
Datum odločbe:04.09.2019
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), dr. Peter Rudolf (poroč.), mag. Gordana Ristin
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - nadomestilo za uporabo glasbenih del - pravna praznina - neobstoj veljavne tarife - primerna tarifa - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - ugovor zastaranja - petletni zastaralni rok - neupravičena pridobitev - deljiva terjatev - licenčna analogija - tek zakonskih zamudnih obresti - kršitev pravice do izjave

Jedro

Ob določitvi zneska 0,198 EUR na naročnika mesečno vprašanje dvotirnega uveljavljanja nadomestila v ločenih postopkih še ni bilo aktualno. Nadgradnjo stališča Vrhovnega sodišča RS o zapolnitvi pravne praznine s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika, predstavlja stališče, oblikovano v sodni praksi pritožbenega sodišča, da se primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih, določi tako, da se od zneska 0,198 EUR odšteje primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih. To stališče ima podlago v ugotovitvi, da je v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih uporabna licenčna analogija (pravno praznino je mogoče zapolniti z naslonitvijo na zadnje pogodbeno dogovorjene cene), saj se v primeru RA programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo (v RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA po sklenitvi omenjene licenčne pogodbe ostal nespremenjen).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v I. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni povrniti avtorsko nadomestilo v višini 7.160,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2016 dalje do plačila;

- v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek za plačilo glavnice v višini 1.709,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 18. 2. 2013 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.160,26 EUR od 18. 2. 2013 do 17. 2. 2016;

- v III. točki izreka spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 1.970,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi v roku 15-ih dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 211,72 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15-ih dni povrniti avtorsko nadomestilo v višini 8.869,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več (16.513,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2013 dalje do plačila in 2.532,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje), je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 1.223,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper II. in III. točko izreka sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v zavrnilnem delu ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje sledilo sodbi VS RS II Ips 219/2017 in arbitrarno določilo, da avtorsko nadomestilo znaša 0,198 EUR na naročnika. Pritožniku je bila v tem delu kršena pravica do izjave in kontradiktornega postopka, saj se o razlogih, ki jih sodišče podaja za zavrnitev izračuna nadomestila na podlagi zadnjih plačil toženca, ki izhajajo iz licenčnih pogodb, ni mogel izjasniti in opredeliti. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Vrhovno sodišče RS (VS RS) je z izračunom nadomestila v višini 0,198 EUR poseglo v zasebno lastnino avtorja ter njegovo človekovo pravico iz 60. člena URS, pravico do poštenega sojenja (6. člena EKČP) in pravico do sodnega varstva (23. člen URS). Omenjeno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, s čimer je sam seznanil sodišče prve stopnje, ki pa teh navedb ni upoštevalo, zaradi česar je prekršilo njegovo pravico do izjave. Sodba je tako brez razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker sodišče tožnika s pravnim stališčem iz sodbe VS RS ni seznanilo, je prekršilo njegovo pravico do izjave. Nadomestila v višini 0,198 EUR ni mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje ni presojalo, kateri je tisti honorar, ki predstavlja običajni honorar na trgu kabelske retransmisije avtorskih glasbenih del. Svojo odločitev je naslonilo na znesek, ki je bil umetno ustvarjen, za kar v zakonu ni podlage. Sodba glede prisojene višine nadomestila nima razlogov.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper sodbo v celoti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da jo spremeni tako, da prisojeni znesek ustrezno zmanjša oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju z napotilom pritožbenega sodišča v sklepu II Cp 2140/2017. Izpodbijana sodba ni obrazložena, saj je sodišče zgolj prepisalo sodbo VS RS II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 in se vsebinsko ni opredeljevalo do napačnosti izračuna Vrhovno sodišče RS glede višine nadomestila. Sodba o delilnem razmerju nima razlogov, s čimer je sodišče bistveno kršilo pravila postopka in ustavno pravico toženke do obrazložene odločbe in poštenega postopka iz 22. člena URS. Sodišče v sodbi ni pojasnilo razlogov, zakaj je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od 18. 2. 2013, zaradi česar se odločitve v tem delu ne da preizkusiti. Prav tako sodišče dokazov v tej smeri ni izvajalo. Med drugim ni zaslišalo toženkinega zastopnika, s čimer je zagrešilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Tožnik ni upravičen do civilne kazni in do zamudnih obresti za obdobje pred vložitvijo tožbe. V tem delu je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno je zavrnilo ugovor zastaranja, ki ga je podala toženka. Zastaralni rok za odškodnino je 3 leta. Tudi če velja 5-letni zastaralni rok, je sodišče premalo upoštevalo zastaranje za 18 dni v mesecu februarju 2011. Pri odmeri nadomestila ni upoštevalo navedb toženke, da je predmet tega postopka le nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, pri čemer pa je bilo tožniku nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih za isto obdobje v drugem sodnem postopku, ki se je zaključil s sodbo VSL II Cp 2858/2017 z dne 27. 6. 2018, že prisojeno. Tudi sicer toženka meni, da je treba zahtevek zaradi ločenega uveljavljanja nadomestila za kabelsko retransmisijo v TV programih zavrniti iz razloga nesklepčnosti. Poleg tega bi moralo sodišče od prisojenega nadomestila odšteti najmanj znesek 0,03 EUR na naročnika mesečno, kolikor je prisodilo tožniku v postopku, v katerem je odločalo o nadomestilu za retransmisijo glasbe v radijskih programih. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter prekršilo pravico do poštenega sojenja iz 22. člena URS. Napačno je zaključilo, da Tarifa 1998 ni veljavna. Tožnik ni upravičen upravljati pravice na predobstoječi glasbi v AV delih. Posledično je napačno tudi ravnanje sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič g. V. B., g. R. V. in g. A. A. ter predlog za postavitev izvedenca. S tem, ko je povsem nekritično in brez vsakršne vsebinske presoje v izpodbijano sodbo prevzelo nadomestilo, ki ga je v precedenčnih judikatih napačno določilo VS RS, je bistveno kršilo pravila postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Obenem je kršilo pravico toženke do vsebinske obravnave na sodišču ter njeno pravice iz 2. in 22. člena URS. Toženka poudarja, da je v postopku na prvi stopnji predstavila dejstva in okoliščine, ki izkazujejo, da je tarifa, ki jo je določilo Vrhovno sodišče RS, občutno previsoka. Gre za navedbe in dokazne predloge glede pravilnega razmerja med glasbenimi in AV deli, glede pravilne izvedbe matematičnih operacij in glede višine nadomestila v primerljivih državah EU. Vendar se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, s čimer je kršilo pravila postopka in pravico do poštenega sojenja iz 22. člena URS. V nadaljevanju pritožba obširno razlaga napačnost izračuna nadomestila s strani VS RS 0,198 EUR na naročnika. Zaključek sodišča, da je za oceno primernosti tarif oz. plačil avtorskega honorarja potrebna celovita analiza varstva pravic kabelske retransmisije v vseh državah članicah, ne pa zgolj nekaterih, nasprotuje novejši sodni praksi sodišča EU. Sodišče EU je namreč že razsodilo, da pri presojanju nepoštenosti cen kolektivne organizacije za uveljavljanje pravic ni mogoče šteti, da primerjava ni dovolj reprezentativna zgolj zato, ker zajema omejeno število držav članic.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga zavrnitev pritožbe. Tožnik na pritožbo toženke odgovora ni podal.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

7. Tožnik je od toženke, ki je kabelska operaterka, zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih v obdobju od 1. 11. 2010 - 31. 12. 2010, 1. 1. 2011 - 31. 12. 2011, 1. 1. 2012 - 30. 6. 2012 in 1. 12. 2012 - 31. 12. 2012, opirajoč se na dogovorjeno ceno iz (ne več veljavnih) licenčnih pogodb v višini 0,46 EUR na naročnika mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2013 dalje do plačila ter plačilo civilne kazni. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da tožnik ni upravičen do honorarja v vtoževani višini, temveč v višini 0,198 EUR na naročnika mesečno, zahtevek za plačilo civilne kazni pa je zavrnilo.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo in v bistvenem povzelo vsa za odločanje v tem sporu relevantna materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča, sprejeta v zadevah, ki so povsem primerljive z obravnavano:

(1) Tako je glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del ugotovilo obstoj tarifne praznine, ki je glede na spremenjene okoliščine (vstop nove kolektivne organizacije na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije) ni mogoče zapolniti s pomočjo zadnjih pogodbeno dogovorjenih cen. V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je kot primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno. V zadevi II Ips 52/2018 pa je navedlo razloge za njeno uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. Pojasnilo je, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike spravljala v nepredvidljiv in negotov položaj, kar bi nasprotovalo tako sodni praksi Ustavnega sodišča kot pravnemu redu EU.

(2) Opirajoč se na tarifo Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, Pravilnik AIPA o delitvi nadomestil (skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del) ter v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) predvideno pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (61,4% : 38,6%), je Vrhovno sodišče RS pri določanju nadomestila upoštevalo: kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi predvidoma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; razmerje med avdiovizualnimi deli (brez filmske glasbe) in glasbo (vključno s filmsko); kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu.1 Znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe v njeni čisti obliki (zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožnik upravičen upravljati), ki se predvaja v RA in TV programih. Glede višine nadomestila je omenjeno sodišče izpostavilo, da obstajajo tudi drugi načini izračuna primernega nadomestila in da so postavke, na katerih temelji ocena, variabilne, zato bi bila primerna tudi nekoliko višja ali nižja tarifa. Stališče Vrhovnega sodišča RS glede zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno v vseh bodočih in obstoječih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena), je ob odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov,2 da je takšna tarifa občutno prenizka ali previsoka, mogoče razumeti le na en način, in sicer kot napotek za uporabo začasne tarife, ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP. Zato ne drži tožnikov pritožbeni očitek, da višina nadomestila ne predstavlja običajnega honorarja temelječega na merilih iz 81. člena ZASP. Posledično so neutemeljeni tudi obširni pritožbeni očitki toženke, v okviru katerih se zavzema za veljavnost Tarife iz leta 1998. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge toženke (z zaslišanjem V. B., R. V., A. A. in predlog s postavitvijo izvedenca), s katerimi je slednja dokazovala primernost višine nadomestila, saj se ti nanašajo na presojo (izbiro) materialnega prava, za kar pa je izključno pristojno sodišče. Nadalje ni utemeljen toženkin pritožbeni očitek, da bi pri presoji primernosti tarife sodišče prve stopnje moralo upoštevati podatke glede višine tarif za kabelsko retransmisijo glasbenih del v državah članice EU, sklicujoč se na podatke za Nemčijo, Slovaško, Estonijo in Latvijo. Kot je pojasnjeno v 42. točki obrazložitve sodbe VS RS II Ips 43/2018, primerjava med tarifami v državah članicah ni vedno uporabna, ker ima vsaka kolektivna organizacija svoj način njihovega določanja in uveljavljanja. Tudi sicer pa je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP) kot za to strokovno usposobljenega organa. Zato pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo višine tarif v primerljivih državah EU, ki jih je izpostavila sama, niso utemeljene.

9. Vsa zgoraj povzeta materialnopravna stališča so bila (v postopkih med tožnikom in različnimi kabelskimi operaterji) sprejeta v odločbah VS RS II Ips 43/2018 in II Ips 219/20173 pred izdajo te izpodbijane sodbe, na kar je že opozorilo tudi to pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu II Cp 2140/2017 z dne 16. 5. 2018. Tožniku so bila zato navedena materialno pravna stališča znana in se je imel možnost do njih opredeliti, kar se tudi je, zato očitek o kršitvi pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar ne drži tožnikov pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ni utemeljen tožnikov pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično ni utemeljen niti njegov pritožbeni očitek, da je omenjeno sodišče prekršilo določila 22. in 23. člena Ustave RS ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

10. Ni utemeljen pritožbeni očitek toženke, da izpodbijana sodba ni obrazložena, ker je sodišče prve stopnje zgolj prepisalo sodbo VS RS II Ips 219/2017. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v bistvenem povzelo materialnopravna stališča VS RS, ki so bila sprejeta v zadevah, povsem primerljivih z obravnavano. Sodišče prve stopnje se je zadostni meri opredelilo tudi do delilnega razmerja med glasbenimi deli in AV deli, kar izhaja iz 41. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ne drži niti pritožbeni očitek, da je omenjeno sodišče zaradi neopredelitve do delilnega razmerja poseglo v pravico toženke do poštenega sojenja iz 22. člena URS. Ni upravičen niti toženkin pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ni obrazložena, saj ta vsebuje jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, kot tudi ne njen pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi 2. in 22. člena URS. Posledično ni utemeljen niti pritožničin očitek o kršitvi pravice do izjave in pravice do poštenega sojenja.

11. Tožnik in toženka neutemeljeno nasprotujeta uporabi nadomestila v višini 0,198 EUR na naročnika mesečno za uporabo glasbe, ki se predvaja v TV in RA programih. Vrhovno sodišče RS je navedlo podlage, na katerih temelji izračun nadomestila ter pojasnilo metodologijo izračuna. Razlogi za naslonitev na pravne podlage, ki veljajo za Zavod AIPA, in na pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli, izvirajo iz obsega pravic, ki jih je bil tožnik upravičen upravljati pred in po 11. 10. 2010, ko je bilo stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del dodeljeno Zavodu AIPA. V tem dovoljenju je zapisano, da velja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del za vse soavtorje, med njimi pa je izrecno naveden tudi skladatelj filmske glasbe, zaradi česar tožnik od 11. 10. 2010 dalje ni več upravičen zahtevati plačila za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v okviru avdiovizualnega dela, za katerega je bila ustvarjena (ne upravlja več s pravicami na filmski glasbi), sme pa še vedno zahtevati plačilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe. Zato toženkin očitek, da tožnik ni upravičen upravljati pravic na predobstoječi glasbi, ni utemeljen.

12. Očitki obeh pravdnih stranki, s katerimi izpodbijata (matematično) pravilnost izračuna višine nadomestila, ki ga je VS RS opravilo v povsem primerljivih zadevah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, so neutemeljeni. Kot rečeno, je omenjeno sodišče metodologijo izračuna ustrezno pojasnilo. V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih tožnika s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Upoštevaje variabilnost postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča RS, bi to namreč nujno pomenilo, da bi bili zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji tožniku plačati za posamezno naročniško razmerje, različni, kar bi povzročilo tudi izkrivljanje konkurence. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter vse druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena (tako VS RS II Ips 136/2018, II Ips 86/2018, II Ips 52/2018, II Ips 327/2017, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 41/2018, II Ips 100/2018).

13. Tožnik v pritožbi kot razlog za neuporabo tarife za uporabo glasbe v višini 0,198 EUR na naročnika navaja tudi okoliščino, da tarifa iz sporazuma Zavoda AIPA znaša 0,80 EUR na naročnika in poudarja, da diskontnih zneskov cen 0,45 EUR na naročnika, kot je to upoštevalo VS RS, ni mogoče uporabiti. Ta argument ni utemeljen, saj je Vrhovno sodišče RS v zadevi zadevah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 pri določitvi višine nadomestila presojalo določila Sporazuma, ki ga je ZKOS sklenil z Zavodom AIPA, torej je pri presoji cene upoštevalo tudi to okoliščino. Argument, da bi moralo izhajati iz cene 0,80 EUR na naročnika in ne iz cene 0,45 EUR na naročnika, do katere je upravičen zgolj uporabnik, ki z Zavodom AIPA sklene pogodbo, pa ni utemeljen niti zato, ker je toženka v obravnavani zadevi z Zavodom AIPA sklenila pogodbo, poleg tega pa tudi sicer tarifa ne sme biti različna za tiste uporabnike, ki s kolektivno organizacijo sklenejo pogodbo in za tiste, ki je ne sklenejo (glej VSL sodba V Cpg 535/20154, VSL sodba I Cpg 1067/2013).

14. Ker je sodišče prve stopnje pri presoji višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe upoštevalo primerno nadomestilo, posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da je s priznanjem prenizkega nadomestila kršilo ustavne pravice iz ustvarjalnosti ter Bernsko konvencijo.

15. Glede ugovora zastaranja, ki ga je uveljavljala toženka, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da za vtoževano terjatev velja petletni zastaralni rok (346. člen OZ5), saj zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve (198. člen OZ) zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Pritožbene navedbe, da velja 3-letni zastaralni rok, so zato neutemeljene. Glede na to, da je bila tožba v zadevi vložena 18. 2. 2016, je vtoževana terjatev zastarala za obdobje do 18. 2. 2011. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da terjatev, ki se nanaša na februar 2011, in sicer na obdobje od 1. 2. 2011 do 18. 2. 2011, ni zastarala, je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je toženka utemeljeno opozorila. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu njeni pritožbi ugodilo.

16. Pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker je tožnik v tem postopku ločeno vtoževal plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del zgolj v TV programih, ne pa v TV in RA programih skupaj, ni utemeljen. Prav tako zahtevek ni nesklepčen zato, ker je tožnik v drugem sporu za delno isto obdobje uveljavljal zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih. Tožnik namreč lahko zahteva nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA in TV ločeno v več (različnih) sodnih postopkih. V praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata (sta imela) različno pravno podlago (prenos pravic so urejale različne licenčne pogodbe), kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih6. Tožnik je tako v obravnavani pravdi od toženke vtoževal nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe zgolj v TV programih, ne pa nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v TV in RA programih skupaj.

17. Ob določitvi zneska 0,198 EUR na naročnika mesečno vprašanje dvotirnega uveljavljanja nadomestila v ločenih postopkih še ni bilo aktualno. Nadgradnjo stališča Vrhovnega sodišča RS o zapolnitvi pravne praznine s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika, predstavlja stališče, oblikovano v sodni praksi pritožbenega sodišča7, da se primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih, določi tako, da se od zneska 0,198 EUR odšteje primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih. To stališče ima podlago v ugotovitvi, da je v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih uporabna licenčna analogija (pravno praznino je mogoče zapolniti z naslonitvijo na zadnje pogodbeno dogovorjene cene), saj se v primeru RA programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo (v RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA po sklenitvi omenjene licenčne pogodbe ostal nespremenjen). Ob znani višini primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in RA programih skupaj, ki znaša 0,198 EUR, lahko ocenimo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih tako, da od 0,198 EUR odštejemo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja le v RA programih. Znižanje zneska 0,198 EUR na naročnika narekuje že okoliščina, da se zgolj v TV programih predvaja manj glasbe kot v TV in RA programih skupaj. Iz 7. člena licenčne pogodbe z dne 1. 1. 2008 (priloga B 10) izhaja dogovor o ceni za leto 2011 v višini 0,03 EUR na naročnika RA programov. Upoštevaje navedeno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe zgolj v TV programih znaša 0,168 EUR na naročnika (0,198 EUR - 0,03 EUR na naročnika mesečno). Tožnik je tako upoštevaje višino nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih, ki znaša 0,168 EUR na naročnika mesečno, in utemeljenost ugovora zastaranja še za 18 dni v mesecu februarju 2011, upravičen do nadomestila: za februar 2011 (od 18. 2. 2011 do 28. 2. 2011 za 10 dni: 10 x 0,168 EUR na naročnika x 2622 naročnikov: 30 dni) v višini 146,83 EUR, za obdobje od 1. 3. 2011 do 31. 12. 2011 do nadomestila v višini 4.404,96 EUR (10 x 0,168 EUR na naročnika x 2622 naročnikov), za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in december 2012 pa v višini 3.083,47 EUR (7 x 0,168 EUR na naročnika x 2622 naročnikov). Skupaj je upravičen do nadomestila v višini 7.635,26 EUR, od česar je potrebno odšteti tudi delno plačilo toženke v višini 475,00 EUR. Tako je toženka dolžna tožniku plačati nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih v višini 7.160,26 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke tako, da je znesek nadomestila za uporabo glasbe, ki ga je slednja dolžna plačati tožniku, na podlagi določila 358. člena ZPP znižalo iz zneska 8.869,80 EUR na znesek 7.160,26 EUR.

18. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti. OZ v 193. členu določa, da nepoštenemu pridobitelju zamudne obresti pripadajo od dneva pridobitve, poštenemu pridobitelju pa od dneva vložitve tožbe. Ker je med pravdnima strankama obstajal spor o višini nadomestila, toženki ni mogoče očitati nedobrovernosti. Posledično je sodišče prve stopnje toženko materialnopravno zmotno obsodilo na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 2. 2013 dalje do plačila. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku zakonske zamudne obresti prisodilo od vložitve tožbe, od 18. 2. 2016 dalje, v preostalem delu pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo.

19. Ostale pritožbene navedbe tožnika in toženke za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Sklepno

20. Ker je pritožba toženke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je znesek avtorskega nadomestila znižalo iz zneska 8.869,80 EUR na znesek 7.160,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2016 dalje do plačila. Posledično je poseglo tudi v zavrnilni del izreka sodbe in ga spremenilo tako, da je poleg že zavrnjenega dela tožbenega zahtevka zavrnilo še tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 1.709,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 18. 2. 2013 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.160,26 EUR od 18. 2. 2013 do 17. 2. 2016. V ostalem delu je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika kot neutemeljeni zavrnilo ter v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Delna sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Po delni spremembi je tožnik s svojim zahtevkom po višini uspel s 25%, toženka pa s 75% (7.160,26 EUR od vtoževanih 27.922,00 EUR). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, so tožniku v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali pravdni stroški v skupni višini 4.754,68 EUR, toženki pa pravdni stroški v znesku 4.212,00 EUR, česar pravdni stranki, kar se same višine (priznanih stroškov) nista izpodbijali. Upoštevaje uspeh pravdnih strank, je tožnik na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP upravičen do povračila pravdnih stroškov v višini 1.188,67 EUR, toženka pa do povračila pravdnih stroškov v višini 3.159,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženki (na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP) povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.970,33 EUR v roku 15 dni (v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila).

22. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, toženka pa je s pritožbo uspela po višini z 19% (1.709,54 EUR od prisojenih 8.869,80 EUR). Toženki so v pritožbenem postopku nastali stroški pritožbe v višini 500 točk (Tarifna številka 21 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 2% oziroma 10 točk ter stroški odgovora na pritožbo v višini 500 točk (in ne 625, kot je to zahtevala toženka), skupaj 1.010 odvetniških točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR8 znaša 606,00 EUR, povečano za 22% DDV pa 739,32 EUR. Skupaj s stroški sodne takse za pritožbo v višini 375,00 EUR znašajo stroški toženke v pritožbenem postopku 1.114,32 EUR. Tožnik je tako na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP upoštevaje 19% uspeh toženke v pritožbenem postopku slednji dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 211,72 EUR.

-------------------------------
1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018.
2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018.
3 Odločbi VS RS II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 sta bili obe izdani aprila 2018.
4 Do dopustnosti razlik v višini nadomestila se je opredeljevalo tudi Sodišče ES. Tako je v zadevi C-572/13 z dne 12. 11. 2015, ki se je nanašala na razlike v nadomestilih za reproduciranje avtorskih del, poudarilo, da dejstvo, ali dolžnik sodeluje ali ne, ni ustrezno merilo za razlikovanje zneska nadomestila, ki ga morajo plačati fizične in pravne osebe. Svoje stališče je pojasnilo s tem, da je namen pravičnega nadomestila povrniti škodo (ang. compensation), povzročeno imetnikom pravic, ki pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne. Kompenzacija za uporabo varovanih del je prav tako enaka in neodvisna od dejstva (pravočasne) sklenjenosti pogodbe (glej odločitev sprejeto v zadevi C-572/13 z dne 12. 11. 2015 in VSL sodbo V Cpg 535/2015 z dne 25. 5. 2016).
5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št.83/2001, s kasnejšimi spremembami.
6 Tako VSL v zadevah II Cp 727/2018, II Cp 2673/2017, I Cp 993/2017, II Cp 851/2018, II Cp 196/2019.
7 Glej sodno prakso v zadevah VSL II Cp 851/2018, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 2858/2017, VSL II Cp 196/2019.
8 Sklep o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS, št. 22/2019


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 81
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 193, 198, 346
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8
Datum zadnje spremembe:
08.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NDA4