<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sodba in sklep II Ips 237/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.237.2015

Evidenčna številka:VS0018157
Datum odločbe:19.11.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 562/2015
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik, mag. Rudi Štravs
Področje:MEDIJSKO PRAVO
Institut:mediji - pravica do objave popravka - objava popravka - odklonitveni razlogi

Jedro

Pravna podlaga pravice do popravka je podana že na ustavni ravni (40. člen Ustave). Z zakonom je mogoče določiti le način uresničevanja te pravice (način uresničevanja pravice pa ne more posegati v samo substanco pravice). Normativna hipoteza 40. člena Ustave ne predvideva, da bi moralo biti obvestilo, katerega popravek se zahteva, netočno, neresnično.

Določbe šeste alineje prvega odstavka 31. člena ZMed ni mogoče razlagati tako ozko, da presoja nesorazmernosti pomeni le presojo količine (vrstic) besedila obvestila in popravka. Že sama opredelitev popravka iz četrtega odstavka 26. člena ZMed kaže, da mora presoja izhajati iz vsebinskega izhodišča in ne (samo) količine.

Ker torej izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, je treba med kolidirajočimi pravicami vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen Ustave).

Ker iz njegove vsebine ne izhaja nič, kar bi bilo objektivno žaljivo oziroma bi lahko šlo na rovaš prikrajšanja tožničine ustavne pravice do popravka, je bilo treba revizijske očitke tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljene.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločbo o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Revidentka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka objaviti popravek na 10. strani tiskane izdaje časopisa A. z naslovom „...“, katerega vsebina je razvidna iz II. točke izreka. Ugotovilo je obstoj prve predpostavke za objavo popravka po določbah Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), to je, da je bila prizadeta pravica ali interes tožnice. Prav tako je ugotovilo izpolnjenost formalnih pogojev za objavo popravka iz 28. člena ZMed. Ocenilo pa je, da je zahtevani popravek oziroma njegovo „čisto besedilo“ po številu besed in znakov nesorazmeren (torej predolg) v primerjavi s tistim odstavkom spornega članka, na katerega se popravek nanaša. Hkrati je ugotovilo, da besedilo popravka določenih dejstev v obvestilu ne zanika, glede drugih pa ne ponudi potrebnih nasprotnih dejstev in okoliščin.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in toženki naložilo objavo popravka.

3. Toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodba sodišča druge stopnje nepravilna in nezakonita in ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, izrek sodbe pa je v nasprotju z dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje. Uveljavlja kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje je nekritično povzelo določene zaključke sodišča prve stopnje, te upoštevalo iz vidika pritožbenih navedb ter nato na taki podlagi sprejelo svojo odločitev. Izpostavlja, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila z objavo članka prizadeta tožničina pravica ali interes. Ker pa je bila sodba zanjo ugodna, se zoper to ni pritožila. Trdi, da sporni članek povzema potek sodnega postopka zoper tožnico; da je izpolnjen pogoj resničnosti trditev kot tudi neobstoj namena zaničevanja; da mora biti pravica do popravka v ustreznem sorazmerju do drugih ustavnih pravic, s katerimi lahko pride v kolizijo; da je besedilo popravka ne le sorazmerno daljše od dela članka, na katerega se popravek nanaša, temveč je besedilo tudi žaljivo ter da se popravek sploh ne nanaša na vsebino spornega članka, temveč (obširno) zanika okoliščine, ki so pravzaprav predmet sodnega postopka. Izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe. Revizija proti odločbi o pravdnih stroških zato ni dovoljena.(1) Revizijsko sodišče je zato revizijo v delu, s katerim tožeča stranka izpodbija odločbo o stroških, zavrglo (377. člen ZPP).

Razlogi za zavrnitev revizije

7. Revidentka zatrjuje, da zaradi tega, ker je bila sprejeta zanjo ugodna sodba, pritožbe ni vložila, se pa ni strinjala z zaključki sodišča glede posega v tožničino pravico ali interes. Sodišču očita kršitve 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitki so neutemeljeni. Sodba sodišča druge stopnje je jasna, razumljiva in se jo da preizkusiti. Pritožbeno sodišče se je v njenih razlogih opredelilo do vseh dejstev, pomembnih za odločitev. Presoja posledic navedenih dejstev pa je podvržena pravilom materialnega in ne procesnega prava. Nesporno je, da je toženka objavila članek z naslovom „...“. V spornem delu članka je tožnica predstavljena kot oseba, ki naj bi v stanovanje družine B. naselila golobe in naj za najeto stanovanje ne bi plačevala najemnine. Vse skupaj je pospremljeno z nazornimi fotografijami.

8. Materialnopravno izhodišče obeh sodišč glede posega v tožničino pravico ali interes je tudi po prepričanju revizijskega sodišča pravilno. Gre za poseg v tožničino zasebno sfero in ne gre za zadevo javnega pomena.

9. Pravna podlaga pravice do popravka je podana že na ustavni ravni (40. člen Ustave). Z zakonom je mogoče določiti le način uresničevanja te pravice (način uresničevanja pravice pa ne more posegati v samo substanco pravice). Normativna hipoteza 40. člena Ustave ne predvideva, da bi moralo biti obvestilo, katerega popravek se zahteva, netočno, neresnično. Institut pravice do popravka materialne resnice sploh ne obravnava na tak način, najmanj pa na način, da bi morala biti (ne)resničnost navedb bodisi v samem obvestilu bodisi v popravku obvestila predmet dokaznega postopka. Vprašanje resnice se v okviru instituta pravice do popravka obravnava na povsem drugačni metodološki ravni. Gre za metodo, ki jo izraža latinski rek audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran). Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, se ima pravico o spornem obvestilu izjaviti na enakovrednem mestu. Vprašanje resničnosti se na tej točki z vidika pravice do popravka konča - od tu dalje je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav.(2)

10. ZMed v prvem odstavku 31. člena taksativno našteva odklonitvene razloge - razloge, ki, če so podani, dolžnost objave popravka izključujejo. Po prvostopenjski sodbi sta bila v konkretnem primeru odklonitvena razloga dva: (1) zahtevani popravek ne zanika navedb v obvestilu, v njem pa se tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu (odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka navedenega člena), poleg tega pa (2) je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša (šesta alineja prvega odstavka 31. člena ZMed), čeprav za zavrnitev zahteve za objavo popravka zadošča, da je podan eden od odklonitvenih razlogov.

11. Tožena stranka je objavo popravka zavrnila zaradi nesorazmerne dolžine popravka v primerjavi z delom obvestila, na katerega se popravek nanaša. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Svoj zaključek je utemeljilo s tem, da fotografiji (stanja v kuhinji in mrtvega goloba v hladilniku) le ilustrirata članek in zaradi njiju besedilo članka ni nič krajše, njun namen naj bi bil le pritegniti pozornost bralcev, zaradi česar posledično tudi ne moreta vplivati na oceno sorazmernosti dolžine popravka. Višje sodišče se s takim zaključkom ni strinjalo in se pri tem sklicevalo na sodno prakso, ki se je glede pravnega standarda (ne)sorazmernosti dolžine popravka v primerjavi z obvestilom že večkrat opredelila. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje neprimerno in nekritično ocenjevalo sorazmernost. Določbe šeste alineje prvega odstavka 31. člena ZMed ni mogoče razlagati tako ozko, da presoja nesorazmernosti pomeni le presojo količine (vrstic) besedila obvestila in popravka. Že sama opredelitev popravka iz četrtega odstavka 26. člena ZMed kaže, da mora presoja izhajati iz vsebinskega izhodišča in ne (samo) količine.(3)

12. Za presojo zadeve se kot relevanten za primerjavo ne upošteva celoten članek, ki vsebuje v pretežnem delu opis poteka sojenja, pač pa le tisti del, ki se tiče dejstev glede naselitve golobov v stanovanje in neplačevanje najemnine. Ta del naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje obsegal le drugi odstavek obvestila oziroma 33 besed oziroma 214 znakov. Sodišče prve stopnje pa zmotno ni upoštevalo, da sodi v okvir članka, ki posega v tožničino pravico oziroma interes, tudi naslov članka, nadnaslov in podnaslova ter komentarji v okvirjih članka. Tudi vse tri fotografije niso le v ilustracijo članku, temveč ima izpodbijana sodba prav, da dve fotografiji (fotografija mrtvega goloba v hladilniku in fotografija s ptičjimi iztrebki razdejane kuhinje) nosita sporočilo, torej sporočata bralcem še več kot samo besedilo članka. Tudi revizijsko sodišče torej zaključuje, da ni podan razlog za odklonitev objave popravka zaradi njegove nesorazmerne dolžine (popravek obsega po ugotovitvah sodišč 111 besed oziroma 672 znakov).

13. Prav tako ni podan odklonitveni razlog iz druge alineje 31. člena ZMed. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da besedilo popravka določenih dejstev v obvestilu ne zanika, glede drugih pa ne ponudi potrebnih nasprotnih dejstev in okoliščin.

14. Pri presoji, ali obstaja navedeni razlog, je treba upoštevati namen instituta pravice do popravka. Relevantno polje presoje je tako na eni strani omejeno s pravico tistega, ki mu je bila zaradi objavljenega obvestila prizadeta pravica ali interes, da od odgovornega urednika zahteva brezplačno objavo njegovega popravka objavljenega obvestila. Na drugi strani pa je to polje nedvomno omejeno tudi z interesom javnosti (javnim interesom), da se med stališči novinarja in predlagateljem popravka vzpostavi logičen diskurz, ki bo uporabniku medija omogočil oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Ob upoštevanju predstavljenih kriterijev lahko ugotovimo, da je v okviru logičnega diskurza mogoče zanikati le nosilne navedbe prispevka. Glede ostalih navedb pa pridejo v poštev le pojasnila (prikazovanje drugih ali nasprotnih dejstev), saj nekaterih navedb po naravi stvari ni mogoče zgolj zanikati.(4) Nosilni navedbi spornega dela članka sta:

- da je tožnica predstavljena kot oseba, ki naj bi v stanovanje družine B. naselila golobe, to pa naj bi privedlo do smrdljivega razdejanja (slednje izhaja iz podnaslova članka);

- in da naj za najeto stanovanje ne bi plačevala najemnine.

15. Iz popravka izhaja, da tožnica izrecno zanika, da bi v stanovanje družine B. naselila golobe in posledično ne more biti odgovorna za nesnago ter da je plačala vse zneske najemnin in stroške v zvezi z stanovanjem. S tem je vsekakor zadostila zakonski zahtevi glede vsebine popravka iz četrtega odstavka 26. člena ZMed.

16. Revidentka nadalje navaja, da mora biti pravica do popravka v ustreznem sorazmerju do drugih ustavnih pravic, s katerimi lahko pride v kolizijo.

17. Način uresničevanja ustavne pravice do popravka (40. člen Ustave) je tak, da posega v svobodno uredniško politiko medijev in s tem torej v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave), posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) izdajatelja medija. Ker torej izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, je treba med kolidirajočimi pravicami vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen Ustave). Logičen sklep, ki iz tega izhaja je, da popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničenje te pravice. Tak položaj je podan v primeru, ko je vsebina popravka takšna, da po svoji naravi ne zagotavlja ustrezne obrambe raznovrstnih materialnopravnih pravic in interesov, ki so bili s konkretnim novinarskim prispevkom prizadeti. Konkretizacija pravkar opisanega merila je na zakonodajni ravni podana prav v odklonilnem razlogu iz druge alineje 31. člena ZMed.(5) Glede navedenega je revizijsko sodišče zaključilo, da ni podan, tako tudi ni bilo nesorazmerno poseženo v svobodo novinarskega izražanja (svobodno uredniško politiko) (ter posredno v svobodno gospodarsko pobudo).

18. Revidentka navaja tudi, da naj bi bila vsebina popravka žaljiva (peta alineja prvega odstavka 31. člena ZMed), saj tožnica trdi, da naj bi bili objavljeni podatki v članku neresnični in do nje žaljivi ter da gre za insinuacije, čeprav naj bi vse sporne navedbe pomenile le kratek povzetek predhodno že objavljenih dejstev, vse pa kot predstavitev okoliščin v zvezi s kazenskim postopkom, ki teče zoper tožnico.

19. Za opredelitev žaljivosti se lahko smiselno uporabi določbe 18. poglavja Kazenskega zakonika (KZ-1) o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime. Odločilno je, ali je popravek objektivno žaljiv. Iz vsebine popravka izhaja, da so bile v članku navedene neresnične in žaljive trditve o vlagateljici, ki so prizadele čast in njeno dobro ime. Iz popravka izhaja tudi, da tožnica izrecno zanika, da bi v stanovanje družine B. naselila golobe in posledično ne more biti odgovorna za nesnago ter da je plačala vse zneske najemnin in stroške v zvezi z stanovanjem.

20. Vsebina in namen pravice do popravka je ta, da se v primeru, ko je obvestilo objektivno takšno, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, tej osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da članek v pretežnem delu dejansko povzema potek sodnega postopka zoper tožnico in da glede tega dela ta ne zahteva popravka. Hkrati pa članek pojasnjuje tudi okoliščine, ki so do konkretnega sodnega postopka tudi pripeljale (revizijska navedba, da gre za povzetek že objavljenih dejstev iz drugih člankov je za pravno presojo nerelevantna). Glede tega dela pa je tožnica zahtevala objavo popravka. Ker iz njegove vsebine ne izhaja nič, kar bi bilo objektivno žaljivo oziroma bi lahko šlo na rovaš prikrajšanja tožničine ustavne pravice do popravka, je bilo treba revizijske očitke tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljene.

21. Ker sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP) ter odločilo še, da revidentka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Prim. pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4.

Op. št. (2): Prim. sodbo VS RS II Ips 439/2007, tudi II Ips 737/2007.

Op. št. (3): Prim. sodbo VS RS II Ips 864/2007.

Op. št. (4): Prim. sodbo VS RS II Ips 120/2015.

Op. št. (5): Prim. sodbo VS RS II Ips 154/2015.


Zveza:

ZMed člen 26, 31. URS člen 39, 40, 74.
Datum zadnje spremembe:
29.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxMjg3