<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 2215/2018-14
ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.2215.2018.14

Evidenčna številka:UP00033626
Datum odločbe:16.01.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Jonika Marflak Trontelj (preds.), Lara Bartenjev (poroč.), Andrej Kmecl
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - skupni sporazum o višini nadomestila - uporaba tarife - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - reprezentativno združenje uporabnikov

Jedro

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženec na podlagi vpogleda v register radijskih programov pri AKOS ter javno objavljenega seznama ustanoviteljev tožnika na spletni strani AJPES ugotovil, da približno dve tretjini vseh komercialnih radijskih programov emitirajo izdajatelji, včlanjeni pri tožniku, zato ima tožnik lastnost reprezentativnega združenja. Toženec pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni presodil izvedenega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika v delu, v katerem se njegova izpoved nanaša na to, da tožnik nima lastnosti reprezentativnosti v smislu prvega odstavka 44. člena ZKUASP. Vsak izvedeni dokaz mora biti namreč podvržen presoji oziroma oceni organa, ki odloča v postopku

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Sveta za avtorsko pravo št. 31229-1/2014-77 z dne 12. 9. 2018 in sklep Sveta za avtorsko pravo št. 31229-1/2014-66 z dne 23. 1. 2018 se odpravita ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju toženec) zavrgel zahtevo A. (v nadaljevanju stranka z interesom) za izdajo odločbe o določitvi tarife za čas postopka pred tožencem (1. točka izreka); delno ugodil zahtevi za določitev primerne tarife za radiodifuzno retransmisijo glasbenih del in določil tarifo za radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v komercialnih radijskih programih tako, kot izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe; zavrnil zahtevo za odločitev o drugih spornih vprašanjih v zvezi s skupnim sporazumom (3. točka izreka); ter odločil, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je stranka z interesom kot kolektivna organizacija, ki je imetnica dovoljenja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000 za kolektivno upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov (v nadaljevanju dovoljenje), med katerimi je tudi pravica do radiodifuznega oddajanja, dne 26. 2. 2014 na toženca naslovila zahtevo za določitev primerne tarife za radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v komercialnih radijskih programih, ki se oddajajo v obliki prizemeljskega radiodifuznega oddajanja, za določitev tarife za čas trajanja postopka pred tožencem ter za odločitev o drugih spornih vprašanjih v zvezi s Skupnim sporazumom o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda B. v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (v nadaljevanju skupni sporazum), ki je prenehal veljati 31. 12. 2011. Nasprotna stranka v tem postopku je tožnik, ker naj bi bil reprezentativno združenje radiodifuznih organizacij, ki v okviru svoje registrirane dejavnosti radiodifuzno oddajajo fonograme, izdane za komercialne namene, v svojih komercialnih radijskih programih, in ker se je v imenu izdajateljev komercialnih radijskih programov priglasil k pogajanjem s stranko z interesom glede predmetne tarife.

3. Toženec je najprej presodil, da je tožnik upoštevaje prvi odstavek 44. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP) pasivno legitimiran v tem postopku, ker predstavlja, glede na vpogled v register radijskih programov pri AKOS, in ob upoštevanju javno objavljenega seznama ustanoviteljev tožnika v AJPES, večino uporabnikov na področju dejavnosti. Prav tako velja, da se t. i. male pravice, med katere spadajo tudi pravice izvajalcev, katerih izvedbe so posnete na fonogramih, predvajanih v komercialnih radijskih programih, ter pravice proizvajalcev takih fonogramov (t. i. male sorodne pravice) obvezno kolektivno upravljajo, zato monopol stranke z interesom glede zbiranja zneskov iz naslova uporabe teh pravic in njihovega razdeljevanja imetnikom ni vprašljiv.

4. Toženec je pojasnil, zakaj t. i. točkovna metoda, ki upošteva kriterija dejanske poslušanosti in razširjenosti radijskega signala, predlagana s strani stranke z interesom, v okoliščinah izključno oziroma pretežno komercialnega emitiranja ni primerna. V takem primeru je namreč treba za izhodišče uporabiti kriterij iz 3. točke tretjega odstavka 45. člena ZKUASP. Brez glasbe ni komercialnega radijskega programa, brez radijskega programa pa ne prihodkov izdajatelja. Zato je logično in razumno, da se upošteva metoda, pri kateri je nadomestilo odvisno od s trženjem radijskega programa ustvarjenih prihodkov, upoštevaje delež, ki ga predvajanje glasbe predstavlja v razmerju do celote oddajnega časa. Gre za prihodkovno metodo, dodelano na način, ki onemogoča obidna ravnanja s strani uporabnikov.

5. Vsebina predmetne tarife je odraz njene umeščenosti v sistem tarif, ki veljajo in se uporabljajo v državah članicah EU, in sicer tako glede načina obračunavanja nadomestila, glede katerega je v EU praktično brez izjeme v veljavi t. i. prihodkovna metoda, kot glede vsebine tarifnih postavk in določb, s pomočjo katerih se ugotavlja konkretna višina plačila. Tarifa je zasnovana po vzoru tarifnih ureditev Nemčije in Avstrije, pri čemer so upoštevane nekatere posebnosti slovenskega radijskega trga ter pretekla ureditev in izkušnje na področju kolektivnega upravljanja predmetnih pravic. Tarifa temelji na vštevanju v obračunsko osnovo načeloma vseh prihodkov, ki se ustvarijo na podlagi emitiranja komercialnega radijskega programa oziroma v zvezi z njimi, ne glede na to, kdo je subjekt, ki te prihodke ustvarja, kot korektiv, s katerim se lahko obračunska osnova zniža, pa so upoštevane olajšave iz naslova plačanih posredniških provizij, pristojbin, pogodbeno dogovorjenega znižanja ipd.

6. V nadaljevanju so obrazloženi posameznih členi tarife iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe. V 1. členu predmetne tarife so določeni trije tarifni razredi, pri čemer je umestitev zavezanca v določen tarifni razred odvisna od deleža uporabe glasbe v dnevnem, 24-urnem oddajnem času. Tak sistem je uveljavljen v številnih državah članicah EU (npr. v Španiji, Grčiji, Nemčiji, Romuniji), na istem principu pa je temeljil tudi skupni sporazum. Višine tarifnih postavk temeljijo predvsem na nemški in avstrijski tarifi, pri čemer je pojasnjena primernost take rešitve. Obrazložena je tudi opredelitve radijskega programa in zavezanca za plačilo nadomestila, z 2. in 5. členom tarife pa so opredeljene obračunska osnova in olajšave, s čimer se udejanja zahteva iz tretjega odstavka 45. člena ZKUASP, da se mora v tarifi zrcaliti ekonomska vrednost pravic, ki so predmet uporabe, ob upoštevanju narave in obsega uporabe, saj je za komercialne radijske programe značilna zveza med predvajanjem komercialno izdanih fonogramov in ustvarjanjem prihodkov iz naslova trženja takega radijskega programa. Glede na to je primerno, da je določitev zneskov nadomestila v skladu s kriterijema iz 3. in 4. točke tretjega odstavka 45. člena ZKUASP odvisna od prihodkov, ki jih na tak način ustvari izdajatelj ali kdo drug v njegovem imenu. Tako se na enak način, kot velja v Nemčiji in Avstriji, vpeljuje princip vštevanja v obračunsko osnovo vseh prihodkov pred pribitkom DDV, ki se na kakršenkoli način in preko kateregakoli subjekta ustvarijo v zvezi z emitiranjem komercialnega radijskega programa. Za izračun višine nadomestila so tako relevantni praktično vsi prihodki, ustvarjeni z odplačnim unovčevanjem radijskega programa, ne glede na subjekt, ki na ta način ustvarja prihodke.

7. Kot korektiv za znižanje obsega prihodkov, ki tvorijo obračunsko osnovo, sta določeni dve vrsti olajšav, in sicer olajšava, ki ima podlago v agencijskih provizijah, plačanih pristojbinah, ter pogodbena olajšava, katere predpogoj je korektno izpolnjevanje obveznosti v razmerju do kolektivne organizacije, kot izhaja iz drugega odstavka 4. člena in 5. člena predmetne tarife.

8. V 6. členu tarife je opredeljena dolžnost izdajatelja komercialnega radijskega programa sporočiti podatke in predložiti dokumentacijo stranki z interesom, določeno pa je tudi pravilo, po katerem se v primeru, če zavezanec za plačilo nadomestila v predpisanem roku ne dostavi vseh podatkov, mesečno nadomestilo za radijski program, na katerega se nanaša ta opustitev, določi v višini 37.426,82 EUR. 7. člen tarife opredeljuje trženje oglasnega prostora preko subjektov za trženje, 8. člen pa način plačevanja nadomestila, ki temelji na akontacijskem principu s predvidenim poračunavanjem med koledarskim letom plačane akontacije. V 9. členu predmetne tarife je določena pravica zahtevati revizijo, 10. člen vsebuje določila o minimalni tarifi, v 11. členu tarife je določena valorizacija, 12. člen pa vsebuje še končni določbi.

9. Iz obrazložitve še izhaja, da je toženec zavrgel predlog za določitev tarife za čas trajanja postopka pred njim, ker ZKUASP ne predvideva možnosti izdaje take tarife, predlog za odločitev o spornih vprašanjih v zvezi s skupnim sporazumom in začasno tarifo pa je zavrnil, ker nima moči sprejeti odločitve, ki bi se nanašala na skupne sporazume ali s strani kolektivne organizacije določene tarife, ki ne veljajo več, saj odloča le o aktualnih, veljavnih skupnih sporazumih in tarifah. O stroških postopka bo skladno s šestim odstavkom 55. člena ZKUASP odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti izpodbijane odločbe.

10. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerim je predsednik toženca zavrnil tožnikov predlog za izločitev člana toženca C.C., pa izhaja, da je tožnik vložil predlog za izločitev navedenega člana iz razlogov po 35. in 37. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V predlogu je navedel, da je C.C. član glasbene skupine D. in da ima v tej zadevi kot izvajalec položaj posrednega soupravičenca, saj ima kot prejemnik sredstev, ki jih zbere stranka z interesom, neposredni interes za čim višjo tarifo. Odklonitveni izločitveni razlog pa predstavljajo okoliščine, da je C.C. vidni član Sindikata glasbenikov Slovenije, ki je eden od ustanoviteljev stranke z interesom, da je v tem svojstvu zastopal stranko z interesom v pogajanjih z Združenjem SAZAS, da je član stranke z interesom in njene skupščine, da zaseda položaj nadomestnega člana sveta stranke z interesom, ter da je tudi nekdanji sošolec in dober osebni prijatelj člana nadzornega odbora stranke z interesom E.E., s katerim sta tudi sočlana v zasedbi D.. Vse to kaže, da C.C. ne more biti nepristranski pri odločanju v tej zadevi.

11. Po prejemu izjave člana toženca C.C. je predsednik toženca presodil, da stališče, da ima C.C. položaj soupravičenca v tej zadevi ni podprto z resnimi, otipljivimi argumenti, ampak gre le za sugestijo. C.C. upravičenost do prihodkov iz naslova nadomestila po predmetni tarifi ni nujno in neposredno povezana s tarifo, saj je njegov prihodek bolj kot od višine tarife odvisen od obsega predvajanja njegove glasbe. Zato C.C. nima položaja soupravičenca v smislu 1. točke 35. člena ZUP.

12. Teža interesa C.C. za višino tarife tudi ne more biti kdo ve kako izdatna. Tožnik ne da nobenega konkretnega podatka, ki bi lahko C.C. premoženjski interes določneje opredelil in ga kvalitativno ter kvantitativno razodel kot izrazito ali vsaj nesorazmerno visokega. Članstvo v kolektivni organizaciji ni in ne more biti razlog, ki bi lahko kakorkoli zbujal dvom v posameznikovo nepristranskost, zlasti ne, kadar gre za pravice, ki se po zakonu obvezno kolektivno upravljajo. C.C. preteklo opravljanje funkcij tudi ni nekaj negativnega ali dvom zbujajočega, temveč je za delo toženca potrebno, koristno in zaželeno. Interesno zasnovana konstelacija članstva toženca oziroma zastopanje interesov ene in druge strani ter posledični interesni konflikt je nekaj, kar je vtkano v samo bit delovanja toženca, ki mu služi kot gibalo in ne kot ovira. Sledenje razlogom za izločitev člana bi izvotlilo zakonske določbe, ki urejajo organizacijsko strukturo in način delovanja toženca, in bi ob pomanjkanju primerno izkušenih strokovnjakov vodilo v situacijo, v kateri bi toženec večino časa deloval v okrnjeni sestavi. Nekdanje članstvo v organih kolektivne organizacije in opravljanje funkcije v Sindikatu glasbenikov Slovenije pa predstavlja le splošen in pravno neupošteven očitek o pristranskosti. Enako velja za osebno poznanstvo z osebami, navedenimi v 2. točki drugega odstavka 51. člena ZKUASP. Za izločitev člana toženca mora biti odklonitveni razlog izkazan vsaj do stopnje verjetnosti, vsak dvom ne zadošča za izločitev.

13. Glede na to po mnenju predsednika toženca zahteva tožnika ne izkazuje obstoja okoliščin, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile upravičen dvom v nepristranskost izven zakonskih okvirjev. Po njegovem trdnem prepričanju član C.C. ni osebno motiviran za zanj ugoden zaključek predmetnega postopka, zato je zahtevo tožnika za njegovo izločitev kot neutemeljeno zavrnil.

14. Tožnik v tožbi navaja, da ni reprezentativno združenje v smislu prvega odstavka 44. člena ZKUASP, ker mu te lastnosti ne daje noben zakon in ker vanj tudi ni vključena večina uporabnikov izdajateljev radijskih postaj, zato ne more samostojno zastopati interesov izdajateljev radijskih programov. Poleg tega ne gre enačiti uporabnika z izdajateljem medija, saj je lahko en uporabnik izdajatelj večjega števila medijev. V postopku pred tožencem je zaslišani zakoniti zastopnik F.F. izpovedal, da tožnik ni reprezentativni organ, vendar toženec v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel, zakaj mu tega ne verjame, niti ni tega dejstva ugotavljal v postopku. Toženec bi moral reprezentativnost meriti tudi v smeri, ali so na trgu udeleženi le komercialni radijski programi, ali tudi ostali, ki imajo nek status, in reprezentativnost presojati tudi s tega zornega kota.

15. Dalje tožnik navaja, da je tekom postopka pred tožencem predlagal izločitev člana toženca C.C., kar pa je toženec nepravilno zavrnil. C.C. ima namreč kot izvajalec neposreden interes za čim višjo tarifo, saj je neposredni upravičenec za prejem denarnih sredstev od stranke z interesom. Prav tako je dober prijatelj E.E., ki je član nadzornega odbora in skupščine stranke z interesom, (bil) je tudi predsednik sveta stranke z interesom, ter je njegov sočlan v glasbeni zasedbi D.. Eden od ustanoviteljev stranke z interesom je tudi Sindikat glasbenikov Slovenije, katerega vidni član je C.C., ki je kot član sindikata glasbenih delavcev zastopal stranko z interesom v pogajanjih s SAZAS. C.C. je (bil) tudi nadomestni član sveta stranke z interesom in član stranke z interesom ter njene skupščine. Stranka z interesom je tudi financirala Sindikat glasbenikov Slovenije in je torej C.C. od nje prejemal plačilo za delo, ki ga je kot predsednik sindikata glasbenih delavcev opravljal. Vse to so okoliščine, ki izključujejo člana toženca C.C. iz predmetnega postopka.

16. Tožnik v nadaljevanju dodaja, da nadnacionalni pravni akti izključujejo možnost, da bi dal zakon glasbenim izvajalcem ločeno pravico do nadomestila za javno priobčitev fonograma, saj gre za enkratno nadomestilo. Nato v celoti povzema oziroma v segmentih prepiše prispevek avtorja dr. Jorga Sladiča z naslovom Obvezno kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov, ki je bil objavljen v Pravni praksi, 2013, št. 29-30. S povzemanjem omenjenega članka pojasnjuje, zakaj pojem sorodne pravice nima enakega pomena kot avtorska pravica, predstavi sorodno pravico proizvajalca fonograma, razmerje med avtorsko in sorodnimi pravicami ter se sklicuje na mednarodne vire in pravo EU z vidika morebitne zahteve po obveznem kolektivnem upravljanju sorodne pravice proizvajalcev fonogramov. Ne mednarodne pogodbe ne pravo EU ne zapovedujejo, niti ne prepovedujejo obveznega kolektivnega upravljanja sorodnih pravic proizvajalcev fonogramov, vendar kolektivno upravljanje po njegovem mnenju ni možno zaradi nacionalne zakonodaje.

17. Pojasnjuje obvezno kolektivno upravljanje avtorske pravice, povzema navedeni prispevek tudi v delu, v katerem avtor predstavi razlikovanje med t. i. mehaničnimi in malimi pravicami, in zaključi, da je sorodna pravica proizvajalca fonograma podobna mehaničnim pravicam, ter da se z obravnavanjem sorodne pravice proizvajalca fonograma kot male pravice primerja neprimerljivo. Povzame še genetično in teleološko razlago pojma mehanične oziroma male pravice ter predstavi kolektivno upravljanje sorodnih pravic v Franciji in Nemčiji, kot izhaja iz omenjenega prispevka.

18. Meni, da zaradi razlik med avtorsko in sorodno pravico proizvajalcev fonogramov ni možno obvezno kolektivno upravljanje sorodne pravice proizvajalcev fonogramov. Zato stranka z interesom ni upravičen imetnik pravic za zastopanje vseh imetnikov sorodnih pravic, ki jih daje ZASP. ZKUASP med obvezno upravljanje pravic ne uvršča pravic imetnikov pravic, ki naj bi jih zastopala stranka z interesom. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, katere pravice naj bi zastopale tuje kolektivne organizacije, katerih tarifo je toženec primerjal. Ker tarifa določa tudi minimalni znesek, je neveljavna, ker malim izdajateljem onemogoča enakovredno sodelovanje na trgu. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma ugotovi, da je nezakonita in da predmetna tarifa ni veljavna, v vsakem primeru pa tožencu naloži povrnitev stroškov tega postopka.

19. Toženec je sodišču poslal dokumente upravnega spisa, na tožbo pa ni vsebinsko odgovoril.

20. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je pasivna legitimacija pravilno ugotovljena in utemeljena. Neutemeljene so tožnikove navedbe glede uporabnikov, ki imajo status posebnega pomena, saj je treba, enako kot v preteklosti, razlikovati med komercialnimi in nekomercialnimi radijskimi postajami predvsem zaradi različnih virov in načinov financiranja ter predpisanih vsebin, ki jih morajo v skladu z zakonom zagotavljati radijski programi posebnega pomen. Ne strinja se tudi z navedbami tožnika glede izločitve člana toženca C.C. in se pri tem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodaja, da gre pri javni priobčitvi fonograma za obliko uporabe, ki je subsumirana pod 9. člen ZKUASP, ki določa obvezno kolektivno upravljanje, saj javna priobčitev fonograma spada pod zakonsko definicijo priobčitve javnosti glasbenih del (male pravice), ki se glede na 1. točko 9. člena ZKUASP obvezno kolektivno upravlja. Razlaga tožnika, po kateri javne priobčitve fonogramov ne gre šteti za male pravice, je neutemeljena in v nasprotju z domačo in tujo prakso. Tožnik tudi napačno enači pravico iz javne priobčitve fonogramov z mehanično pravico, zato so njegove navedbe o tem, da naj bi toženec primerjal neprimerljivo, ker naj ne bi primerjal dejansko zastopanih pravic tujih kolektivnih organizacij, neutemeljene. Teh navedb tožnik ne konkretizira, niti zanje ne predloži kakršnihkoli dokazil. Obrazložitev glede določitve minimalne tarife je prepričljiva in ustrezno utemeljena. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka.

21. Tožba je utemeljena.

22. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženca po zahtevi stranke z interesom o določitvi primerne tarife in začasne tarife za radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v komercialnih radijskih programih.

23. Med strankami je najprej sporna pasivna legitimacija tožnika v tem postopku, in sicer ali ima tožnik lastnost reprezentativnosti skladno s prvim odstavkom 44. člena ZKUASP, po katerem skupni sporazum v pisni obliki skleneta kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije, reprezentativna pa so tista združenja uporabnikov, ki predstavljajo večino uporabnikov na področju neke dejavnosti glede na njihovo število ali če jim zakon priznava reprezentativnost. Tožnik v tožbi trdi, enako kot v postopku pred tožencem, da ni reprezentativno združenje v smislu prvega odstavka 44. člena ZKUASP, medtem ko je toženec v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovil, da o reprezentativnosti tožnika v predmetnem postopku ni dvoma.

24. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženec na podlagi vpogleda v register radijskih programov pri AKOS ter javno objavljenega seznama ustanoviteljev tožnika na spletni strani AJPES ugotovil, da približno dve tretjini vseh komercialnih radijskih programov emitirajo izdajatelji, včlanjeni pri tožniku, zato ima tožnik lastnost reprezentativnega združenja.

25. V zvezi s tem pa sodišče ugotavlja, in na kar pravilno opozarja tudi tožnik, da je toženec pri ugotavljanju navedenega spornega relevantnega vprašanja prezrl izpoved zaslišanega zakonitega zastopnika tožnika F.F. v delu, ko je na izrecno vprašanje izpovedal, da tožnik ni reprezentativni organ, saj skupaj z GZS zastopa večino radijev v Republiki Sloveniji, sam pa ne (kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju F.F. na naroku za ustno obravnavo pri tožencu z dne 17. 4. 2018). Toženec namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni presodil izvedenega dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika v delu, v katerem se njegova izpoved nanaša na to, da tožnik nima lastnosti reprezentativnosti v smislu prvega odstavka 44. člena ZKUASP. Vsak izvedeni dokaz mora biti namreč podvržen presoji oziroma oceni organa, ki odloča v postopku (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Navedena pomanjkljivost v postopku pa je takega pomena, da bi lahko vplivala na pravilnost ugotovitve glede vprašanja izpolnjenosti pogojev reprezentativnosti, ki je eno prvih in ključnih vprašanj v postopku določanja primerne tarife, in s tem (tudi) na odločitev o predmetni zadevi.

26. Ker torej toženec ni napravil celovite in argumentirane presoje izvedenega dokaza samega zase in skupaj z ostalimi dokazi, s katerimi je tudi ugotavljal pogoj reprezentativnosti, kot prej obrazloženo, je podana bistvena kršitev pravil postopka, kar ima za posledico, da se izpodbijane odločbe glede pravno pomembnega vprašanja reprezentativnosti tožnika ne da materialnopravno preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). To pa je že samo po sebi razlog, zaradi katerega je treba izpodbijano odločbo v celoti - zaradi vsebinske povezanosti posameznih točk izreka - odpraviti in vrniti zadevo v ponoven postopek tožencu (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

27. Tožnik v tožbi ugovarja tudi odločitvi v zvezi z zahtevano izločitvijo člana toženca C.C., ki je sodeloval in odločal v predmetnem postopku. Tožnik je zahtevo utemeljeval z okoliščinami, ki po njegovem mnenju predstavljajo izključitvene (35. člen ZUP) in odklonitvene razloge (37. člen ZUP) za izločitev.

28. V skladu z osmim odstavkom 53. člena ZKUASP se v postopku pred tožencem uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, razen če je s tem zakonom določeno drugače. Po prvem odstavku 37. člena ZUP, ki je relevantnem v tem primeru, lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti (t. i. odklonitveni razlogi). Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev.

29. Tožnik je svojo zahtevo za izločitev člana toženca C.C., enako kot v tožbi, oprl na okoliščine, da C.C. kot izvajalec prejema denarna sredstva od stranke z interesom, da je (bil) član najvišjih organov stranke z interesom, da je osebni prijatelj in sočlan E.E. v glasbeni zasedbi D., pri čemer je sedaj E.E. član nadzornega odbora stranke z interesom, da je (bil) C.C. nadomestni član sveta zavoda stranke z interesom, sedaj pa je njen član in član skupščine članov stranke z interesom, ter da je od stranke z interesom kot predsednik Sindikata glasbenih delavcev, ki je eden od ustanoviteljev stranke z interesom, prejemal denarna sredstva.

30. S tem pa je tožnik skladno s prvim odstavkom 37. člena ZUP v zahtevi za izločitev konkretno navedel ter pojasnil okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti člana toženca C.C., in zaradi katerih je po njegovem mnenju podan izločitveni razlog, priložil oziroma predlagal pa je tudi listine in dokazila v potrditev svojih navedb. Zato je neutemeljeno stališče toženca v izpodbijanem sklepu, da gre za okoliščine, ki predstavljajo le splošen, neupošteven očitek. Res je, da vsak dvom nujno in sam po sebi še ne zadošča za izločitev člana toženca, vendar je tožnik v konkretnem primeru konkretno navedel in določno opredelil navzven zaznavne, objektivne okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev omenjenega člana toženca, in katere povzema tudi sam predsednik toženca v izpodbijanem sklepu, poleg tega pa je tožnik tudi pojasnil, kako naj bi vplivale na nepristranskost člana, in za svoje trditve predložil dokazila. To pa pomeni, da je tožnik po presoji sodišča, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, (vsaj) s stopnjo verjetnosti izkazal, da je podan dvom o nepristranskosti obravnavane osebe v kontekstu konkretne zadeve, kar bi negativno vplivalo na percepcijo tako strank kot javnosti glede neodvisnosti in nepristranskosti delovanja toženca.

31. Glede na navedeno je torej predsednik toženca, upoštevaje dejstva in okoliščine, kot jih je ugotovil v postopku in kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, zmotno uporabil prvi odstavek 37. člena ZUP ter o tem napravil napačen materialnopravni zaključek. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja ugotovitev predsednika toženca, da določene konkretne okoliščine, s katerimi je tožnik utemeljeval zahtevo za izločitev omenjenega člana toženca, na strani oziroma v zvezi z omenjenim članom naj ne bi obstajale. Pri tem se tudi ne zahteva, da bi moral tožnik (z gotovostjo) dokazati (tudi) konkretno višino premoženjskega interesa člana toženca, katerega izločitev je v tem postopku zahteval, kot gre razbrati iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

32. Sodišče pripominja, da so člani toženca skladno s 50. členom ZKUASP res predlagani s strani kolektivnih organizacij in reprezentativnih združenj uporabnikov, vendar to ne pomeni, da v konkretnem postopku ne more priti do situacije, ko so za katerega od njih glede na konkretne okoliščine primera podani izločitveni razlogi po 35. oziroma 37. členu ZUP. Pravno upošteven razlog za odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev člana toženca pa tudi ne more biti mnenje predsednika toženca oziroma v izpodbijanem sklepu opisana morebitna hipotetična situacija, da bi zaradi pomanjkanja primerno izkušenih strokovnjakov s področja kolektivnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic izločitev člana toženca lahko vodilo v situacijo, v kateri bi toženec večino časa deloval v okrnjeni sestavi.

33. Sodišče še poudarja, da zakonsko določenih pogojev za imenovanje predsednika in članov toženca po prvem odstavku 51. člena ZKUASP oziroma položaja, ki že a priori ni združljiv z opravljanjem funkcije predsednika in člana toženca po drugem odstavku 51. člena ZKUASP, ne gre poenostavljeno enačiti z institutom izločitve po 35. oziroma 37. členu ZUP. Namen instituta izločitve osebe, ki sodeluje in odloča v postopku, je namreč zagotovitev subjektivno in objektivno nepristranskega odločanja in opravljanja posameznih dejanj v postopku, z namenom, da se izključi vsak upravičen dvom o nepristranskosti odločevalca in s tem zagotavlja videz nepristranskosti odločanja. Institut izločitve namreč zagotavlja zakonitost odločanja in nepristranskost oseb(e), ki sodeluje(jo) pri odločanju v postopku, kar pa je ena od najpomembnejših temeljnih procesnih pravic v postopku, ki varuje videz nepristranskosti organa pri odločanju.

34. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je zaradi zmotne razlage navedenih določb ZUP in posledično napačnega zaključka predsednika toženca glede odločitve o zahtevi za izločitev omenjenega člana, podana tudi bistvena kršitev pravil postopka iz 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi česar je izpodbijana odločitev v celoti nezakonita, posledično pa je treba odpraviti tudi izpodbijani sklep in zadevo v celoti vrniti tožencu v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče se v presojo drugih tožbenih očitkov in v zvezi z njimi predlaganih dokazov ni posebej in izrecno opredeljevalo ter izvajalo dokazov, ker glede na sprejeto odločitev in razloge zanjo (absolutni bistveni kršitvi določb postopka) niso relevantni, saj na (drugačno) odločitev sodišča ne bi mogli vplivati, njihova presoja pa bi bila z vidika ponovnega postopka tudi preuranjena. V ponovnem postopku bo moral toženec skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati napotke sodišča, ki se tičejo postopka, ter tudi pravno mnenje, izraženo v tej sodbi, po potrebi dopolniti dejansko stanje ter glede na ugotovljeno dejansko in (novo) pravno stanje zadeve ob pravilni uporabi materialnega in procesnega prava ponovno odločiti o zadevi.

35. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker predlagana dejstva in dokazi glede na razloge za sprejeto odločitev niso pomembni in izvedba teh dokazov za odločitev sodišča tudi ni bila potrebna, saj je sodišče moralo že zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, kot je v sodbi obrazložilo, izpodbijane odločitve odpraviti.

36. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 56. člena ZKUASP, po katerem vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (2016) - ZKUASP - člen 44, 44/1
Datum zadnje spremembe:
23.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4NTM2