<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba II Ips 206/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:II.IPS.206.2016

Evidenčna številka:VS0018543
Datum odločbe:15.09.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 1227/2016
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, mag. Rudi Štravs, Janez Vlaj
Področje:MEDIJSKO PRAVO
Institut:mediji - objava popravka - kritika - javna agencija

Jedro

Pravilna je ocena sodišč prve in druge stopnje, da kritike dela javne agencije, ki izvaja tehnično-strokovno podporo (izračun pokritosti) upravnemu organu, ki odloča o izdaji soglasja pri medijskih prevzemih in za katero ni značilno politično odločanje, ni mogoče enačiti s kritiko dela državnih organov. Vsebina in namen pravice do popravka je, da se v primeru, ko je obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v pravice oziroma interese prizadete osebe, tej osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče, pri tem pa je institut objave popravka ločen od vprašanja, kaj je resnično. Pravilna je ocena, da obravnavano besedilo popravka ni objektivno žaljivo in ima sporočilni učinek zanikanja oziroma dopolnjevanja novinarjevih navedb v članku in ne žaljivega obračunavanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 514,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženi odgovorni urednik objaviti popravek na članek z naslovom „Nove nezakonitosti ...“, ki je bil objavljen na prvi in tretji strani časnika B. v ponedeljek 11. 1. 2016. V obrazložitvi je navedlo, da obravnavane zadeve ni mogoče primerjati z zadevo II Ips 595/2009, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je omejitev novinarske svobode oziroma dolžnost objave popravka na zahtevo države mogoče uveljaviti le v izjemnih primerih. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da se obvestilo glede katerega tožnica zahteva objavo popravka, ni nanašalo na izvajanje oblastnih funkcij, temveč na delovanje javne agencije kot neodvisnega regulativnega organa, ki mora v okviru postopka odločanja o izdaji soglasja pri medijskih prevzemih, na zahtevo pristojnega ministrstva izračunati, v kakšen odstotku določen radio pokriva ozemlje Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da kljub temu, da je v popravku navedeno, da je novinar v članku zapisal neresnične, nepopolne in zavajajoče navedbe, popravek vsebuje zanikanje novinarjevih navedb, ne pa žaljivega obračunavanja z njim in njegovim delom. Sodišče je navedlo, da je novinar v spornem članku želel javnost opozoriti na možnost nezakonitega ravnanja pri tožeči agenciji, ki naj bi želela A. preprečiti prevzem dveh radijev, zaradi česar je prvi izračun o nižji pokritosti nadomestila z drugim, po katerem je pokritost bistveno višja. Sodišče poudarja, da je tožeča agencija morala, če je hotela na to odgovoriti, te očitke tudi v bistvenem povzeti, saj bi bilo sicer besedilo za bralca nerazumljivo, v popravku pa je tudi pojasnila, da je res prvi izračun podpisala vodja sektorja, drugega pa direktor, ker je bil njegov namen ministrstvo opozoriti na neusklajenost zakona in splošnega akta glede same metodologije izračuna. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ugovor, da je popravek predolg in je poudarilo, da se na tožečo agencijo ne nanaša le devet povedi, kot je ugovarjala toženka, ampak pretežni del besedila objavljenega članka. Sodišče prve stopnje je tako ocenilo, da niso podani zakonski razlogi, zaradi katerih bi bila utemeljena zavrnitev objave popravka.

2. Zoper takšno odločitev sodišča druge stopnje se je pritožil toženec in sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti. Uvodoma navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, da pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj iz obrazložitev sodb sodišča prve in druge stopnje izhaja, da sodišči pravico do popravka razumeta kot pravico do dostopa do medijev. Meni, da tako razumevanje pravice do popravka sodišč omejuje svobodo tiska in drugih oblik javnega obveščanja ter pomeni nedovoljen poseg v svobodo izražanja. Tožnik vztraja, da je obravnavana zadeva primerljiva z zadevo II Ips 595/2009 in poudarja, da je javna agencija pravna oseba, ki naloge opravlja v javnem interesu in je zato bližje državnemu organu kot pa pravni osebi zasebnega prava. Tako opozarja na določbe 2., 3., 6., 16., 18., 21., 28., 29., 33., 37. in 44. člena Zakona o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA), iz katerih naj bi izhajala primerljivost javne agencije z državnimi organi v skoraj vseh vidikih, razen pri vplivu politične volje pri sprejemanju posameznih odločitev. Poudarja, da javne agencije tudi strokovne naloge izvajajo v javnem interesu, zato so podvržene strožji presoji svojega delovanja in so dolžna prenašati višjo stopnjo kritike. Meni, da ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da določba 33. člena ZJA ne daje javni agenciji posebnega položaja glede komuniciranja z javnostjo, ki bi bile primerljive z možnostmi, ki jih imajo na voljo državni organi. Opozarja, da je pri osebah javnega prava avtomatično podan širši interes javnosti, kar posledično pomeni tudi večjo obiskanost tiskovnih konferenc in širše poročanje o temi. Poudarja, da članek ne vsebuje navedb, ki bi bile v bistvenem napačne in nepravilne. Meni tudi, da je napačno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je treba upoštevati dolžino celotnega članka, ker se celotno besedilo neposredno ali posredno nanaša na tožnico. Vztraja pri stališču, da bi pri oceni, ali je popravek predolg, sodišči morali upoštevati le sporne navedbe v članku, tako pa je popravek preobširen in zato ustvarja vtis, da gre za nov članek na isto temo. Poudarja, da je za vsakega novinarja huda žalitev očitek, da je članek napisan pristransko, po navodilu nekoga drugega, brez preverjanja navedb ali na način, ki zavaja bralce. Sklicuje se na zadevi II Ips 158/2006 in II Ips 261/2010, v katerih je Vrhovno sodišče odločilo, da se tožbeni zahtevek zavrne zaradi žaljivosti popravka. Toženec navaja, da ne držijo navedbe sodišča druge stopnje, da je bistven poudarek članka na možnosti, da sta tožnica in njen direktor ravnala nezakonito. Poudarja, da je v članku pojasnjeno, da obstojita dve metodologiji, da so pojasnjene tudi razlike med posameznima metodologijama izračuna in vizualne torej na prvi pogled očitne razlike med obema metodologijama (glede samega podpisa metodologij). V nadaljevanju povzema v katerih delih popravek ne zanika objavljenih navedb niti jih v bistvenem ne dopolnjuje. Pri tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 301/2015, II Ips 218/2015 in II Ips 154/2015, v katerih je sodišče opozorilo, da mora biti sporočilna moč oziroma osrednja ost besedila popravka uperjena v vsebinsko zanikanje navedb. Toženec poudarja, da je iz vseh navedenih razlogov objavo odklonil iz utemeljenih zakonskih razlogov, čemur bi morali pritrditi tudi sodišči prve in druge stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru poudarja, da je toženec tisti, ki ne loči med pravico do popravka ter pravico do dostopa do medijev. Opozarja, da slednja ni usmerjena na interes tistega, ki jo uveljavlja, kot to velja za pravico do popravka, pač pa na uresničevanje interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti. Pravica do popravka pa je že na ustavni ravni zagotovljena posamezniku, katerega pravica, interes sta bila prizadeta z objavljenim besedilom. Tožeča stranka poudarja, da pravica do popravka na eni strani zagotavlja celovito in uravnoteženo podobo dogajanja in s tem uresničevanje svobode izražene z varovanjem interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti, hkrati pa uresničuje posameznikovo pravico do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti. Meni, da je popolnoma napačna navedba tožene stranke, da morajo sodišča v sodnem postopku zaradi objave popravka vsebinsko presojati sporno obvestilo in ugotoviti ali so v njem objavljene napačne in neresnične navedbe, nato pa oceniti ali taka objava pomeni poseg v pravice in interese tožnika. Poudarja, da je Vrhovno sodišče že v zadevi II Ips 110/2013 zapisalo, da sta vsebina in namen pravice do popravka ta, da se v primeru, ko je obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v pravice oziroma interese prizadete osebe, tej osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče, pri tem pa je institut objave popravka ločen od vprašanja, kaj je resnično. Tako nikakor ni naloga sodišča, da ugotovi resnico, pač pa se obravnava omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka v skladu s 35. členom Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Sodišče mora tožbeni zahtevek zavrniti, če ugotovi, da ni prizadeta pravica ali interes tožnika ali če je podana kakšna druga okoliščina zaradi katere popravka po zakonu ni treba objaviti. Tožeča stranka poudarja, da je pravica do popravka zagotovljena vsakomur in ne glede na naravo tudi pravnim osebam in je tudi njej ni mogoče odreči ter da so v krog naslovnikov po izrecni ustavni določbi vključeni celo državni organi kot taki, ki praviloma sploh nimajo pravne subjektivitete. Meni, da je utemeljevanje, da tožeča stranka ni državni organ oziroma po svoji naravi ni primerljiva s tožnico iz zadeve II Ips 595/2009, pravno pomembno predvsem z vidika vprašanja, kolikšen naj bo tolerančni prag tožeče stranke za prispevke, ki se pojavljajo v medijih in se tičejo nje same, njenega delovanja ter njenih organov. Državni organi naj bi bili zaradi svoje vloge v družbi podvrženi strogi presoji svojega delovanja in tako dolžni prenašati višjo stopnjo kritike. Tožeča stranka poudarja, da je objavljeni članek vseboval navedbe, ki v javnosti vzbujajo predstavo o tožeči stranki kot o izrazito netransparentni, nekompetentni in celo skorumpirani agenciji, ki deluje nezakonito in v nasprotju z interesi države. Zato meni, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožeči stranki kot javni agenciji ni dan poseben položaj v smislu možnosti za komuniciranje z javnostjo, ki bi bile primerljive z možnostmi, ki jih ima država in državni organi. Poudarja tudi, da je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje glede dolžine popravka in glede očitka o žaljivosti. Prav tako se strinja z oceno obeh sodišč, da je bistvo spornega članka opozoriti javnost na možnost nezakonitega ravnanja pri tožnici in da tožnica prav na ta očitek odgovarja in pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju njeno ravnanje ni bilo nezakonito. V samem članku namreč o tožničinem stališču glede tega ni bilo nič zapisanega. Tožeča stranka tako predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da ni utemeljen revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na bistvene pritožbene ugovore. V sodbi sodišča druge stopnje so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih.

7. Namen pravice do popravka je dvojen: zagotavljanje celovite in uravnotežene podobe dogajanja in s tem uresničevanje svobode izražanja z varovanjem interesa javnosti po objektivni in vsestranski informiranosti ter hkrati uresničevanje posameznikove pravice do varstva dobrega imena, časti in zasebnosti(1), na kar opozarja tudi tožeča stranka v odgovoru na revizijo. Stališče Vrhovnega sodišča iz zadeve II Ips 595/2009, da je na zahtevo države le izjemoma mogoče omejiti novinarsko svobodo, je pomembno, saj je v ospredje postavilo drugi, zasebnopravni vidik te pravice. Zato ima tožena stranka prav, ko opozarja, da je primerjava tožeče stranke z državnimi organi pravno pomembna predvsem z vidika vprašanja, ali bi morala tožeča stranka tako kot državni organi imeti višji tolerančni prag za prispevke, ki se pojavljajo v medijih in se tičejo njenega delovanja. Pravilna je ocena sodišč prve in druge stopnje, da kritike dela javne agencije, ki izvaja tehnično-strokovno podporo (izračun pokritosti) upravnemu organu, ki odloča o izdaji soglasja pri medijskih prevzemih in za katero ni značilno politično odločanje, ni mogoče enačiti s kritiko dela državnih organov. Prav zato, ker praviloma nima odločilnega političnega vpliva, tudi ni mogoče njenega položaja enačiti s položajem drugih državnih organov v razmerju do medijev.

8. Tožeča stranka v odgovoru tudi pravilno opozarja, da sta vsebina in namen pravice do popravka ta, da se v primeru, ko je obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v pravice oziroma interese prizadete osebe, tej osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče, pri tem pa je institut objave popravka ločen od vprašanja, kaj je resnično. Tako res ni naloga sodišča, da ugotovi resnico, pač pa se obravnava omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka v skladu s 35. členom Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). S tega vidika je pravilna ocena obeh sodišč, da je bilo z objavo članka, ki opozarja na spornost uporabljenih metodologij za izračun pokritosti z domnevo, da je bilo to storjeno z namenom preprečitve A. prevzem dveh radiev, poseženo v pravico oziroma interes tožeče javne agencije in da ima ta pravico do objave popravka.

9. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno ocenilo, da navedba v popravku, da je novinar v članku zapisal neresnične, nepopolne in zavajajoče navedbe ne zadošča za oceno, da je popravek napisan žaljivo. Vrhovno sodišče soglaša z oceno sodišč prve in druge stopnje, da sporočilni učinek celotnega popravka ni žaljiv in nikakor ni primerljiv z zadevama II Ips 158/2006 in II Ips 261/2010, v katerih je tožnik v popravku izrazito žaljivo komentiral novinarjevo delo in je bil tožbeni zahtevek zato zavrnjen. Pravilna je ocena, da obravnavano besedilo popravka ni objektivno žaljivo in ima sporočilni učinek zanikanja oziroma dopolnjevanja novinarjevih navedb v članku in ne žaljivega obračunavanja.

10. Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da ni utemeljen ugovor, da lahko popravek vsebuje le sporno navedbo, njeno zanikanje in dopolnitev. Sodišče druge stopnje je pravilno opozorilo, da mora biti zato, da se sliši drugo stran, kar je bistvo pravice do popravka, dialog ustrezno vsebinski, kar pomeni da mora biti popravek dovolj razumljiv. Tako res ni na mestu primerjanje posameznih povedi v popravku z besedilom članka, ampak je pravilna celovita presoja popravka, ki pa narekuje sklep, da ta bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu, saj pojasnjuje zakaj sta bila izdelana dva izračuna in tudi zakaj sta bila podpisnika na izračunih različna. Glede na dolžino objavljenih navedb v zvezi z očitki o delu tožnice, pa je tudi pravilna ocena, da popravek ni bil predolg. Zadeve II Ips 301/2015, II Ips 218/2015 in II Ips 154/2015, na katere se sklicuje revident pa glede na dejanske okoliščine z obravnavano zadevo nikakor niso primerljive.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da ni razlogov zaradi katerih bi odgovorni urednik po 31. členu ZMed smel odkloniti objavo popravka, da torej uveljavljeni revizijski razlogi niso podani in je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb in po določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) pa mora tožena stranka tožeči stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 514,11 EUR (900 točk po 0,459 EUR, 2% mat. stroške in 22% DDV).

----

(1) S. Kralj-Zatler, Dostop do medijev in ustavno zagotavljanje pravice do odgovora in popravka, Pravna praksa, št. 21/2006, str. 8.


Zveza:

ZMed člen 35.
Datum zadnje spremembe:
12.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4Mzk3