<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1647/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.1647.2013

Evidenčna številka:VSL0074033
Datum odločbe:17.07.2013
Senat, sodnik posameznik:Majda Lušna (preds.), Majda Irt (poroč.), Brigita Markovič
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:javna priobčitev glasbenih neodrskih del - plačilo nadomestila - predvajanje glasbe tujih avtorjev - repertoar kolektivne organizacije - odpoved materialni avtorski pravici - dokazno breme - uporaba prava države, v kateri je bila kršena pravica

Jedro

Pravilnik o javni priobčitvi glasnbenih del iz leta 2006 ni bil sprejet po predpisanem postopku, zato ga ni mogoče uporabiti.

Dokazno breme, da so se avtorji tuje glasbe, ki jo tožena stranka predvaja v svojih poslovalnicah, odpovedali nadomestilu, je na toženi stranki, ki to zatrjuje. Dejstvo, da tuje organizacije za predvajanje glasbe nadomestila ne zahtevajo, takšnega zaključka še ne omogočajo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

- v I. točki izreka znesek glavnice v višini 904,19 EUR zviša na 989,48 EUR,

- v zavrnilnem delu pa se znesek 706,11 EUR zniža na 620,82 EUR in

- v III. točki izreka znesek pravdnih stroškov v višini 66,51 EUR nadomesti z zneskom 177,30 EUR;

sicer se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22. 2. 2013 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134417/2010 z dne 29. 9. 2010 v 1. točki izreka ohranilo v veljavi za glavnico 904,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2009 dalje do plačila. V presežku (za znesek glavnice 706,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2009 dalje do plačila) pa je sklep v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 66,51 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasno pritožbo.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga, da višje sodišče spremeni zavrnilni del sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter ji posledično prizna tudi vse stroške postopka. Poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je za izračun nadomestila uporabilo tarifo iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, sprejetega v letu 1998 (v nadaljevanju: Pravilnik 1998). Obširno razlaga, zakaj bi bilo treba nadomestilo obračunati v skladu s Pravilnikom o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju: Pravilnik 2006). Poudarja, da Pravilnik 1998 vsebuje splošno tarifo in del, ki določa pogoje za uporabo avtorskih del. Ta v 11. členu vzpostavlja mehanizem valorizacije tarifnih vrednosti. Odobritev Pravilnika 1998 s strani Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) se nanaša tako na tarifno prilogo kot na vse druge določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom. Izpostavlja, kakšna naj bi bila po podatkih Statističnega urada RS inflacija od sprejema Pravilnika 1998 dalje in meni, da za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom Pravilnika 1998 ni bilo potrebno soglasje URSIL-a oziroma javna objava. Poudarja, da pri zneskih tarife, objavljenih v Pravilniku 2006, ni šlo za spremembo tarife, ampak za usklajevanje z rastjo cen na drobno. Opozarja na različno sodno prakso, pri tem pa se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009, ki njenemu stališču pritrjuje. Obrazlaga, kdaj je mogoče uporabiti pravilo exceptio illegalis. Pravilnik 2006 je bil sprejet v skladu z zakonom in predstavlja del pravnega reda RS, za presojanje ustavnosti in zakonitosti pa je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču pristojno le Ustavno sodišče RS. Graja pa tudi uporabo tarife iz Pravilnika 1998, ker je prvostopenjsko sodišče nepravilno izračunalo avtorski honorar za pretežni del poslovalnic tožene stranke ter podaja izračun za poslovalnico v izmeri 1342 m2, pri kateri bi nadomestilo moralo z vključenim DDV-jem znašati 43,74 EUR. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, ki je sploh ni mogoče preveriti, pri čemer še posebej izpostavlja, da ji ni bil priznan strošek v zvezi s sodnimi taksami.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. členom ZPP predvidene pritožbene razloge. Podaja predlog, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh nadaljnjih pravdnih stroškov; podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da se sodišče prve stopnje pri odločanju o tem, katera glasbena dela so avtorsko varovana in kdo nosi dokazno breme, ni opredelilo do pomena repertoarjev kolektivnih organizacij, pa tudi ne do namena sklenjenih recipročnih sporazumov, temveč je poenostavljeno in pavšalno zaključilo, da je dokazno breme odpovedi materialnim avtorskim pravicam na toženi stranki ter da slednja tega ni uspela dokazati. Opozarja na spremembo Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) v letu 2004, s katero naj bi se obseg upravljanja avtorskih pravic omejil tudi glede na to, ali avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije. Opozarja na dokument MEMO/08/511, s katerim je Evropska komisija potrdila, da repertoar posamezne kolektivne organizacije sestavljajo glasbena dela, katerih avtorji so na to kolektivno organizacijo prenesli pravice do upravljanja njihovih avtorskih pravic, in repertoar drugih kolektivnih organizacij, ki so z njo sklenile recipročni sporazum. Tožeča stranka lahko ščiti tuja glasbena dela na podlagi osebnih pooblastil avtorjev ali podpisanih recipročnih sporazumov. Prvostopenjsko sodišče se do omenjenega dokumenta ni opredelilo. Zatrjuje, da je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, katera glasbena dela so bila predvajana v njenih poslovnih prostorih v vtoževanem obdobju in da vprašanje odpovedi tujih avtorjev uveljavljanju avtorskih pravic nima nikakršnega vpliva na obveznost upoštevanja recipročnih sporazumov. Tožeča stranka lahko zgolj na podlagi naslova glasbenega dela ter imena in priimka avtorja ugotovi, ali je slednji vsebovan v podatkovni bazi, ki obsega repertoarje kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene recipročne sporazume. Da lahko tožeča stranka na ozemlju Slovenije uveljavlja materialno avtorsko pravico le za tista avtorska dela, ki so v repertoarju avtorskih organizacij, s katerimi je sklenila recipročne sporazume, izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3402/2011 z dne 14. 3. 2012. Prvostopenjsko sodišče se ni enolično opredelilo do ključnega pravnega vprašanja glede pomena in vpliva sklenjenih recipročnih sporazumov, zato ima sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da je dokazno breme, ali je uporabljeno glasbeno delo vsebovano v repertoarju kakšne kolektivne organizacije, še vedno na strani kolektivne organizacije in ne uporabnika. Zato je nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka z nepredložitvijo izjav o odpovedih avtorjev materialnim avtorskim pravicam ni dokazala, da gre za avtorsko nevarovana dela. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – neupoštevanja pomena oziroma vloge repertoarjev in recipročnih sporazumov – prvostopenjsko sodišče ni pravilno presodilo, katera dejstva so ključnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku. Izpostavlja, da je v svojih prostorih v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R. GmbH. Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz tistih del, ki niso navedena v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam. Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do dopisa S Ö W – AG z dne 13. 7. 2011, ki je bil predložen kot dokaz, da za priobčevanje glasbe avstrijski kolektivni organizaciji AKM ni treba plačevati ničesar. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 182. člena ZASP, ki ureja satelitsko oddajanje varovanih del oziroma priobčitev javnosti po satelitu in odgovarja na vprašanje, katero pravo naj se uporabi za satelitsko oddajanje. Omenjeni člen določa, kdaj imajo avtorji in imetniki pravic v primeru posredovanja vsebine preko satelita zaščito v skladu z ZASP. V primerih, ko v njem navedeni pogoji niso izpolnjeni in ko hkrati ne velja splošni del ZASP, so avtorji in imetniki pravic zaščiteni v skladu z zakonodajo države, kjer se je vsebina posredovala v komunikacijsko verigo. V konkretnem primeru je treba uporabiti avstrijsko pravo. Tožena stranka pa prereka tudi znesek avtorskega honorarja, ki ji ga je prvostopenjsko sodišče naložilo v plačilo po računu št. 13, ker skladno s točko III-C tarife 1998 znaša avtorski honorar za poslovni prostor v velikosti 1167 m2 41,84 EUR in ne 46,13 EUR, kot ga je v izpodbijani sodbi izračunalo sodišče. Izpodbija tudi sklep o stroških, ker je neobrazložen in ugovarja potnim stroškom za pristop pooblaščenke tožeče stranke na narok. Meni, da toženi stranki ni mogoče naložiti bremena stroškov, ki nastanejo, če si je tožeča stranka odvetnika izbrala v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek, ta pa ni zaprosil za zastopanje substituta.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

8. Tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic v obravnavani zadevi zahteva plačilo avtorskega honorarja za priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil Pravilnik 1998 pravno veljavno sprejet in objavljen ter tarifa odobrena s strani URSIL-a. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP-B) tožeča stranka ne more več sama določati tarife za uporabo avtorskih del, ampak je zavezana k sporazumevanju z uporabniki in je tarifa prvenstveno rezultat sporazuma, doseženega z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Ker tarifa, objavljena v Pravilniku 2006, ni bila sprejeta na ta način, je ni mogoče uporabiti. ZASP-B je v četrtem odstavku 26. člena določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi. Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 1998, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 1998, zato valorizacija na podlagi 11. člena Pravilnika 1998 ne pride v poštev. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011.

9. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče pri izračunu nadomestila za nekatere poslovalnice tožene stranke napačno uporabilo tarifo iz Pravilnika 1998 in ni napravilo pravilnega preračuna. Sodišče prve stopnje je določilo III-C tarife 98, ki se nanaša na obračun honorarja za trgovska podjetja in blagovno trgovske centre, uporabilo tako, da je prostore, ki merijo nad 600 m2, uvrstilo v eno od alinej, navedenih v III-C/1 členu ter za nadaljnje kvadratne metre nad 600 m2 upoštevalo zgolj en parameter za izračun avtorskega honorarja. Pravilen obračun je postopni, pri katerem se kvadratura nad 600 m2 obračunava po nadaljnjih postavkah postopoma, najprej za vsakih nadaljnjih 100 m2, nato za nadaljnjih 200 m2; v primeru kvadrature nad 2001 m2 pa za vsakih nadaljnjih 500 m2 po znesku iz tarife. Ker gre pri uporabi pravilnika za uporabo materialnega prava, na katerega pravilno uporabo pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ustrezno višino nadomestila, ki predstavlja prikrajšanje tožeče stranke in korist tožene stranke, izračunalo na podlagi neprerekanih navedb o velikosti prodajnih centrov tožene stranke po tarifi iz Pravilnika 1998. Ugotovljeno je bilo, da je prvostopenjsko sodišče napačno izračunalo avtorski honorar po računih št. 9, 10, 11, 12, 13, 15, 16, 18, 19, 20, 21in 23, zato je bil za predmetne račune opravljen ponoven preračun.

10. Tožeča stranka je tako upravičena do naslednjih zneskov nadomestil (že vključen 8,5 % DDV):

račun št. 9, poslovni prostor v velikosti 1.341 m2, avtorski honorar v znesku 41,81 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1 x 1,75);

račun št. 10, poslovni prostor v velikosti 1.372 m2, avtorski honorar v znesku 41,81 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1,75) in trafika v izmeri 40 m2, avtorski honorar v znesku 7,60 EUR;

račun št. 11, poslovni prostor v velikosti 4.150 m2, avtorski honorar v znesku 57,00 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 5 x 1,75 + 4 x 1,75);

račun št. 12, poslovni prostor v velikosti 2.049 m2, avtorski honorar v znesku 49,41 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 5 x 1,75);

račun št. 13, poslovni prostor v velikosti 1.167 m2, avtorski honorar v znesku 39,92 EUR (29,79 + 4 x 1,75), pri čemer se tožeči stranki prizna znesek 41,84 EUR, ki ji ga priznava v pritožbi tožena stranka;

račun št. 15, poslovni prostor v velikosti 3.340 m2, avtorski honorar v znesku 53,21 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 5 x 1,75 + 2 x 1,75);

račun št. 16, poslovni prostor v velikosti 1.407 m2, avtorski honorar v znesku 43,71 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 2 x 1,75);

račun št. 18, poslovni prostor v velikosti 1.342 m2, avtorski honorar v znesku 41,82 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1,75);

račun št. 19, poslovni prostor v velikosti 1.267 m2, avtorski honorar v znesku 41,82 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1,75);

račun št. 20, poslovni prostor v velikosti 1.075 m2, avtorski honorar v znesku 39,92 EUR (29,79 + 4 x 1,75);

račun št. 21, poslovni prostor v velikosti 1.238 m2, avtorski honorar v znesku 41,82 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 1,75) in

račun št. 23, poslovni prostor v velikosti 4.753 m2, avtorski honorar v znesku 58,90 EUR (29,79 + 4 x 1,75 + 5 x 1,75 in 5 x 1,75).

11. Celotni znesek dolga z upoštevanim 8,5 % DDV-jem tako znaša 989,48 EUR, ta znesek pa je tožena stranka dolžna poravnati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je določilo sodišče prve stopnje. Zaradi višje glavnice, do katere je upravičena tožena stranka, je bilo treba v zavrnilnem delu znesek 706,11 EUR nadomestiti z zneskom 620,82 EUR.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi z neobrazloženostjo pravdnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi stroškovnega dela res ni navedlo zneska posamezne priznane postavke. Vendar pa je odločitev mogoče preizkusiti na podlagi predloženega stroškovnika, na katerem je prvostopenjsko sodišče jasno označilo, katere stroške je priznalo ter napravilo tudi izračun. Iz stroškovnika je razvidno, da prvostopenjsko sodišče res ni upoštevalo zneska plačanih sodnih taks, čeprav ga je tožeča stranka priglasila, zato je pritožbeni očitek v tej smeri utemeljen.

O pritožbi tožene stranke:

13. Tožena stranka zagovarja stališče, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker je predvajala le glasbena dela tujih avtorjev, ki so se svoji materialni avtorski pravici oziroma upravljanju z njo odpovedali in njihova dela niso del repertoarja tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. To je tudi v skladu s prvim in drugim odstavkom 176. člena ZASP, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev. Pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem ima pooblastilo sestrskih organizacij, je v nasprotju s sedanjo ureditvijo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na dokument MEMO/08/511, saj gre zgolj za memorandum, ki ni pravno zavezujoč in ne posega v domačo pravno ureditev.

14. Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki – uporabnici – kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka bi lahko uspešno ugovarjala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožeče stranke, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorskopravno varovana zaradi poteka sedemdesetletnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP), ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Vsega tega tožena stranka ni zatrjevala, saj je vsebina njenih ugovorov predvsem v tem, da je predvajala avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali in da predvajana glasbena dela niso v repertoarjih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume. Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, še ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponente avtorskega dela. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe, ko ga je preneslo na uporabnico, ta pa izjeme od splošnega načela varovanja avtorskih del ni izkazala. Tudi predloženi seznami in dopisi, na katere se sklicuje v pritožbi, ne izkazujejo, da so se avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam. Pritožbeno sodišče še pripominja, da ne more biti odločilno, ali določena glasbena dela sodijo v repertoar AKM ali GEMA oziroma ali ti dve organizaciji za njihovo predvajanje zahtevata nadomestilo.

15. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo, za kar je imelo podlago v Uredbi ES 864/2007 z dne 11. 7. 2007. Na podlagi 8. člena citirane uredbe se za nepogodbene obveznosti, nastale s kršitvijo pravic intelektualne lastnine, uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita oziroma, če gre za kršitev enotne pravice intelektualne lastnine skupnosti, pravo države, v kateri je bila kršitev storjena. Sklicevanje na 182. člen ZASP uporabe prava ne spremeni, ker dela avtorjev niso bila priobčena javnosti neposredno po satelitu, temveč je bil program zakodiran ter se je prenašal le do poslovalnic tožene stranke. Priobčitev javnosti po satelitu pomeni dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije, s katerim pošlje signale kot nosilce programa, ki so namenjeni javnemu sprejemu, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo. Določba 182. člena ZASP ureja oddajanje satelitskih programov preko RTV organizacij, ki dela priobčajo javnosti, za kar pa ne gre v obravnavani zadevi.

16. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede zneska avtorskega honorarja po računu št. 13, za poslovni prostor v izmeri 1167 m2. Prvostopenjsko sodišče je napravilo napačen preračun po III-C tarifi 1998, ko je tožeči stranki priznalo nadomestilo v višini 46,13 EUR (vključen DDV). Tožeča stranka bi bila, upoštevaje prej citirano tarifo, upravičena do avtorskega honorarja v višini 36,79 EUR (29,79 + 4 x 1,75) oz. 39,92 EUR z upoštevanim 8,5 % DDV-jem. Ker pa ji tožena stranka priznava višji znesek (41,84 EUR), je bil navedeni znesek tudi upoštevan pri odmeri avtorskega honorarja.

17. Tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ker je po njeni oceni neobrazložena. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na svojo obrazložitev, ki jo je podalo glede na isti očitek tožeče stranke. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek glede potnih stroškov pooblaščenke tožeče stranke. Pooblaščenki tožeče stranke pripadajo stroški pristopa na sodišče, saj gre za zadevo, ki terja specialistična znanja, pri čemer je odvetnikov s takšnim specialističnim znanjem na območju razpravljajočega sodišča malo.

18. Tožeča stranka je tako upravičena do nagrade za postopek v višini 113,10 EUR, nagrade za narok v višini 104,40 EUR, za materialne stroške v višini 20,00 EUR in za pristope na naroke v višini 52,48 EUR ter parkirnino v znesku 6,40 EUR ter za 20 % DDV; upravičena pa je tudi do izvršilnih stroškov v višini 67,32 EUR, pričnine v višini 18,31EUR ter stroškov sodnih taks v višini 114 EUR, kar vse skupaj znaša 543,51 EUR. Glede na njen 61 % uspeh v postopku je upravičena do 331,54 EUR stroškov postopka. Stroški tožene stranke znašajo 395,49 EUR (nagrada za postopek 113,10 EUR, nagrada za narok 104,40 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške 20 EUR, pavšalni znesek za fotokopiranje 41,90 EUR, sodna taksa za ugovor 40 EUR ter 20 % DDV in pričnina v višini 20,21 EUR), glede na njen uspeh v postopku pa ji je pritožbeno sodišče dosodilo 154,24 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči povrniti še 177,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

19. Ker sta obe pravdni stranki zgolj v minimalnem delu uspeli s pritožbama, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-----------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 26/1999.


Zveza:

ZASP člen 146, 146/1, 147, 151, 151/3, 176, 176/1, 176/2, 182.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4OTIw