<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba I U 1298/2011
ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.1298.2011

Evidenčna številka:UL0005799
Datum odločbe:24.04.2012
Področje:DAVKI
Institut:DDV - dodatna odmera DDV - neplačujoči gospodarski subjekti - navidezni pravni posli - fiktivni računi - opravljanje gradbene dejavnosti

Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so jih izdale družbe tipa „missing trader“ oziroma neplačujoči gospodarski subjekti. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno, da so mu izdajatelji računov tudi dejansko opravili zaračunane storitve oz. da nima verodostojne poslovne dokumentacije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za marec, maj in november 2006 ter pripadajoče obresti, skupaj 25.128,51 EUR, z rokom plačila 30 dni od dneva vročitve odločbe, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki I, II izreka). Stroški postopka niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik 9. 7. 2010, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih prvostopenjski organ ni upošteval. Iz DIN za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2008 DDV v zvezi s prejetimi računi, izdanih s strani družb: A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., davčni organ ugotavlja, da so navedene družbe družbe tipa „missing trader“, kar izhaja iz ugotovitev DIN pri navedenih družbah, ki jih davčni organ povzame tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Navedene družbe so izdajale fiktivne račune in prometa (transakcij), za katere so izstavile račune, niso opravile, saj niso imele prostorov in sredstev. Družbe niso zaposlovale delavcev, niti niso poslovno sodelovale z drugimi poslovnimi subjekti, ki bi lahko opravili promet ter da gre za navidezne firme, katerih odgovorne osebe so nedosegljive, na naslovu dejavnosti ne opravljajo ter jim je bilo odvzeta ID številka z DDV. Prav tako so ugotovljene nelogičnosti oziroma nesorazmernost izkazanih podatkov pri poslovanju, izdanih računov pa niso vključevali v svoje davčne evidence. Kolikor so družbe (na primer C. d.o.o.) predlagale obračune DDV, jih davčni organ ni mogel preveriti, saj v postopku pridobivanja podatkov ni uspel pridobiti poslovnih knjig in dokumentacije.

2. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik od družbe A. d.o.o. prejel račun št. N 218/06 z dne 25. 10. 2006, kjer zaračunava delo in storitve po specifikaciji na objektu počitniška hiša v ... (izdelava fasade, postavitev odra, gradnja zunanjih polic itd.), ki ga je tožnik plačal 6. 12. 2006. Od družbe C. d.o.o. je prejel dva računa z dne 31. 5. 2006 za izkop in odvoz materiala, nasip in utrditev terena za betonsko ploščo, komplet izvedbe meteornih voda in podobno, za objekt dvojček … Od družbe B. d.o.o. pa štiri račune, tri z dne 28. 2. 2006, enega pa 15. 3. 2006 za izvedbo fasade, postavljanja in podiranje odra ter gradnja okenskih polic, omet, hidroizolacijo, urejanje okolice, dobave in gradnje robnikov, izvedba betonske škarpe ipd. za objekt … Tožnik je kontaktiral z osebo z imenom D.D., s katero se je večkrat sestal na samem kraju (ogled parcele), komuniciral po mobilnem telefonu, telefonske številke pa nima, pred tem osebe ni poznal ter ni vedel za katero družbo dela. Material naj bi delno dobavili izvajalci delno pa tožnik. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi družbe izkazovale plačila dobaviteljem za dobavo materiala. Tožnik je v postopku predložil pogodbo za izvedbo gradbenih del z družbama B. d.o.o. in C. d.o.o. na objektu stanovanjski dvojček na ... (stran 11 in 12 izpodbijane odločbe). Rok izvedbe del je tri mesece od podpisa, predvidene so cene za posamezno izvedbo gradbenih del. Davčni organ ugotavlja, da iz listin, pogodb in pojasnitev tožnika ni nedvomno razbrati, da so bile storitve gradbenih del opravljene s strani izdajateljev računov. Davčni organ se sklicuje SRS (Slovenske računovodske standarde) 21.7., 21.12., ki jih citira. Tožniku očita, da je šlo za utajo DDV tipa. Sklicuje se na sodbe SEU C-342/87, C-255/02, C-409/04, C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi. Ugotavlja, da gre za posle, ki v resnici niso bili izvršeni s strani dobaviteljev oz. navidezne posle, ki ne vplivajo na obdavčenje. Sklicuje se na 40. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV). Tožniku očita, da v postopku ni predložil nobenih drugih listin, s katerimi bi nedvomno dokazal, da so bile konkretne storitve tudi dejansko opravljene s strani oseb, ki so izstavile račun. Poslovnih dogodkov ni mogoče preveriti, gre za neverodostojne listine. Sklicuje se tudi na 5. člen, 81. člen in a) točka prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Pripombe tožnika davčni organ ne upošteva, tožniku pa očita, da ni ravnal kot dober gospodar, ki bi skušal pridobiti vse osnovne podatke o dobavitelju, s katerim še ni posloval in si s tem zmanjšal svojo poslovno tveganje.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja ter sledi ugotovitvam prvostopenjskega organa (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V obravnavanem primeru pogodba in računi ne vsebujejo nobenega podatka o osebah, ki so jih sestavljale, podpisi pa so dejansko tako nečitljivi, da ni mogoče nedvoumno trditi, da gre za pogodbe oziroma listine sestavljene in podpisane s strani odgovornih oseb. Drugih listin, ki so za gradbeništvo običajne, kot na primer gradbeni dnevniki, ki se vodijo na osnovi Pravilnika o načinu označitve in organizacij ureditve gradbišča, o vsebini in načinu vodenja dnevnikov, izvajanju del in o kontroli gradbenih konstrukcij na gradbišču, ki je izdan na podlagi Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), pa tožnik nima. Ogled storitev na terenu ne spreminja ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik ni predložil verodostojnih listin v smislu SRS (21.5., 21.9., 21.1., 21.12., 21.5.). Ni bilo odločujoče ali je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri utaji DDV, temveč je iz vsega sklepati, da ne obstaja resnični promet storitev med izdajatelji računov in tožnikom.

4. Tožnik je vložil tožbo najprej zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je tožena stranka izdala izpodbijani akt, razširil tudi zoper slednjega. Iz DIN pri A. d.o.o. ni razvidno, na katero obdobje se ugotovitve nanašajo ter tožnik sklepa, da je bil opravljen leta 2008 oz. dve leti po tem, ko je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Ugotovitve iz leta 2008 ne morejo biti relevantne za ta postopek. Dejstvo je, da so bila plačna gradbena dela opravljena s strani oseb, ki jih je tožniku zagotovila družba A. d.o.o., kar potrjujejo obstoječe stavbe. Tožnik pa ni mogel preverjati v uradnih registrih, ali ima njegov poslovni partner zaposlenega kakšnega delavca ali ne. Ne drži, da je zgolj opravljeno nakazilo, saj so dejansko zgrajeni objekti. Tožniku ni mogoče očitati nezakonitega poslovanja pogodbenega partnerja, saj ni vedel kako ta posluje, tudi ni mogel preverjati ali njegov partner oddaja DDV obračune. Zato mu ni mogoče očitati, kaj vse bi moral preveriti, preden se je spustil v poslovni odnos z navedeno družbo. Enako navaja glede družbe B. d.o.o.. Tožeča stranka podatkov, ki izhajajo iz ugotovitev DIN ne more izpodbiti, saj ne pozna splošnega poslovanja družbe. Pomembno je le, da je družba B. d.o.o. opravila storitve, ki jih je zaračunala. Očita kršitev 5. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), bistveno kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Ne razume, zakaj mu prvostopenjski organ očita, da je bil udeležen v navideznem poslu, če okoliščin o opravi gradbenih storitev sploh ni ugotavljal. Tožeča stranka ni mogla vedeti za nezakonito poslovanje družbe C. d.o.o., odpovedale so državne institucije. Skuša se krivdno naprtiti tožniku. Tožnik polemizira glede ugotovitev, da so računi, ki mu jih je izdala družba B. d.o.o. drugačni kot računi ostalih dobaviteljem. Glede zaposlenih delavcev navaja, da je navedena družba na gradbišče pripeljala ljudi, ter da ni podlage za predložitev pogodb o zaposlitvi, delavci so lahko najeti tudi od podizvajalcev. Pogodbeni stranki pa sta se držali pogodbenih določil, dela so bila izvedena. Glede začasnih situacij pojasni, da niso bile izdane, ker je tožeča stranka čakala na pridobitev kredita, da bo lahko opravljene storitve tudi plačala. Določbe ZDDV-1, ki v letu 2006 še ni veljal, ne morejo biti podlaga za odločitev. Standard po katerem odloča davčni organ ne morejo temeljiti na sumu. Dejstvo, da pri teh družbah ni pridobil podatkov o zaposlenih in da niso knjižile poslovnih dogodkov pa kaže, da so te družbe kršile predpise, najemale podizvajalce na črno ipd., česar tožnik ni vedel. To ne daje podlage za ugotovitev, da storitve sploh niso bile opravljene. Očitki se nanašajo na družbe, ni to mogoče očitati tožeči stranki. Ta dejstva imajo lahko za posledico izbris družb iz registra, terjanje plačila obveznosti od družbenikov, niso pa ključna za ugotovitev, da storitve ne bi bile opravljene, saj objekti dejansko stojijo.

5. Po mnenju tožnika ni podlage za uporabo SRS (2006) v zadevah, ki se tičejo DDV. Glede vodenja poslovne dokumentacije ima svoja pravila v ZDDV, ki se ne sklicuje na SRS. SRS 21 ni pravi računovodski standard po vsebini in ga ni dopustno uporabiti kot materialno podlago, saj ne gre po vsebini za obvezen standard. Dejstvo je, da je tožnik račune plačal, zato bi se moral priznati odbitek vstopnega DDV, tudi če storitve niso bile opravljene. Računi vsebujejo vse podatke po 34. členu ZDDV. Tožniku prvostopenjski organ ne očita zlorab, gre za nove okoliščine. Sklicevanje na navidezne pravne posle ni utemeljeno. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da poslovni partnerji niso bile osebe, ki bi opravljale dejavnost, ni utemeljeno, saj so imele ID številke. Ni podlage za obračun in odmero medbančnih obresti. Prvi odstavek 95. člena ZDavP-2 je mogoče uporabiti le, kadar davčni zavezanec ne spoštuje roka za plačilo določenega zneska, ki ga določajo materialni predpisi. Tudi ni jasno na kateri dan so izračunane medbančne obresti ter glede izračuna števila dni, ko so obresti tekle. Materialno pravno ni pravilno uporabljeno ter je tudi obrestna mera zmotno določena. Nepravilen je tudi EURIBOR za 12 mesečno obdobje, ki ga je uporabil davčni organ. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

8. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so jih izdale družbe tipa „missing trader“ oziroma neplačujoči gospodarski subjekti, kot jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali. Tudi po mnenju sodišča iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, iz katere bi bilo razvidno, da so mu izdajatelji računov tudi dejansko opravili zaračunane storitve oz. da nima verodostojne poslovne dokumentacije.

9. Utemeljen je tudi po mnenju sodišča subjektivni element oz., da bi glede na vse objektivne okoliščine, ki jih pojasni davčni organ, tožnik moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. V tem primeru mu odbitek ne gre, kar je skladno s prakso SEU, na katero se davčni organ sklicuje (tako na primer sodbo v zadevi Axel Kittel C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi).

10. Ne glede na zgornje očitke, za katere sicer tožnik meni, da ne držijo, pa je po mnenju sodišča v obravnavani zadevi predvsem relevantna okoliščina v ugotovitvi, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni izkazal, da je šlo za njemu opravljene storitve in dobave. Pravica do odbitka vstopnega DDV namreč nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, davčni zavezanec pa ne sme odbiti DDV prej kot v davčnem obdobju v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. Pravna podlaga je v 40. členu ZDDV, tako kot jo navaja prvostopenjski organ. Če ni s tem zakonom (ZDDV) drugačno določeno, sme davčni zavezanec od svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavi blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitev uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij in sicer vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal na ozemlju Sloveniji v zvezi z blagom oziroma storitvami, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (1. točka drugega odstavka 40. člena ZDDV). Smiselno enake določbe glede nastanka in obsega pravice do odbitka DDV vsebujejo sicer tudi določbe 62. člena in 63. člena ZDDV-1, na katerega se tudi sklicuje prvostopenjski organ, ko odgovarja na tožnikove pripombe na zapisnik, kar pa na drugačno odločitev glede materialne podlage ne vpliva. Prvostopenjski organ se sklicuje na pravilne oziroma relevantne določbe ZDDV glede nepriznavanja odbitka vstopnega DDV, zato sodišču očitke tožeče stranke v to smer kot neutemeljene zavrača.

11. Sodna praksa je že v neštetih primerih pojasnila, da je samo račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke (34. člen ZDDV) in ki temelji na dejansko opravljenem poslovnem dogodku (o opravljeni storitvi ali dobavi blaga), lahko verodostojna knjigovodska listina in podlaga za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Račun, ki ga izda oseba, ki ne opravi zaračunane dobave blaga ali storitev, ne predstavlja podlage za odbitek vstopnega DDV (sodba Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 333/2010).

12. Zgolj računi in njihovo plačilo ne izkazujejo resničnosti opravljenih storitev. Takšno stališče izhaja iz prakse SEU na primer v zadevi C-342/87 (Genius Holding BV), po katerem mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oziroma, da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična dobava, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oziroma, da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Tožnik v pripombah na zapisnik kot tudi v pritožbi, pa tudi v tožbi, vztrajno zatrjuje, da ima verodostojno dokumentacijo in se sklicuje na račun in opravljeno storitev, ki je v izvedbi zgrajene stavbe oziroma dveh objektov, ki naj bi mu jih izdajatelji računov zgradili. Zato tudi ne zadošča, da so bile storitve opravljene naročniku, kot zatrjuje tožnik, pač pa je treba dokazati, da je storitve tožniku res opravil prav izdajatelj računa. To bi sicer lahko bila tudi oseba, ki ni davčni zavezanec, to pa je relevantna okoliščina, ki vpliva na pravico do odbitka vstopnega DDV. Na strani davčnega zavezanca pa je dolžnost, da že v svojem knjigovodstvu zagotovi potrebne podatke, ki omogočajo pravilno obračunavanje davka (56. člen ZDDV), kar pomeni, da tudi ZDDV določa obveznost pravilnega vodenja knjigovodstva davčnega zavezanca za namene pravilnega obračunavanja in plačevanja DDV, poleg knjige izdanih oz. prejetih računov (četrti odstavek 56. člena ZDDV). Zato nima prav tožnik, ko meni, da ni potrebno pravilno vodenje poslovnih dogodkov in da je neupoštevno sklicevanje davčnega organa na SRS (2006), ki se uporabljajo v obravnavanem primeru, glede na čas nastanka poslovnega dogodka, po katerih morajo knjigovodske listine vsebovati (med drugim) tudi podatke o poslovnem dogodku. To seveda ne pomeni, da je tožnik konkretno dolžan takšno dokumentacijo voditi na podlagi ZDDV, vendar pa je tožnik tisti, ki mora v primeru, ko uveljavlja davčne ugodnosti, tako kot v obravnavanem primeru, izkazati poslovne dogodke, njihov potek in vsebino na način, iz katerih je razvidno, da je dejansko prišlo do realizacije oziroma opravljenih storitev s strani družb, ki so mu izdale račune, na podlagi katerih uveljavlja odbitek vstopnega DDV, kolikor pride do dvoma v resničnost opravljenih storitev. Tudi 31. člen ZDavP-2 določa, da mora davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti potrebne podatke, ki omogočajo pravilno obračunavanje davka. Zato posledično to lahko pomeni tudi uporabo SRS 21.12. in nima prav tožnik, ne glede na določbe SRS (2006) o neobvezni uporabi navedenega standarda. Dokazno breme trditev v primeru dvoma v resničnost opravljenih storitev je namreč na strani tožnika (76. člen ZDavP-2 oziroma ZDavP-1). Davčni zavezanec pa svojo trditev v davčnem postopku praviloma dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo drugih dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2).

13. Zato nima prav tožnik, ko meni, da želi davčni organ nanj prevaliti breme dokazov. Ker je relevantna okoliščina po mnenju sodišča v obravnavanem primeru v ugotovitvi, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, od koga je prejel opravljene storitve in ker iz ugotovitev dejanskega stanja, ki mu sledi tudi sodišče, nedvomno izhaja, da navedeni družbe tudi niso imele realnih možnosti za opravljanje zaračunanih storitev ter jih tudi po mnenju sodišča niso mogle opraviti, (saj za to ne obstajajo dokazi ne na strani izdajateljev računov ne na strani tožnika) tožniku utemeljeno ne gre odbitek po spornih računih (40. člen ZDDV). Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa da gre za zato za navidezne posle, ki po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2 (ZDavP-1) na odločitev ne vplivajo, tožnika pa drugega tudi ni dokazal. Okoliščine se v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. V postopku se je tudi izkazalo, da tožnik niti ni vedel s kom je konkretno sodeloval, omenja osebo D.D., za katero sam navaja, da ne ve katero firmo je predstavljala, niti ne ve kdo je delal na posameznih objektih, predložil pa tudi obračunov opravljenih del, ki bi jih bil glede na posebne predpise o gradbeništvu sicer (ZGO-1 in Pravilnik) dolžan voditi, s čimer bi lahko izkazal, kdo mu je opravil storitev, kdaj in na kakšen način. Tožnik pa tudi ne zatrjuje, da razpolaga z drugimi listinami, kot npr. dobavnico, prevzemnim zapisnikom in podobno, kar je tudi v nasprotju s pogodbama z družbama B. d.o.o. in C. d.o.o., ki ju je tožnik sam predložil. Ob takem stanju stvari tudi po mnenju sodišča tožnik ni izkazal, da je prišlo do realizacije pogodb oziroma da so opravljene storitve prav s strani družb, ki so mu izstavile račune, saj tožnik nima izvirne dokumentacije o teh poslovnih dogodkih (SRS 21.7.), iz katerih bi bila razvidna npr. vsebina opravljenih storitev, datum, čas opravljenih storitev, podatkov o tem, kdo jih je opravil, strokovno usposobljenost, število itd.. Zato po mnenju sodišča za odločitev niso pomembni zgolj razlogi v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenimi družbami, ampak predvsem v okoliščini, da ni izkazal, da so mu navedene družbe zaračunane storitve tudi resnično opravile.

14. Ne držijo navedbe tožnika, da je prvostopenjski organ upošteval zgolj okoliščine, ki so tožniku v škodo in da gre za kršitev načela materialne resnice v davčnem postopku. Sodišče se strinja z razlago SRS (2006) na način, kot je pojasnil prvostopenjski organ, dejansko stanje pa je tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami (SRS (2006) 28. 54. ). Dokaz, da je tožnik opravil dela za svojega naročnika, ker naj bi stavbe prodal naprej, pa ni dokaz, da so dela za tožnika opravile družbe, ki so mu izstavile račune. Zato sodišče tovrstne očitke kot neutemeljene zavrača. Neutemeljeni so tudi očitki glede obračuna pripadajočih obresti od DDV. Davčni organ je pravilno uporabil določbo 95. člena ZDavP-2 ter pojasnil izračun obresti, zato sodišče tožnikove ugovore kot neutemeljene zavrača.

15. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.


Zveza:

ZDDV člen 40.
ZDDV-1 člen 62, 63.
Datum zadnje spremembe:
06.09.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2NzU3