<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 1754/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.1754.2013

Evidenčna številka:VSL0063746
Datum odločbe:06.03.2014
Senat, sodnik posameznik:Franc Seljak (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), Magda Teppey
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:javna priobčitev fonogramov - sorodne pravice - absolutne pravice - dolžnost obveščanja - civilnopravne sankcije - bodoče terjatve - neupravičena pridobitev - civilna kazen - trgovinska dejavnost - reprezentativno združenje uporabnikov - pristop k podpisu individualne pogodbe - vezanost na skupni sporazum - odmena za uporabo fonogramov - povzročitev škode - zahtevek iz civilnega delikta - odškodnina - stroški poslovanja

Jedro

Dolžnosti mesečnega poročanja uporabnika tožnik ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter civilne kazni).

Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

Stroški odkrivanja avtorske pravice so tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Zaradi tega jih tožeča stranka ne more prevaliti na toženo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani III., IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in sicer na povračilo nadomestila (neupravičene obogatitve) iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 764,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 05. 2012 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu zahtevanega nadomestila (neopravičene obogatitve) iz naslova javne priobčitve v znesku 1.343,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 05. 2012 do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka).

Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v višini 704,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila (II. točka izreka). V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni v višini 3.181,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje zavrnilo (IV. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 157,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (V. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (III. točka izreka) in da ji povrne stroške, ki so ji nastali zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 519,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 05. 2012 dalje (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (III. in IV. točka izreka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (V. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, celotne priglašene pravdne stroške (v primeru zamude z zamudnimi obrestmi) naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti, v večih poslovnih enotah – C. C., P. K., L. M., L. A. in L. N., javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke.

K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo kot neutemeljen; sam zahtevek je neodpravljivo nesklepčen (4. odstavek 318. člena ZPP).

7. Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje, da je pravica do nadomestila poplačilna pravica, za katero uresničevanje, v primeru uporabe varovanih del neizključnega prenosa pravic, zakon ustanavlja obveznost poročanja. ZASP ne sankcionira kršitve neporočanja, zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 2. točko 1. odst. 185 čl. ZASP. Vendar pa drugostopno sodišče ugotavlja, da se referenca v oklepaju te zakonske določbe (2. točka 1. odst. 185 čl. ZASP) nanaša na 4. odst. 159. čl. ZASP, ki določa mesečno poročanje. Tako tudi obveznost poročanja sodi pod 2. točko 1. odst. 185 čl. ZASP in sodišče tako ni zmotno uporabilo materialno pravo.

Utemeljeno je sicer pritožbeno izvajanje, da se 2. točka 1. odst. 185 čl. ZASP nanaša na kršitev dolžnosti pošiljanja sporedov uporabljenih del, vendar ni pritrditi pritožbenim navedbam, da če bi zakonodajalec želel sankcionirati kršitev dolžnosti pošiljanja vseh podatkov, bi to izrecno zapisal, saj se ta točka, kot je bilo že pojasnjeno, v oklepaju sklicuje na 4. odst. 159. čl. ZASP, ki določa mesečno poročanje in je tako jasno zapisano, da velja tudi za primer mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov. Vsa obširna pritožbena razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče, so zato zmotna.

8. V 4. odstavku 159. člena ZASP je namreč določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter ob uresničevanju materialnih avtorskih upravičenj. Pritožba navaja, da je ta obveznost lahko izvršljiva le na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v predmetni zadevi lahko predstavlja le sodna odločba. Brez tega naj bi bila uzakonjena obveznost brez vsakega pomena. Sodna praksa in prvostopno sodišče se je v zvezi s tem postavilo na stališče, da dolžnost mesečnega poročanja uporabnika tožnik ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter civilne kazni). Zato so pritožbena razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče, zmotna.

9. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za bodoče mesečno poročanje je pravilna tudi zato, ker bi sodišče toženi stranki lahko naložilo, da opravi določeno dejanje le v primeru, če bi njena obveznost zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni svoje zgornje ugotovitve pravilno apliciralo na dejanski stan, in torej ni ugotovilo, da je za vtoževana obdobja poslovnih enot obveznost tožene stranke že nastala in ni mogoče govoriti, da je bodoča, so napačne. Glede na postavitev tožbenega zahtevka, v katerem tožnik zahteva, da toženec do sklenitve pogodbe tožeči stranki mesečno poroča, izhaja, da gre za bodoče terjatve, ki v času izdaje zamudne sodbe še niso zapadle, sodišče pa ni smelo meritorno odločati. Odločitev sodišče je tako pravilna in niso podane bistvene kršitve pravdnega postopka (14. točka 2.odst. 339. čl. ZPP).

Glede neopravičene obogatitve in civilne kazni

10. Prvostopno sodišče je delno zavrnilo zahtevek tožeče stranke o neopravičeni obogatitvi in civilni kazni, saj je uporabilo kot materialnopravni temelj nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (UL RS št. 115/2006, v nadaljevanju Sporazum za trgovinske dejavnosti) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je torej uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

11. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da tožena stranka ne sodi v nobeno kategorijo, opredeljeno z uporabljenim Sporazumom za trgovinske dejavnosti. Ta sporazum je razmerja uredil le za tiste, ki so z Zavodom IPF v prehodnem obdobju sklenili pogodbo in tiste, ki so obveznosti začeli izpolnjevati preko samoprijave po prehodnem obdobju. Slednji plačujejo nadomestilo v višini T 2005-30%. Nadalje tožeča stranka podobno navaja, da je Sporazumom za trgovinske dejavnosti uredil razmerja za tiste uporabnike, ki so s tožečo stranko uredili razmerja v zvezi z javnim priobčevanjem fonogramov do 15. 1. 2007 oz. če so bili ustanovljeni kasneje, v roku 4. mesecev po vpisu v ustrezni poslovni register, za vse ostale uporabnike pa naj bi veljala T 2005. Tožeča stranka v pritožbi meni, da je stališče prvostopenjskega sodišča, ki meni, da če se uporabi T 2005, to pomeni kaznovanje tožene stranke, za kar pa ima tožeča stranka na voljo civilno kazen, napačno. Svoje stališče je utemeljevala s tem, da je Sporazumom za trgovinske dejavnosti za določene uporabnike nadaljeval režim tarifiranja po T 2005, da sta se o tem sporazumeli Zavod IPF in reprezentativno združenje (Združenje za trgovino) in zato sodišče mora upoštevati nadomestila po T 2005 in mora to uporabiti kot podlago za določitev civilne kazni. Tožeča stranka je navajala tudi, da je zahtevala s tožbo neopravičeno obogatitev, ki je takšna, kot jo je sama izračunala, lahko pa je tudi večja ali manjša, vendar Sporazum za trgovinske dejavnosti za njen izračun ne pride v poštev, poleg tega pa je sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo in prisodilo in zavrnilo nadomestilo (v ustrezni višini) namesto neupravičene obogatitve. Takšno pravno naziranje tožeče stranke pa je napačno iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

12. Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme v svojih poslovnih obratih; iz tega sledi, da je avtorsko delo uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila svoje obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP. Pri tem pa je potrebno poudariti, da gre za trgovino (posamezne prodajalne podjetja L.) in zato zanjo velja Sporazum za trgovinske dejavnosti.

13. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov. Že v 2. odstavku 1. člena T 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Na eni strani tožeča stranka, na drugi strani pa Združenje za trgovino, ki predstavlja reprezentativno združenje uporabnikov, skladno s 156. členom ZASP, za področje prodajaln in tržnic, trgovskih centrov, blagovnih centrov in bencinskih črpalk, sta leta 2006 sklenili Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk. V 2. čl. tega sporazuma je določeno, da so do tarife in ostalih pogojev, določenih v tem sporazumu, upravičeni podjetja in samostojni podjetniki, ki so bili uporabniki varovanih del pred objavo tega sporazuma v Uradnem listu RS, in bodo pristopili k podpisu individualne pogodbe z Zavodom IPF na podlagi ter pod pogoji iz tega sporazuma do 15. januarja 2007. Prav tako so do te tarife in zgoraj omenjenih pogojev upravičeni podjetja in samostojni podjetniki, ki so ustanovljeni po dnevu objave sporazuma v Uradnem listu RS in so uporabniki varovanih del, ter pristopijo k podpisu individualne pogodbe v roku štirih mesecev od datuma vpisa v register ter podjetja in samostojni podjetniki, ki postanejo uporabniki varovanih del po preteku štirih mesecev od datuma vpisa v register, ter pristopijo k podpisu individualne pogodbe z dnem začetka uporabe varovanih del. Glede tega je bilo pritožbeno stališče pravilno. Ni pa pravilno, da ta sporazum ne velja za uporabnike, ki ne pristopijo k podpisu individualne pogodbe z Zavodom IPF v rokih in pod pogoji, določenimi v 5. odst. zgoraj omenjenega člena, saj ni razloga, da bi ta sporazum veljal le za tiste, ki imajo sklenjeno pogodbo, za tiste, ki je nimajo, pa ne.

14. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP).

15. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

16. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

Tožeča stranka je zatrjevala, da Sporazum za trgovinske dejavnosti ne velja za uporabnike, ki ne pristopijo k podpisu individualne pogodbe z Zavodom IPF v rokih in pod pogoji, določenimi v 5. odst. 2. čl. Sporazuma za trgovinske dejavnosti. Vendar tožeča stran nima prav zato, ker je predpostavka za sklepanje pogodb oz. urejanje plačevanja nadomestil, veljavno sklenjen sporazum. Ta pa je bil sklenjen in je nanj sodišče tudi vezano. Ker velja za celotno reprezentativno združenje uporabnikov, velja tudi za toženo stranko v celoti.

17. Tožena stranka je bila torej uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila, zato je prvostopno sodišče presodilo, da tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu za trgovinske dejavnosti, saj kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče vezano na skupni sporazum. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni bila materialnopravno pravilna, kolikor je temeljila na 190. in 198. člen OZ.

18. Pravica proizvajalca fonograma ni avtorska pravica, temveč t. i. sorodna pravica. V ZASP obstajajo tudi podrobnejše določbe, ki kažejo na absolutni karakter sorodnih pravic, kolikor gre za fonograme. Ker je pravica proizvajalca fonograma torej absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja samega imetnika, kršitev te absolutne pravice. Zakonska ureditev temu konceptu sledi dosledno. Prvi odstavek 168. člena ZASP določa, da se za kršitve po ZASP uporabljajo splošna pravila o povzročitvi škode. Gre za zahtevek iz civilnega delikta, pri katerem se smiselno uporabljajo določbe 131. člena in nasl. in ne za 190. in 198. člen OZ. Na takšen karakter posredno kaže tudi besedilo 2. do 5. odstavka 168. člena ZASP, ki določno govori o odškodnini, kršitvi pravice, krivdi in premoženjski škodi. To pa so vse pojmi, ki jih ni mogoče umestiti v pravo neupravičene obogatitve. Če uporabnik (kot v predmetni zadevi) ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve.

19. Pritožbeno sodišče torej meni, da gre za odškodninski zahtevek iz prej pojasnjenih razlogov. Višina odškodninskega zahtevka, torej tega, kar lahko zahteva tožeča stranka, je določena na drugačen način kot v OZ. Določbe 2. do 5. odstavka 168. čl. ZASP določajo višino odškodnine in pomenijo posebna pravila, zaradi katerih se ne uporabljajo določbe 164. člena in nasl. OZ. Tudi civilna kazen, ki je urejena v 3. odstavku 168. člena ZASP, ni nič drugega kot posebna vrsta odškodnine, katere višina je urejena zakonsko (normativno) in je vezana na dodatne predpostavke. Na takšen pravni značaj civilne kazni opozarja tudi 5. odstavek 168. člena ZASP.

20. Pravilnosti odločitve ne omaja niti navedba pritožbe, da tožena stranka ni nasprotovala uporabi Tarife 2005 niti ni zatrjevala, da ni dosegla koristi, kakor jo je zatrjevala tožeča stranka, saj kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je sodišče vezano na Skupni sporazum.

21. Glede na vse povedano je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je temeljila na napačnem pravnem temelju (zaradi uporabe določil o neupravičeni obogatitvi), vendar pa je pravilna, saj drugačna pravna kvalifikacija zahtevka (odškodninski zahtevek) ne vpliva na njegovo višino. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

22. V zvezi s civilno kaznijo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka navedla v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje neto znesek nadomestil, ki ustreza skupnemu neto znesku nadomestil po Tarifi Zavoda IPF za celotno vtoževano obdobje, uporabiti kot osnovo za odmero civilne kazni. Nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo višino civilne kazni, saj je upoštevalo, da je do kršitve prišlo namerno oz. vsaj iz hude malomarnosti, vendar ni sledilo predlogu v tožbi in nadomestilo povišalo za 2-kratnik, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj je ravnalo tako in je zato sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP), niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo, kot podlago za določitev nadomestila, Skupni sporazum za trgovske dejavnosti. Pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru upoštevaje, da gre za prvo dejanje kršitve obveznosti plačila nadomestila primerna civilna kazen v višini 100 % nadomestila (in ne 200%). Če bo tožena stranka po prejemu sodbe še naprej kršila obveznost plačila nadomestila, bi bila primerna višja civilna kazen. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Povrnitev stroškov zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti

23. Zahtevek tožeče stranke iz naslova nastalih stroškov, ki naj bi jih utrpela s terenskim preverjanjem, kot to izhaja iz stroškovnika podizvajalca, ki za tožečo stranko izvaja opravila, povezana z malimi uporabniki, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

24. Sodišče prve stopnje je menilo, da mora tožeča stranka del nadomestila uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, ki predstavlja njen prihodek, med drugim nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi stroški, ki jih je tožeča stranka napačno opredelila kot svojo premoženjsko škodo. Isto sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da med stroške poslovanja sodijo tudi stroški odkrivanja avtorske pravice, ki so stroški, ki jih mora v okviru 146. čl. ZASP pokrivati Zavod IPF sam in to velja tudi, če jih s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi. Teh stroškov ne more prevaliti na uporabnike, v njihov nastanek pa je Zavod IPF privolil sam, s tem, ko je angažiral podizvajalca. Iz istih razlogov tožeča stranka do plačila zneska teh stroškov ni upravičena na odškodninski podlagi. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega in poudarja, da gre izključno za stroške poslovanja, podlago za to pa predstavlja 6. točka 1. odst. 146. člena ZASP v povezavi z 1. odst. 153. čl. ZASP. Stroški odkrivanja avtorske pravice so tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Zaradi tega jih tožeča stranka ne more prevaliti na toženo stranko, vsa razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče (razlogovanja, da gre za škodo, saj tožena stranka ni izpolnjevala svojih obveznosti, pri tem pa je protipravno ravnanje tožene stranke povzročilo zmanjšanje denarnih sredstev tožeče stranke; da bi bili stroški terenskega preverjanja, če bi jih izvajal Zavod IPF sam, višji in da, če teh stroškov ne bi bilo, bi denar porabili za nadomestila imetnikov), so zmotna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevke za plačilo teh stroškov.

O pravdnih stroških

25. Pritožnik je izpodbijal višino pravdnih stroškov iz razloga, ker je menil, da mu sodišče ni pravilno obračunalo DDV-ja, ki je v času izdaje sodbe znašal 22%. Obveznost obračuna DDV v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena ZDDV-1 nastane, ko so storitve opravljene. V obravnavanem primeru pa je bila storitev opravljena ob vložitvi tožbe dne 28.5.2012, ko je pooblaščenec tožeče stranke priglasil nagrado za postopek in DDV, takrat pa je za odmero DDV od odvetniških storitev veljala stopnja 20 %.

26. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.


Zveza:

ZASP člen 130, 146, 146/1, 146/1-6, 153, 153/1, 157, 158, 158/2, 159, 159/4, 168, 185, 185/1, 185/1-2.
Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov člen 1, 1/2.
Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk člen 2, 2/5.
ZDDV-1 člen 33, 33/1.
OZ člen 131, 164, 190, 198.
Datum zadnje spremembe:
10.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY5NTkx