<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 697/2014
ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.697.2014

Evidenčna številka:UL0011821
Datum odločbe:21.04.2015
Senat, sodnik posameznik:Jonika Marflak Trontelj (preds.), mag. Mira Dobravec Jalen (poroč.), Petra Hočevar
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - prihodki iz naslova dejavnosti - pravila o delitvi prihodka - nadzor pristojnega organa

Jedro

Sodišče pritrjuje stališču urada, da izplačila sredstev zbranih nadomestil iz naslova pravic, ki jih tožnik upravlja na podlagi zakona, brez pooblastila imetnikov pravic, ni dopustno pogojevati s podpisom pooblastila ali podpisom pogodbe z drugo kolektivno organizacijo ter da prav tako teh sredstev ni dopustno odvesti v promocijski sklad in deliti v skladu s tretjim odstavkom 53. člena Statuta 2013, pač pa jih je treba nameniti za avtorske honorarje oziroma izplačilo nadomestil njihovim upravičencem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju urad) je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je tožnik kršil prvi odstavek 153. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) s tem, ko je z določbo 53. člena Statuta z dne 9. 8. 2013 omogočil uporabo prihodka iz naslova dejavnosti tožnika za druge namene kot tiste, ki so določeni v prvem odstavku 153. člena ZASP, pri tem pa statut ne določa, da je takšna uporaba mogoča le ob izrecnem soglasju posameznega imetnika avtorske pravice (v 1. točki izreka), da je tožnik kršil tretji odstavek 153. člena ZASP s tem, ko je s 53. členom Statuta z dne 9. 8. 2013 določil načela in pravila delitve nadomestil, ki ne izključujejo arbitrarnosti (v 2. točki izreka) ter tožniku odredil, da v roku treh mesecev od vročitve sklepa odpravi v prejšnjih točkah izreka ugotovljeni kršitvi tako, da bodisi črta 53. člena Statuta z dne 9. 8. 2013 bodisi 53. člen Statuta z dne 9. 8. 2013 spremeni tako, kot tam navedeno in v skladu s tako spremenjenim statutom sprejme ustrezne spremembe pravil o delitvi nadomestil, ki se nanašajo na odvajanje in porabo sredstev iz promocijskega sklada, v pravilnikih (v 3. točki izreka) ter da urad obvesti in predloži dokazila o odpravi kršitev iz 3. točke izreka sklepa v roku osmih dni od sprejema ustreznih aktov ali drugih ukrepov (v 4. točki izreka) ter ugotovil, da posebni stroški postopka niso nastali (v 5. točki izreka).

2. Tožnik v tožbi navaja, da je neutemeljen očitek kršitve prvega odstavka 153. člena ZASP, kajti akcesorne terjatve, izvirajoče iz pravdnih postopkov, je odvedel v promocijska sklada izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, iz katerih so bila izplačana kot honorar vsem imetnikom pravic, ki na območju RS sodelujejo pri snemanju živih izvedb in proizvodnji bodisi fonogramov v slovenskem jeziku bodisi fonogramov, ki plemenitijo slovenski kulturni prostor. V zvezi z očitkom kršitve tretjega odstavka 153. člena ZASP, ko naj bi tožnik v 53. členu svojega Statuta določal načela in pravila, ki ne izključujejo arbitrarnosti, pa tožnik najprej izpostavlja, da je uradu že 25. 10. 2011 poslal dopis, v katerem je izpostavil problem nejasnosti navedene zakonske določbe, vendar se urad na to ni odzval. Tožnik naj bi prepovedano arbitrarnost zagrešil s sprejemom 53. člena Statuta, čeprav ta ne govori o delitvi prihodka, ampak o stekanju sredstev v posebna sklada izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, pri čemer pa se ta sredstva uporabljajo v skladu s pravili o delitvi nadomestil in pravili o porabi sredstev promocijskega sklada, ta pa so v skladu z ZASP, saj se izpodbijani sklep na te akte tožnika ne nanaša. Določbe 53. člena Statuta pa tudi ne omogočajo porabe zbranih sredstev na način, ki ne bi bil namenjen za izplačila in honorarje članom ter pokrivanje stroškov poslovanja, le da tožnik termin „član“ ob pomanjkanju navodil s strani urada ali zakonodajalca tolmači širše in deli sredstva imetnikom pravic, ne pa samo njenim članom, pri čemer iz sklepa št. 1 korespondenčne seje Sveta zavoda pri tožniku z dne 23. 6. 2013 jasno izhaja, da se odvedena sredstva iz sklada izplačajo upravičenim imetnikom po pravilih za delitev, ki pa niso sporna in se izpodbijani sklep nanje niti ne nanaša. Iz 3. točke izreka izpodbijanega sklepa je sicer mogoče sklepati, da urad ne soglaša zgolj in samo z določbo o tem, da se v sklada stekajo (tudi) akcesorne terjatve iz pravdnih postopkov, vendar tega nikakor ni mogoče subsumirati pod pojem arbitrarnosti. Ni torej problematičen sistem porabe sredstev teh skladov niti upravljanje (kjer bi teoretično lahko prišlo do arbitriranja pri delitvi), ampak zgolj dejstvo, da se denar, ki ne pripada nobenemu od individualnih imetnikov pravic, razdeli tako, da se ga preko sklada nameni tistim imetnikom pravic, ki v skladu z določili UNESCO Konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov skrbijo za ohranjanje in spodbujanje raznolikosti kulturnega izraza. Ta materija pa ne sodi v nadzorstveno pristojnost urada, ampak je nadzor v domeni imetnikov pravic, od katerih pa se glede načina razdelitve sredstev, zbranih na podlagi akcesornih terjatev, ni nihče pritožil, čeprav je tožnik v letu 2013 izplačal sredstva cca. 1.400 imetnikom pravic, poleg tega pa je imel tožnik takrat sklenjenih 28 bilateralnih sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami, katerim mora vsako leto sporočati o izvedenem obračunu, celotni delilni masi, stroških in delitvi. Ni se pojavil niti morebitni tretji imetnik pravic, ki v izplačilih ni bil zajet ali bi se zaradi delitve honorarjev na opisani način čutil prikrajšanega. Tožnik dodaja, da nadomestila iz prvega odstavka 130. člena ZASP zbirajo proizvajalci fonogramov, ki so dolžni, če s pogodbo ni drugače določeno, zbrana nadomestila deliti z izvajalci. Med izvajalci, katerih izvedbe so uporabljene na fonogramih, in proizvajalci fonogramov gre pri delitvi zbranih nadomestil za javno priobčitev fonogramov, torej za izvajanje obligacijskega odnosa, v katerega pa urad ne more posegati, saj za tako ravnanje nima nikakršnih pooblastil, kajti delitev nadomestil med proizvajalci fonogramov in izvajalci je njihova interna stvar. Če so se proizvajalci fonogramov odločili, da bodo del sredstev prelili v sklad izvajalcev, je to njihova legitimna odločitev, ki jo lahko izpodbija samo proizvajalec, ki morebiti razpolaga s pogodbo, v kateri je s proizvajalcem fonogramov določil drugačen delež delitve. Tožnik pa ponovno opozarja, da se tudi sredstva iz omenjenih skladov delijo med imetnike pravic kot honorar za ohranjanje raznolikosti kulturnega izražanja. Tožnik predlaga, naj sodišče izvede glavno obravnavo ter se v dokazne namene sklicuje na listine upravnega spisa, predlaga vpogled v svoj statut ter zapisnik korespondenčne seje sveta z dne 23. 6. 2013, predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika A.A. in kot priče B.B., ki bo pojasnil, kako in komu je potekal postopek delitve sredstev iz skladov izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, predlaga pa tudi vpogled v dopis tožnika uradu z dne 25. 10. 2011. Tožnik sodišču predlaga, naj odloči, da se izpodbijani sklep odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih zanj, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik z določbami 53. člena Statuta z dne 9. 8. 2013 (v nadaljevanju Statut 2013) kršil prvi in tretji odstavek 153. člena ZASP.

6. Po prvem odstavku 153. člena ZASP mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za avtorske honorarje članov in za pokrivanje stroškov poslovanja, v skladu z letnim načrtom, ki ga sprejme skupščina kolektivne organizacije. Po drugem odstavku tega člena mora kolektivna organizacija sredstva za avtorske honorarje deliti v skladu s pravili o delitvi. Po tretjem odstavku tega člena pa se načela delitve določijo v statutu kolektivne organizacije in morajo izključevati vsako arbitrarnost.

7. Tožnik v 53. členu Statuta 2013 ureja Promocijski sklad. V njem določa, da obračunane, vendar zastarane rezervacije za neznane upravičence, za katere v zastaralnih rokih ni prejel podatkov za izplačilo, vse nadomestilu akcesorne terjatve in prihodke iz pravdnih postopkov zoper uporabnike po izvedbi končnega poračuna za zapadlo obračunsko obdobje odvede v Promocijski sklad (izvajalcev in proizvajalcev fonogramov) (prvi odstavek). Neznani upravičenec je pri tem upravičenec do nadomestila, ki po preteku petih let (na strani izvajalcev) oziroma treh let (na strani proizvajalcev fonogramov) ne podpiše pooblastila za zastopanje ali tožniku ne posreduje podatkov, potrebnih za obračun in izplačilo nadomestil, ali pa tožnik zanj ne more pridobiti druge za obračun potrebne dokumentacije oziroma ga tožnik ne zastopa na podlagi pogodbe, sklenjene z drugo kolektivno organizacijo (drugi odstavek). Sredstva Promocijskega sklada upravlja pri tožniku Svet zavoda v skladu s Pravilnikom o delitvi nadomestil in Pravilnikom o porabi sredstev promocijskega sklada (tretji odstavek).

8. Po ugotovitvah urada je s 153. členom ZASP neskladna določba prvega odstavka 53. člena Statuta 2013, ki določa, da se v promocijski sklad stekajo nadomestilu akcesorne terjatve in prihodki iz pravdnih postopkov zoper uporabnike. Urad je ugotovitev utemeljeval s sklicevanjem na prvi odstavek 153. člena ZASP, po katerem mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti (le) za avtorske honorarje članov in za pokrivanje stroškov poslovanja, ter razlogovanjem, da v sodnem postopku izterjana nadomestila pripadajo imetnikom pravic enako kot nadomestila, ki jih uporabniki plačajo prostovoljno, usodo nadomestil pa delijo tudi v sodnih postopkih priznane civilne kazni. Kolektivna organizacija je po ZASP legitimirana za izterjevanje nadomestil v sodnih postopkih (146. člen), pravdni stroški štejejo med stroške njenega poslovanja, izterjana nadomestila skupaj s sredstvi iz naslova civilne kazni pa je treba nameniti delitvi avtorskih honorarjev oziroma nadomestil upravičencem, pri čemer odpovedi upravičencev do tega dela nadomestil ne more nadomestiti citirana sporna določba prvega odstavka 53. člena Statuta. V skladu s sodno prakso (sodba tega sodišča I U 1691/2011 z dne 25. 9. 2012) namreč lahko kolektivna organizacija v promocijske sklade odvaja le del sredstev, ki pripadajo tistim upravičencem, ki so se izrecno odpovedali sredstvom in so pooblastili kolektivno organizacijo, da sredstva porabi za promocijo. Po presoji sodišča je urad utemeljeno zavrnil navedbe tožnika, da v sodnih postopkih izterjana sredstva ne predstavljajo sredstev nadomestil in ne pripadajo imetnikom pravic. Sodišče pa ne sprejema kot utemeljenega niti tožbenega ugovora, da so sredstva akcesornih terjatev, izvirajočih iz pravdnih postopkov in odvedena v promocijska sklada, bila izplačana kot honorar vsem upravičenim imetnikom pravic, ne samo članom, kajti za sredstva promocijskih skladov po statutu velja, da se delijo drugače (tretji odstavek 53. člena Statuta 2013). Tožniku se v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa očita kršitev prvega odstavka 153. člena ZASP, ker je z določbami 53. člena Statuta 2013 omogočil porabo prihodka kolektivne organizacije za druga namene, kot so določeni v prvem odstavku 153. člena ZASP (to pa je oblikovanje promocijskega sklada brez podlage v zakonu ali v izrecni privolitvi imetnikov pravic ter upravljanje s temi sredstvi s strani Sveta zavoda po pravilnikih o nadomestilih in upravljanju sredstev promocijskega sklada). Zato so dejstva o tem, kako je potekala delitev sredstev promocijskih skladov v letu 2013, pravno nepomembna ter sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj na glavni obravnavi izvede dokaze z zaslišanjem tožnika in priče ter vpogledom v zapisnik seje Sveta zavoda z dne 23. 6. 2013. Bistveno je namreč, kakšna je ureditev pravil o delitvi prihodka kolektivne organizacije v njenih splošnih aktih (namen, pravila delitve), in ne, kako so bila v posameznem letu sredstva razdeljena.

9. Nadalje je po ugotovitvah urada tožnik z določbo drugega odstavka 53. člena Statuta 2013 kršil tretji odstavek 153. člena ZASP, saj se po navedeni določbi Statuta 2013 nadomestila neznanih upravičencev proizvajalcev fonogramov odvedejo v promocijski sklad že po preteku treh let in se nato ne namenijo delitvi nadomestil med imetnike pravic, pač pa se delijo v skladu s tretjim odstavkom 53. člena Statuta 2013. Ker se ta nadomestila, čeprav ne gre za zastarane terjatve, ne delijo v skladu z zakonom (kot to določa prvi odstavek 153. člena ZASP), pač pa po načelih tretjega odstavka 53. člena Statuta 2013, to pomeni, da načela delitve niso določena tako, da bi izključevala arbitrarnost (kar zahteva tretjih odstavek 153. člena ZASP). Sodišče takemu zaključku urada pritrjuje in se strinja tudi z razlogovanjem urada, na katerem zaključek temelji, da namreč Obligacijski zakonik za zastaranje terjatev upravičencev do izplačila avtorskih honorarjev in nadomestil od kolektivne organizacije ne določa krajšega zastaralnega roka od splošnega pet letnega roka, ki zato velja tudi za terjatve proizvajalcev fonogramov. Razlikovanje med rokom zastaranja terjatev izvajalcev ter rokom zastaranja terjatev proizvajalcev fonogramov v razmerju do kolektivne organizacije, ki temelji na pravno organizacijski obliki imetnika pravic, in ki ga zagovarja tožnik, pa tudi po presoji sodišča nima podlage v zakonu.

10. Po ugotovitvah urada pa je drugi odstavek 53. člena Statuta 2013 neskladen s tretjim odstavkom 153. člena ZASP tudi zato, ker omogoča, da se v promocijska sklada odvedejo tudi sredstva tistih upravičencev, ki po preteku treh let na strani proizvajalcev fonogramov oziroma petih let na strani izvajalcev ne podpišejo pooblastila za zastopanje, in tudi sredstva tistih upravičencev, ki jih tožnik ne zastopa na podlagi pogodbe z drugo kolektivno organizacijo. Sodišče pritrjuje stališču urada, da izplačila sredstev zbranih nadomestil iz naslova pravic, ki jih tožnik upravlja na podlagi zakona, brez pooblastila imetnikov pravic, ni dopustno pogojevati s podpisom pooblastila ali podpisom pogodbe z drugo kolektivno organizacijo ter da prav tako teh sredstev ni dopustno odvesti v promocijski sklad in deliti v skladu s tretjim odstavkom 53. člena Statuta 2013, pač pa jih je treba nameniti za avtorske honorarje oziroma izplačilo nadomestil njihovim upravičencem. Po mnenju urada bi bilo eventualno dopustno v promocijski sklad po poteku splošnega zastaralnega roka odvesti zastarane rezervacije posameznega obračunskega obdobja, vendar bi tožnik moral odpraviti nepravilnosti pri navedbi pravilnikov v tretjem odstavku 53. člena Statuta 2013, kot mu je z izpodbijanim sklepom tudi naloženo.

11. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno kršitev tretjega odstavka 153. člena ZASP, in v okviru katerih tožnik zatrjuje nejasnost navedene zakonske določbe in se sklicuje na njegovo davno opozorilo na to uradu ter hkrati kršitev zanika. Kot iz spisne dokumentacije izhaja, je urad postopek izvajanja nadzora, v katerem je izdal izpodbijani sklep, pričel že v letu 2011, in od tedaj se je tožnik mogel seznaniti s tem, kako urad razlaga določbo tretjega odstavka 153. člena ZASP (ki določa, da se načela delitve sredstev za avtorske honorarje določijo v statutu kolektivne organizacije ter morajo izključevati vsako arbitrarnost), vendar je še v zadnji vlogi pred izdajo izpodbijanega sklepa (z dne 6. 2. 2014), ko je podajal izjavo o odločilnih dejstvih, vztrajal pri svoji razlagi, da prepoved arbitrarnosti pomeni prepoved odločanja brez vnaprej določenih pravil, in se skliceval na skupščinske sklepe, po katerih so se oblikovala pravila o delitvi, kot izhajajo iz 53. člena Statuta 2013. Takim navedbam sodišče ne pritrjuje ter se z uradom strinja, da v tretjem odstavku 53. člena Statuta 2013 določena pravila za delitev sredstev zbranih nadomestil (da sredstva upravlja Svet zavoda v skladu s tam navedenima pravilnikoma o delitvi nadomestil oziroma porabi sredstev promocijskega sklada) ne izključujejo arbitrarnosti, saj zbrana sredstva nadomestil brez podlage v zakonu oziroma izjav upravičencev, da so se sredstvom odpovedali, zapadejo pod režim upravljanja sredstev promocijskega sklada. Sklicevanje tožnika na sklep seje Sveta zavoda z dne 23. 6. 2013 tako zgolj potrjuje, da s sredstvi, ki so v obravnavani zadevi sporna, upravlja Svet zavoda, kot izhaja iz tretjega odstavka 53. člena Statuta 2013, ter se ne delijo v skladu z vnaprej sprejetimi pravili o delitvi, kot za sredstva za avtorske honorarje zahteva zakon (drugi odstavek 153. člena ZASP).

12. Sodišče pa tudi ne sledi tožbenim navedbam o tem, da delitev sredstev promocijskega sklada, oblikovanega iz sredstev, kot to predvideva Statut 2013 v prvem in drugem odstavku 53. člena, ne sodi v nadzorstveno pristojnost urada, ampak naj bi bil nadzor v domeni imetnikov pravic. Glede na to, da ZASP v 153. členu določa pravila o delitvi dohodka, ki jih mora spoštovati kolektivna organizacija, to po mnenju sodišča pomeni, da nadzor nad tem opravlja v okviru nadzora nad tem, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu z ZASP, urad (prvi odstavek 162. člena ZASP).

13. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

ZASP člen 153, 153/1, 153/3.
Datum zadnje spremembe:
30.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkyMjY4