<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep II Cp 2661/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.2661.2012

Evidenčna številka:VSL0059960
Datum odločbe:30.05.2013
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dokazno breme - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - javna priobčitev avtorsko nevarovanih del - priobčitev neodrskih glasbenih del - avtorska pravica tujih avtorjev

Jedro

Tudi tujci uživajo varstvo avtorske pravice po določbah ZASP, zato SAZAS varuje tudi male pravice tujih avtorjev.

Dokazno breme, da neodrska glasbena dela, ki jih je javnosti priobčila, ne sodijo med zaščitena dela tožeče stranke, je na toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 65267/2010 z dne 15. 5. 2010 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 433,48 EUR, v primeru zamude z obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Napada ugotovitev sodišča, da nikjer v določilih ZASP ni posebnih določb o tem, da se avtor v primeru obveznega kolektivnega upravljanja ne more odpovedati materialnim avtorskim pravicam. Navedeno je zajeto v določbah o obveznem kolektivnem upravljanju. Nezdružljiva z določbo 147. člena ZASP je obrazložitev sodišča, da sodi v krog upravičenj in izbire avtorja tudi izbira, ali za prenos določene materialne pravice zahteva plačilo avtorskega honorarja ali ne. Bistvo obveznega kolektivnega uveljavljanja je v tem, da se noben uporabnik ne more izogniti dogovoru s kolektivno organizacijo in se dogovoriti neposredno z avtorjem. Kot kolektivna organizacija je tožeča stranka ne samo upravičena, temveč tudi dolžna ščititi pravice avtorjev. To upravičenje pa vključuje tudi zaračunavanje avtorskega honorarja za javno priobčitev neodrskih glasbenih del na ozemlju RS vključujoč domače kot tudi tuje avtorje. Prosta uporaba del je v skladu z ZASP določena le za ljudsko glasbo, za glasbena dela, ki niso več avtorskopravno varovana zaradi poteka roka in za še neobjavljena glasbena dela ali za glasbena dela, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Izjeme so izrecno določene, zato je zmotno stališče sodišča, ki se v obrazložitvi sodbe sklicuje na domnevno splošno znano dejstvo, da avtorji ponujajo prosto uporabo svojih avtorskih del. Navedeno ni v pristojnosti samih avtorjev, ki na ta način s svojimi pravicami ne morejo razpolagati.

Navedba tožene stranke, da ima v poslovalnicah vzpostavljen tehnični sistem, ki ni dopuščal možnosti, da bi se prek ozvočenja v poslovalnicah predvajalo karkoli drugega kot posebni glasbeni program družbe R., je pristransko in vzeto iz konteksta. Tudi dopis T. N. oziroma nobeden od dokumentov ni neposreden dokaz o tem, da so se posamezni avtorji plačilu avtorskega honorarja odpovedali. Sodišče ne glede na to ugotavlja, da gre za "prosto" glasbo v smislu, da zanjo vsaj nacionalni kolektivni organizaciji GEMA in AKM ne uveljavljata plačila honorarja. Sodišče ne pojasni, kako naj bi imela ureditev v Avstriji in Nemčiji kakršnokoli zvezo s pravno ureditvijo avtorskih pravic v Sloveniji. Sodišče ni utemeljilo, kako predloženi seznam dokazuje odpoved avtorskih pravic, saj ni izkazana niti točna navedba vseh avtorjev ne časovnega obdobja, v katerem naj bi se predvajala glasba. Iz predloženega seznama ne izhaja, da bi se kateri od avtorjev odpovedal uveljavljanju avtorskih pravic in kdaj naj bi se jim odpovedal ter na kakšen način. Sodišče je spregledalo, da ima Slovenija uveljavljeno obvezno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic in je bilo zato na toženi stranki dokazno breme da dokaže, da so se posamezni avtorji dejansko odpovedali uveljavljanju avtorskih pravic. Tako stanje predstavlja izjemo in je bilo zato na toženi stranki dokazno breme, ki ga ni zmogla. Tožeča stranka ne more dokazovati negativnega dejstva, da se avtorji niso mogli odpovedati svojim pravicam.

V identični zadevi je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s konkretnim primerom (II Cp 3402/2011, II Cp 1628/2011).

Ne glede na dejstvo, da dokazna pravila v ZPP niso predpisana, bi moralo sodišče na osnovi individualnih lastnosti posameznih dokazov kritično sklepati o primernosti posameznega dokaza za dokazovanje določenega dejstva. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, saj tožeča stranka (na kateri je po oceni prvostopenjskega sodišča dokazno breme), ki v postopku uveljavlja avtorske pravice za avtorje na predloženem seznamu, ni dokazala nasprotnega, kot je zatrjevala tožena stranka, ki je trdila, da je javno priobčevala dela, ki so prosta plačila avtorskega honorarja. Pritožbeno sodišče ob preizkusu te odločitve ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo določilo 215. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/1999, v nadaljevanju ZPP in naslednji) in posledično napravilo zmotne materialnopravne zaključke, zaradi česar se ni izreklo o vseh pravno relevantnih dejstvih.

6. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur.l. RS, št. 21/1995 in naslednji, v nadaljevanju ZASP) predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic tudi za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti, pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 166.člena ZASP predstavlja poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del. V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranka vsa že objavljena glasbena neodrska dela ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Tudi tujci uživajo varstvo avtorske pravice po določbah ZASP, zato SAZAS varuje tudi male pravice tujih avtorjev. Pravna podlaga za tako varstvo je v prvem in drugem odstavku 176. člena ZASP v zvezi z Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del (Ur.l. SFRJ št. 14/1975 in naslednji), z upoštevanjem načel nacionalnega tretmaja, avtomatičnega varstva in neodvisnega varstva in Svetovalno konvencijo o avtorski pravici (Ur.l. SFRJ št. 54/1973 in naslednji) z uporabo načela nacionalnega tretmaja.

7. Dokazno breme, da neodrska glasbena dela, ki jih je javnosti priobčila, ne sodijo med zaščitena dela tožeče stranke, je na toženi stranki. Tožena stranka bi lahko dokazala, da je predvajala zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožeče stranke, če bi dokazala, da je javnosti priobčevala ljudsko glasbo, glasbena dela, ki niso več avtorsko pravno varovana zaradi poteka 70-letnega roka od smrti avtorja, še neobjavljena glasbena dela ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Tega tožena stranka ni zatrjevala. Ugovarjala je, da je predvajala avtorska dela tujih avtorjev, ki so se avtorskim pravicam odpovedali.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so materialne avtorske pravice (kot civilne pravice) odpovedljive, razen v primerih, ko to po ZASP ni mogoče. Avtor se tem pravicam torej lahko odpove. Vendar je prvostopenjsko sodišče zmotno štelo, da je na tožeči stranki dokazno breme, da dokaže nasprotno, kot zatrjuje tožena stranka. Tožena stranka je tista, ki zatrjuje, da se je v njenih poslovnih prostorih predvajala le taka glasba, za katero tožeča stranki ni upravičena izterjati nadomestila. Zato je na toženi stranki dokazno breme, da dokaže, da je predvajala glasbo prosto plačil kolektivnim organizacijam. Kljub temu, da je tožena stranka za svoje navedbe ponudila dokazila (zlasti seznam predvajanih del, kot izhaja iz 22. točke obrazložitve sodbe) sodišče ni ugotovilo, da je s tem dokazana zatrjevana navedba o predvajanju glasbenih del, ki so prosta plačil kolektivnim organizacijam, ampak, da je na tožeči stranki dokazno breme, da dokaže drugače.

9. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter jo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da se izreče tudi o vseh pravno relevantnih dejstvih, o katerih se ni izreklo. Pritožbeno sodišče ne more samo dopolnjevati postopka, saj bi s tem strankam odvzelo pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS (Ur.l. RS, št. 33/1991 in naslednji)). V primeru ugotovitve, da tožena stranka ni izkazala predvajanja izključno avtorskopravno nevarovanih del, naj prvostopenjsko sodišče obravnava tudi ugovore tožene stranke glede višine vtoževanega nadomestila (355. člen ZPP).


Zveza:

ZASP člen 9, 59, 147, 151, 151/3, 151/4, 166, 166/1, 166/1-1, 176, 176/1, 176/2.
ZPP člen 215.
Datum zadnje spremembe:
12.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU3MDY5