<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 211/2002
ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.211.2002

Evidenčna številka:VS17280
Datum odločbe:05.07.2005
Področje:DAVKI
Institut:avtorsko delo iz delovnega razmerja - delo, ki ustreza standardom avtorskega dela po ZASP

Jedro

Da gre za avtorsko delo iz delovnega razmerja, morajo biti podane okoliščine, ki kažejo, da delo ustreza standardom, ki jih za avtorsko delo določa 5. člen ZASP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 3. točke 60. člena ZUS (zaradi enotnosti ukrepov) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 10.7.1998, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi Davčnega urada N.G. z dne 6.3.1998, s katero ji je bilo za leta 1995 do 1997 naloženo plačilo davkov in prispevkov iz in na plače, izplačane delavcem kot avtorski honorar, dnevnice in kilometrine (nalogi pod točkami I/1-I/1 odločbe prve stopnje), z zakonitimi zamudnimi obrestmi (nalogi pod točko II/1 in II izreka odločbe prve stopnje).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke glede izplačil potnih stroškov, saj tožeča stranka nima dokazil, da bi bila potovanja v tujino sploh opravljena. Odločitev glede izplačila za dela po avtorski pogodbi pa po njegovi presoji temelji na napačni uporabi Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95, ZASP), saj tožena stranka svojo presojo (da dela po sklenjeni avtorski pogodbi ustrezajo delom in nalogam iz pogodbe o zaposlitvi) izključuje možnost opredelitve pogodbenega dela kot avtorskega dela zgolj z ugotovitvijo, da je tožeča stranka avtorsko pogodbo sklenila s svojimi delavci za dela, ki po vsebini sodijo med dela in naloge iz delovnega razmerja. V 101. členu ZASP je določena domneva izključnega prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja na avtorskem delu na delodajalca, kar pomeni, da avtor, ki avtorsko delo ustvari kot delojemalec pri izpolnjevanju delovnega razmerja, nima pravice do dodatnih avtorskih plačil, če se delavec in delodajalec ne dogovorita drugače. Dogovor je torej mogoč, vendar pa v obravnavanem primeru taka pogodba ni bila sklenjena. Tudi iz pogodbe o zaposlitvi (8.

člen) izhaja, da se avtorska pogodba sklepa le za delo v času prek polnega delovnega časa. Enaka je tudi vsebina Sklepa družbenikov z dne 17.10.1995, na katerega se sklicuje tožena stranka, ko utemeljuje ugotovitev, da naj bi šlo za plačevanje nadurnega, ne pa dela po avtorski pogodbi. Vendar pa davčna organa svoje presoje, da naj ne bi šlo za avtorsko delo, nista utemeljila v smislu določb 5. člena ZASP, s katerimi je pojem avtorskega dela opredeljen.

Tožena stranka v pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava navaja, da v obravnavani zadevi naj ne bi šlo za avtorska dela po ZASP, ker dela, ki so bila opravljena, ne vsebujejo elementov individualne intelektualne stvaritve, pač pa naj bi šlo za dela, ki se opravljajo po pogodbah o zaposlitvi. Meni, da v zadevi niti ni odločilna pravna podlaga za sklenitev posla (avtorska pogodba), ampak status fizične osebe, ki je opravila delo oziroma storitev ter narava razmerja med njo kot izvajalcem in naročnikom. Sklicuje se na pojasnilo Ministrstva za finance (z dne 16.10.1996), po katerem je prejemke iz delovnega razmerja (tudi v primeru, če bi šlo za avtorsko pogodbo) v davčne namene potrebno obravnavati kot prejemke iz delovnega razmerja. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter tožba zavrne.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke temelji na stališču, da avtorska dela iz delovnega razmerja obravnava 101. člen ZASP in da ta ureditev preprečuje izplačilo avtorskih honorarjev delavcu, ker ima ta za delo iz delovnega razmerja pravico do plače. Takšna razlaga navedene določbe ZASP tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni pravilna. V 101. členu ZASP so urejena vprašanja izključnega prenosa materialnih in drugih pravic avtorjev na delodajalca, kadar avtorsko delo ustvari delavec pri izpolnjevanju svojih obveznosti iz delovnega razmerja ali po navodilih delodajalca. Uzakonjena je domneva, da so te pravice avtorja izključno prenesene na delodajalca za 10 let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. V 101. členu ZASP je torej izrecno dopuščena drugačna pogodbena ureditev. Razmerje med delodajalcem in delavcem, avtorjem avtorskega dela, je v ZASP urejeno še v 102. členu, ki ureja vprašanja posebnih pravic delodajalca v okviru svojih zbranih del oziroma pri avtorskih delih s področja računalništva (baze podatkov, računalniški programi). Drugih določb, ki bi se nanašale na razmerje med delodajalcem in delavcem glede ustvaritve avtorskega dela, pa ZASP ne vsebuje. Da bi bil namen zakonodajalca, da z določbami ZASP o avtorskem delu iz delovnega razmerja prepove sklepanje avtorskih pogodb med delodajalcem in delavcem oziroma izplačevanje s pogodbo dogovorjenih avtorskih honorarjev, tudi ne izhaja iz obrazložitve Predloga zakona o avtorskih in sorodnih pravicah - EPA 673 - 1. obravnava (Poročevalec Državnega zbora, št. 21/1995). Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno razlaga določbe ZASP, ko navaja, da določba 101. člena ZASP, na katero sta svojo odločitev oprla upravna organa, ne predstavlja zadostne podlage za obravnavanje izplačanih avtorskih honorarjev kot izplačil plače oziroma za ugotovitev, da gre za prikrito izplačilo plač v obliko davčno ugodnejšega avtorskega honorarja. Zato ni podan zatrjevani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Omenjeno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi I Up 592/2002-4 z dne 19.4.2005 in drugih. Zato, glede na navedeno, ni podan zatrjevani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Omenjene nepravilnosti tožena stranka ne more odpraviti s tem, ko v pritožbi svojo presojo, da naj ne bi šlo za avtorsko delo dopolnjuje z razlogi v smislu 5. člena ZASP.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, s katerimi daje tožena stranka svojo razlago 101. člena ZASP in pojasnjuje vsebino pravic iz delovnega razmerja. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre pri razlagi pojma avtorsko delo iz delovnega razmerja (101. člen ZASP) za razmerje med avtorskim in delovnim pravom. Da gre za avtorsko delo iz delovnega razmerja, morajo biti podane okoliščine, ki kažejo, da gre za stvaritev, ki ustreza standardom, ki jih za avtorsko delo določa 5. člen ZASP, ustvarjena pa mora biti pri izpolnjevanju delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca. V 1. odstavku 101. člena se namreč ZASP, ko opredeljuje pojem avtorskega dela iz delovnega razmerja, ne sklicuje zgolj na okoliščino sklenjenega delovnega razmerja. Zato vsebine pojma avtorsko delo iz delovnega razmerja ni mogoče pojasniti zgolj z instituti delovnega prava.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.


Zveza:

ZASP člen 5, 101, 102.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xOTkwOA==