<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 1743/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.1743.2013

Evidenčna številka:VSL0063748
Datum odločbe:06.03.2014
Senat, sodnik posameznik:Franc Seljak (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), Magda Teppey
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:javna priobčitev fonogramov - sorodne pravice - absolutne pravice - dolžnost obveščanja - civilnopravne sankcije - bodoče terjatve - neupravičena pridobitev - civilna kazen - reprezentativno združenje uporabnikov - poslovna dejavnost - pristop k podpisu individualne pogodbe - vezanost na skupni sporazum - odmena za uporabo fonogramov - povzročitev škode - zahtevek iz civilnega delikta - odškodnina - stroški poslovanja

Jedro

Dolžnost mesečnega poročanja uporabnika tožnik ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter civilne kazni).

Če uporabnik (kot v predmetni zadevi) ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve.

Stroški odkrivanja avtorske pravice so tožniku nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Zaradi tega jih tožeča stranka ne more prevaliti na toženo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani III., IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in sicer na povračilo nadomestila (neupravičene obogatitve) iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 101,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 07. 2012 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu zahtevanega nadomestila (neopravičene obogatitve) iz naslova javne priobčitve v znesku 216,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 07. 2012 do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka).

Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v višini 93,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila (II. točka izreka). V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni v višini 493,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje zavrnilo (IV. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 42,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (V. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (III. točka izreka) in da ji povrne stroške, ki so ji nastali zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 104,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 07. 2012 do dne plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (III. in IV. točka izreka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (V. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, celotne priglašene pravdne stroške (v primeru zamude z zamudnimi obrestmi) naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti, ki je poslovna enota – T. A., javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke.

K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo kot neutemeljen; sam zahtevek je neodpravljivo nesklepčen (4. odstavek 318. člena ZPP).

7. V 4. odstavku 159. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba, je določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksplotacijo avtorskih del. Pritožba navaja, da je obveznost poročanja nujna, saj le tako lahko pravilno razdeli nadomestila med imetnike sorodnih pravic. Ukinitev take pravice, ki bi jo lahko zagotovila sodna odločba, pa bi pomenil grob poseg v lastninska razmerja in upravičenja na področju avtorske in avtorski sorodnih pravic. Tožeča stranka od tožene ne more zahtevati sklenitve pogodbe, hkrati pa obstaja primarna obveznost uporabnika, da sporoči uporabo, zato je dejstvo uporabe neločljivo povezano z obveznostjo poročanja. Sodišče prve stopnje, ki se je v zvezi s tem postavilo na stališče, da dolžnost mesečnega poročanja uporabnika tožnik ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi, je po mnenju pritožnika napačno. Vendar pa se pritožbeno sodišče pridružuje mnenju prvostopnega sodišča, da ima tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter civilne kazni). Zato so pritožbena razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče zmotna.

8. Tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 311. čl. ZPP, ki določa, da sodišče lahko naloži dajatev, če ta zapade do konca glavne obravnave, niso utemeljene. Pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru glavna obravnava sploh ni bila opravljena, so neutemeljene, saj se v konkretnem primeru uporabi oz. upošteva čas do konca poteka roka za odgovor na tožbo. Kljub temu pa, glede na postavitev tožbenega zahtevka, v katerem tožnik zahteva, da toženec do sklenitve pogodbe tožeči stranki mesečno poroča, izhaja, da gre za bodoče terjatve, ki v času izdaje zamudne sodbe še niso zapadle. Sodišče tako ni smelo meritorno odločati. Zato niso utemeljene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da je dajatev zapadla do izdaje izpodbijane sodbe in da je s tem, ko je tožeča stranka zahtevala tudi neopravičeno obogatitev, za to obdobje (do vključno meseca septembra 2013) izkazala tudi pravni interes za sodno naložitev mesečnega poročanja. Tudi na nadaljnja razlogovanja pritožbe, da v primeru, da se 311. čl. ZPP lahko uporabi za konkretni primer, zakonodaja imetnikom ne ponuja instituta, s katerim bi omilila dolžnost imetnikov pravic po dopuščanju uporabe njihove zasebne lastnine brez njihovega izrecnega dovoljenja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da imajo taki imetniki pravico do plačila nadomestila in civilne kazni, ki ju je tožeča stranka tudi uveljavila. Odločitev sodišča prve stopnje je bila tako v celoti pravilna.

Glede neopravičene obogatitve in civilne kazni

9. Prvostopno sodišče je delno zavrnilo zahtevek tožeče stranke o neopravičeni obogatitvi in civilni kazni, saj je uporabilo kot materialnopravni temelj nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF. kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006, v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je torej uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

10. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti ne derogira Tarife Zavoda IPF, pač pa le določa, da lahko uporabniki javnega priobčevanja komercialnih fonogramov sklenejo z Zavodom pogodbo na način in pod pogoji, določenimi v SS 2006 ter da se omenjena tarifa nadalje uporablja za določene vrste uporabnikov. Če uporabniki ne sklenejo pogodbe, položijo pa določen znesek, ga tožeča stranka zaračuna skladno s Tarifo, zmanjšano za 30%. Vendar pa tožeča stranka meni, da ker se tožena stranka ukvarja z dejavnostjo trgovine, zanjo SS 2006 ne pride v poštev, sodišče prve stopnje pa je verjetno želelo uporabiti Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (UL RS št. 115/2006, v nadaljevanju Sporazum za trgovinske dejavnosti), na katerega pa se sodišče prve stopnje ne sklicuje. Tudi za slednjega pa pritožba meni, da se ne sme uporabiti. Sporazum za trgovske dejavnosti namreč, po mnenju tožnika, velja za tiste uporabnike, ki so s tožečo stranko uredili razmerja v zvezi z javnim priobčevanjem fonogramov do 15. 1. 2007 oz. če so bili ustanovljeni kasneje, v roku 4. mesecev po vpisu v ustrezni poslovni register, za vse ostale uporabnike pa naj bi veljala T 2005. Takšno pravno naziranje tožeče stranke pa je napačno iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

11. Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme v svojem poslovnem obratu; iz tega sledi, da je avtorsko delo uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila svoje obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP. Pri tem pa je potrebno poudariti, da gre za trgovino (prodajalno nogavic) in zanjo velja Sporazum za trgovinske dejavnosti.

12. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov. Že v 2. odstavku 1. člena T 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Na eni strani tožeča stranka, na drugi strani pa Združenje za trgovino, ki predstavlja reprezentativno združenje uporabnikov, skladno s 156. členom ZASP, za področje prodajaln in tržnic, trgovskih centrov, blagovnih centrov in bencinskih črpalk, sta leta 2006 sklenili Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk. V 2. čl. tega sporazuma je določeno, da so do tarife in ostalih pogojev, določenih v tem sporazumu, upravičeni podjetja in samostojni podjetniki, ki so bili uporabniki varovanih del pred objavo tega sporazuma v Uradnem listu RS, in bodo pristopili k podpisu individualne pogodbe z Zavodom na podlagi ter pod pogoji iz tega sporazuma do 15. januarja 2007. Prav tako so do te tarife in zgoraj omenjenih pogojev upravičeni podjetja in samostojni podjetniki, ki so ustanovljeni po dnevu objave sporazuma v Uradnem listu RS in so uporabniki varovanih del, ter pristopijo k podpisu individualne pogodbe v roku štirih mesecev od datuma vpisa v register ter podjetja in samostojni podjetniki, ki postanejo uporabniki varovanih del po preteku štirih mesecev od datuma vpisa v register, ter pristopijo k podpisu individualne pogodbe z dnem začetka uporabe varovanih del. Glede tega je imela pritožba prav. Ni pa imela pritožba prav, ko je menila, da ta sporazum ne velja za uporabnike, ki ne pristopijo k podpisu individualne pogodbe z Zavodom v rokih in pod pogoji, določenimi v 5. odst. zgoraj omenjenega člena, saj ni razloga, da bi ta sporazum veljal le za tiste, ki imajo sklenjeno pogodbo, za tiste, ki je nimajo, pa ne.

13. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum ima torej poseben pravni pomen, ki ga približuje kolektivni pogodbi delovnega prava in pa podzakonskem aktu.

14. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

15. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

Tožeča stranka je zatrjevala, da Sporazum za trgovinske dejavnosti ne velja za uporabnike, ki ne pristopijo k podpisu individualne pogodbe z Zavodom IPF v rokih in pod pogoji, določenimi v 5. odst. 2. čl. Sporazuma za trgovinske dejavnosti. Vendar tožeča stran nima prav zato, ker je predpostavka za sklepanje pogodb oz. urejanje plačevanja nadomestil, veljavno sklenjen sporazum. Ta pa je bil sklenjen in je nanj sodišče tudi vezano. Ker velja za celotno reprezentativno združenje uporabnikov, velja tudi za toženo stranko v celoti.

16. Tožena stranka je bila torej uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila, zato je prvostopno sodišče presodilo, da tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu za trgovinske dejavnosti, saj kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je sodišče vezano na skupni sporazum. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni bila materialnopravno pravilna, kolikor je temeljila na 190. in 198. členu OZ.

17. Pravica proizvajalca fonograma ni avtorska pravica, temveč t. i. sorodna pravica. V ZASP obstajajo tudi podrobnejše določbe, ki kažejo na absolutni karakter sorodnih pravic, kolikor gre za fonograme. Ker je pravica proizvajalca fonograma torej absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja samega imetnika, kršitev te absolutne pravice. Zakonska ureditev temu konceptu sledi dosledno. Prvi odstavek 168. člena ZASP določa, da se za kršitve po ZASP uporabljajo splošna pravila o povzročitvi škode. Gre za zahtevek iz civilnega delikta, pri katerem se smiselno uporabljajo določbe 131. člena in nasl. in ne za 190. in 198. člen OZ. Na takšen karakter posredno kaže tudi besedilo 2. do 5. odstavka 168. člena ZASP, ki določno govori o odškodnini, kršitvi pravice, krivdi in premoženjski škodi. To pa so vse pojmi, ki jih ni mogoče umestiti v pravo neupravičene obogatitve. Če uporabnik (kot v predmetni zadevi) ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve.

18. Pritožbeno sodišče torej meni, da gre za odškodninski zahtevek iz prej pojasnjenih razlogov. Višina odškodninskega zahtevka, torej tega, kar lahko zahteva tožeča stranka, je določena na drugačen način kot v OZ. Določbe 2. do 5. odstavka 168. čl. ZASP določajo višino odškodnine in pomenijo posebna pravila, zaradi katerih se ne uporabljajo določbe 164. člena in nasl. OZ. Tudi civilna kazen, ki je urejena v 3. odstavku 168. člena ZASP, ni nič drugega kot posebna vrsta odškodnine, katere višina je urejena zakonsko (normativno) in je vezana na dodatne predpostavke. Na takšen pravni značaj civilne kazni opozarja tudi 5. odstavek 168. člena ZASP.

19. Pravilnosti odločitve ne omaja niti navedba pritožbe, da tožena stranka ni nasprotovala uporabi Tarife 2005 niti ni zatrjevala, da ni dosegla koristi, kakor jo je zatrjevala tožeča stranka, saj kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je sodišče vezano na Skupni sporazum.

20. Glede na vse povedano je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je temeljila na napačnem pravnem temelju (zaradi uporabe napačnega sporazuma in določil o neupravičeni obogatitvi), vendar pa je vseeno pravilna, saj drugačna pravna kvalifikacija zahtevka (odškodninski zahtevek) ne vpliva na njegovo višino, prav tako pa višina nadomestila po Sporazumu za trgovinske dejavnosti, znaša na mesec za kvadraturo 30m2 2,76 EUR. Prvostopenjsko sodišče je nadomestilo pravilno odmerilo za 34 mesecev in jih množilo z 2,76 EUR, pri tem pa je prištelo tudi 8,5% DDV, ki ga ne bi smelo. To izhaja iz Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, ki v 1.odst. 13. čl. določa, da se od odškodnin ne obračunava in ne plačuje DDV. Ker višje sodišče sodbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, v dosojeno nadomestilo ni posegalo, čeprav je odmerjena previsoko (359. člen ZPP). Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

21. V zvezi s civilno kaznijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka navedla v pritožbi, da je sodišče napačno določilo višino civilne kazni, saj je zavrnilo del zahtevka za plačilo nadomestila, na katerega je vezana tudi civilna kazen, ker je izhajalo iz napačna predpostavke, upoštevati pa bi moralo T 2005. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo kot podlago za določitev neupravičene obogatitve (odškodninski zahtevek) SS 2006, vendar je izračun 93,84 EUR pravilen zaradi enake tarifne postavke v T 2006 in tarifi Sporazuma za trgovinske dejavnosti. Po mnenju sodišča druge stopnje je v obravnavanem primeru upoštevaje, da gre za prvo dejanje kršitve obveznosti plačila nadomestila primerna civilna kazen v višini 100 % nadomestila, torej taka kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Če bo tožena stranka po prejemu sodbe še naprej kršila obveznost plačila nadomestila, bi bila primerna višja civilna kazen. Pritožba v tem delu torej ni utemeljena.

Povrnitev stroškov zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti

22. Zahtevek tožeče stranke iz naslova nastalih stroškov, ki naj bi jih utrpela s terenskim preverjanjem, kot to izhaja iz stroškovnika podizvajalca, ki za tožečo stranko izvaja opravila, povezana z malimi uporabniki, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

23. Sodišče prve stopnje je menilo, da mora tožeča stranka del nadomestila uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, ki predstavlja njen prihodek, med drugim nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi stroški, ki jih je tožeča stranka napačno opredelila kot svojo premoženjsko škodo. Isto sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da med stroške poslovanja sodijo tudi stroški odkrivanja avtorske pravice, ki so stroški, ki jih mora v okviru 146. čl. ZASP pokrivati Zavod IPF sam in to velja tudi, če jih s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi. Teh stroškov ne more prevaliti na uporabnike, v njihov nastanek pa je Zavoda IPF privolil sam, s tem, ko je angažiral podizvajalca. Iz istih razlogov tožeča stranka do plačila zneska teh stroškov ni upravičena na odškodninski podlagi. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega in poudarja, da gre izključno za stroške poslovanja, podlago za to pa predstavlja 6. točka 1. odst. 146. člena ZASP v povezavi z 1. odst. 153. čl. ZASP. Stroški odkrivanja avtorske pravice so tožniku nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Zaradi tega jih tožeča stranka ne more prevaliti na toženo stranko, vsa razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče (razlogovanja, da gre za škodo, saj tožena stranka ni izpolnjevala svojih obveznosti, pri tem pa je protipravno ravnanje toženca povzročilo zmanjšanje denarnih sredstev tožnika; da bi bili stroški terenskega preverjanja, če bi jih izvajal Zavod sam, višji in da, če teh stroškov ne bi bilo, bi denar porabili za nadomestila imetnikov), so zmotna. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene trditve (1. odstavek 360. člena ZPP).

O pravdnih stroških

24. Tožeča stranka je izpodbijala višino pravdnih stroškov iz razloga, ker je menila, da sodišče ni pravilno obračunalo DDV-ja, ki je v času izdaje sodbe znašal 22%. Obveznost obračuna DDV v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena ZDDV-1 nastane, ko so storitve opravljene. V obravnavanem primeru pa je bila storitev opravljena ob vložitvi tožbe dne 28. 5. 2012, ko je pooblaščenec tožeče stranke priglasil nagrado za postopek in DDV, takrat pa je za odmero DDV od odvetniških storitev veljala stopnja 20 %.

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.


Zveza:

ZASP člen 130, 146, 146/1, 146/1-6, 153, 153/1, 157, 158, 158/2, 159, 159/4, 168, 185, 185/1, 185/1-2.
Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk člen 2.
Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov člen 1, 1/2.
Datum zadnje spremembe:
10.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY5NTkz