<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep I Cp 1211/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.1211.2010

Evidenčna številka:VSL0065663
Datum odločbe:30.11.2010
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:male avtorske pravice - valorizacija tarife - uporaba pravilnika

Jedro

Tožeča stranka je lahko avtorske pravice uporabnikom tudi od leta 2007 dalje zaračunavala le v skladu s Pravilnikom 1998, saj Pravilnik 2006, ki je izrecno razveljavil Pravilnik 1998, ni bil sprejet po zakonsko predpisanem postopku in ga zato ni mogoče šteti za veljaven pravni akt, ki bi lahko povzročil kakršne koli pravne učinke.

Ker je URSIL odobril celoten Pravilnik 1998, vključno z „normativnim delom“ in tako nujno tudi njegov 11. člen, ni bil dolžan odobriti vsako uskladitev tarifnih vrednosti z inflacijo, saj je odobril že splošno določbo, ki omogoča revalorizacijo za vnaprej.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijani 2. točki (zavrnilni del), 4. točki (odločitev o stroških) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba zoper izpodbijano 3. točko izreka (civilna kazen) se zavrne in se odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 127187/2008 z dne 24. 12. 2008 ohranilo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 45,20 EUR s pripadki, v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo: v 1. točki izreka za plačilo glavnice v znesku 279,08 EUR s pripadki in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 40,00 EUR in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II). V 3. točki (sodišče je v izreku odločbe napačno zapisalo II) je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo civilne kazni. Pri pravdnih stroških je odločilo, da jih je dolžna povrniti toženi stranki tožeča stranka v višini 128,75 EUR s pripadki.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. V obrazložitvi navaja, da je leta 1998 sprejela Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 1998), ki je bil delno akt v smislu 1. odstavka 84. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), ki je določal splošne pogoje za uporabo avtorskih del, delno pa je bil akt v smislu 1. odstavka 153. člena ZASP, ki je določal splošno tarifo. V 11. členu Pravilnika 1998 je predvidel usklajevanje vrednosti tarife z indeksom rasti cen na drobno letno oz. v krajših obdobjih, če indeks rasti cen preseže za 10 % ali več. To je bil mehanizem za ohranjanje realne vrednosti tarife tako, da je bilo predvideno usklajevanje z indeksom rasti cen. Pravilnik je določal višino tarife tako, da je določil izhodiščne vrednosti v tarifni prilogi in določen mehanizem usklajevanja z rastjo cen na drobno glede na javno objavljene podatke o indeksu cen na drobno. Vsakdo bi si lahko izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Pravilnik je odobril Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL), odobritev pa se je nanašala tako na tarifno prilogo kot na vse druge določbe „normativnega dela“ vključno z 11. členom. Pravilnik je bil objavljen v Uradnem listu 29/98 z dne 10. 04. 1998, veljati pa je začel 25. 04. 1998. Zaradi določbe 11. člena za revalorizacijo zneskov iz tarife ni potrebno soglasje URSIL, ampak je potrebno tarifo izvrševati vključno z revalorizacijo. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 2006) je začel veljati 01. 01. 2007. V njem so bili zneski splošne tarife, preračunani iz SIT v EUR, obenem pa je šlo tudi za uskladitev z indeksom cen. Če bi tožeča stranka zgolj pretvorila nominalne zneske iz leta 1998 v EUR, bi s tem objavila podatke, ki bi bili v nasprotju s tarifo, saj ne bi v celoti upoštevala Pravilnika 1998. Situacija je primerljiva s kreditnimi pogodbami, ki določajo obrestno mero kot vsoto Euribor-ja in marže. Euribor se objavlja in je za vsako obdobje mogoče določiti vrednost obrestne mere brez objavljanja v Uradnem listu s strani banke. Tako ni šlo za spremembo tarife, kljub temu pa je bila tarifa objavljena v Uradnem listu RS. Ta objava je bila opravljena 28. 12. 2006. Sodišče je napačno upoštevalo tarifo iz Pravilnika 1998, ker ni upoštevalo 11. člena, zato je napačno uporabilo materialno pravo. V kolikor bi bil Pravilnik 1998 sporen, bi o njem presojal Svet. Pravilnik je dobil status skupnega sporazuma na podlagi ZASP-B. Razlogi sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka morala tarifo objaviti v Uradnem listu, z njo pa bi moral soglašati tudi URSIL so zato v nasprotju sami s sabo. Ustavno sodišče se je opredelilo do veljavnosti (celotnega) Pravilnika 1998 (v Pravilniku 2006 so tarife zgolj revalorizirane od marca 1998 do novembra 2006) in odločilo, da ta v celoti velja. To pomeni, da ni mogoče podati soglasja zgolj k prilogi splošnega pravnega akta, pač k aktu kot celoti. Pravilnik predstavlja podzakonski predpis, ki je del pravnega reda Republike Slovenije in je njegove določbe potrebno spoštovati. Sprejet je bil na podlagi zakona s strani pristojnega organa in po predpisanem postopku. Pravilo ekscepcio illegalis kot izjema, je treba razlagati restriktivno in pride v poštev zgolj, ko sodišče pri odločanju naleti na predpis, ki je v nasprotju z Ustavo ali zakonom. O skladnosti podzakonskih predpisov z Ustavo in zakoni odloča Ustavno sodišče Republike Slovenije in je redno sodišče pri sojenju dolžno upoštevati podzakonske akte, v kolikor jih Ustavno sodišče pred tem ni razveljavilo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je Pravilnik 1998 razveljavljen in arbitrarno odločilo, da lahko samo z učinkom v konkretnem sporu ugotavlja nezakonitost podzakonskega predpisa.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v zavrnilnem delu v celoti ugodi oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Poudarila je, da velja tarifa tožeče stranke iz leta 1998 in da 11. člen Pravilnika 1998 ni del skupnega sporazuma in je zato nova tarifa iz leta 2006 neveljavna. Tožeča stranka konec leta 2006 brez soglasja reprezentativne organizacije uporabnikov ni mogla enostransko spremeniti svoje tarife, določene v Pravilniku iz leta 1998. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2005 iz katere sledi, da velja 4. odstavek 26. člena ZASP-B, da je Pravilnik iz leta 2002 neveljaven in da se v praksi uporabljajo tarife po tarifnem delu Pravilnika iz leta 1998 ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi je bistvenega pomena odgovor na vprašanje, kateri predpis je potrebno uporabiti za presojo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka terja nadomestilo zaradi uporabe avtorskih del (v nadaljevanju nadomestilo). Sporno je tudi vprašanje, ali je dopustno ugotovljene tarifne vrednosti valorizirati. V zvezi s prvim – krovnim vprašanjem – sta predmet pravne presoje dva podzakonska predpisa in sicer Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/98; v nadaljevanju Pravilnik 1998) in novi – Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/06; v nadaljevanju Pravilnik 2006); ta presoja pa mora odgovoriti, kateri od pravilnikov velja in v kakšnem obsegu.

Tožeča stranka tudi v pritožbenem postopku vztraja, da je Pravilnik iz leta 2006 veljaven, ker gre za uskladitev tarife v skladu z 11. členom Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik 1998) in v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95, v nadaljevanju ZASP) v 153. členu določil, da kolektivna organizacija sprejme splošne tarife za uporabo avtorskih del in jih predloži v odobritev URSIL. Odobrene splošne tarife se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije. Pravilnika 2006, ki naj bi začel veljati 01. 01. 2007 URSIL ni odobril, zato ni mogel vstopiti v veljavo, vsaj kar zadeva višino nadomestil. Na tej podlagi torej tožeča stranka ni bila upravičena zaračunavati nadomestil, kot je materialnopravno pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

V nadaljevanju je tako potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je ostal Pravilnik 1998 v veljavi in če je ostal, kako se uporablja v delu, ki se nanaša na uporabo tarife. Citirani pravilnik delno določa splošne pogoje za uporabo avtorskih del, kot je to predvideno v 1. odstavku 84. člena ZASP, delno pa predstavlja predpis, ki upoštevaje oz. na podlagi določila 1. odstavka 153. člena ZASP določa splošno tarifo. Pogoji za uporabo avtorskih del so npr. določeni v 5. do 11. členu (gre za ureditev brezplačne uporabe avtorskih del in oprostitev honorarja, višino avtorskega honorarja, osnove za obračun avtorskega honorarja, načelo pavšalnega plačila). V 11. členu pravilnik določa usklajevanje vrednosti tarife in sicer z dikcijo: „Vrednost tarife se letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno. Vrednost se lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10 % od začetka koledarskega leta.“ V tarifni prilogi, ki je sestavni del pravilnika, so določene izhodiščne vrednosti, ki se valorizirajo na podlagi citiranega 11. člena pravilnika, ali povedano drugače: Pravilnik 1998 je – kot pravilno poudarja pritožba – določil mehanizem, ki je bil namenjen ohranjanju realne vrednosti tarife tako, da je bilo predvideno usklajevanje z indeksom rasti cen in sicer letno, v krajših obdobjih pa zgolj izjemoma, v primeru večje inflacije, če bi indeks rasti cen na drobno presegel 10 % od začetka koledarskega leta. Navedeni pravilnik je URSIL odobril in sicer z naslednjo dikcijo: „Na tarifni del pravilnika SAZAS-a o honorarjih o javni priobčitvi glasbenih del je urad dal soglasje 20. 03. 1998. Ta pravilnik je bil skupaj s tarifo objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 29/98. Pravilnik iz leta 1998 (vključno s tarifo v njem) je bil torej nedvomno pravilno sprejet in objavljen. V nespremenjeni vsebini je veljal in se je uporabljal tudi leta 2004 ob uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 43/04; v nadaljevanju ZASP-B), ki je v 4. odstavku 26. člena določil, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazum o tarifi po določbah ZASP-B. S to določbo je ZASP-B dal Pravilniku 1998 pravno veljavo skupnega sporazuma. Po ZASP-B spremenjenim 156. členom ZASP kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij, skupne sporazume predvsem o pogojih in načinih uporabe teh del ter o višini nadomestil za njihovo uporabo. V 157. členu ZASP je bilo določeno, da kolektivna organizacija sprejme tarife za uporabo avtorskih del (1. odstavek); v kolikor so sklenjeni sporazumi iz prej omenjenega 156. člena ZASP, velja tam dogovorjeno nadomestilo kot tarifa (2. odstavek). Ker je torej 4. odstavek 26. člena ZASP-B povzdignil tarifo v Pravilniku 1998 na raven skupnega sporazuma, ki so ga med seboj sklenili tožeča stranka kot kolektivna organizacija in reprezentativni predstavniki uporabnikov, tožeča stranka uporabnikom avtorskih pravic (toženi stranki) te lahko tudi še od uveljavitve ZASP-B dalje zaračunava izključno v skladu s Pravilnikom 1998. Višina nadomestila se lahko spremeni le s spremembo skupnega sporazuma v soglasju obeh strank. Ker je, kot že zgoraj omenjeno – Pravilnik 2006, ki je bil sprejet in objavljen v času veljavnosti ZASP-B enostranski akt tožeče stranke kot ene pogodbene stranke, na veljavnost ali spremembo skupnega sporazuma ni mogel vplivati. To pa pomeni, da je tožeča stranka avtorske pravice uporabnikom tudi od leta 2007 dalje lahko zaračunavala le v skladu s Pravilnikom 1998, saj Pravilnik 2006, ki je izrecno razveljavil Pravilnik 1998, ni bil sprejet po zakonsko predpisanem postopku in ga zato ni mogoče šteti za veljaven pravni akt, ki bi lahko povzročil kakršne koli pravne učinke. Sodišče prve stopnje je tako kot podlago za odločanje pravilno uporabilo Pravilnik iz leta 1998 na podlagi določila 1. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih ter 125. in 126. člena Ustave RS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon, pomeni, da če je podzakonski predpis v nasprotju z zakonom ali Ustavo, ga sodišče ne sme uporabiti in nanj opreti svoje odločitve, ampak uporabi neposredno zakon ali Ustavo, v sam podzakonski predpis z učinkom navzven pa ne poseže.

V nadaljevanju pritožbeno sodišče presoja, v kolikšnem obsegu je URSIL odobril tarifni del Pravilnika 1998 oz. ali je odobril tudi 11. člen pravilnika ali zgolj tarifno prilogo. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju jezikovne metode argumentacije pritrjuje pritožbi, da dikcija odobritve URSIL razlikuje med „tarifo“, ki naj bi bila objavljena skupaj s pravilnikom in tarifnim delom pravilnika (torej že zgoraj navedene določbe, vključno z določbo 11. člena pravilnika). Gre za normativni (splošni oz. bolj abstraktni) del tarife in tarifno prilogo (številčni del tarife ali tarifa v ožjem smislu). K obema je torej bilo podano soglasje. Takšen zaključek izhaja posredno tudi iz obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-149/98 z dne 28. 06. 2001, ki je ugotovilo, da so pogoji, ki so vsebina Pravilnika 1998 in ki jih vsaj deloma ne bi bilo mogoče zajeti v pojem splošnih tarif (zato tudi niso bili predmet soglasja URSIL) operativno potreben in po vsebini korekten sklop določb, bodisi o ravnanju tožeče stranke, bodisi o dolžnostih uporabnikov, o ugodnostih za nekatere vrste uporabe, deloma pa o temeljih ugotavljanja višine in zaračunavanja honorarja za posamezne vrste uporab. Z njimi si tožeča stranka ne jemlje pristojnosti mimo tistih, ki jih ima po določbah ZASP v skladu s svojim pravnim položajem in zaradi narave svoje dejavnosti (37. točka ustavne odločbe). Sodišče druge stopnje nadalje soglaša tudi s primerjavo pritožbe, s sistemsko primerljivo ureditvijo Zakona o sodnih taksah in Zakona o odvetniški tarifi, ki prav tako vsebujeta normativni tarifni del, kjer so opredeljena izhodišča ter metode za izračun posameznih tarifnih vrednosti in samo številčno tarifo (tarifo v ožjem pomenu). Ko pa izhajamo iz predpostavke, da je veljaven tudi „normativni del“ Pravilnika 1998, pa to nujno pomeni, da je ZASP-B povzdignil na raven skupnega sporazuma tudi ta del pravilnika in ne zgolj tarifnega dela v ožjem smislu. Skupni sporazum tako predstavlja celoten Pravilnik 1998. URSIL je torej odobril celoten Pravilnik 1998, vključno z „normativnim delom“ in tako nujno tudi njegov 11. člen. To posledično ni bil dolžan odobriti vsako uskladitev tarifnih vrednosti z inflacijo, saj je odobril že splošno določbo, ki omogoča revalorizacijo za vnaprej.

Z valorizacijo ni prekršeno pravilo iz 2. odstavka 153. člena ZASP v skladu s katerim je predvideno usklajevanje tarif s predhodno odobritvijo URSIL. Avtorska pravica je namreč ustavna pravica, ki avtorja upravičuje, da odloča o tem, ali in pod kakšnimi pogoji dovoljuje uporabo svojega avtorskega dela. Ti pogoji so bili s Pravilnikom 1998 in pripadajočo tarifo veljavno določeni in objavljeni v Uradnem listu. Podlago za usklajevanje predstavljajo uradno objavljeni podatki o indeksu cen na drobno, skupaj z uradno objavljenim določenim časovnim usklajevanjem – vsakoletno usklajevanje, vezano na začetek koledarskega leta ali med samim letom, seveda tarifo v ožjem pomenu, predstavljajo vse potrebne parametre za matematični izračun valoriziranih vrednosti nadomestil ki zaradi inflacije zagotavlja ohranjanje realnih vrednosti nadomestil tudi v daljšem času. Vse prvine izračuna, ki so torej določene in jasne, so bile objavljene v Uradnem listu. Sam zmnožek indeksa rasti cen na drobno in posamezne tarifne številke (kar v svojem bistvu valorizacija je) pomeni le relativno enostavno matematično operacijo, ki ne terja še posebne uradne objave, da bi bilo udejanjeno načelo pravne države oz. njegovo podnačelo – transparentnosti ter posledično zaupanje v pravo.

Sodišče druge stopnje zaključuje, da določilo 11. člena Pravilnika 1998 velja in je dovolj določno, da omogoča obračun obveznosti v vsaki konkretni situaciji.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kot je bilo obrazloženo zgoraj, je pritožbeno sodišče skladno z določilom 355. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in v izpodbijani III. (zavrnilni del) in IV. točki (odločitev o stroških) sodbe pritožbi ugodilo, jo v tem obsegu razveljavilo in jo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. Indeks cen na drobno je od uveljavitve Pravilnika 1998 do začetka koledarskega leta 2007 rasel in v skladu z njim se je usklajevala tudi vrednost tarife. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje, koliko so narasle cene na drobno od uveljavitve Pravilnika 1998 do obdobja, za katerega terja plačilo tožeča stranka ter nato ustrezno tarifno številko valorizirati za takšen odstotek ter ugotoviti, v kolikšnem delu je tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu utemeljen. V obsegu, kot sledi iz izreka te odločbe, vrača pritožbeno sodišče zadevo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka, ker bi sicer z dopolnjevanjem postopka na drugi stopnji poseglo v pravico stranko do dvostopenjskega sojenja.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da izpodbija tudi odločitev sodišča v III. točki izreka (civilna kazen), a ker s tem v zvezi ni navedla nobenega pritožbenega razloga, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo predloga za plačilo civilne kazni preverilo v okviru določila 2. odstavka 350. člena ZPP. Ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pavšalno pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za plačilo civilne kazni vrnilo ter skladno z določilom 353. člena ZPP v izpodbijani 3. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (165. člen ZPP).


Zveza:

ZASP člen 84, 84/1, 153, 153/1, 153/2, 156, 157, 157/1, 157/2.
ZASP-B člen 26, 26/4.
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del člen 11.
Datum zadnje spremembe:
12.04.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUzMTAy