<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2700/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.2700.2012

Evidenčna številka:VSL0073995
Datum odločbe:08.05.2013
Senat, sodnik posameznik:Milan Mesojedec (preds.), Majda Urh (poroč.), Karmen Ceranja
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STATUSNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:sprememba pravnoorganizacijske oblike - prenehanje pravne osebe - prekinitev postopka - javna priobčitev avtorsko varovanih del - predvajanje glasbe - plačilo nadomestila - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo - dokazna ocena

Jedro

V primeru spremembe pravnoorganizacijske oblike pravdne stranke iz družbe z neomejeno odgovornostjo v družbo z omejeno odgovornostjo ni mogoče govoriti o prenehanju preoblikovane pravne osebe, saj gre v takšnih primerih statusnega preoblikovanja zgolj za spremembo zunanjih statusnih atributov družbe, ki na pravno eksistenco družbe ne vplivajo, zato tudi ni prišlo do prekinitve postopka na podlagi 3. točke 205. člena ZPP.

Pri presoji, ali se je v prostorih tožene stranke predvajala glasba ali ne, ni odločilno dejstvo, da kontrolorji tožeče stranke vira glasbe niso vidno zaznali, ampak je, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ključno, da so glasbo slišali.

Kontrol tožeče stranke ni mogoče primerjati s kontrolami pri inšpekcijskem nadzoru, saj ugotovitve s kontrol niso podlaga za izdajo oblastnih aktov, ki bi jih bila pristojna izdajati tožeča stranka, pač pa so še vedno predmet dokazovanja v sodnem postopku. V slednjem pa je tudi zagotovljeno varstvo pravic in obveznosti uporabnika avtorsko varovanih glasbenih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 195878/2009-2 z dne 23. 12. 2009 obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 1.158,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2009 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 947,32 EUR

za čas od 18. 12. 2009 do 22. 12. 2009 ter v tretjem odstavku izreka za znesek 60,20 EUR (I. točka izreka). V preostalem je sklep o izvršbi v prvem in tretjem

odstavku razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor presega znesek naveden v točki I. izreka (II. točka izreka) in odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 177,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2 Zoper I. in III. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in samo odloči o stvari, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je neobrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen opravljati kontrolo na podlagi zakona. Iz obrazložitve ni razvidno, kateri zakon to pravico tožeči stranki daje. S tem je podana absolutna kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da z vstopom v prostore tožene stranke tožeča ni kršila ustavnih pravic tožene stranke. Način kontrole, ko ga opravlja tožeča stranka je protizakonit in protiustaven. Prikriti in pritajeni nadzori, s katerimi se posega v pravice in pravne koristi tožene stranke in zanjo ustvarjajo obveznosti, niso dopustni. Tožena stranka je upravičena do zakonitih postopkov, s katerimi je prehodno seznanjena, predvsem pa do postopkov, v katerih so njene pravice in pravne koristi varovane. Glede teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo. Z zaključkom, da je nadzor zakonit, pa je sodišča prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Kadar načina izvajanja nadzora zakon ne določa, niti ga ne določa drug podzakonski predpis, je potrebno smiselno uporabiti določbe o inšpekcijskem nadzorstvu. Dalje sodišče v sodbi ne obrazloži kako je presojalo okoliščino, da so bili zapisniki sestavljeni enostransko, čeprav v predhodni obrazložitvi pojasni, da bi to okoliščino upoštevalo pri oceni njihove dokazne vrednosti. S tem so si razlogi sodbe v nasprotju. Tudi obrazložitve v 10. točki ni mogoče preizkusiti. Protispisno in v nasprotju s pravili o dokazni oceni je zaključek sodišča o tem komu in zakaj verjame. Dejstvo, da so priče zaposlene pri tožencu ne more biti razlog, da njihovim sicer prepričljivim izpovedim sodišče ni sledilo. Neobrazloženo je stališče sodišča, da verjame resničnosti podatkov v zapisnikih o kontroli in prijavnici. V celoti kontradiktorna in subjektivna je dokazna ocena D. Š. in K. S., ki se ničesar nista spominjala. Poudarja, da je D. S. svojo izpoved spreminjala, kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 16. 1. 2012. Sodišče se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je logično, da kontrolorji delajo v interesu tožeče stranke, čeprav niso plačani po učinku. Nekritična je tudi dokazna ocena izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke. Neobrazložen je nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je slušno zaznavanje odločilnega pomena. Ni mogoče šteti za dokazane trditve tožeče stranke, da so rezultati kontrole korektno vneseni v zapisnike. Če je ugovor tožene stranke, da so kontrolorji zaznali glasbo iz drugih prostorov, je skladno z načelom enakopravnosti nesubstancirana tudi trditev tožeče, da so glasbo zaznali s slušnim zaznavanjem. Toženo stranko bi sodišče moralo skladno z načelom odprtega sojenja opozoriti na takšno svoje naziranje. Nasprotuje tudi odločitvi o višini nadomestila. Preizkus obračuna na podlagi formule, ki jo je obrazložilo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve pripelje do zneska 1.072,40 EUR in ne 1.158,63 EUR, s tem je podano nasprotje med razlogi sodbe in izrekom. Odločitve o obrestnem delu ni mogoče preizkusiti.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in sodbo potrdi.

4. Ob vpogledu v javno dostopne podatke AJPES pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dne 25. 10. 2011 prišlo do statusnega preoblikovanja - spremembe pravnoorganizacijske oblike na strani tožene stranke iz družbe z neomejeno odgovornostjo v družbo z omejeno odgovornostjo. V primeru spremembe pravnoorganizacijske oblike ni mogoče govoriti o prenehanju preoblikovane pravne osebe, saj gre v takšnih primerih statusnega preoblikovanja zgolj za spremembo zunanjih statusnih atributov družbe, ki na pravno eksistenco družbe ne vplivajo (1), zato tudi ni prišlo do prekinitve postopka na podlagi 3. točke 205. člena ZPP. Je pa pritožbeno sodišče takšno preoblikovanje upoštevalo v uvodnem poimenovanju tožene stranke.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev procesnih pravil.

7. Sodba ni obremenjena s kršitvami iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odsotnost navedbe pravne podlage ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločitev mogoče preizkusiti.

Ne drži, da sodišče v sodbi ni obrazložilo, kako je presojalo okoliščino, da so bili zapisniki sestavljeni enostransko in zakaj verjame resničnosti podatkov v zapisnikih. Prav tako ne drži, da je podano nasprotje v razlogih sodbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno enostransko sestavo zapisnikov upoštevati pri dokazni oceni, ni v nasprotju z nadaljnjo ugotovitvijo sodišča, ki je sledila dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, da verjame v resničnost podatkov iz zapisnikov. Kako je presojalo vsebino zapisnikov o kontroli in zakaj sledi podatkom, navedenim v njih, pa je sodišče pojasnilo v 10. točki obrazložitve na 4. strani.

Ne drži, da ni mogoč preizkus sodbe v razlogih, ki jih vsebuje 10. točka obrazložitve. Na pavšalne pritožbene očitke je odgovoriti, da so razlogi v zvezi z dokazno oceno, ki jo sodba vsebuje v tej točki jasni in dovolj obširno argumentirani, da omogočajo preizkus pravilnosti dokazne ocene.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neobrazloženosti stališča sodišča prve stopnje, da je slušno zaznavanje odločilno za ugotavljanje, ali je bila glasba predvajana. Tudi ta zaključek sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti in sicer s pomočjo logičnega mišljenja in splošnega znanja o posameznih čutnih zaznavah. Pri presoji, ali se je v prostorih tožene stranke predvajala glasba ali ne, ni odločilno dejstvo, da kontrolorji tožeče stranke vira glasbe niso vidno zaznali, ampak je, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ključno, da so glasbo slišali.

8. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke, da so bile kontrole izvajane protizakonito in so ji bile pri tem kršene ustavne pravice obravnavalo (9. točka obrazložitve), zato kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Te kršitve tudi ni, če se sodišče ne opredeli do slehernega argumenta, s katerim stranka utemeljuje določen ugovor, ki ga je sodišče argumentirano zavrnilo. Mnenje stranke, zakaj meni, da je določen dokaz neuspešen - da je zaslišana priča neprepričljiva (v konkretnem primeru kontrolorji tožeče stranke), prav tako ne terja posebne opredelitve ob nasprotni, spet obrazloženi, dokazni oceni o verodostojnosti izpovedi te priče.

9. Ne drži, da je bilo sodišče prve stopnje toženo stranko dolžno pozivati na konkretizacijo navedbe, da so kontrolorji zaznali glasbo iz drugih prostorov. Trditveno in dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila. V konkretnem primeru je tožena stranka bližino lokalov, iz katerih bi se lahko slišala glasba, omenila le kot razlog, zakaj s slušnim zaznavanjem kontrolorji tožeče stranke niti s stopnjo verjetnosti ne morejo potrditi, da je glasbo predvajala ravno tožena stranka. Ob izkazani zadostni meri skrbnosti, ki se lahko pričakuje od stranke, zastopane v postopku po odvetniku, bi tožena stranka morala vedeti, da takšna pavšalna trditev ne more biti predmet podrobnejše vsebinske presoje, zato dolžnosti, ki jo nalaga sodišču 285. člen ZPP, ni bilo.

10. V postopku je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o protizakonitem oziroma protiustavnem posegu v pravice tožene stranke s prikritimi kontrolami tožeče stranke. Tožeča stranka kot kolektivna organizacija, na podlagi 5. točke prvega odstavka 146. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) v svojem imenu in za račun avtorjev nadzoruje uporabo iz repertoarja varovanih del. Ta nadzor lahko vrši tudi s kontrolami, kakršna je bila v konkretnem primeru, s katerimi z neposrednim zaznavanjem svojih delavcev, ugotavlja ali in kako se avtorska dela uporabljajo. Tožena stranka zmotno meni, da je obveznost plačila nadomestila za uporabo avtorsko varovanih del, nastala na podlagi kontrole tožeče stranke. Ta obveznost je za toženo stranko nastala s tem, ko je s predvajanjem glasbe v svojih poslovnih prostorih javnosti priobčevala avtorsko varovana dela. Na to obveznost pa ne more vplivati način, na katerega se je tožeča stranka seznanila z uporabo del. Kontrol tožeče stranke tudi ni mogoče primerjati s kontrolami pri inšpekcijskem nadzoru, saj ugotovitve s kontrol niso podlaga za izdajo oblastnih aktov, ki bi jih bila pristojna izdajati tožeča stranka, pač pa so še vedno predmet dokazovanja v sodnem postopku. V slednjem pa je tudi zagotovljeno varstvo pravic in obveznosti uporabnika avtorsko varovanih glasbenih del.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi dejansko stanje, temelječe na pravilni dokazni oceni izpovedi prič in zapisnikov o kontroli. Da sodišče prve stopnje ni sledilo pričam tožene stranke je rezultat sinteze celotne dokazne ocene, ne zgolj okoliščine, da so te priče pri toženi stranki zaposlene in s tem ekonomsko odvisne od tožene stranke. Pritožbeno sodišče ne pritrjuje stališču pritožbe, da je dokazna ocena D. Š. in K. S. kontradiktorna in subjektivna. V čem naj bi bila dokazna ocena kontradiktorna pritožba ne pove. Zatrjevanih nasprotij v izpovedi S. pa pritožbeno sodišče ne vidi. Njena izpoved, da je gotovo ob kontroli s kom govorila temelji na nadaljnjem pojasnilu, da ob ogledu vedno govori s kom od zaposlenih, da je torej takšna njena redna praksa. Zato ta del izpovedi ne more biti v nasprotju z delom, kjer je izpovedala, da se konkretnega ogleda na spomni. Dodati pa je, da ocena verodostojnosti teh prič temelji ravno na dejstvu, da sta pristno in prepričljivo povedali, da se konkretnih kontrol ne spominjata. Ravno ta okoliščina pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da njuna izpoved ni bila prilagojena potrebam tega postopka in njuni potrditvi pristnosti zapisnikov ni mogoče odreči verodostojnosti.

12. Pritrditi pa je pritožbi glede nasprotij v razlogih glede odločitve o višini tožbenega zahtevka. Preskus obračuna na podlagi podatkov iz 11. točke obrazložitve res pripelje do nižjega zneska od 1.158,63 EUR. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da znesek 1.158,63 EUR vključuje že zakonske zamudne obresti, ki jih je sodišče prve stopnje izračunalo v višini 211,31 EUR, višino glavnice pa je sodišče prve stopnje izračunalo v znesku 947,32 EUR (13. točke obrazložitve sodbe). S tem je sodišče prve stopnje kot glavnico, od katere je obračunavalo zakonske zamudne obresti upoštevalo celo nižji znesek od tistega, ki ga izpostavlja kot glavnico pritožba (pritožba se sklicuje na glavnico v višini 1.072,40 EUR). Upoštevanje teh pritožbenih navedb in posledično razveljavitev sodbe bi tako predstavljala odločitev v nasprotju 359. členom ZPP (2).

13. Ker s strani tožene stranke uveljavljane in po uradni dolžnosti preizkušene kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP in je zajeta v odločitvi o pritožbi. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nima pravice do povračila stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Mag. Saša Prelič: Pravne posledice prenehanja gospodarskih družb in drugih pravnih oseb; Pravna praksa – 2003, št. 4, str. 5.

(2) Prepoved poslabšanja za pritožnika velja tudi v primeru ponovnega sojenja, ki sledi razveljavitvi sodbe (J. Zobec: Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, 3. knjiga – Uradni list Republike Slovenije : GV založba, 2005-2009, str. 484.


Zveza:

ZPP člen 205.
ZASP člen 146.
Datum zadnje spremembe:
12.08.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU1OTA5