<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 1728/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.1728.2013

Evidenčna številka:VSL0063750
Datum odločbe:06.03.2014
Senat, sodnik posameznik:Franc Seljak (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), Magda Teppey
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:javna priobčitev fonogramov - sorodne pravice - absolutne pravice - dolžnost obveščanja - civilnopravne sankcije - bodoče terjatve - neodpravljiva nesklepčnost - neupravičena pridobitev - civilna kazen - reprezentativno združenje uporabnikov - gostinski obrat - odmena za uporabo fonogramov - povzročitev škode - zahtevek iz civilnega delikta - odškodnina - stroški poslovanja

Jedro

Dolžnost mesečnega poročanja uporabnika tožnik ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter civilne kazni).

Če uporabnik ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve.

Stroški odkrivanja avtorske pravice so tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP, in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Zaradi tega jih tožeča stranka ne more prevaliti na toženo stranko.

Izrek

I. Pritožbi zoper II. točko izreka se delno ugodi in se prvostopenjska sodba delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova javne priobčitve fonogramov v roku 15 dni plačati še znesek 25,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2012 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanih II., IV., V., VI. in VII. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in sicer na povračilo neupravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve fonogramov v znesku 157,3 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 05. 2012 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu zahtevane neopravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve v znesku 254,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 05. 2012 do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v višini 290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila (III. točka izreka). V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni v višini 469,5 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje zavrnilo (IV. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 95,1 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (VII. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (V. točka izreka) in da ji povrne stroške, ki so ji nastali zaradi njenega neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti, v skupnem znesku 64,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe do dne plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II., IV., V.,VI.) in proti odločitvi o pravdnih stroških (VII. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, celotne priglašene pravdne stroške (v primeru zamude z zamudnimi obrestmi) naloži v plačilo toženi stranki, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti, ki je bil gostinski obrat – P. T. (sedaj izbrisan iz poslovnega registra), javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne tožbene zahtevke.

K odločitvi o dolžnosti mesečnega poročanja

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov zavrnilo zaradi neodpravljive nesklepčnosti (4. odstavek 318. člena ZPP).

7. Tožeča stranka v pritožbi utemeljuje, da je pravica do nadomestila poplačilna pravica, za katero uresničevanje, v primeru uporabe varovanih del neizključnega prenosa pravic, zakon ustanavlja obveznost poročanja. ZASP ne sankcionira kršitve neporočanja, zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 2. točko 1. odst. 185 čl. ZASP. Vendar pa drugostopno sodišče ugotavlja, da se referenca v oklepaju te zakonske določbe (2. točka 1. odst. 185 čl. ZASP) nanaša na 4. odst. 159. čl. ZASP, ki določa mesečno poročanje. Tako tudi obveznost poročanja sodi pod 2. točko 1. odst. 185 čl. ZASP in sodišče tako ni zagrešilo nepravilne uporabe materialnega prava.

Drži pritožbeno stališče, da se 2. točka 1. odst. 185 čl. ZASP nanaša na kršitev dolžnosti pošiljanja sporedov uporabljenih del. Vendar ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da če bi zakonodajalec želel sankcionirati kršitev dolžnosti pošiljanja vseh podatkov, bi to izrecno zapisal, saj se ta točka, kot je bilo že pojasnjeno, v oklepaju sklicuje na 4. odst. 159. čl. ZASP, ki določa mesečno poročanje in je tako jasno zapisano, da velja tudi za primer mesečnega poročanja o obsegu javnih priobčitev fonogramov. Vsa obširna pritožbena razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče, so zato zmotna.

8. V 4. odstavku 159. člena ZASP je namreč določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter ob uresničevanju materialnih avtorskih upravičenj. V pritožbi je navedeno, da je ta obveznost lahko izvršljiva le na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v predmetni zadevi lahko predstavlja le sodna odločba. Brez tega naj bi bila uzakonjena obveznost brez vsakega pomena. Sodna praksa in prvostopno sodišče se je v zvezi s tem postavilo na stališče, da dolžnost mesečnega poročanja uporabnika tožnik ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter civilne kazni). Zato so pritožbena razlogovanja, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče, zmotna.

9. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za bodoče mesečno poročanje je pravilna tudi zato, ker bi sodišče toženi stranki lahko naložilo, da opravi določeno dejanje le v primeru, če bi njena obveznost zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni svoje zgornje ugotovitve pravilno apliciralo na dejanski stan, in torej ni ugotovilo, da je za vtoževano obdobje obveznost tožene stranke že nastala in ni mogoče govoriti, da je bodoča, so napačne. Glede na postavitev tožbenega zahtevka, v katerem tožeča stranka zahteva, da tožena stranka do sklenitve pogodbe tožeči stranki mesečno poroča, izhaja, da gre za bodoče terjatve, ki v času izdaje zamudne sodbe še niso zapadle, sodišče pa ni smelo meritorno odločati. Odločitev sodišča je tako pravilna in niso podane bistvene kršitve pravdnega postopka (14. točka 2.odst. 339. čl. ZPP).

Glede neupravičene obogatitve in civilne kazni

10. Prvostopno sodišče je delno zavrnilo zahtevek tožeče stranke o neopravičeni obogatitvi in civilni kazni, saj je uporabilo kot materialnopravni temelj nižjo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006, v nadaljevanju: SS 2006 in tarifa iz SS 2006) in ne višje Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/2005, v nadaljevanju T 2005). Ker je torej uporabilo novejšo in nižjo tarifo, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo.

11. Po stališču tožeče stranke, Skupni sporazum ne derogira Tarife Zavoda IPF, pač pa le določa, da lahko uporabniki javnega priobčevanja komercialnih fonogramov sklenejo z Zavodom pogodbo na način in pod pogoji, določenimi v Skupnem sporazumu. Če uporabniki ne sklenejo pogodbe, položijo pa določen znesek, ga tožeča stranka zaračuna skladno s Tarifo Zavoda IPF, zmanjšano za 30%. Če pa pogodbe ne sklenejo niti ne položijo ustreznega zneska, ne velja 30-odstotni popust iz Tarife 2005, niti se ne sme uporabiti Skupni sporazum. Če bi bil namreč kršitelj dolžan plačati nadomestilo le v višini tarifnega dela Skupnega sporazuma, bi plačnik nadomestila bil v slabšem položaju od neplačnika, saj bi plačeval višje nadomestilo, kot neplačnik. Neutemeljen naj bi bil zato argument prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ne sme vezati višine nadomestila na to, ali uporabnik plačuje nadomestilo ali ne, oz. na to, ali ima sklenjeno pogodbo ali ne, hkrati pa se sklicuje na 3. točko 4. odst. 157. čl. ZASP, ki določa, da se različno nadomestilo določi glede na okoliščine uporabe. Takšno pravno naziranje pa je napačno iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

12. Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme v svojem poslovnem obratu; iz tega sledi, da je avtorsko delo uporabljala. S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga po tarifi iz SS 2006 zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila svoje obveznosti, ki jih ima po 130. členu ZASP.

13. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je z objavo sporazuma SS 2006, prenehala veljati T 2005, saj je bilo v 2. odstavku 1. člena T 2005 določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) sta leta 2006 sklenili „Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“, ki velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). Slednje pomeni, da za toženo stranko velja SS 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom in ne Tarifa 2005.

Prav tako pa je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da ZASP predvideva oz. omogoča sklenitev sporazuma, za katerega določa, da mora vsebovati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Tak Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP).

Pravilno pa je prvostopno sodišče tudi povzelo, da stranke sporazuma ne smejo vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke Skupnega sporazuma smejo namreč v skladu s stališčem pritožbenega sodišča dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

14. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

15. Tožena stranka je bila torej uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila, zato je prvostopno sodišče presodilo, da tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po SS 2006, saj kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je sodišče vezano na Skupni sporazum. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni bila materialnopravno pravilna, kolikor je temeljila na 190. in 198. členu OZ.

16. Pravica proizvajalca fonograma ni avtorska pravica, temveč t. i. sorodna pravica. V ZASP obstajajo tudi podrobnejše določbe, ki kažejo na absolutni karakter sorodnih pravic, kolikor gre za fonograme. Ker je pravica proizvajalca fonograma torej absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja samega imetnika, kršitev te absolutne pravice. Zakonska ureditev temu konceptu sledi dosledno. Prvi odstavek 168. ZASP določa, da se za kršitve po ZASP uporabljajo splošna pravila o povzročitvi škode. Gre za zahtevek iz civilnega delikta, pri katerem se smiselno uporabljajo določbe 131. člena in nasl. in ne za 190. in 198. člen OZ. Na takšen karakter posredno kaže tudi besedilo 2. do 5. odstavka 168. člena ZASP, ki določno govori o odškodnini, kršitvi pravice, krivdi in premoženjski škodi. To pa so vse pojmi, ki jih ni mogoče umestiti v pravo neupravičene obogatitve. Če uporabnik (kot v predmetni zadevi) ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Če jih krši, potem je zahtevek po svoji pravni naravi odškodninski in ne iz neupravičene obogatitve.

17. Pritožbeno sodišče torej meni, da gre za odškodninski zahtevek iz prej pojasnjenih razlogov. Višina odškodninskega zahtevka, torej tega, kar lahko zahteva tožeča stranka, je določena na drugačen način kot v OZ. Določbe 2. do 5. odstavka 168. čl. ZASP določajo višino odškodnine in pomenijo posebna pravila, zaradi katerih se ne uporabljajo določbe 164. člena in nasl. OZ. Tudi civilna kazen, ki je urejena v 3. odstavku 168. člena ZASP, ni nič drugega kot posebna vrsta odškodnine, katere višina je urejena zakonsko (normativno) in je vezana na dodatne predpostavke. Na takšen pravni značaj civilne kazni opozarja tudi 5. odstavek 168. člena ZASP.

18. Glede na vse povedano je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je sicer temeljila na napačnem zakonskem temelju, vendar pa je kljub temu pravilna, saj drugačna pravna kvalifikacija zahtevka namreč v ničemer ne vpliva na njegovo višino. Prvostopenjsko sodišče je nadomestilo pravilno odmerilo po v SS 2006 določeni tarifi. Pravilnosti odločitve ni omajala niti navedba pritožbe, da tožena stranka ni nasprotovala uporabi Tarife 2005 niti ni zatrjevala, da ni dosegla koristi, kakor jo je zatrjevala tožeča stranka, saj kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je sodišče vezano na Skupni sporazum.

19. Drži pa pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje glede na tožbene trditve pri izračunu višine nadomestila ni pravilno upoštevalo, da je tožena stranka predvajala glasbo do 24. ure in je v tem primeru potrebno uporabiti drugačno tarifo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Pravilna višina mesečnega nadomestila za prostor v izmeri od 0 do 50 m2 (gre za 50 m2), ki obratuje po 23 uri, znaša 182,53 EUR. Pri tem se upošteva 25 mesecev X 10,43 EUR – 30% popust na popolno gostinsko ponudbo = 182,53 EUR, DDV pa se ne obračuna. To izhaja iz Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, ki v 1.odst. 13. čl. določa, da se od odškodnin ne obračunava in ne plačuje DDV. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zoper točko II. sodbe delno ugodilo in spremenilo II. točko izreka sodbe, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati iz naslova nadomestil še znesek 25,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2012 dalje do plačila. Nadaljnje pritožbene navedbe, da je mesečni znesek nadomestila v višini 5,80 EUR, kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje, prenizek in dejansko znaša 5,84 EUR, se zaradi uporabe tarife po 23. uri izkažejo za nerelevantne.

20. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje neto znesek neupravičene obogatitve, ki ustreza skupnemu neto znesku nadomestil po Tarifi Zavoda IPF za celotno vtoževano obdobje, uporabiti kot osnovo za odmero civilne kazni. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo kot podlago za določitev neupravičene obogatitve (odškodninski zahtevek) Skupni sporazum, vendar je uporabilo napačno tarifo. Kljub temu pa je po mnenju sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru upoštevaje, da gre za prvo dejanje kršitve obveznosti plačila nadomestila primerna civilna kazen v višini 100 % nadomestila (in ne 200% kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje). Če bo tožena stranka po prejemu sodbe še naprej kršila obveznost plačila nadomestila, bi bila primerna višja civilna kazen. Ker višje sodišče sodbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, v dosojeno civilno kazen ni posegalo, čeprav je odmerjena previsoko (359. člen ZPP). Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Povrnitev stroškov zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti

21. Zahtevek tožeče stranke iz naslova nastalih stroškov, ki naj bi jih utrpela s terenskim preverjanjem, kot to izhaja iz stroškovnika podizvajalca, ki za tožečo stranko izvaja opravila, povezana z malimi uporabniki, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče prve stopnje je menilo, da mora tožeča stranka del nadomestila uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, ki predstavlja njen prihodek, med drugim nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi stroški, ki jih je tožeča stranka napačno opredelila kot svojo premoženjsko škodo. Isto sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da med stroške poslovanja sodijo tudi stroški odkrivanja avtorske pravice, ki so stroški, ki jih mora v okviru 146. čl. ZASP pokrivati Zavod IPF sam in to velja tudi, če jih s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega in poudarja, da gre izključno za stroške poslovanja, podlago za to pa predstavlja 6. točka 1. odst. 146. člena ZASP v povezavi z 1. odst. 153. čl. ZASP. Stroški odkrivanja avtorske pravice so tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so določene v ZASP in ne zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Zaradi tega jih tožeča stranka ne more prevaliti na toženo stranko. Pritožbeni očitki, ki izpodbijajo takšno materialnopravno stališče (da gre za škodo, saj tožena stranka ni izpolnjevala svojih obveznosti, da je zmanjšan obseg premoženja tožnice in da gre za visoke vsote ter da je krivično do avtorjev in proizvajalcev, da morajo sami pokrivati te stroške), so zmotna. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP).

O pravdnih stroških

22. Tožeča stranka je izpodbijala višino pravdnih stroškov iz razloga, ker je menila, da sodišče ni pravilno obračunalo DDV-ja, ki je v času izdaje sodbe znašal 22%. Obveznost obračuna DDV v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena ZDDV-1 nastane, ko so storitve opravljene. V obravnavanem primeru pa je bila storitev opravljena ob vložitvi tožbe dne 28. 5. 2012, ko je pooblaščenec tožeče stranke priglasil nagrado za postopek in DDV, takrat pa je za odmero DDV od odvetniških storitev veljala stopnja 20 %.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 2. odstavka 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v zanemarljivem delu (2,04 % glavnega zahtevka), je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.


Zveza:

ZASP člen 130, 146, 146/1, 146/1-6, 153, 153/1, 157, 158, 158/2, 159, 159/4, 168, 185, 185/1, 185/1-2. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti člen 5, 5/1. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov člen 1, 1/2. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13, 13/1. ZDDV-1 člen 33, 33/1. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4.
Datum zadnje spremembe:
01.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY5NTk1