<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep I Cp 787/2011
ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.787.2011

Evidenčna številka:VSL0057840
Datum odločbe:16.11.2011
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorska pravica - uporabnik avtorskih del - organizator koncerta - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - verzija - odškodnina - civilna kazen

Jedro

Tožena stranka je bila kot koncertni organizator uporabnica avtorskih del. Njena temeljna dolžnost v razmerju do avtorja oziroma tožeče stranke kot kolektivne organizacije za upravljanje avtorskih pravic je bila dolžnost pridobitve pravic in plačila. Ta dolžnost je eno temeljnih načel avtorskega prava, ki je opredeljeno predvsem v 21. členu in prvem odstavku 81. člena, za kolektivno upravljanje še dodatno v 157. členu in ponovno v prvem odstavku 159. člena ZASP. Če uporabnik ne pridobi pravic in ne plača nadomestila, jih krši in nosi vse posledice.

Kolektivna organizacija nadomestilo prisilno izterja kot verzijo, kot odškodnino ali kot civilno kazen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (točka II/1 izreka sodbe) razveljavi za plačilo 200% civilne kazni od zneska 13.785,00 EUR (t.j. za 27.570,00 EUR z vključenim 8,5% DDV) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo avtorskega honorarja v višini 13.785,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje, predložitev sporedov vseh uporabljenih del na koncertih, ki jih je priredila tožena stranka dne 01. 03. 2008 na V., 07. 03. 2008 v C., 08. 03. 2008 v K., 15. 03. 2008 v D., 21. 03. 2008 v M. In 28. 03. 2008 v N. (točka I izreka), zavrnilo pa tožbeni zahtevek za plačilo 37.560,65 EUR in predložitev sporedov uporabljenih del na koncertih dne 02. 03. 2008 v S. in dne 09. 03. 2008 v Š. (točka II izreka). Toženi stranki je še naložilo v plačilo 437,68 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (točka III izreka).

2. Tožeča stranka je proti delu sodbe o zavrnitvi zahtevka za plačilo avtorskega honorarja v višini 37.560,65 EUR in predložitvi sporeda uporabljenih del na koncertu dne 02. 03. 2008 v S. vložila pravočasno pritožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da temelj vtoževane terjatve za koncert dne 02. 03. 2008 v S. ni podan, ker ga tožeča stranka ni uspela dokazati. Zakoniti zastopnik tožene stranke je na prvem naroku za glavno obravnavo izvedbo koncerta tega dne priznal, zato je treba šteti priznano dejstvo za dokazano v skladu z določbo 214. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99). Ker se je tožena stranka v odgovoru na tožbo glede koncerta dne 09. 03. 2008 v Š. strinjala z višino avtorskega honorarja, ni jasen zaključek sodišča, da do izvedbe tega koncerta ni prišlo. Nelogično je namreč, da bi se tožena stranka z višino avtorskega honorarja strinjala, če koncert sploh ne bi bil izveden. Ker se sodišče ni opredelilo da jasnih navedb tožeče stranke v tem delu, sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno tudi glede koncerta 21. 03. 2008 v M.. V nasprotju z zaključki glede ostalih dogodkov, sodišče glede navedenega koncerta ni sledilo izpovedbi zastopnika tožeče stranke na terenu o tem, da je bilo na dogodku 2.200 obiskovalcev, temveč se je oprlo na izjavo upravnika športne dvorane T., da je bilo na dogodku le 1.600 obiskovalcev, čeprav ni jasno, kako je lahko imel informacijo o številu, če je v dopisu sam navedel, da je oddal prostor le v najem, ter na dopis družbe E., ki ga je pri presoji ostalih obravnavanih dogodkih samo označilo kot neverodostojen vir. Sodišče ne bi smelo upoštevati dopisa družbe E., saj ga je tožena stranka predložila prepozno in je bila s tem dokazom prekludirana. Ne glede na to pa podatki omenjene družbe ne morejo prikazovati celotnega števila obiskovalcev na koncertih, temveč prikazujejo le število prodanih vstopnic preko te družbe. Vstopnice je mogoče kupiti tudi drugje (npr. neposredno ob vstopu, na voljo so promocijske vstopnice in brezplačne vstopnice, kar je običajna praksa pri tovrstnih dogodkih). Nepravilna je presoja sodišča glede zavrnitve zahtevka za plačilo civilne kazni. Domnevni spori med pravdnima strankam glede plačil nikakor ne morejo izničiti naklepa ali hude malomarnosti tožene stranke. Tožena stranka ni posredovala sporeda del in ni plačala nadomestila za uporabo avtorskih del, kar je njena zakonska dolžnost. Za izrek kazni govori tudi dolgotrajnost kršitve, saj je tožena stranka organizirala več koncertov, organiziranost tožene stranke kot gospodarske družbe z namenom pridobivanja dobička in splošni generalno preventivni učinek civilne kazni. Z zavrnitvijo zahtevka za plačilo civilne kazni je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo denarnega nadomestila za koncert, ki naj bi bil izveden 02. 03. 2008 v S., saj tožeča stranka ni uspela dokazati njegove izvedbe. Ne drži pritožbena navedba, da je izjavo zakonitega zastopnika v zvezi z izvedbo tega koncerta treba šteti za priznanje dejstev v skladu z določbo 214. člena ZPP. V obravnavani zadevi je bilo sporno, ali sta bila v S. v mesecih februar in marec izvedena dva koncerta, ali le eden in katerega dne. Med strankama je bilo nesporno, da je tožeča stranka v predhodni pravdi (I P 3388/2009) uveljavljala plačilo honorarja za koncert v S., ki je bil izveden 23.2.2008. Dejanski navedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in njenega pooblaščenca sta enotni v bistvenem delu, tj. da je bil koncert v S. en sam. Razlikujeta se le glede datuma. Le glede slednjega bi bilo mogoče govoriti o preklicu izjave. Le na tej dejanski okoliščini pa ni mogoče graditi nespornosti tožbene dejanske trditve oziroma njenega priznanja v smislu 1. odstavka 214. člena ZPP, da je bil v S. poleg koncerta 23. 02. 2008 izveden tudi koncert 02. 03. 2008. Zato je treba soglašati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je to dejstvo ostalo sporno in da na tožeči stranki leži breme njenega dokazovanja, ki pa mu ni zadostila.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se ni pravilno opredelilo do vprašanja, ali je prišlo do izvedbe koncerta v Š.. Tožena stranka je navedbo v odgovoru na tožbo, da se strinja z višino avtorskega honorarja za koncert dne 09. 03. 2008 v Š., preklicala na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je navedla, da je ta koncert odpadel. V tovrstnih primerih sodišče na podlagi 3. odstavka 214. člena ZPP presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva. Preklic priznanja tako ne učinkuje sam po sebi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka, ki o izvedbi tega koncerta ni predložila ustreznih dokazov, poleg tega pa je upravljalec dvorane potrdil, da je bil navedenega dne koncert odpovedan, ni dokazala njegove izvedbe.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje glede koncerta 21. 03. 2008 v M. štelo, da je bilo število obiskovalcev 1.600 in ne 2.200, kot zatrjuje tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki svojo oceno o številu obiskovalcev opira na dopis upravnika športne dvorane T., kjer je navedeno, da je bilo število obiskovalcev približno 1.600. Pri tem je neutemeljen očitek pomanjkljivosti izpodbijane sodbe glede dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da sledi podatku, ki ga je posredovala tretja in neodvisna oseba in ne tistemu, ki ga je posredovala priča - tožnikov zastopnik na terenu. Popolnoma nejasen pa je pritožbeni očitek, da podatkov družbe E., d.o.o., sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj navedena družba proda le del vstopnic za posamezen glasbeni dogodek in tako ne gre za verodostojen podatek o številu prodanih vstopnic. V sodbi je namreč izrecno navedeno, da sodišče teh podatkov ni upoštevalo (stran 9 sodbe).

8. Utemeljeno pa pritožba prvostopenjskemu sodišču očita napačno materialnopravno presojo pogojev za izrek civilne kazni po 168. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP).

9. Tožena stranka je bila kot koncertni organizator uporabnica avtorskih del. Njena temeljna dolžnost v razmerju do avtorja oziroma tožeče stranke kot kolektivne organizacije za upravljanje avtorskih pravic je bila dolžnost pridobitve pravic in plačila. Ta dolžnost je eno temeljnih načel avtorskega prava, ki je opredeljeno predvsem v 21. členu in prvem odstavku 81. člena, za kolektivno upravljanje še dodatno v 157. členu in ponovno v prvem odstavku 159. člena ZASP. Če uporabnik ne pridobi pravic in ne plača nadomestila, jih krši in nosi vse posledice. Kolektivna organizacija nadomestilo prisilno izterja kot verzijo, kot odškodnino ali kot civilno kazen (1). Po določilu 3. odstavka 168. člena lahko upravičenec zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja, povečanega do 200%, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti (civilna kazen). Napačen je očitek iz izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev o naklepnem ali malomarnem odnosu tožene stranke do pravic avtorjev. Tožnica je navajala, da je toženka gospodarska družba, ki sodi v vrh organizatorjev prireditev oziroma koncertov v državi, da z organizacijo takšnih dogodkov zasleduje cilj ustvarjanja dobička in se zaradi dejavnosti, s katero se ukvarja, zagotovo zaveda obveznosti plačila honorarjev po ZASP. O svojih obveznostih naj bi bila tudi obveščena (s prejemom obrazcev SAZAS-1 in 3), svojo dolžnost plačila avtorskih honorarjev pa je v vtoževanem obdobju kršila večkrat, vse z namenom oziroma ciljem izogniti se zakonsko predpisani dolžnosti plačila avtorskega honorarja. Navedla je še, da bi bilo mogoče z naložitvijo plačila civilne kazni vplivati tako na tožečo stranko (specialna prevencija), kot tudi na ostale potencialne kršitelje (generalna prevencija), da do podobnih kršitev ne bi več prihajalo. Pritrditi je treba tožbenim trditvam, da ugotovljeno postopanje tožene stranke kaže na namerno kršitev ali vsaj kršitev iz hude malomarnosti. Okoliščina morebitne spornosti poslovanja tožeče stranke, ki naj bi pogojevala spore z organizatorji koncertov, in zaradi katere po stališču prvostopenjskega sodišča ni podlage za prisojo civilne kazni, lahko vpliva na višino povečanega nadomestila oziroma višino civilne kazni, ne pa na vprašanje obstoja pogoja zahtevane stopnje krivde za izrek civilne kazni.

10. Zaradi napačne materialnopravne presoje podlage za prisojo civilne kazni je bilo posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, in sicer v smeri presoje vseh okoliščin primera, od katerih je odvisna višina plačila civilne kazni. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče namreč upošteva vse okoliščine primera, predvsem stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ter preventivni namen civilne kazni (4. odstavek 168. člena ZASP). V ponovljenem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje ugotavljati okoliščine, na katerih je tožeča stranka utemeljevala razloge za izrek civilne kazni (ZASP primeroma našteva zlasti stopnjo krivde, višino honorarja ter preventivni namen civilne kazni; mogoče pa je upoštevati tudi ostala merila, npr. način in predrznost kršitve, povratništvo, obstoj predhodnih opozoril, obseg kršitve ipd.) (2).

11. Glede na navedeno je bilo treba na podlagi določila 355. člena ZPP razveljaviti izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu (točka II/1) v obsegu 200% civilne kazni od zneska 13.785,00 EUR (za znesek 27.570,00 EUR z vključenim 8,5% DDV) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Miha Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, str.85.

(2) Primerjaj M. Trampuž in soavtorji, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 1997, str. 389. in nasl.


Zveza:

ZPP člen 214.
ZASP člen 21, 81, 157, 159, 168, 168/3.
Datum zadnje spremembe:
10.01.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYxOTQy