Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2216/2005
ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.2216.2005
Evidenčna številka: | VSL50042 |
---|---|
Datum odločbe: | 06.07.2005 |
Področje: | civilno procesno pravo - pravo intelektualne lastnine |
Institut: | male avtorske pravice |
Jedro
Tudi dejstvo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba,
ker je toženka ni podpisala, ne vpliva na obveznost tožene stranke,
da plača avtorski honorar za predvajanje glasbenih del v njenem
lokalu. Kot je bilo že navedeno, tožeča stranka nastopa kot zakonski
zastopnik avtorjev s pooblastilom, da uveljavlja celovito sodno
varstvo avtorskih pravic, ki pripadajo samim avtorjem, zato lahko
uveljavlja vse tiste pravice, ki bi jih lahko uveljavljali avtorji
sami. Kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic obsega tudi pobiranje
in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil za uporabo avtorskih
del.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da plačilni
nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne
14.11.2002, opr. št. Ig 2002/00583 ostane v 1. in 3. točki izreka v
celoti v veljavi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti
182.402,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.
Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih
razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v
nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi
ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v
celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve
stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je zmotno
stališče prvostopnega sodišča, da je podlaga zahtevku uporaba tuje
pravice v svojo korist. Med pravdnima strankama ni bilo nikakršnega
poslovnega odnosa, saj pogodba med njima ni bila sklenjena, zato
tožeča stranka ni upravičena do kakršnegakoli nadomestila, ker ni
imela nikakršne podlage za izstavljanje računov toženi stranki.
Vsekakor gre v konkretnem primeru za občasne periodične terjatve, ki
zastarajo v roku enega leta, zato bi moralo sodišče zahtevek tožeče
stranke v celoti kot zastaran zavrniti. V primeru, da sodišče smatra,
da terjatve tožeče stranke niso zastarane iz razloga, ker med
strankama ni bil sklenjen dogovor o plačevanju nadomestila, pa bi
moralo sodišče upoštevati dejstvo, da tožena stranka od tožeče
stranke ni prejemala ničesar, niti ni bila vse do vložitve tožbe
nikoli pozvana na plačilo kakršnihkoli obveznosti. Tožena stranka s
tožečo stranko ni nikoli sklenila pogodbe o plačevanju nadomestila,
zato bi morala tožeča stranka zahtevati od tožene stranke, da ji le
ta plačuje nadomestilo glede na dejanske razmere. Ob tem pa je
pomembno dejstvo, da je tožeča stranka posredovala račune na naslov v
Krškem, na tem naslovu pa tožena stranka nikoli ni imela prijavljene
svoje kakršnekoli dejavnosti. Tožena stranka je namreč kot nosilec
dejavnosti ves čas imela svoj sedež v K., kjer ga ima še danes. Z
nastopom prestajanja zaporne kazni na Igu je celotno poslovalnico v
KK. predala D.A., ki je prevzel seveda tudi vse obveznosti in
odgovornosti za prevzeti lokal. Toženka je v letu 1998 res delno
izpolnila prijavnico, vendar pa je bila izpolnjena le v rubrikah, ki
se nanašajo na velikost lokala in možno število obiskovalcev. Vpis
tarifne številke in višino honorarja je predstavnik tožeče stranke v
prijavnico vpisal naknadno. Iz prijavnice izhaja, da gre za uporabo
mehanične glasbe, tožeča stranka pa zatrjuje uporabo žive glasbe, kar
iz prijavnice ni razvidno. Predstavnik tožeče stranke je toženki
zatrjeval, da gre za prispevek v višini cca. 3.000,00 SIT mesečno,
nikakor pa ne v takšni višini kot je sedaj naknadno vneseno v
prijavnico. Vsekakor že iz tega razloga ni prišlo do sklenitve
pogodbe med strankama tudi ob upoštevanju, če bi tožena stranka
prejela takšno pogodbo v podpis. Nadalje pritožnica graja ravnanje
tožeče stranke, ko ob dejstvu, da pogodba s toženo stranko ni bila
sklenjena, več kot štiri leta od tožene stranke ni zahtevala ničesar,
tudi če ji je pošiljala račune kot zatrjuje, saj bi morala poslati
tudi opomine s priporočeno pošiljko in bi lahko ugotovila, da nekaj
ni v redu, saj je nenazadnje iz prijave razporeda obratovalnega časa
za leto 1999 lahko videla, da račune in obvestila ne pošilja na pravi
naslov tožene stranke, glede na to, da je imela toženka dejavnost
prijavljeno v K. Dejstvo, da mora tožena stranka sedaj trpeti
posledice nepravilnega vročanja s strani tožeče stranke in zato
plačevati celo zakonite zamudne obresti, predstavlja kršitev načela
poštenega sodstva, saj je tožeča stranka ves čas dobro vedela, na
katerem naslovu opravlja dejavnost tožena stranka. Ravno iz tega
razloga je očitno tožeča stranka pošiljala obvestila in račune na
napačen naslov, saj se je zavedala, da bo z naknadnim izsiljevanjem
plačil in obresti zelo dobro obogatena, vse na račun svojega
napačnega vročanja in s tem v zvezi nemožnosti plačila s strani
tožene stranke. Tožena stranka je nastopila zaporno kazen koncem leta
1999, svojo dejavnost na naslovu v K. in za poslovalnice, med
katerimi je tudi v KK., je morala predati drugemu. Tako je vso pošto
in vsa pisanja, ki so se nanašala na nočni lokal, sprejemal nov
najemnik, toženka pa te pošte ni mogla in tudi nikoli ni prejela.
Tožeča stranka pa se nikoli ni pozanimala, zakaj plačila niso
izvršena, niti ni pošiljala kakršnihkoli opominov. Toženka torej s
tožečo stranko ni imela sklenjene nikakršne pogodbe o plačevanju
avtorskih honorarjev, niti ni svoje dejavnosti mogla in tudi ni
opravljala, zato se ni prav v ničemer neupravičeno obogatila, še
najmanj pa na račun tožeče stranke. Po mnenju tožene stranke je
sodišče nepravilno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem priče
D.A., saj je oseba, ki je prevzela vse obveznosti in odgovornosti za
poslovanje predmetnega lokala v KK. od toženke v času, ko toženka ni
mogla poslovati. D. bi lahko natančno opisal, kaj se je v spornem
obdobju dogajalo, kakšna je bila usoda poslanih računov oziroma
obvestil, ali je morda on sklenil kakšen dogovor s tožečo stranko,
morda tudi kaj plačeval, pa tega sodišče sedaj ne more ugotoviti.
Povedal bi lahko tudi, v kakšnem obsegu je lokal posloval po odhodu
toženke in ali je le ta sploh posloval. Pritožnica nadalje graja
odločitev prvostopnega sodišča, da bi morala toženka dokazati, da je
dejanski obseg njenega lokala in števila obiskovalcev manjši od
navedenega v prijavi. Tožeča stranka bi namreč morala predvidevati,
da nekaj ni v redu, ker toženka kljub prijavi ni sklenila pogodbe s
tožečo stranko in ni plačevala računov. Toženka je pojasnila, da je v
zvezi s tem klicala predstavnika tožeče stranke z B., ki je izpolnil
prijavnico in jo poslal tožeči stranki, zato bi moralo sodišče
dokazno breme prenesti na tožečo stranko oziroma toženi stranki vsaj
dopustiti dokaz z zaslišanjem D.. Po njenem mnenju pa je nepravilen
tudi obračun višine avtorskega honorarja za uporabe mehanične glasbe,
saj je navedeni tarifni razred za uporabo žive glasbe in ne za
uporabo mehanične glasbe. Pritožnica zahteva tudi povrnitev stroškov
pritožbenega postopka.
Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP
vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah
pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi
niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in
popolno ugotovilo. Za svojo odločitev je navedlo jasne in logične
razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v
izogib ponavljanju nanje sklicuje. V postopku ni storilo postopkovnih
kršitev, ki jih pritožnica zatrjuje neobrazloženo, niti kršitev, na
katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ob
upoštevanju določila 2. odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi dejanskih
ugotovitev, da je tožena stranka v nočnem lokalu I. v KK predvajala
glasbena dela domačih in svetovnih avtorjev, da je gostinski lokal
obratoval 26 dni v mesecu, da lahko sprejeme 50 obiskovalcev, da ima
tožeča stranka dovoljenje Urada Republike Slovenije za intelektualno
lastnino za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s
področja glasbe, med drugim v primerih javne priobčitve neodrskih
glasbenih del, da tožena stranka ni poravnala obveznosti, ki so
predmet tožbenega zahtevka, čeprav je lokal v času, za katerega
tožeča stranka zahteva plačilo nadomestila, obratoval kljub toženkini
odsotnosti, saj ga je v toženkinem imenu vodil A.D., je odločitev
prvostopnega sodišča, ki je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tudi
materialnopravno pravilna.
Pravica tožeče stranke, da v imenu avtorjev glasbenih del uveljavlja
kolektivne avtorske pravice, temelji na določilih 148. in 157. člena
Zakona o avtorskih in drugih sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95,
v nadaljevanju ZASP). Višina avtorskega honorarja, ki se uveljavlja v
tem postopku, je izkazana s predloženimi računi tožeče stranke, ki
jih je tožeča stranka pošiljala na naslov, katerega je toženka sama
označila na prijavnici za javno priobčitev glasbenih neodrskih del (v
nadaljevanju prijavnica) in je kot sedež naveden v pečatu,
odtisnjenem na prijavnici. Dejstvo, da je imela toženka prijavljeno
poslovno dejavnost kot samostojna podjetnica v K., kjer je obratoval
še en njen gostinski lokal, ne pomeni, da računi poslani v Krško, ne
bi bili pravilno posredovani. Tožeča stranka tudi ni bila dolžna
posebej opominjati tožene stranke, ker računi niso bili plačani, saj
opomini niso pogoj, da lahko upnik zahteva plačilo neporavnanih
obveznosti od dolžnika v sodnem postopku. Zatrjevanje toženke, da naj
bi bil dejanski obseg njenega lokala in število možnih obiskovalcev
manjše od podatkov, navedenih v prijavnici, ni z ničemer izkazano.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prvostopnega sodišča,
da bi navedene trditve morala dokazati toženka glede na to, da je s
podatki na prijavnici ob prijavi konec leta 1998 soglašala. Tudi
dejstvo, da je bila toženka v obdobju od leta 2000 na prestajanju
štiriletne zaporne kazni, zato osebno računov ni mogla prejeti, ne
vpliva na odločitev. Ob zaslišanju je toženka jasno povedala, da je v
tem času lokal v Krškem ves čas deloval, saj ga je po dogovoru z njo
v njenem imenu vodil A.D.. Če D. ni poskrbel, da bi bile poravnane
obveznosti v zvezi s poslovanjem lokala, je to stvar njunega
medsebojnega poslovnega odnosa, ki na obveznost tožene stranke kot
nosilke gostinske dejavnosti do tožeče stranke ne more imeti nobenega
vpliva.
Računi za nadomestilo zaradi uporabe avtorskih del so bili
izstavljeni na podlagi podatkov iz prijavnice, ki jo je toženka
podpisala in v skladu s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del,
ki vsebuje tudi tarifni del (Ur. l. RS št. 29/98, v nadaljevanju
Pravilnik). Po tarifi III.-A tč. 1, ki določa višino avtorskega
honorarja za predvajanje s fonogramov in videogramov ter računalnikov
in sekundarno oddajanje, je znašal avtorski honorar za diskoteke, v
katerih je bila predvajana mehanična glasba, in ne živa glasba kot
trdi pritožnica, za 20 in več obratovalnih dni v mesecu in do 50
obiskovalcev, 30.240,00 SIT mesečno. Zato je očitek v pritožbi, da je
zahtevani znesek nadomestila previsok, neutemeljen.
Pritožbeni očitki, da bo tožeča stranka okoriščena, ker ji bo morala
tožena stranka plačati tudi visoke zamudne obresti in da takšno
ravnanje predstavlja kršitev načela poštenega sodstva, so
neutemeljeni. Toženka je kot imetnica gostinskega lokala, v katerem
so predvajali mehanično glasbo, vedela najmanj od podpisa prijavnice
dalje, da mora tožeči stranki plačevati avtorski honorar. Ker
zapadlih obveznosti po računih ni izpolnila, je objektivna posledica
zamude plačilo zamudnih obresti kot je to določal 277. člen Zakona o
obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), katerega je glede na
določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika potrebno uporabiti v
konkretnem primeru glede na to, da gre za razmerje, nastalo pred
uveljavitvijo Obligacijskega zakonika. Plačilu obresti bi se lahko
toženka izognila s poravnavo računov, zato ni mogoče govoriti, da bo
tožeča stranka neupravičeno obogatena s tem, ker je zaradi toženkine
zamude s plačili računov upravičena do plačila zakonskih zamudnih
obresti. Tudi dejstvo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena
pogodba, ker je toženka ni podpisala, ne vpliva na obveznost tožene
stranke, da plača avtorski honorar za predvajanje glasbenih del v
njenem lokalu. Kot je bilo že navedeno, tožeča stranka nastopa kot
zakonski zastopnik avtorjev s pooblastilom, da uveljavlja celovito
sodno varstvo avtorskih pravic, ki pripadajo samim avtorjem, zato
lahko uveljavlja vse tiste pravice, ki bi jih lahko uveljavljali
avtorji sami. Kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic obsega tudi
pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil za uporabo
avtorskih del. Ob priznanju toženke, da je bila v obdobju, na
katerega se nanaša zahteva po plačilu nadomestila, v toženkinem
nočnem lokalu v Krškem predvajana mehanična glasba raznih avtorjev,
ni dvoma o tem, da je tožena stranka v tem obdobju uporabljala
avtorske pravice avtorjev, ki jih zastopa tožeča stranka, v svojo
korist. Po 219. členu ZOR, ki se smiselno uporablja tudi za uporabo
tuje pravice, ima tožeča stranka pravico zahtevati od tožene stranke
nadomestilo koristi, ki jo je imela od uporabe glasbenih del. Ta
pravica obstaja kljub odsotnosti posebne pogodbe. Korist tožeče
stranke pa znaša toliko, kolikor bi z uporabo avtorskih pravic v tem
obdobju morala plačati na podlagi veljavnega Pravilnika. Ob povedanem
pa ni dvoma o tem, da ne gre za občasne periodične terjatve, za
katere bi veljal enoletni zastaralni rok iz 378. člena ZOR, pač pa za
te terjave velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, zato je
sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor zastaranja terjatve.
Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje utemeljeno
zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče A.D., saj je na podlagi zaslišanja
toženke in listinskih dokazil lahko ugotovilo vsa pravno relevantna
dejstva, potrebna za pravilno odločitev o zahtevku. Ob upoštevanju
dejstev, ki izhajajo iz toženkine izpovedi, da je ona sama podpisala
prijavnico, da je lokal v KK. obratoval ves čas njene odsotnosti pod
njenim imenom in da je poslovanje v njenem imenu vodil D. po dogovoru
z njo ter dejstev, da tožena stranka v spornem obdobju tožeči stranki
ni sporočila spremembe glede števila obratovalnih dni ali števila
sedežev, kar bi lahko vplivalo na višino honorarja, saj kaj takega
tožena stranka v tem postopku niti ne zatrjuje, je bilo ugotavljanje
okoliščin z zaslišanjem D. o tem, kaj se je v spornem obdobju
dogajalo, kakšna je bila usoda poslanih računov in ali je morda on
sklenil kakšen dogovor s tožečo stranko ter morda tudi kaj plačeval,
nepotrebno. Tožena stranka dejstev, ki naj bi bila ugotovljena z
zaslišanjem navedene priče v postopku, niti ni zatrjevala, izvajanje
dokazov pa je namenjeno preveritvi s strani strank zatrjevanih
dejstev in ne ugotavljanju dejstev, ki bi bila morda pomembna v
postopku. Tudi iz tega razloga zaslišanje navedene priče ni bilo
potrebno.
Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo
izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za
povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela,
na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi stroške
pritožbenega postopka.
Zveza:
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009