<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 238/2011
ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.238.2011

Evidenčna številka:VSL0065245
Datum odločbe:09.11.2011
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - nadomestilo za uporabo avtorskih del - valorizacija tarife

Jedro

Za veljavno sprejetje Pravilnika 06 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je enostransko sprejel Pravilnik 06, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožnik je to storil v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno.

Če je tožnik po uveljavitvi ZASP-B poskušal doseči spremembo veljavne tarife, pa mu to zaradi nepripravljenosti organizacij uporabnikov ni uspelo, je imel možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 8. 2009 v 1. točki izreka v veljavi za znesek 19,73 EUR z obrestmi, v preostalem delu (za znesek 307,65 EUR z obrestmi) pa je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Vzdržalo je v veljavi še sklep o izvršbi glede stroškov izvršilnega postopka, toženi stranki pa naložilo, da tožeči stranki povrne 7,7 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi, ki jo izpodbija v zavrnilnem delu in izreku o stroških postopka, se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo sodbo opreti na tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006) in ne na tarifni del pravilnika o priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998). Pravilnik iz leta 1998 v 11. členu določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno, kar pomeni, da povsem določno ureja višino tarife z rastjo cen na drobno. Vsakdo bi si lahko na podlagi besedila Pravilnika iz leta 1998 in uradno objavljenih podatkov o indeksu cen na drobno izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Pravilnika – 98 s strani Urada RS za intelektualno lastnino se torej nanaša tako na tarifno prilogo, kot na vse druge določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom Pravilnika 98. Za revalorizacijo zneska v skladu z 11. členom ni potrebno niti soglasje Urada RS za intelektualno lastnino, niti objava. Če bi zakonodajalec z novelo ZASP-B tarifo želel zamrzniti, bi to izrecno določil. Opozarja na do sedaj različno sodno prakso V tovrstnih zadevah in meni, da se prvo sodišče ni dovolj opredelilo do njegovih argumentov. Valorizacija ni sprememba tarife, pač pa le ohranja razmerja, ki se zaradi inflacije porušijo. Odločitev po njegovem mnenju krši pravico do poštenega obravnavanja in ni v korist avtorja, njegov položaj pa je varovan z Ustavo RS in mednarodnimi konvencijami.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifo iz Pravilnika 98. V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP – UPB1, Ur.l. RS, št. 94/2004), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 06, je določeno, da kolektivne organizacije (v tem primeru tožnik) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) pa je določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik 98 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 06 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je enostransko sprejel Pravilnik 06, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožnik je to storil v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno (takšno stališče je zavzeto tudi v odločbi VS RS II Ips 160/2011).

Ob tem je prvo sodišče navedlo tudi dovolj jasne in izčrpne razloge, zato je očitek, da se ni dovolj opredelilo, neutemeljen. V 11. členu Pravilnika 98 je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar je to normativni del Pravilnika in ta ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma.

ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2004, to je šest let po uveljavitvi Pravilnika 98. Stopnja inflacije v tem obdobju je znašala 48,3 %. Tožnik je imel v tem obdobju možnost, da bi spremenil tarifo neodvisno od uporabnikov avtorskih del (z odobritvijo Urada RS za intelektualno lastnino). Če je tožnik po uveljavitvi ZASP-B poskušal doseči spremembo veljavne tarife, pa mu to zaradi nepripravljenosti organizacij uporabnikov ni uspelo, je imel možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve.

Po povedanem tudi ni razvidno, da bi bile kršene avtorske pravice ne v ustavnem ne v konvencijskem obsegu.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.


Zveza:

ZASP člen 153, 156, 157, 163.
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del člen 11.
Datum zadnje spremembe:
20.06.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQzOTY5