<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 615/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.615.2013

Evidenčna številka:VSL0071650
Datum odločbe:21.08.2013
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:plačilo avtorskega honorarja - civilna kazen - neposredovanje podatkov o bruto honorarjih

Jedro

Neposredovanje podatkov o bruto honorarjih nastopajočih ne pomeni namerne ali hudo malomarne kršitve avtorske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za plačilo 167,76 EUR postopek v tem delu ustavilo, nato pa razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 577,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (neizpodbijana II. točka izreka odločbe), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da krije vsaka stranka sama svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper III. in IV. točko sodbe, tj. zoper zavrnilni del in odločitev o stroških, se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava s tem, ko je odločilo, da toženka tožniku dolguje avtorski honorar po tarifi iz leta 1998, ne pa po valoriziranih vrednostih. Meni, da je bil Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS 138/2006: Pravilnik 2006) veljavno sprejet in za to navaja svoje argumente, pri čemer pa niti ni šlo za spremembo tarife. Sklicuje se na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010. Sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, ocenjuje kot pristransko, arbitrarno.

V drugem delu pritožbe pa tožnik nasprotuje odločitvi glede nepriznavanja civilne kazni, češ da se je tožena stranka zavedela kršitev, saj je vse prireditve izvedla, ko med strankama ni bilo sklenjene nobene pogodbe. Nasprotuje stališču sodišča, da sporočilo bruto avtorskega honorarja nastopajočih ni bilo potrebno za obračun. Sodišče poenostavljeno navaja, da je pri izračunu honorarja upoštevalo II. osnovo tarife Pravilnika 1998, tako kot je to zahteval tožnik, pri tem pa prezre, da je tovrstni izračun morala narediti ravno zaradi kršitve sporočanja podatkov s strani toženke. Katero od osnov bi lahko tožnica uporabila, ni prepuščeno izbiri pravdnih strank, pač pa je to odvisno od objektivnih okoliščin. Nesporočanje potrebnih podatkov je prekršek, opredeljen v 3. tč. 1. odst. 185. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), kar je sodišče spregledalo. Nerealne osnove, ki jih je sporočila tožena stranka ter dejstvo nesporočanja bruto honorarjev izvajalcev, pomenijo manipulacijo tožene stranke z obračuni honorarjev. Odločitev sodišča, da zaradi nesporočanja podatkov o bruto honorarju ni upoštevalo 200% pribitka, je arbitrarna in podpira samovoljo uporabnikov pri obračunu avtorskega honorarja. Toženec je s temi podatki razpolagal in se je za neposredovanje odločil zavestno. Sklicuje se še na to, da se toženec ukvarja z organizacijo raznih prireditev. Po mnenju pritožnika odločitev nedopustno odstopa od ustaljene sodne prakse, npr. od odločitve v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 65/2012, I Cp 787/2011, 1572/2011, II Cp 5215/2007 in I Cp 1472/2011.

Sodišču pritožba očita tudi računsko napako, saj vsota za pet koncertov znaša 706,60, ne pa 744,82 EUR, z 8,5 % DDV je to 766,66 EUR, zato je končni neplačani znesek 598,90, ne pa 577,06 EUR.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, češ da je njegov uspeh po temelju 100%, skupno pa 60,61 %, kar je več, kot je ocenilo sodišče.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala je njeno zavrnitev ter opredelila stroške v zvezi s tem odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je v celoti pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Stališče, da je toženec dolžan plačati tožnici (le) nadomestilo, skladno s tarifo iz Pravilnika 1998, je pravilno in je posledica prav tako pravilnega zaključka, da je Pravilnik 2006 nezakonit, saj ni bil sprejet na zakonsko ustrezen način. Razlogi sodišča prve stopnje so v zvezi s tem vprašanjem izčrpni in obširni, z njimi pa je sodišče prve stopnje tudi v večji meri zajelo odgovore na v pritožbi ponavljana stališča tožnika. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na te razloge. Pravilnost stališča sodišča prve stopnje potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011, s katero je to sodišče poenotilo dotlej neenotno prakso višjih sodišč v zvezi vprašanjem materialnopravne podlage za odmero nadomestila za uporabo avtorskih del. Sklicevanje tožnika na drugačno stališče Višjega sodišča v Ljubljani, izraženega v starejših odločbah I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010, zato ne more biti uspešno.

7. Tožeča stranka neutemeljeno zahteva tudi povišanje honorarja za do 200%, kar je na podlagi 3. odst. 168. čl. ZASP možno, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevano civilno kaznijo

ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki sicer pravočasno prijavila prireditve, da pa ji ob tem ni posredovala podatkov o bruto honorarjih nastopajočih, kar predstavlja eno od osnov za obračun honorarja. Ugotovilo je, da sta stranki v dalj časa trajajočih sporih glede uporabe tarife, tožena stranka pa je 14. 12. 2010 plačal nesporni del honorarja.

9. Pritožbeno sodišče deli oceno prvostopenjskega, da neposredovanje prej omenjenega podatka ne pomeni namerne ali hudo malomarne kršitve avtorske pravice. Tarifa za izračun predvideva tudi drugo metodo. Zgolj na tej podlagi torej ni mogoče pritrditi pritožbi, da je toženec avtorske pravice na delih iz repertoarja tožnika kršil z zahtevano hujšo obliko krivde. Ni niti zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del. Ob tem, da tarifa iz leta 1998 na eni strani predvideva obračun nadomestila od osnove po točki II tarife tudi v primerih, ko iz dokumentacije, ki jo predloži uporabnik, niso razvidne osnove za obračun iz točke I, ali pa so te nerealne, ter ob odsotnosti zakonske podlage, ki bi tožencu izrecno in nedvoumno nalagala dolžnost sporočiti podatke o bruto honorarjih izvajalcev kot pogoj za uporabo avtorskih del, stališču toženca, da sporočanje teh podatkov ni bilo nujno, ni mogoče odreči razumnosti. ZASP opredeljuje dolžnost obveščanja uporabnikov, vendar v tem okviru ne določa dolžnosti posredovanja kakršnihkoli finančnih podatkov (1. odst. 159. čl.). Zahteva sine qua non po predložitvi spornih podatkov ne izhaja niti iz določb ZASP (prim. 156. čl. v besedilu, ki je veljal po uveljavitvi novele ZASP-B in po uveljavitvi novele ZASP-D).

10. Toženec nikoli ni a priori nasprotoval obveznosti plačila honorarja in njegovo stališče o uporabi tarife se je izkazalo za pravilno. Delno neplačilo ali plačilo z zamudo samo po sebi ne more predstavljati okoliščine, ki bi kazala na toženčev namen avtorska dela uporabiti mimo pravic avtorjev, do drugačnega zaključka pa ne more privesti niti sklicevanje pritožbe na toženčevo strožjo odgovornost, češ da je dolžan kot organizator raznih prireditev poznati pravila in se po njih ravnati.

11. Napaka pri seštevku honorarja za prireditve, ki tožeči stranki pripada, na katero slednja opozarja, je res storjena, a njej v korist (sodišče prve stopnje je namesto 706,60 tožeči stranki priznalo 744,82 EUR), zato se nanjo ne more uspešno sklicevati. Uporabljena tarifa ne vsebuje davčne postavke in je sicer uporabljena pravilno; predvsem pa tožeča stranka v tožbi (in kasnejših pravočasnih navedbah) sploh ni zahtevala plačila (povračila) davka.

12. Tudi sklicevanje na drugačno ustaljeno sodno prakso ni utemeljeno. Od petih zadev, na katere se konkretno sklicuje pritožnica (in so povzete v 2. tč.), so sicer trije sklepi tukajšnjega pritožbenega, ki razveljavljajo zavrnitev plačila civilne kazni (Cp 787/2011, 572/2011 in 5215/2007), kar pomeni, da še ne gre za

vsebinsko dokončno odločitev, izdani so pred odločitvijo Vrhovnega sodišča v sporu glede nezakonitosti nove tarife, predvsem pa ne za enotno prakso, ki bi v podobnih okoliščinah tožeči stranki ali primerljivi kolektivni organizaciji priznavala civilno kazen. Več odločitev tukajšnjega sodišča je namreč drugačnih (Cp 2774/2011, 2628/2012, 3521/2012, 1756/2012 in mnoge druge), pa tudi odločitev v zadevi II Cp 65/2012, na katero se pritožba sklicuje, njene teze ne podpira, odločitev v zadevi I Cp 1472/2011 pa sploh ni vezana na obravnavno problematiko.

Abstraktni dejanski stan pogojev za izrek civilne kazni, ki ga večinoma povzemajo odločbe, in ki naj bi bile za pritožnika ugodne, sploh ni sporen, le okoliščine posameznega primera ga konkretno ne izpolnjujejo. Bistvo večine odločitev, v kateri je bila zahteva po plačilu civilne kazni zavrnjena (tudi tu sporne), je v tem, da v fazi uporabe avtorskih del ni bilo ugotovljenega naklepa ali kvalificirano malomarnega ravnanja uporabnika. Res je, da (naknadno) ni prišlo do pravočasnega prostovoljnega plačila ustreznega honorarja, vendar je treba upoštevati, da je tožeča stranka pri tem neupravičeno želela previsoko plačilo z uporabo nezakonito sprejete tarife. Za prepozno plačan, pa pravilno izračunan, honorar toženo stranko pač bremenijo zakonske zamudne obresti.

13. Tudi izpodbijana odločitev o stroških postopka je pravilna; ni podlage, da bi sodišče v tem konkretnem primeru posebej upoštevalo uspeh po temelju in po višini (2. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

14. Pritožba tožnika se je torej izkazala za neutemeljeno. Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni ugotovilo, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. in 155. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, nima pravice do povračila stroškov pritožbenega postopka, odgovor na njeno pritožbo pa ni bil potreben, zato tudi tožena stranka sama krije stroške svojega odgovora nanjo.


Zveza:

ZASP člen 159, 159/1, 168, 168/3.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU5MDE0