<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 857/2017-14
ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.857.2017.14

Evidenčna številka:UP00025922
Datum odločbe:11.04.2019
Senat, sodnik posameznik:Lara Bartenjev (preds.), Irena Grm (poroč.), Andrej Kmecl
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic

Jedro

Toženka je v skladu s citiranim šestim odstavkom 81. člena ZKUASP glede na nesporno dejstvo, da o predmetni tožnikovi zahtevi za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na dan uveljavitve ZKUASP še ni bila izdana dokončna odločba, tožnikovo vlogo pravilno obravnavala po določbah ZKUASP, in ne (več) po neveljavnih določbah ZASP, saj jo je k temu zavezovalo načelo zakonitosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 31227-12/2015-30/106 z dne 15. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnika, zadnjič pravočasno dopolnjeno 21. 10. 2016, za izdajo stalnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne in druge lastne uporabe iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), podredno za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne in druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, podredno za izdajo začasnega dovoljenja le za pobiranje oziroma zbiranje pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne in druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, in podredno za izdajo stalnega dovoljenja le za pobiranje oziroma zbiranje pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne in druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP (1. točka izreka), ter ugotovil, da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 2. 6. 2015 na podlagi 148. člena ZASP pri toženki vložil vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne in druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, in sicer primarno za izdajo stalnega dovoljenja za kolektivno upravljanje navedene pravice, podredno pa za izdajo začasnega dovoljenja. Ker je bila vloga nepopolna, ga je toženka z dopisom z dne 6. 8. 2015 pozvala k njeni dopolnitvi. Tožnik je vlogo dopolnil z vlogo z dne 25. 8. 2015, kateri je priložil statut in odločbo Upravne enote Ljubljana o vpisu v register društev, navedel osebe, ki so ga pooblaščene zastopati, priložil izjavo o številu oseb, ki so ga pooblastile za kolektivno upravljanje njihovih pravic, oceno gospodarskega pomena teh pravic za učinkovitost upravljanja in kopije pisem o nameri s tujimi kolektivnimi organizacijami, ki upravljajo s pravicami glasbenih avtorjev. Ker dopolnjena vloga ni vsebovala vseh podatkov, ga je toženka s pozivom z dne 4. 12. 2015 pozvala k predložitvi dokazov za navedbe v vlogi. Tožnik je z vlogo z dne 23. 12. 2015 priložil tabelarni izpis kot dokaz glede števila varovanih del in s tem povezanih danih pooblastil, izseka iz letnih poročil za leti 2008 in 2009 ter pismo o nameri, navedel način upravljanja pravic, oceno pričakovanih stroškov ter pojasnil upravljanje pravic tujih imetnikov pravic, učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic od obstoječih kolektivnih organizacij ter obstoj drugih splošnih aktov. Nato je 11. 10. 2016 svojo vlogo dopolnil še z dodatnima zahtevkoma za izdajo začasnega dovoljenja za pobiranje oziroma zbiranje nadomestila za privatno reproduciranje ali za izdajo stalnega dovoljenja za pobiranje oziroma zbiranje nadomestila za privatno reproduciranje. Na podlagi poziva toženke z dne 14. 10. 2016 je tožnik z dopisom z dne 21. 10. 2016 opredelil, kateri zahtevek uveljavlja kot primarni in katere kot podrejene.

3. Dne 22. 10. 2016 je začel veljati Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP), ki je nadomestil določbe ZASP, ki se nanašajo na kolektivno upravljanje avtorske pravice, vključno določbe 148. in 149. člena ZASP. Ker toženka do uveljavitve ZKUASP o tožnikovi zahtevi še ni odločila, jo je v skladu s šestim odstavkom 81. člena ZKUASP obravnavala po določbah ZKUASP. Ugotovila je, da tožnikova vloga ne vsebuje matične številke in prilog, ki jih zahteva drugi odstavek 13. člena ZKUASP, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obravnavala kot nepopolno in s pozivom z dne 22. 12. 2016 tožnika pozvala, naj jo v roku 45 dni od vročitve poziva ustrezno dopolni in uskladi svojo vlogo in priloge z določbami ZKUASP, in sicer tako, da jo dopolni z matično številko in predloži vse priloge iz drugega odstavka 13. člena ZKUASP. Vloga je sicer vsebovala statut, ki je ena od zahtevanih prilog, vendar bi ta moral biti usklajen z ZKUASP. Opozorila ga je še, da bo na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP vlogo s sklepom zavrgla, če je ne bo v danem roku dopolnil. Ker tožnik vloge ni pravočasno dopolnil, temveč je dopolnitve vložil šele po izteku določenega roka, podaljšanja roka pa ni zahteval, je toženka na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP tožnikovo vlogo zavrgla.

4. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je vlogo za izdajo dovoljenja vložil v času, ko je veljal ZASP in ne ZKUASP, zato je toženka zmotno uporabila določbe ZKUASP. Že 2. 6. 2015 je namreč izpolnil vse pogoje za izdajo dovoljenja po 148. in 149. členu ZASP in je že ta vloga vsebovala vse navedbe in dokaze, ki so bili potrebni za odločanje o zahtevku. Poziv toženke na odpravo pomanjkljivosti vloge je prejel po več kot dveh mesecih od oddaje vloge, čeprav bi morala to storiti v petih delovnih dneh. Arbitrarno podaljševanje roka in nerazumno dolgo odločanje je vodilo v uporabo strožjega predpisa. Sklicuje se na 222. člen ZUP. Dodaja, da je izjavo o številu oseb, ki so pooblastile kolektivno organizacijo za upravljanje avtorskih pravic na njihovih delih, združenih v repertoar, navedel že v vlogi z dne 2. 6. 2015, enako tudi informacijo o tem, katere osebe so po zakonu in statutu pooblaščene zastopati vlagatelja. Toženka je zmotno interpretirala 3. in 4. točko prvega odstavka 148. člena ZASP, s tem pa je vlogo nepravilno obravnaval kot nepopolno.

5. V nadaljevanju postopka je bil z uporabo pogojev po ZKUASP postavljen v bistveno slabši položaj. Četudi je bila vloga po ZASP popolna, jo je toženka kot nepravočasno dopolnjeno glede na pogoje, določene v ZKUASP, zavrgla, s tem pa uporabila neustaven predpis in protipravno posegla v pravico do uporabe manj strogih pogojev za pridobitev dovoljenja. Meni, da je treba določbo šestega odstavka 81. člena ZKUASP razlagati tako, da se ZKUASP uporablja le za tiste zahteve za izdajo dovoljenja, ki do dneva uveljavitve ZKUASP še niso bile vložene oziroma vsaj za tiste, glede katerih rok za odločanje po ZUP še ni potekel. Toženka pa te določbe ni razlagala na ustavno skladen način, zato je nepravilno uporabila ZKUASP. Morala bi upoštevati pravne in dejanske okoliščine v času vložitve vloge ter odločiti na podlagi ZASP. Šesti odstavek 81. člena ZKUASP namreč na retroaktiven način posega v že začete postopke, s tem pa imetnikom pravic intelektualne lastnine krši pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), intelektualne lastnine (60. člen Ustave RS) in združevanja (42. člen Ustave RS). Taka ureditev nedopustno posega v 2. člen Ustave RS. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-304/01 z dne 20. 5. 2004.

6. ZASP in ZKUASP se v bistvenem razlikujeta, saj ZASP določa le štiri priloge, medtem ko jih ZKUASP zahteva več, postopek po ZKUASP je administrativno bistveno bolj obremenjujoč kot po ZASP, strožji pa so tudi kriteriji, saj je treba k vlogi priložiti znatno večje število prilog. Po ZKUASP so tudi širše možnosti organa za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja. Dodaja, da je bil postavljen v bistveno slabši položaj z drugimi kolektivnimi organizacijami, ki so dovoljenje že pridobile po ZASP in katerim zakon dopušča enoletni rok za uskladitev z novim režimom. Na neustavnost šestega odstavka 81. člena ZKUASP je opozoril tudi toženko, vendar se do teh očitkov ni opredelila, s tem pa kršila pravico do izjave. Izpodbijanega sklepa se zato tudi ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

7. Meni, da je toženka zmotno razlagala določbe ZKUASP, saj je ustavno skladna razlaga 81. člena ZKUASP ni zavezovala k izdaji poziva z dne 22. 12. 2016, posledično pa ni bil dolžan uskladiti svoje vloge s prilogami, kot jih določa ZKUASP. Toženka je zato nezakonito zavrgla njegovo vlogo zaradi nepravočasne odprave formalne pomanjkljivosti, saj glede na zahteve iz 148. in 149. člena ZASP vloga ni bila formalno pomanjkljiva. Predlaga, naj sodišče začne postopek za oceno ustavnosti 81. člena ZKUASP ter odpravi izpodbijani sklep in vrne zadevo v ponoven postopek oziroma podrejeno, naj samo odloči v sporu polne jurisdikcije, v vsakem primeru pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe o tem, da bi morala o njegovi vlogi tudi po uveljavitvi ZKUASP odločati na podlagi ZASP, saj je zavezana načelu zakonitosti iz 6. člena ZUP in zanjo ne velja 156. člen Ustave RS, kot to velja za sodišča. Tako je morala v skladu s šestim odstavkom 81. člena ZKUASP tožnikovo vlogo obravnavati po ZKUASP, in ker slednja ni izpolnjevala vseh sestavin po določbah tega zakona, je tožnika pozvala na dopolnitev.

9. Vsebinski pogoj za izdajo dovoljenja, to je skladnost statuta in drugih aktov pravne osebe z zakonom ter učinkovito kolektivno upravljanje pravic, je po ZASP in ZKUASP enak. Z ZKUASP se sicer spreminja določitev sestavin vloge za izdajo dovoljenja, vendar to ne pomeni strožjega vsebinskega pogoja za njegovo izdajo, zato ta sprememba (sestavine vloge) ni v nasprotju z načelom zaupanja v pravo. Po ZKUASP namreč ne gre za uvedbo bolj zaostrenih pogojev za pridobitev dovoljenja, ampak za drugačno določitev sestavin vloge in njenih prilog. Čeprav ZKUASP zahteva 12 prilog, določa po vsebini enake pogoje za izdajo dovoljenja, kot jih je določal ZASP, le da bolj podrobno določa, katere dokumente je treba predložiti. Sestavine vloge za izdajo dovoljenja in pogoji za njegovo pridobitev, določeni v ZASP, so torej po vsebini enaki sestavinam in pogojem po ZKUASP, ali pa vsaj niso bistveno drugačni. Kljub temu da ZKUASP zahteva številčno več prilog kot ZASP, pogoji za pridobitev dovoljenja po ZKUASP tožnika ne postavljajo v bistveno slabši položaj v primerjavi z drugimi subjekti, ki so v času pred uveljavitvijo ZKUASP po ZASP vložili istovrstne vloge, saj so pogoji po obeh zakonih vsebinsko enaki. Navedbe o neskladnosti šestega odstavka 81. člena ZKUASP z Ustavo RS so neutemeljene, zato tudi ni sprožila aktivnosti za ustavno presojo te določbe. Dodaja, da tožnik še ni kolektivna organizacija, ker nima dovoljenja, zato lahko svojo organizacijsko strukturo hitreje in enostavneje prilagodi zahtevam ZKUASP. Ker se z ZKUASP prenaša v naš pravni red določbe Direktive 2014/26/EU, bi bilo nepravilno, da bi se vloge za izdajo dovoljenja, o katerih na dan uveljavitve ZKUASP še ni bilo dokončno odločeno, obravnavale po ZASP.

10. Prereka, da je bila tožnikova vloga formalno popolna že ob vložitvi 2. 6. 2015 ter pojasnjuje, da je glede na določbe ZASP štela, da je njegova vloga popolna 25. 8. 2015. Vendar je bila nato potrebna še presoja z vsebinskega vidika. Zaradi uveljavitve novega ZKUASP pa je morala vlogo obravnavati po tem zakonu, in ker vloga po ZKUASP ni bila popolna, je pozvala tožnika na dopolnitev in uskladitev vloge ter prilog z ZKUASP. Ker tožnik vloge v določenem roku ni pravočasno dopolnil, podaljšanja roka pa tudi ni zahteval, je njegovo vlogo na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP zavrgla. Zaradi prekoračitve instrukcijskih rokov pa izpodbijani sklep ni nezakonit. Tožnik je prejel poziv za dopolnitev vloge in je bil seznanjen, da bo njegova vloga obravnavana po ZKUASP, zato ni podana kršitev 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnikove navedbe glede kršitve človekovih pravic pa so pavšalne. Dodaja, da je tožnik po prejemu izpodbijanega sklepa že vložil novo vlogo za izdajo dovoljenja, zato odločitev v sporu polne jurisdikcije ne pride v poštev, nedovoljena pa sta tudi podredna zahtevka za izdajo začasnega dovoljenja, ker ZKUASP izdaje takih dovoljenj več ne dopušča. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

11. Tožnik v pripravljalni vlogi nasprotuje trditvam toženke iz odgovora na tožbo in v bistvenem ponavlja svoja naziranja iz tožbe. Dodaja, da v pozivu na dopolnitev vloge z dne 22. 12. 2016 ni bil opozorjen na pravico zahtevati podaljšanje roka za dopolnitev vloge, zato se toženka na to možnost ne more sklicevati. Pojasnjuje, zakaj pogoji za pridobitev dovoljenja po ZASP in ZKUASP niso enaki.

12. Tožba je utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrženju tožnikove vloge na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne in druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, ker tožnik skladno s toženkinim pozivom na dopolnitev vloge (prvi odstavek 67. člena ZUP), z navedbo matične številke in s predložitvijo prilog (dokumentov) iz drugega odstavka 13. člena ZKUASP, ni pravočasno dopolnil.

14. Tožnik najprej ugovarja, da bi morala toženka v obravnavanem primeru o njegovi vlogi odločati na podlagi ZASP in ne po določbah ZKUASP. S tem se sodišče ne strinja. 22. 10. 2016 je namreč pričel veljati ZKUASP, ki v šestem odstavku 81. člena izrecno določa, da se pri odločanju o zahtevah za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, o katerih na dan uveljavitve tega zakona še ni bila izdana dokončna odločba, uporabljajo določbe tega zakona. Toženka je v skladu s citiranim šestim odstavkom 81. člena ZKUASP glede na nesporno dejstvo, da o predmetni tožnikovi zahtevi za kolektivno upravljanje avtorskih pravic na dan uveljavitve ZKUASP še ni bila izdana dokončna odločba, tožnikovo vlogo pravilno obravnavala po določbah ZKUASP, in ne (več) po neveljavnih določbah ZASP, saj jo je k temu zavezovalo načelo zakonitosti (6. člen ZUP). Določba šestega odstavka 81. člena ZKUASP je izrecna in jasna ter ob upoštevanju gramatikalne in teleološke razlage po presoji sodišča ne dopušča take interpretacije, kot jo navaja tožnik v tožbi.

15. Po presoji sodišča tako ni utemeljen tožbeni ugovor glede neustavnosti prej citirane določbe šestega odstavka 81. člena ZKUASP. Z ZKUASP se je namreč v naš pravni sistem prenesla Direktiva 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (v nadaljevanju Direktiva), katere primarni namen je (med drugim) zagotovitev večjega varstva članov organizacij za kolektivno upravljanje pravic, imetnikov pravic in tretjih oseb zakonodaje držav članic v zvezi z upravljanjem avtorske pravice in izdajanjem večozemeljskih licenc za spletne pravice za glasbena dela, v zvezi z dostopom do dejavnosti upravljanja avtorske in sorodnih pravic, ki jih opravljajo organizacije za kolektivno upravljanje pravic, načini njihovega vodenja ter okvirom nadzora nad njimi, torej da se določijo zahteve za organizacije za kolektivno upravljanje pravic, da se zagotovi visoko raven upravljanja, finančnega poslovodenja, preglednosti in poročanja (preambula Direktive). Ureditev iz šestega odstavka 81. člena ZKUASP pomeni takojšnjo uveljavitev novega režima tudi glede vlog za izdajo dovoljenj, o katerih na dan uveljavitve ZKUASP še ni bilo dokončno odločeno. Glede na navedeni namen Direktive in njeno implementacijo z ZKUASP pa je po mnenju sodišča takojšnja uveljavitev novega režima za izdajo dovoljenj za kolektivno upravljanje pravic logična posledica prej opisanega (glavnega) namena Direktive.1 Poleg tega tožnik tudi ne more enačiti svojega položaja s položajem kolektivnih organizacij, ki so pridobile dovoljenja po ZASP, saj gre za bistveno različne pravne položaje, ker tožnik dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic, obravnavanih v tem primeru, po ZASP ni pridobil. S samo vložitvijo vloge oziroma zahteve za pridobitev dovoljenja pa tudi še ni pridobil pravice do meritorne obravnave svoje vloge in še manj do pozitivne vsebinske odločitve o svojih zahtevi. Vsaka vloga stranke mora namreč najprej prestati formalni preizkus in mora torej izpolnjevati vse formalne pogoje in vsebovati vse formalne sestavine. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek, da sta podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ker se toženka ni opredelila do neustavnosti šestega odstavka 81. člena ZKUASP, saj gre - glede na predmetno odločitev - za nepomembne okoliščine, kot pojasnjeno, katerih toženki ni bilo treba posebej in izrecno presojati.

16. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-304/01 z dne 20. 5. 2004, saj ne gre za primerljive oziroma v bistvenem enake pravne in dejanske okoliščine. S to odločbo je namreč Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je zaradi bistvene prekoračitve roka za odločitev o vlogi za sprejem v državljanstvo prišlo do situacije, ko je upravni organ pri odločanju o pritožnikovi vlogi odločil na podlagi predpisa, ki je določil za sprejem v državljanstvo strožji pogoj, kot predpis, ki je veljal v času vložitve njegove vloge, to spremembo pa je zakonodajalec uvedel brez kakršnegakoli prehodnega obdobja, pri čemer ni razvidno, da bi za takšno spremembo imel razloge, ki bi v javnem interesu upravičevali takojšnjo uvedbo zaostrenega pogoja, zato gre za poseg v načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS). Ustavno sodišče RS je v tem primeru odločilo (in odpravilo tam citirane sodne in upravno odločbo), da mora organ pritožnikovo vlogo (in izpolnjevanje spornega pogoja) presojati po določbah predpisa, veljavnega v času vložitve vloge za sprejem v državljanstvo. Iz obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča RS še izhaja, da je pristojni upravni organ za sprejem vloge pritožnika ter njeno obravnavo do faze odločanja pritožnikovo vlogo s priloženimi dokazi in z mnenjem, da prosilec izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva, ter s predlogom za pozitivno rešitev prosilčeve - pritožnikove - prošnje za sprejem v državljanstvo poslal pristojnemu ministrstvu. To pa pomeni, da je šlo v zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče RS, za bistveno drugačne specifične okoliščine konkretnega primera, saj je tam že bilo ugotovljeno, da prosilec izpolnjuje (po vsebini) vse pogoje za sprejem v državljanstvo, ki so bili določeni v predpisu, veljavnem v času vložitve vloge, in je torej že bila predlagana pozitivna rešitev prošnje za sprejem v državljanstvo. Ta specifična okoliščina, ki je bila bistvena in odločilna za sprejeto odločitev, pa v predmetni zadevi ni podana, saj taka (neposredna) ugotovitev oziroma presoja organa, to je, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje predmetnih pravic po ZASP, torej za izdajo pozitivne odločitve o tožnikovi zahtevi, ni izkazana in iz podatkov upravnega spisa ne izhaja.2 Zato so tudi v tožbi (sicer pavšalno in nekonkretizrano) navedene kršitve ustavnih pravic oziroma določb Ustave RS, glede na povedano neutemeljene.

17. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenim stališčem, da gre, ker toženka ni pozvala tožnika k dopolnitvi nepopolne vloge v roku petih delovnih dni, za bistveno kršitev določb postopka. Rok, določen v prvem odstavku 67. člena ZUP, je namreč instrukcijski in njegova prekoračitev po presoji sodišča v tem primeru sama po sebi ni vplivala na zakonitost izpodbijane odločitve. Prav tako tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da bi moral organ opozoriti tožnika na možnost zahtevati podaljšanje roka za odpravo formalnih pomanjkljivosti vloge, saj to glede na 67. člen ZUP ne predstavlja obvezne sestavine poziva na odpravo pomanjkljivosti oziroma nejasnosti vloge po navedeni določbi.

18. Glede tožbenega očitka v zvezi s predolgim trajanjem postopka in nespoštovanjem roka za izdajo odločbe po 222. členu ZUP pa sodišče dodaja le, da gre v 222. členu ZUP za instrukcijski rok, pri čemer njegova prekoračitev sama po sebi še ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka in posledične nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Za pospešitev postopka je imel namreč tožnik možnost vložiti tožbo zaradi molka organa (28. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), pri tem pa ne trdi, da je to možnost tudi dejansko uveljavljal. Če pa tožnik meni, da mu je bila s postopanjem toženke povzročena škoda, ima možnost uveljavljati morebiten odškodninski zahtevek pred sodišči splošne pristojnosti.

19. ZKUASP v 13. členu opredeljuje obvezne sestavine vloge za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic. Tako določa, da je treba v vlogi navesti firmo ali ime, sedež in matično številko pravne osebe, ki vlaga vlogo, ter avtorske pravice, kategorije imetnikov pravic in vrsta avtorskih del, na katere se vloga nanaša (prvi odstavek 13. člena ZKUASP). K vlogi pa je treba priložiti: statut; pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev; pravila o uporabi nerazdeljenih zneskov avtorskih honorarjev; pravila o politiki vlaganja avtorskih honorarjev v bančne depozite in uporabi teh prihodkov, če bo to izvajala; pravila o stroških poslovanja; pravila o namenskih skladih, če bodo oblikovani; pravila o obvladovanju tveganj; repertoar; seznam članov in seznam imetnikov pravic, ki so pooblastili pravno osebo za upravljanje njihovih avtorskih pravic na avtorskih delih, pod pogojem, da bo pravna oseba dobila zahtevano dovoljenje, ter seznam teh pravic; v primeru obveznega kolektivnega upravljanja avtorske pravice s tujimi kolektivnimi organizacijami podpisana pisma o nameri ali sklenjene sporazume o zastopanju; dokazila o sredstvih, s katerimi bo pravna oseba kolektivno upravljala avtorske pravice in sklep oseb, ki imajo upravljavske pravice, v skladu z zakoni, da soglašajo z vlogo za izdajo dovoljenja in se za čas statusa kolektivne organizacije odpovedujejo upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije (drugi odstavek 13. člena ZKUASP). Ob upoštevanju ugotovitve toženke, da tožnikova vloga vseh navedenih sestavin (prilog oziroma dokumentov) ne vsebuje, je z njo skladno s prvim odstavkom 67. člena ZUP pravilno ravnala kot z nepopolno vlogo in tožnika pozvala na odpravo pomanjkljivosti. Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je namreč samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči, temveč mora organ v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti se pošlje ali izroči vložniku, če je podal vlogo neposredno pri organu (prvi odstavek 67. člena ZUP). Če stranka pomanjkljivosti odpravi v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba (drugi odstavek 67. člena ZUP).

20. Ker tožnik po presoji toženke ni pravočasno odpravil formalne pomanjkljivosti vloge upoštevaje določbe ZKUASP, je vlogo z izpodbijanim sklepom zavrgla. Pri tem pa v izpodbijanem sklepu ni navedla niti ni pojasnila, katerih zahtevanih (obveznih) formalnih sestavin glede na določbe ZKUASP tožnikova vloga ne vsebuje oziroma zakaj ostaja formalno pomanjkljiva in nepopolna tako, da je ni mogoče vsebinsko obravnavati. To še zlasti velja glede na to, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka sama navaja, da je bil tožnikovi vlogi (med drugim) že priložen statut, navedene osebe, ki so ga pooblaščene zastopati, priložena izjava o številu oseb, ki so ga pooblastile za kolektivno upravljanje njihovih pravic, ocena gospodarskega pomena pravic za učinkovitost upravljanja, priložena pisma o nameri s tujimi kolektivnimi organizacijami, ki upravljajo s pravicami glasbenih avtorjev, tabelarni izpis kot dokaz glede števila varovanih del in s tem povezanih danih pooblastil, izseka iz letnih poročil za leti 2008 in 2009, pismo o nameri, navedba glede načina upravljanja pravic, ocena pričakovanih stroškov itd.

21. Po prvem odstavku 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Toženka pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla le, da tožnikova vloga ne vsebuje vseh sestavin iz prvega in drugega odstavka 13. člena ZKUASP in da tožnik ni pravočasno odpravil njene formalne pomanjkljivosti glede na določbe ZKUASP, ne da bi pri tem konkretno in natančno navedla oziroma izrecno pojasnila, točno katerih pomanjkljivosti tožnik ni odpravil oziroma zakaj ostaja njegova vloga formalno nepopolna, da je ni mogoče (vsebinsko) obravnavati (67. člen ZUP). Taka obrazložitev po presoji sodišča zato ne ustreza standardu obrazložitve odločbe v smislu prvega odstavka 214. člena ZUP, saj ostaja nepojasnjeno, točno katerih pomanjkljivosti tožnik ni (pravočasno) odpravil oziroma katerih obveznih sestavin njegova vloga kljub pozivu ne vsebuje.

22. Ker je torej obrazložitev izpodbijane odločitve, kot pojasnjeno, pomanjkljiva in nezadostna, ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 že iz tega razloga tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki ga je izdal, v ponoven postopek. Sodišče se do preostalih navedb strank in v zvezi z njimi predlaganih dokazov ni posebej in izrecno opredeljevalo, saj glede na sprejeto odločitev in razloge zanje v tem primeru niso relevantni, kajti na (drugačno) odločitev sodišča ne bi mogli vplivati. V ponovnem postopku je organ, kateremu se zadeva v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrača, vezan na stališča sodišča, ki se nanašajo na postopek (četrti odstavek tega člena).

23. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

24. O tožnikovem stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in mu stroške odmerilo na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------
1 Tako tudi naslovno sodišče v sodbi I U 943/2017-17 z dne 13. 3. 2018, 18. točka obrazložitve.
2 Glej tudi sodbo tega sodišča I U 943/2017-17 z dne 13. 3. 2018, 20. točka obrazložitve.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (2016) - ZKUASP - člen 13
Datum zadnje spremembe:
28.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyNDc4