<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1390/2012
ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.1390.2012

Evidenčna številka:VSL0073873
Datum odločbe:24.10.2012
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:javna priobčitev neodrskih glasbenih del - plačilo nadomestila -uveljavljanje malih avtorskih pravic - obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic - predvajanje glasbe tujih avtorjev - repertoar kolektivne organizacije - odpoved materialni avtorski pravici - dokazno breme - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - procesne obresti - določenost zahtevka

Jedro

Dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu ali po nalogu avtorja preneseno na kolektivno organizacijo, avtor ne more osebno upravljati teh pravic. Tako določena ekskluzivnost nalog kolektivne organizacije v razmerju do avtorjev izhaja iz narave kolektivne organizacije ter transparentnosti in pravne varnosti, saj ne morejo različni subjekti sočasno upravljati iste pravice. Obvezno kolektivno upravljanje malih pravic tako pomeni, da se te pravice morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) preko kolektivne organizacije, pa če to avtor in/ali uporabnik želita ali ne.

SAZAS kot kolektivna organizacija z malimi avtorskimi pravicami ne upravlja zgolj v obsegu, v katerem jo za to pooblastijo sestrske organizacije. V njen repertoar sodijo vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja.

Avtor se načeloma uveljavljanju materialnih avtorskih pravic lahko odpove, a je to potrebno dokazati, česar pa tožencu ni uspelo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v (Ljubljani) (1) VL 69733/2010 z dne 24. 5. 2010 vzdržalo v veljavi v 1. točki za 1.219,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku pod tč. 1 navedenih zneskov in datumov dalje do plačila ter za stroške izvršilnega postopka v znesku 67, 32 EUR s pripadki (točka I. izreka), v preostalem delu (za 577,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2008 dalje do plačila) (2) pa ga razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 247,04 EUR s pripadki v primeru zamude (točka III. izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je sporna obveznost plačila 25. računov tožnika z dne 31. 3. 2008 (za marec 2008), izdanih zaradi predvajanja glasbe(nih avtorsko varovanih del) v prodajalnah toženca (nesporno – glasbe, ki jo je predvajala – po svojih kanalih prenašala – avstrijska družba R). Glede vprašanja, in sicer ali je pri tožencu šlo za predvajanje avtorsko varovane ali nevarovane glasbe (sporne podlage zahtevka), je sodišče ocenilo, da toženec, na katerem je bilo dokazno breme, ni dokazal, da v njegovih poslovalnicah predvajana glasbena dela niso (avtorsko) varovana oziroma da so se avtorji uveljavljanju materialnih avtorskih pravic odpovedali. Na drugi pa je glede višine zahtevka (sporna je bila veljavnost (uporaba) uporabljene tarife (po Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del, UL RS 138/2006 (v nadaljevanju Pravilnik '06) ali po Pravilniku o priobčitvi glasbenih del, UL RS 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik '98)) uporabilo tarifo po Pravilniku '98 (ker ji je ZASP-B (3) dal moč skupnega sporazuma) in delno ugodilo zahtevku.

2. Zoper tako odločitev se pritožujeta tako tožnik (zoper zavrnitev zahtevka in stroškovno odločitev) kot toženec (zoper ugodilni del in stroškovno odločitev). Oba uveljavljata vse pritožbene razloge, naštete v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem (tudi stroškovnem) delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik najprej opozarja na pomanjkljivosti in napake izreka (nenavedbo kraja (okrajnega) sodišča v tč. I in II, napačno opr. št. spisa (VL 653264/2010) v tč. II in v izreku v tč. II nenavedeno (manjkajočo) besedo „in“ med besedama „dalje“ in „se“). Meni, da je izrek (v tč. II) nerazumljiv in pomanjkljiv ter se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev postopkovnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sodišče prve stopnje ni odločilo o njegovem obrestnem zahtevku po 381. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je zahtevku za plačilo procesnih obresti (uveljavljanem z vlogo z dne 16. 6. 2011). V bistvenem pa (nerazumno) obširno (na 10 straneh!?) graja predvsem materialnopravno presojo. Navaja, da bi prvostopenjsko sodišče sodbo moralo opreti na tarifni del Pravilnika '06, in ne na tarifni del Pravilnika '98. Pravilnik '98 v 11. členu določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno, kar pomeni da povsem določno ureja višino tarife z rastjo cen na drobno. Vsakdo bi si lahko na podlagi besedila Pravilnika '98 in uradno objavljenih podatkov o indeksu cen na drobno izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Pravilnika '98 s strani Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) se torej nanaša tako na tarifno prilogo kot na vse druge določbe »normativnega dela«, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom Pravilnika '98. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom ni potrebno niti soglasje URSIL niti objava. Če bi zakonodajalec z novelo ZASP-B tarifo želel zamrzniti, bi to izrecno določil. Opozarja na dosedanjo različno sodno prakso v tovrstnih zadevah (še posebej odločbi VSL I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010) in meni, da se prvo sodišče ni dovolj opredelilo do njegovih argumentov. Valorizacija ni spremembe tarife, pač pa le ohranja razmerja, ki se zaradi inflacije porušijo. Odločitev po njegovem mnenju krši pravico do poštenega obravnavanja in ni v korist avtorja, njegov položaj pa je varovan z Ustavo RS in mednarodnimi konvencijami. Meni, da pa je tudi sicer napačno uporabilo tarifo iz Pravilnika '98 ter upoštevajoč postavke (ugotovljeno površino poslovnih prostorov toženca in v tarifi določene zneske) napravilo napačne izračune. Sodišče ni natančno navedlo, kako je izračunalo posamezne zneske, zato jih tožnik ne more preizkusiti. Graja tudi stroškovno odločitev, glede katere še meni, da gre za nasprotje med razlogi in izrekom, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev postopkovnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženec pa v pritožbi najprej opozarja, da znaša seštevek zneskov, ki naj bi sestavljali glavnico (razčlemba – I. točka izreka), 968,16 EUR, in ne 1.219,19 EUR, kot navaja sodišče. Sicer pa v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno navedlo, da se avtor svojim materialnim avtorskim pravicam (njihovemu uveljavljanju) lahko odpove, kljub temu pa iz neobrazloženih razlogov pri odločanju, kdo in v kakšnem obsegu nosi dokazno breme glede zatrjevane uporabe glasbe, ni upoštevalo niti pomena repertoarjev kolektivnih organizacij niti namena sklenjenih recipročnih sporazumov. Poenostavljeno in pavšalno je zaključilo, da je dokazno breme odpovedi materialnim avtorskim pravicam na tožencu ter da toženec te ni dokazal. Opozarja na spremembe ZASP leta 2004, ki so uvedle novost, da obseg upravljanja avtorskih pravic ni več zakonsko omejen le na varovane, temveč tudi glede na to, ali varovano avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije ali ne. Izpostavlja, da je za upravljanje tožnika s tujimi avtorskimi deli potrebno pooblastilo (avtorja ali druge avtorske organizacije), le-tega pa predstavljajo sklenjeni recipročni sporazumi (vzajemne pogodbe), ki jih tožnik (kljub pozivom toženca) ni predložil. Tako stališče je potrdila tudi Evropska komisija v dokumentu MEMO/08/511, pa tudi URSIL na svoji internetni strani. Do tega se sodišče ni opredelilo kljub opozorilu toženca. Skladno z veljavno zakonodajo in dokumenti Evropske komisije lahko namreč tožnik avtorski honorar za predvajanje glasbenih del tujih avtorjev uveljavlja le pod pogojem, da so zaobjeta v repertoarju tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožnik sklenjen recipročni sporazum. Toženec je v svojih poslovnih prostorih v vtoževanem obdobju predvajal izključno glasbo, ki jo preko satelita prenaša avstrijska družba R. Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz glasbenih del, ki niso navedena oz. zaobjeta v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se avtorji odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi. To je toženec dokazoval s potrdili družb R in M ter dejstvom, da predmetna glasbena dela niso navedena niti v repertoarju tožnika niti kakšne tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožnik sklenjen recipročni sporazum. Opozarja tudi, da je napačna in protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v zapisnikih o kontroli tožnika navedena kvadratura prostorov toženca (kot osnova izračunov) ter da gre pri temu nasprotnih ugotovitvah sodišča prve stopnje za bistveno kršitev postopkovnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja tudi stroškovno odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

5. Na pritožbo tožnika je odgovoril toženec, ki meni, da je neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo svojih pritožbenih stroškov.

6. Na pritožbo toženca pa je odgovoril tožnik, ki prav tako meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Tudi on zahteva povračilo svojih pritožbenih stroškov.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče najprej glede pritožbenih očitkov o zagrešenih bistvenih kršitvah postopkovnih določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP meni, da ti niso utemeljeni. Res je, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje (v tč. I in II) manjka navedba kraja sodišča (da gre za sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani) (4), da je v izreku (v tč. II) navedena napačna opr. št. sklepa (VL 653264/2010) in da v izreku (v tč. II v tretji vrstici) med besedama „dalje“ in „se“ manjka beseda „in“, a gre pri tem za zgolj očitne pisne pomote (ki jih v skladu s prvim odstavkom 328. člena ZPP predsednik senata (5) sodišča prve stopnje lahko kadar koli popravi), ki pa ne predstavljajo pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne bi mogla preizkusiti (ne predstavljajo nerazumljivosti izreka sodbe) (6).

Glede pritožbenih trditev toženca, da znaša seštevek zneskov, ki naj bi sestavljali glavnico (razčlemba – I. točka izreka), 968,16 EUR, in ne 1.219,19 EUR, kot navaja sodišče, pritožbeno sodišče opozarja, da ne drži trditev, da bi (v izreku sodbe) šlo za razčlembo zahtevka oz. dosojene glavnice – kateri zneski sestavljajo glavnico. Gre zgolj za to, da niso dosojene obresti od celotne glavnice, pač pa le od navedenih zneskov (višji zahtevek je zavrnjen), kar je seveda v toženčevo korist (7). V okvirih preizkusa izpodbijane sodbe v mejah po tožencu uveljavljanih pritožbenih razlogov (toženec ne trdi, da bi bila glavnica napačno izračunana, pač pa da je – zaradi navedenega razhajanja – napačen izrek sodbe) (8) pa se pritožbeno sodišče v navedeno razhajanje ni spuščalo.

Pritožbene trditve tožnika glede „neodločitve o uveljavljanih procesnih obrestih“ (po 381. členu OZ) (9) so nerazumljive (10). Tožnik bi seveda lahko (utemeljeno) zahteval plačilo obresti (t. i. procesnih obresti), a bi jih moral (samo tiste, ki so zapadle) (11) izračunati (moral bi postaviti določen zahtevek) in od določenega zahtevka uveljavljati (zamudne) obresti (12). Ne more pa tega uveljavljati tako, da (opisno) zahteva „obresti od obresti“ (sodba, s katero bi sodišče tožencu naložilo, da plača glavnico z „obrestmi od obresti“ (13), bi bila nerazumljiva oziroma neizvršljiva). Ker tožnik (konkretno) določenega zahtevka (procesna predpostavka) glede t. i. procesnih obresti ni postavil, sodišče prve stopnje o njem tudi ni moglo odločati.

V opisanem okviru (v tej točki navedenih procesnih kršitev) je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnika glede stroškovne odločitve (o nasprotju med razlogi in izrekom). Izrek je namreč plod pobota (v okvirih uspeha) odmerjenih (14) pravdnih stroškov strank, v pritožbi navedena razlika pa se nanaša na odmerjene (v razlogih sodbe navedene) pravdne stroške in v izreku sodbe določeno obveznost plačila le-teh (po opravljenem pobotu stroškovnih terjatev strank).

In končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek toženca glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da je (naj bi bila) v zapisnikih o kontroli tožnika navedena kvadratura prostorov toženca (kot absolutna bistvena postopkovna kršitev). Ne le, da gre za sprenevedanje toženca (ne pove, kakšna naj bi kvadratura kot osnova obveznosti bila, čeprav gre za njegove poslovne prostore), temveč (očitno) tudi ne gre pri tem za kakšno odločilno okoliščino (dejstvo) (15); toženec namreč ne trdi, da bi bil napačen izračun obveznosti plačila avtorskega honorarja, temveč „se“ zgolj sprašuje, od kje tožniku taka „kvadratura“, kot jo je uporabil za obračun. Odločilno dejstvo je obračun (izračun) obveznosti (le-temu toženec s pritožbo ne osporava), in ne sam način obračuna (izračuna).

9. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da se v skladu z načelom „de minimis non curat praetor“ ni ukvarjalo s pritožbenimi trditvami:

- tožnika glede napačno uporabljene tarife iz Pravilnika '98 (napačnega izračuna) ter

- obeh strank (tako tožnika kot toženca) glede napačno odmerjenih pravdnih stroškov, upoštevajoč (v okvirih sicer obstoječe pravice do sodnega varstva) pomen, ki sta ga pravdni stranki v obravnavani zadevi dali navedenim spornim vprašanjem, spornost oziroma nejasnost določil uporabljene tarife (po Pravilniku '98) ter ob sicer pravilno ugotovljenih postavkah ne dovolj konkretizirane pritožbene trditve glede zgolj nekaterih (ne)dosojenih (zanemarljivo majhnih) zneskov, pri stroškovni odločitvi pa zlasti da pravilna (v dejanskem in pravnem smislu) odmera kakšne omembe vredne razlike pri ne bi prinesla.

10. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je zavrnilo uporabo tarife iz leta 2006 (ker ta ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, ne more imeti pravne veljave). V ZASP, ki je veljal v trenutku objave Pravilnika '06, je določeno, da kolektivne organizacije (v tem primeru tožnik) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B pa je v četrtem odstavku 26. člena določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik '98 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika '06 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je enostransko sprejel Pravilnik '06, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožnik je to storil v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno (16).

11. V 11. členu Pravilnika '98 je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar je to normativni del pravilnika in ta ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2004, torej 6 let po uveljavitvi Pravilnika '98. Stopnja inflacije v tem obdobju je znašala 48,3 %. Tožnik je imel v tem obdobju možnost, da bi spremenil tarifo neodvisno od uporabnikov avtorskih del (z odobritvijo Urada RS za intelektualno lastnino). Če je tožnik po uveljavitvi ZASP-B poskušal doseči spremembo veljavne tarife, pa mu to zaradi nepripravljenosti organizacij uporabnikov ni uspelo, je imel možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve. Tarifa iz (ki je veljala) aprila 2004 je (zakonsko fingiran veljavni) skupni sporazum (o tarifi), sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov (17). Po povedanem torej ne drži pritožbena trditev, da bi bile kršene avtorske pravice ne v ustavnem ne v konvencijskem obsegu oziroma je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika glede zmotne materialnopravne presoje.

12. Tožnik, ki je kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic, je v obravnavani zadevi zahteval plačilo avtorskega honorarja za priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah toženca v Sloveniji na podlagi 25. računov tožnika z dne 31. 3. 2008 z zapadlostjo 15. 4. 2008 (za marec 2008). Toženec se je zahtevka branil z navedbami, da je predvajal le glasbena dela, ki jih tožnik ne varuje, ker gre za glasbena dela tujih avtorjev, ki so se svojim materialnim avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi odpovedali.

13. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ker je štelo, da toženec, na katerem je dokazno breme, ni uspel dokazati, da ni predvajal glasbenih del iz repertoarja tožnika (torej glasbenih del, katerih uporabo dovoljuje tožnik). Takšno stališče je materialnopravno pravilno in ne drži pritožbeni očitek, da tožnik kot kolektivna organizacija po spremembi ZASP iz leta 2004 tudi na področju malih avtorskih pravic ne varuje vseh avtorskih del, ki so zaščitena z ZASP, temveč zgolj tista, ki sodijo v njen repertoar.

14. ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje (18) avtorskih pravic tudi za javno priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic je de facto oblika prisilne licence, kjer avtor nima izbire, ali bo svoje pravice uveljavil sam ali preko kolektivne organizacije. Na podlagi samega zakona je upravljanje njegovih pravic preneseno na kolektivno organizacijo, avtor pa tako postane ne glede na svojo voljo pasivni član kolektivne organizacije, ki tako nastopa v vlogi prisilnega skrbnika njegove pravice in jo je tudi dolžna uveljaviti. Avtor ne more določenemu uporabniku prepovedati uporabe svojega dela, prav tako mu ne more dovoliti brezplačne uporabe svojega dela (19/20). Dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu ali po nalogu avtorja preneseno na kolektivno organizacijo, namreč avtor ne more osebno upravljati teh pravic (drugi odstavek 151. člena ZASP). Tako določena ekskluzivnost nalog kolektivne organizacije v razmerju do avtorjev izhaja iz narave kolektivne organizacije ter transparentnosti in pravne varnosti, saj ne morejo različni subjekti sočasno upravljati iste pravice. Obvezno kolektivno upravljanje malih pravic tako pomeni, da se te pravice morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) preko kolektivne organizacije, pa če to avtor in/ali uporabnik želita ali ne. Ta obveznost velja za vse vpletene: za avtorje, za uporabnike, za kolektivno organizacijo (21). Če torej uporabnik ne sklene pogodbe z kolektivno organizacijo in delo uporabi, gre za kršitev izključnih pravic z vsemi posledicami. V Republiki Sloveniji je tožnik kot kolektivna organizacija, ki upravlja z malimi avtorskimi pravicami, edini, ki lahko da uporabniku dovoljenje za uporabo del iz repertoarja varovanih del (v skladu s 3. točko prvega odstavka 149. člena ZASP uživa zakonski monopol).

15. Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Tak primer je tudi priobčitev neodrskih glasbenih del (male pravice). V tem primeru sestavljajo repertoar tožeče stranke vsa že objavljena glasbena neodrska dela ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja (22). Iz 1. člena Pravilnika '98 (o javni priobčitvi glasbenih del - Pravilnik '06 vsebuje enako določbo) namreč izhaja, da tožeča stranka določa pogoje, pod katerimi lahko uporabnik javno priobčuje javnosti glasbena neodrska dela, ki so zaščitena z ZASP in so del svetovnega repertoarja, ki ga ščiti na ozemlju Republike Slovenije. ZASP ob sklicevanju na mednarodne sporazume varuje tudi tuja glasbena dela; za vprašanja z mednarodnim elementom se ta zakon pred nacionalnimi sodišči lahko uporablja na podlagi lex loci protectionis (prvi odstavek 8. člena Uredbe št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ("Rim II"), UL L 199/40, 31. julij 2007). Pritožbeno stališče, da je tožnik (slovenska kolektivna organizacija) upravičen upravljati z malimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem jo za to pooblastijo sestrske organizacije - torej samo z deli tujih avtorjev, ki so člani sestrskih organizacij, je napačno in tako pojmovanje ni združljivo z načelom enakega obravnavanja tujih in domačih avtorjev iz drugega odstavka 176. člena ZASP (v primeru, da bi veljalo stališče toženca, bi tuj avtor moral svoje materialne avtorske pravice uveljavljati individualno, kar je nezdružljivo s zakonsko predpisanim kolektivnim varstvom pravic) (23).

16. Glede na navedeno je dokazno breme, da je predvajal glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, na tožencu kot uporabniku. V obravnavanem primeru bi lahko toženec dokazal, da je predvajal zgolj avtorsko nevarovana glasbena dela, za predvajanje katerih ne potrebuje dovoljenja tožnika, če bi dokazal, da je javnosti priobčeval ljudsko glasbo (3. točka prvega odstavka 9. člena ZASP), glasbena dela, ki niso več avtorskopravno varovana zaradi poteka 70 letnega roka iz 59. člena ZASP, še neobjavljena glasbena dela (prvi odstavek 147. člena ZASP), ali glasbena dela iz četrtega odstavka 151. člena ZASP, ki jih avtor lahko uveljavlja individualno. Tega pa toženec ni niti zatrjeval. Z ugovorom, da je predvajal le avtorska dela tujih avtorjev, ki so avtorskim pravicam oziroma upravljanju z njimi odpovedali) (24), pa se toženec ne more uspešno ubraniti obveznosti plačila nadomestila zaradi javnega priobčevanja neodrskih glasbenih del brez dovoljenja. Kot že pojasnjeno daje uporabniku dovoljenje tako za uporabo tujega repertoarja kot za domača dela tožnik, avtor (in posledično tudi uporabnik) pa se zaradi uzakonjenega obveznega kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic ne more izogniti kolektivnemu upravljanju teh pravic razen v primeru, če se je (dokazano) avtor odpovedal (25) uveljavljanju materialnih avtorskih pravic. Glede tega pritožbeno sodišče sicer soglaša, da se avtor načeloma uveljavljanju materialnih avtorskih pravic lahko odpove (26), a je to potrebno dokazati, kar tožencu v obravnavani zadevi ni uspelo.

17. Ker pritožbi po povedanem nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. čl. ZPP), ju je na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Stroškovna odločitev temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tako tožnik kot toženec namreč s pritožbama nista uspela, njuni stroški odgovorov na pritožbo nasprotne stranke pa niso bili potrebni, saj pritožbena odgovora nista doprinesla k odločitvi pritožbenega sodišča.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Navedba kraja sodišča je (očitno) pomotoma iz izreka izpadla, ni pa dvoma, da gre za Ljubljano glede na opr. št. spisa (VL – verodostojna listina) in 40c. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ);

(2) Z v izreku ponovno nenavedbo kraja sodišča, (očitno) pomotoma navedeno opr. št. sklepa (VL 653264/2010) in drugimi (očitnimi) napakami oz. pomotami;

(3) Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-UPB1, UL RS 94/2004, v nadaljevanju ZASP), UL RS 43/2004 ( v nadaljevanju ZASP-B );

(4) Glede na opr. št. spisa (VL – verodostojna listina) in 40c. člen ZIZ;

(5) V obravnavanem primeru sodnica;

(6) Sploh so neutemeljene (nerazumljive/nerazumne) navedenemu nasprotne trditve tožnika glede na to, da njegova pooblaščenka ni le odvetnica, ampak ima tudi znanstveni strokovni naziv (magistrica);

(7) Tožnik vedno lahko zahteva manj, kot bi mu po materialnem pravu šlo;

(8) Drugi odstavek 350. člena ZPP;

(9) Po 381. členu OZ je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo;

(10) Tožnik je (kot sam navaja v pritožbi) zahteval „obresti od obresti“ (procesne obresti od zamudnih obresti) – zapadlih in nezapadlih!? (prim. prvi odstavek 311. člena ZPP) – brez zahtevka (konkretno določenega - prim. prvi odstavek 180. člena ZPP) za njihovo plačilo (po 381. členu OZ);

(11) Prim. prvi odstavek 311. člena ZPP;

(12) S konkretno določeno višino obrestne mere - prim. prvi odstavek 180. člena ZPP – izraz procesne obresti pomeni zamudne obresti (po 381. členu OZ), a s tem obrestna mera (še) ni določena (niti določljiva);

(13) Denimo zakonske zamudne obresti od zakonskih zamudnih obresti;

(14) In na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP;

(15) Prim. 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP;

(16) Tako tudi VS RS v odločbi II Ips 160/2011 in tej odločbi sledeča enotna (in ustaljena) sodna praksa

(17) Podčrtalo pritožbeno sodišče;

(18) Upravljati = tržiti, prenašati, izterjevati; glede natančne vsebine upravljanja glej 144. člen ZASP;

(19) Trampuž, Oman, Zupančič: ZASP s komentarjem, GV založba 1997, str. 363, 366;

(20) Dovoliti brezplačno uporabo avtorskega dela ne pomeni odpovedati se (materialni) avtorski pravici;

(21) Miha Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, str. 54;

(22) Primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 3674/2010, VSL sodba 1628/2011, VSL sodba I Cp 3219/2011;

(23) Tožnik ščititi dela iz celotnega svetovnega repertoarja, ki se predvajajo na ozemlju RS, tudi zaradi načela nacionalnega tretmaja, ki ga določa Bernska konvencija;

(24) Pritožbeno sodišče pri tem ponovno izpostavlja, da se upravljanju avtorskih pravic po tožniku (kolektivni organizaciji za upravljanje z njimi) ne more (uspešno in veljavno) odpovedati;

(25) Dokazno breme glede odpovedi uveljavljanja materialnih avtorskih pravic je (ker gre za izjemo) na tistemu, ki to zatrjuje. Nasprotna stran (običajno tožnik) takega (negativnega, nasprotnega) dejstva (da temu ni tako, da se avtor ni odpovedal uveljavljanju) dokazati niti ne more. Problem pa je še v večini primerov (še posebej ko gre za glasbene skupine) kolektivno (skupinsko) avtorstvo (avtorstvo glasbe, teksta, priredbe, aranžmaja …) in s tem povezani problemi odpovedi, pa nenazadnje tudi vsebina odpovedi (za koliko časa, za kakšno predvajanje, za posamezno varovano delo ali več njih, morebiti za določeno območje predvajanja, za kakšen medij predvajanja in podobno);

(26) Prim. tudi sodbo VS II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011, v kateri VS navaja, da je „male avtorske pravice zaradi njihove narave, razprostranjenosti in množičnosti uporabe mogoče učinkovito zagotavljati le s sistemom kolektivnega varovanja, pravica do plačila za uporabo avtorskih del - kot bistvena sestavina (ustavno zagotovljene) avtorske pravice – pa ostaja pri avtorju.“


Zveza:

ZASP člen 146, 146/1, 146/1-1, 147, 149, 149/1, 149/1-3,151, 151/2, 176.
Datum zadnje spremembe:
12.02.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUxNDMz