Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2216/2005
ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.2216.2005

Jedro

Tudi dejstvo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba,

ker je toženka ni podpisala, ne vpliva na obveznost tožene stranke,

da plača avtorski honorar za predvajanje glasbenih del v njenem

lokalu. Kot je bilo že navedeno, tožeča stranka nastopa kot zakonski

zastopnik avtorjev s pooblastilom, da uveljavlja celovito sodno

varstvo avtorskih pravic, ki pripadajo samim avtorjem, zato lahko

uveljavlja vse tiste pravice, ki bi jih lahko uveljavljali avtorji

sami. Kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic obsega tudi pobiranje

in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil za uporabo avtorskih

del.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da plačilni

nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne

14.11.2002, opr. št. Ig 2002/00583 ostane v 1. in 3. točki izreka v

celoti v veljavi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti

182.402,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih

razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v

celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je zmotno

stališče prvostopnega sodišča, da je podlaga zahtevku uporaba tuje

pravice v svojo korist. Med pravdnima strankama ni bilo nikakršnega

poslovnega odnosa, saj pogodba med njima ni bila sklenjena, zato

tožeča stranka ni upravičena do kakršnegakoli nadomestila, ker ni

imela nikakršne podlage za izstavljanje računov toženi stranki.

Vsekakor gre v konkretnem primeru za občasne periodične terjatve, ki

zastarajo v roku enega leta, zato bi moralo sodišče zahtevek tožeče

stranke v celoti kot zastaran zavrniti. V primeru, da sodišče smatra,

da terjatve tožeče stranke niso zastarane iz razloga, ker med

strankama ni bil sklenjen dogovor o plačevanju nadomestila, pa bi

moralo sodišče upoštevati dejstvo, da tožena stranka od tožeče

stranke ni prejemala ničesar, niti ni bila vse do vložitve tožbe

nikoli pozvana na plačilo kakršnihkoli obveznosti. Tožena stranka s

tožečo stranko ni nikoli sklenila pogodbe o plačevanju nadomestila,

zato bi morala tožeča stranka zahtevati od tožene stranke, da ji le

ta plačuje nadomestilo glede na dejanske razmere. Ob tem pa je

pomembno dejstvo, da je tožeča stranka posredovala račune na naslov v

Krškem, na tem naslovu pa tožena stranka nikoli ni imela prijavljene

svoje kakršnekoli dejavnosti. Tožena stranka je namreč kot nosilec

dejavnosti ves čas imela svoj sedež v K., kjer ga ima še danes. Z

nastopom prestajanja zaporne kazni na Igu je celotno poslovalnico v

KK. predala D.A., ki je prevzel seveda tudi vse obveznosti in

odgovornosti za prevzeti lokal. Toženka je v letu 1998 res delno

izpolnila prijavnico, vendar pa je bila izpolnjena le v rubrikah, ki

se nanašajo na velikost lokala in možno število obiskovalcev. Vpis

tarifne številke in višino honorarja je predstavnik tožeče stranke v

prijavnico vpisal naknadno. Iz prijavnice izhaja, da gre za uporabo

mehanične glasbe, tožeča stranka pa zatrjuje uporabo žive glasbe, kar

iz prijavnice ni razvidno. Predstavnik tožeče stranke je toženki

zatrjeval, da gre za prispevek v višini cca. 3.000,00 SIT mesečno,

nikakor pa ne v takšni višini kot je sedaj naknadno vneseno v

prijavnico. Vsekakor že iz tega razloga ni prišlo do sklenitve

pogodbe med strankama tudi ob upoštevanju, če bi tožena stranka

prejela takšno pogodbo v podpis. Nadalje pritožnica graja ravnanje

tožeče stranke, ko ob dejstvu, da pogodba s toženo stranko ni bila

sklenjena, več kot štiri leta od tožene stranke ni zahtevala ničesar,

tudi če ji je pošiljala račune kot zatrjuje, saj bi morala poslati

tudi opomine s priporočeno pošiljko in bi lahko ugotovila, da nekaj

ni v redu, saj je nenazadnje iz prijave razporeda obratovalnega časa

za leto 1999 lahko videla, da račune in obvestila ne pošilja na pravi

naslov tožene stranke, glede na to, da je imela toženka dejavnost

prijavljeno v K. Dejstvo, da mora tožena stranka sedaj trpeti

posledice nepravilnega vročanja s strani tožeče stranke in zato

plačevati celo zakonite zamudne obresti, predstavlja kršitev načela

poštenega sodstva, saj je tožeča stranka ves čas dobro vedela, na

katerem naslovu opravlja dejavnost tožena stranka. Ravno iz tega

razloga je očitno tožeča stranka pošiljala obvestila in račune na

napačen naslov, saj se je zavedala, da bo z naknadnim izsiljevanjem

plačil in obresti zelo dobro obogatena, vse na račun svojega

napačnega vročanja in s tem v zvezi nemožnosti plačila s strani

tožene stranke. Tožena stranka je nastopila zaporno kazen koncem leta

1999, svojo dejavnost na naslovu v K. in za poslovalnice, med

katerimi je tudi v KK., je morala predati drugemu. Tako je vso pošto

in vsa pisanja, ki so se nanašala na nočni lokal, sprejemal nov

najemnik, toženka pa te pošte ni mogla in tudi nikoli ni prejela.

Tožeča stranka pa se nikoli ni pozanimala, zakaj plačila niso

izvršena, niti ni pošiljala kakršnihkoli opominov. Toženka torej s

tožečo stranko ni imela sklenjene nikakršne pogodbe o plačevanju

avtorskih honorarjev, niti ni svoje dejavnosti mogla in tudi ni

opravljala, zato se ni prav v ničemer neupravičeno obogatila, še

najmanj pa na račun tožeče stranke. Po mnenju tožene stranke je

sodišče nepravilno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem priče

D.A., saj je oseba, ki je prevzela vse obveznosti in odgovornosti za

poslovanje predmetnega lokala v KK. od toženke v času, ko toženka ni

mogla poslovati. D. bi lahko natančno opisal, kaj se je v spornem

obdobju dogajalo, kakšna je bila usoda poslanih računov oziroma

obvestil, ali je morda on sklenil kakšen dogovor s tožečo stranko,

morda tudi kaj plačeval, pa tega sodišče sedaj ne more ugotoviti.

Povedal bi lahko tudi, v kakšnem obsegu je lokal posloval po odhodu

toženke in ali je le ta sploh posloval. Pritožnica nadalje graja

odločitev prvostopnega sodišča, da bi morala toženka dokazati, da je

dejanski obseg njenega lokala in števila obiskovalcev manjši od

navedenega v prijavi. Tožeča stranka bi namreč morala predvidevati,

da nekaj ni v redu, ker toženka kljub prijavi ni sklenila pogodbe s

tožečo stranko in ni plačevala računov. Toženka je pojasnila, da je v

zvezi s tem klicala predstavnika tožeče stranke z B., ki je izpolnil

prijavnico in jo poslal tožeči stranki, zato bi moralo sodišče

dokazno breme prenesti na tožečo stranko oziroma toženi stranki vsaj

dopustiti dokaz z zaslišanjem D.. Po njenem mnenju pa je nepravilen

tudi obračun višine avtorskega honorarja za uporabe mehanične glasbe,

saj je navedeni tarifni razred za uporabo žive glasbe in ne za

uporabo mehanične glasbe. Pritožnica zahteva tudi povrnitev stroškov

pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP

vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi

niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in

popolno ugotovilo. Za svojo odločitev je navedlo jasne in logične

razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v

izogib ponavljanju nanje sklicuje. V postopku ni storilo postopkovnih

kršitev, ki jih pritožnica zatrjuje neobrazloženo, niti kršitev, na

katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ob

upoštevanju določila 2. odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi dejanskih

ugotovitev, da je tožena stranka v nočnem lokalu I. v KK predvajala

glasbena dela domačih in svetovnih avtorjev, da je gostinski lokal

obratoval 26 dni v mesecu, da lahko sprejeme 50 obiskovalcev, da ima

tožeča stranka dovoljenje Urada Republike Slovenije za intelektualno

lastnino za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s

področja glasbe, med drugim v primerih javne priobčitve neodrskih

glasbenih del, da tožena stranka ni poravnala obveznosti, ki so

predmet tožbenega zahtevka, čeprav je lokal v času, za katerega

tožeča stranka zahteva plačilo nadomestila, obratoval kljub toženkini

odsotnosti, saj ga je v toženkinem imenu vodil A.D., je odločitev

prvostopnega sodišča, ki je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tudi

materialnopravno pravilna.

Pravica tožeče stranke, da v imenu avtorjev glasbenih del uveljavlja

kolektivne avtorske pravice, temelji na določilih 148. in 157. člena

Zakona o avtorskih in drugih sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95,

v nadaljevanju ZASP). Višina avtorskega honorarja, ki se uveljavlja v

tem postopku, je izkazana s predloženimi računi tožeče stranke, ki

jih je tožeča stranka pošiljala na naslov, katerega je toženka sama

označila na prijavnici za javno priobčitev glasbenih neodrskih del (v

nadaljevanju prijavnica) in je kot sedež naveden v pečatu,

odtisnjenem na prijavnici. Dejstvo, da je imela toženka prijavljeno

poslovno dejavnost kot samostojna podjetnica v K., kjer je obratoval

še en njen gostinski lokal, ne pomeni, da računi poslani v Krško, ne

bi bili pravilno posredovani. Tožeča stranka tudi ni bila dolžna

posebej opominjati tožene stranke, ker računi niso bili plačani, saj

opomini niso pogoj, da lahko upnik zahteva plačilo neporavnanih

obveznosti od dolžnika v sodnem postopku. Zatrjevanje toženke, da naj

bi bil dejanski obseg njenega lokala in število možnih obiskovalcev

manjše od podatkov, navedenih v prijavnici, ni z ničemer izkazano.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prvostopnega sodišča,

da bi navedene trditve morala dokazati toženka glede na to, da je s

podatki na prijavnici ob prijavi konec leta 1998 soglašala. Tudi

dejstvo, da je bila toženka v obdobju od leta 2000 na prestajanju

štiriletne zaporne kazni, zato osebno računov ni mogla prejeti, ne

vpliva na odločitev. Ob zaslišanju je toženka jasno povedala, da je v

tem času lokal v Krškem ves čas deloval, saj ga je po dogovoru z njo

v njenem imenu vodil A.D.. Če D. ni poskrbel, da bi bile poravnane

obveznosti v zvezi s poslovanjem lokala, je to stvar njunega

medsebojnega poslovnega odnosa, ki na obveznost tožene stranke kot

nosilke gostinske dejavnosti do tožeče stranke ne more imeti nobenega

vpliva.

Računi za nadomestilo zaradi uporabe avtorskih del so bili

izstavljeni na podlagi podatkov iz prijavnice, ki jo je toženka

podpisala in v skladu s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del,

ki vsebuje tudi tarifni del (Ur. l. RS št. 29/98, v nadaljevanju

Pravilnik). Po tarifi III.-A tč. 1, ki določa višino avtorskega

honorarja za predvajanje s fonogramov in videogramov ter računalnikov

in sekundarno oddajanje, je znašal avtorski honorar za diskoteke, v

katerih je bila predvajana mehanična glasba, in ne živa glasba kot

trdi pritožnica, za 20 in več obratovalnih dni v mesecu in do 50

obiskovalcev, 30.240,00 SIT mesečno. Zato je očitek v pritožbi, da je

zahtevani znesek nadomestila previsok, neutemeljen.

Pritožbeni očitki, da bo tožeča stranka okoriščena, ker ji bo morala

tožena stranka plačati tudi visoke zamudne obresti in da takšno

ravnanje predstavlja kršitev načela poštenega sodstva, so

neutemeljeni. Toženka je kot imetnica gostinskega lokala, v katerem

so predvajali mehanično glasbo, vedela najmanj od podpisa prijavnice

dalje, da mora tožeči stranki plačevati avtorski honorar. Ker

zapadlih obveznosti po računih ni izpolnila, je objektivna posledica

zamude plačilo zamudnih obresti kot je to določal 277. člen Zakona o

obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), katerega je glede na

določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika potrebno uporabiti v

konkretnem primeru glede na to, da gre za razmerje, nastalo pred

uveljavitvijo Obligacijskega zakonika. Plačilu obresti bi se lahko

toženka izognila s poravnavo računov, zato ni mogoče govoriti, da bo

tožeča stranka neupravičeno obogatena s tem, ker je zaradi toženkine

zamude s plačili računov upravičena do plačila zakonskih zamudnih

obresti. Tudi dejstvo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena

pogodba, ker je toženka ni podpisala, ne vpliva na obveznost tožene

stranke, da plača avtorski honorar za predvajanje glasbenih del v

njenem lokalu. Kot je bilo že navedeno, tožeča stranka nastopa kot

zakonski zastopnik avtorjev s pooblastilom, da uveljavlja celovito

sodno varstvo avtorskih pravic, ki pripadajo samim avtorjem, zato

lahko uveljavlja vse tiste pravice, ki bi jih lahko uveljavljali

avtorji sami. Kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic obsega tudi

pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil za uporabo

avtorskih del. Ob priznanju toženke, da je bila v obdobju, na

katerega se nanaša zahteva po plačilu nadomestila, v toženkinem

nočnem lokalu v Krškem predvajana mehanična glasba raznih avtorjev,

ni dvoma o tem, da je tožena stranka v tem obdobju uporabljala

avtorske pravice avtorjev, ki jih zastopa tožeča stranka, v svojo

korist. Po 219. členu ZOR, ki se smiselno uporablja tudi za uporabo

tuje pravice, ima tožeča stranka pravico zahtevati od tožene stranke

nadomestilo koristi, ki jo je imela od uporabe glasbenih del. Ta

pravica obstaja kljub odsotnosti posebne pogodbe. Korist tožeče

stranke pa znaša toliko, kolikor bi z uporabo avtorskih pravic v tem

obdobju morala plačati na podlagi veljavnega Pravilnika. Ob povedanem

pa ni dvoma o tem, da ne gre za občasne periodične terjatve, za

katere bi veljal enoletni zastaralni rok iz 378. člena ZOR, pač pa za

te terjave velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, zato je

sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor zastaranja terjatve.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje utemeljeno

zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče A.D., saj je na podlagi zaslišanja

toženke in listinskih dokazil lahko ugotovilo vsa pravno relevantna

dejstva, potrebna za pravilno odločitev o zahtevku. Ob upoštevanju

dejstev, ki izhajajo iz toženkine izpovedi, da je ona sama podpisala

prijavnico, da je lokal v KK. obratoval ves čas njene odsotnosti pod

njenim imenom in da je poslovanje v njenem imenu vodil D. po dogovoru

z njo ter dejstev, da tožena stranka v spornem obdobju tožeči stranki

ni sporočila spremembe glede števila obratovalnih dni ali števila

sedežev, kar bi lahko vplivalo na višino honorarja, saj kaj takega

tožena stranka v tem postopku niti ne zatrjuje, je bilo ugotavljanje

okoliščin z zaslišanjem D. o tem, kaj se je v spornem obdobju

dogajalo, kakšna je bila usoda poslanih računov in ali je morda on

sklenil kakšen dogovor s tožečo stranko ter morda tudi kaj plačeval,

nepotrebno. Tožena stranka dejstev, ki naj bi bila ugotovljena z

zaslišanjem navedene priče v postopku, niti ni zatrjevala, izvajanje

dokazov pa je namenjeno preveritvi s strani strank zatrjevanih

dejstev in ne ugotavljanju dejstev, ki bi bila morda pomembna v

postopku. Tudi iz tega razloga zaslišanje navedene priče ni bilo

potrebno.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za

povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela,

na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi stroške

pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1361/99
• VSL sodba I Cp 969/2012
• VSL sklep I Cp 4292/2009

Priljubljeni dokumenti:

• [X]UPRS, sodba II U 184/2011, [i up 731/2005-5]
• [X]SOVS, VSRS Sodba VIII Ips 197/2016, [dodana doba]
• [X]UPRS, UPRS Sodba I U 1340/2016-16, [id:2015081111409915]
• [X]IESP, VSL sodba II Cp 2448/2012, [id:2012032113054705]