<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2348/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.2348.2014

Evidenčna številka:VSL0078968
Datum odločbe:15.10.2014
Senat, sodnik posameznik:Tomaž Pavčnik (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:avtorski honorar - dolžnost uporabnikov do obveščanja - avtorsko varovana dela - obveznost posredovanja podatkov o honorarjih izvajalcev - nadomestilo za uporabo avtorskih del - veljavnost pravilnika - civilna kazen - namerna kršitev - kršitev iz hude malomarnosti - pogodbena kazen - začetek teka zakonskih zamudnih obresti

Jedro

Ugotovljena dejstva v zvezi z uporabo glasbenih del, zlasti dejstvo, da toženec nikoli ni nasprotoval svoji obveznosti plačila, ki je bilo po višini sicer sporno in je tudi svojo zakonsko dolžnost obveščanja tožnika izpolnil, ne omogočajo zaključka o namerni kršitvi avtorske pravice ali kršitvi iz hude malomarnosti. Zato ni pogojev za izrek civilne kazni.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 16. 4. 2012 dalje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 504,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2012 dalje. Višje tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 345,25 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zaključek o zavrnitvi zahtevka iz naslova civilne kazni je nezakonit. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določilo 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in 4. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Pravilnik). Pri presoji pogojev za izrek civilne kazni se ni opredelilo do vseh pravno pomembnih okoliščin, in sicer do tega, da je tožena stranka v konkretnem primeru avtorsko pravico kršila večkrat, niti za uporabo zaščitenih avtorskih del ni plačala avtorskega honorarja. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Predhodna prijava in sporočitev programa uporabljenih del predstavljata le del pogojev za pridobitev dovoljenja za uporabo glasbenih del. Pravilnik iz leta 1998 v 4. členu kot pogoj za pridobitev dovoljenja za uporabo glasbenih del določa tudi plačilo avtorskega honorarja, ki pa ga toženka ni plačala. To pomeni, da je avtorska dela uporabila brez dovoljenja tožeče stranke. Poleg tega ni posredovala podatka o bruto honorarju izvajalcev, kar predstavlja eno izmed osnov za odmero avtorskega honorarja, pri čemer tožena stranka nima pravice do izbire osnove za odmero avtorskega honorarja. Zato je bila tožeča stranka prikrajšana, saj ni mogla odmeriti zanjo najugodnejšega honorarja. Sklicevanje na poslovno skrivnost je zmotno. Tožena stranka je svoje obveznosti, s katerimi je bila seznanjena, kršila namerno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je tožena stranka prizadevala za sklenitev nove pogodbe o neizključnem prenosu pravic, do navedb tožeče stranke, da si je tudi sama prizadevala za sklenitev nove pogodbe, pa se ni opredelilo. Res je bil med strankama spor o uporabi tarife, vendar pa tožena stranka honorarja ni plačala niti po stari tarifi iz leta 1998, torej tudi v nespornem delu ne, ampak je manjši del honorarja plačala šele leto in pol po izvedenih koncertih, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Ker je tožena stranka z izpolnitvijo svoje obveznosti prišla v zamudo z vložitvijo tožbe, je tožeča stranka od tedaj dalje upravičena do zakonskih zamudnih obresti in ne šele od 16. 6. 2014, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Skladno s tretjim odstavkom 168. člena ZASP lahko upravičenec v primeru, če je bila materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da ni pogojev za izrek civilne kazni. Toženec je uporabo avtorskih del na sedmih prireditvah, ki so bile izvedene 8. 7. 2009, tožniku predhodno prijavil in mu posredoval tudi programe izvedenih del, tožnik pa tožencu kljub temu ni izdal dovoljenja za uporabo avtorsko varovanih glasbenih del.

6. Podatka o bruto honorarju nastopajočih toženec tožniku ni posredoval. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je med pravdnima strankama obstajal spor o višini dolžnega nadomestila, ki je izviral iz nesoglasij glede veljavnosti Tarife iz leta 2006, pri čemer toženec svoji obveznosti plačila honorarja ni nasprotoval.

7. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje pri odločanju o izreku civilne kazni ni opredelilo do vseh pravno pomembnih okoliščin, ni utemeljen. Okoliščino, ki jo izpostavlja pritožba, da je toženec večkrat kršil avtorsko pravico, je sodišče prve stopnje upoštevalo, kot izhaja iz 21. in 16. točke obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec zaščitena avtorska glasbena dela uporabil na sedmih koncertih. Prav tako se je opredelilo tudi do okoliščine, da toženec tožniku ni posredoval podatkov o bruto honorarjih izvajalcev. Zato očitek o kršitvah iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Ker je toženec svojo zakonsko dolžnost obveščanja tožnika, ki je določena v 159. členu ZASP, s prijavo prireditev in posredovanjem sporedov izpolnil, tožnik, ki je pristojen za izdajo dovoljenja za uporabo avtorskih del, pa mu uporabe del ni prepovedal, je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil pravico do uporabe zaščitenih avtorskih del, pravilno. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati okoliščino, da je toženec zaščitena avtorska dela uporabil brez dovoljenja tožnika.

9. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj toženec podatkov o bruto honorarju izvajalcev ni bil dolžan posredovati tožniku, so pravilni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Naveden podatek tudi ni nujen za izračun avtorskega honorarja, saj Tarifa iz leta 1998 v II. členu izrecno določa osnovo za izračun avtorskega honorarja v primeru, če uporabnik predloži nepopolne osnove za izračun avtorskega honorarja. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tožnik zaradi kršitve toženca ni mogel izračunati zanj najugodnejše osnove za odmero avtorskega honorarja. Glede na to, da Tarifa v II. členu predvideva izračun osnove v primeru predložitve nepopolne dokumentacije, so pritožbene navedbe o tem, kdo ima pravico do izbire osnove za obračun avtorskega honorarja, nerelevantne. Ker Pravilnik iz leta 1998 v normativnem delu ne velja, pritožbeno očitanje kršitve 4. člena Pravilnika ni utemeljeno, pa tudi sicer, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je izrek civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena dopusten le, ko gre za kršitev avtorskih pravic, določenih z ZASP, ne pa s podzakonskimi predpisi.

10. Tožnik ni nasprotoval trditvam toženca, da si je po prenehanju Pogodbe o neizključnem prenosu pravic ter ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti, ki jo je tožnik enostransko odpovedal leta 2006, ves čas prizadeval za sklenitev nove pogodbe. Ker sodišče prve stopnje tožniku ni očitalo pasivnosti pri sklepanju nove pogodbe, neprerekano prizadevanje toženca pa je utemeljeno upoštevalo pri presoji morebitnega namernega kršenja avtorskih pravic, so neutemeljene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje z navedeno ugotovitvijo zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da se ni opredelilo do tožnikovih dopisov z 22. 1. 2007 in 5. 12. 2007, s katerimi je dokazoval svoje prizadevanje za sklenitev nove pogodbe.

11. Civilna kazen je po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki pa kot sankcija zaradi zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti ni dovoljena (tretji odstavek 247. člena OZ). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki izrek civilne kazni utemeljujejo s toženčevim prepoznim plačilom avtorskega honorarja, do česar se je pravilno opredelilo tudi sodišče prve stopnje.

12. Ugotovljena dejstva v zvezi z uporabo glasbenih del, zlasti dejstvi, da toženec nikoli ni nasprotoval svoji obveznosti plačila in je izpolnil tudi svojo zakonsko dolžnost obveščanja tožnika (159. člen ZASP), ne omogočajo zaključka o namerni kršitvi avtorske pravice ali kršitvi iz hude malomarnosti, za kar se zavzema pritožba. Zato ni pogojev za izrek civilne kazni. Podobno stališče je zavzeto tudi v odločbah VSL I Cp 3262/2011, I Cp 3490/2011, I Cp 1348/2012, I Cp 3720/2011, I Cp 151/2013, I Cp 440/2013, I Cp 593/2013, I Cp 615/2013 in drugih. Zato tudi pritožbeni očitki o odstopu od ustaljene sodne prakse niso utemeljeni.

13. Delno pa je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo od 16. 6. 2012 dalje. Ker dolžnik v skladu z določilom drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zamudo pride po opominu upnika ali z začetkom postopka za izpolnitev obveznosti, je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice upravičen že od vložitve tožbe dalje, torej od 16. 4. 2012. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 16. 4. 2012 in ne od 16. 6. 2012, kot je odločilo sodišče prve stopnje (358. člen ZPP).

14. Z delno spremembo izpodbijane sodbe se uspeh pravdnih strank ni spremenil, zato stroškovna odločitev sodišča prve stopnje ostaja pravilna. V preostalem delu pritožba tožnika ni utemeljena, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker je pritožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu (glede stranske terjatve), stroški odgovora na pritožbo pa ne predstavljajo potrebnega izdatka (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZASP člen 159, 168. OZ člen 247, 247/3, 299, 299/2.
Datum zadnje spremembe:
14.04.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc3MzQy