<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1755/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.1755.2013.1

Evidenčna številka:VSL0065463
Datum odločbe:19.02.2014
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), Gordana Ristin (poroč.), Irena Veter
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:kolektivno upravljanje avtorskih pravic - male glasbene pravice - javna priobčitev glasbenih del - avtorski honorar - dolžnost obveščanja - posredovanje podatkov o bruto honorarjih izvajalcev - civilna kazen - kršitev avtorske pravice namenoma ali iz hude malomarnosti - uporaba pravilnika - prosta dokazna ocena

Jedro

Ker toženec, ki uporabe avtorskih del ni zanikal ter jih je prijavil, posredoval ni le podatkov o bruto honorarju izvajalcev, ki jih tudi sicer zakonsko ni zavezan posredovati tožniku, je pravilen materialnopravni zaključek, da zakonski pogoj namerne kršitve avtorske pravice ali kršitve pravice iz hude malomarnosti ni izkazan.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v III. točki izreka znesek 865,98 EUR nadomesti z zneskom 657,98 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na plačilo avtorskega honorarja v višini 2.644,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2011 dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 865,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba na 6 straneh obsežno napada odločitev sodišča prve stopnje o uporabi določil Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998. Meni, da materialnopravno podlago odločanja o avtorskem honorarju predstavljajo določila Pravilnika iz leta 2006, ki ga sodišče prve stopnje nepravilno ni uporabilo. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo civilne kazni pa pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje, sodišču prve stopnje pa očita tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb tožnika, da je toženec avtorsko pravico kršil večkrat in z različnimi dejanji. Ker se sodbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti, je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik meni, da bi moralo biti nesporno ugotovljeno, da je toženec zagrešil očitane kršitve, in sicer da (z izjemo enega koncerta) nobene prireditve ni prijavil tožeči stranki ter posledično za nobenega od izvedenih koncertov ni pridobil dovoljenja. Poleg tega je toženec svoje obveznosti kršil tudi dalje, po sami izvedbi koncertov, saj tožeči stranki (z izjemo ene prireditve) ni posredoval podatkov v zvezi z izvedenimi koncerti, pa še glede te prireditve ni posredoval vseh podatkov. Tožnik je toženca večkrat pozval na predložitev podatkov (sporedov uporabljenih del in osnov) potrebnih za obračun honorarja, kar izhaja iz predloženih dopisov tožnika. Do vseh teh navedb se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo, niti ni pojasnilo, kako so le-te vplivale na zavrnitev zahtevka po plačilu civilne kazni. Ker toženec ni posredoval vseh zahtevanih finančnih podatkov, je bila tožnica prisiljena opraviti izračun honorarja po drugi osnovi, zaradi česar je prikrajšana za razliko avtorskega honorarja. Pri neposredovanju podatkov je toženec ravnal zavestno in namerno. Da je toženec prireditve prijavil in posredoval finančne podatke, je sodišče prve stopnje zaključilo slepo sledeč izpovedi toženca, ki ni podkrepljena z listinami, medtem ko je tožnik v spis vložil večje število pisnih prošenj za posredovanje podatkov. Prav tako je arbitrarna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec utemeljeno mislil, da mu sporedov izvedenih del ni treba posredovati, ker mu je tako dejala predstavnica tožnika. Če bi to držalo, mu tožnik zagotovo ne bi pošiljal dopisov na posredovanje potrebnih podatkov. Z zavrnitvijo civilne kazni je sodišče odstopilo od ustaljene prakse, ki v primeru kršitve materialnih avtorskih pravic tožnika upravičuje do civilne kazni I Cp 787/2011, I Cp 1572/2011, II Cp 5215/2007 in I Cp 1472/2011. Nepravilna pa je tudi stroškovna odločitev, saj je sodišče prve stopnje tožencu neutemeljeno priznalo nagrado v znesku 220,20 EUR za sestavo ugovora.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o višini nadomestila za uporabo glasbe pravilno oprlo na materialnopravna določila Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju Pravilnik 1998). O vprašanju materialnopravne veljavnosti določil Pravilnika iz leta 2006 se je že izreklo VS RS v sodbi II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011. Razlogom navedene sodbe za veljavnost Pravilnika iz leta 1998 pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Zato obsežne pritožbene navedbe (6 strani), ki grajajo uporabo določil Pravilnika in Tarife iz leta 1998, niso utemeljene.

6. ZPP v 8. členu uzakonja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče prve stopnje na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec prireditve pred izvedbo prijavil in tožniku poslal tudi sporede izvedenih del, in sicer po navadni pošti. Pritožba to ugotovitev graja in pravi, da sodišče navedenega ne bi smelo ugotoviti, saj je tožnik predložil listine, s katerimi toženca poziva na posredovanje podatkov. ZPP ne pozna vezane dokazne ocene, kar pomeni, da zakon ne predpisuje izbire dokaznih sredstev, s katerimi lahko stranka svoje trditve dokazuje, niti ne določa vnaprejšnje dokazne vrednosti posameznih dokazov. Da je toženec izvedene prireditve (7 koncertov v obdobju od decembra 2008 do aprila 2010) prijavil, kako in kdaj ter posredoval podatke o sporedih del, ne pa podatkov o bruto honorarju izvajalcev, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi toženčeve prepričljive izpovedbe. Upoštevaje načelo proste presoje dokazov namreč ni utemeljeno pritožbeno izvajanje, ki meri na to, da je izpovedba toženca „manj vreden“ oz. slabši dokaz kot listine tožnika, ki jih je sam sestavil. Pa tudi sicer iz izpovedbe toženca izhaja, da mu je bilo s strani predstavnice tožnika po telefonu rečeno, da tožnika sporedi del ne zanimajo, temveč zgolj finančni podatki. Da toženec podatkov o bruto honorarjih izvajalcev ni posredoval, pa v postopku ni bilo sporno. Ker je dokazno oceno sodišče prve stopnje opravilo skrbno in sledeč metodološkim napotkom iz 8. členom ZPP, pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljena.

7. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da je toženec kršil dolžnost obveščanja tožnika v zvezi s prijavo prireditev in sporedi (7. in 212. člen ZPP), je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je toženec avtorsko pravico kršil večkrat in z različnimi dejanji (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako pa ni utemeljen očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij.

8. V skladu z določilom tretjega odstavka 168. člena ZASP lahko sodišče tožniku dosodi civilno kazen, če je uporabnik avtorsko pravico kršil namenoma ali iz hude malomarnosti. Ker toženec, ki uporabe avtorskih del ni zanikal ter jih je prijavil, posredoval ni le podatkov o bruto honorarju izvajalcev, ki jih tudi sicer zakonsko ni zavezan posredovati tožniku, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da zakonski pogoj namerne kršitve avtorske pravice ali kršitve pravice iz hude malomarnosti ni izkazan. Zato je zavrnitev zahtevka za izrek civilne kazni pravilna. Ker pogoji, ki jih ZASP v 168. členu določa za izrek civilne kazni, niso podani, so neupravičene tudi pritožbene navedbe o odstopu od sodne prakse glede izrekanja civilne kazni.

9. Delno pa je utemeljena pritožba v zvezi z odmero pravdnih stroškov. Nagrado v višini 220,20 EUR za sestavo ugovora je sodišče prve stopnje tožencu neutemeljeno priznalo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo pritožbi in od priznane nagrade toženca navedeni znesek odštelo. Toženčevi stroški prvostopenjskega postopka tako znašajo 981,90 EUR, kar povečano za 20% DDV znaša 1.178,28 EUR. Stroški tožnika znašajo 1.646,48 EUR. Upoštevaje tožnikov uspeh (18,43%) je tožnik upravičen do povrnitve 303,44 EUR pravdnih stroškov, toženec pa do povrnitve 961,12 EUR (81,57 %). Po medsebojnem pobotanju je tako tožnik dolžan tožencu povrniti 657,68 EUR pravdnih stroškov. Zato je v skladu z določilom pete alineje 358. člena ZPP sodišče prve stopnje v tem delu ugodilo pritožbi tako, da je v III. točki izreka znesek 865,98 EUR nadomestilo z zneskom 657,98 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Glede glavnice (zneska 11.698,94 EUR) pritožnik s pritožbo ni uspel, uspel je zgolj s pritožbo zoper odločitev o stroških, ki predstavljajo stransko terjatev. Ker je pritožnik v pritožbenem postopku uspel le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da je tožnik dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZASP člen 81, 153, 168. ZPP člen 8.
Datum zadnje spremembe:
13.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc2MTgz