<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 555/2012
ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CPG.555.2012

Evidenčna številka:VSL0074371
Datum odločbe:31.05.2012
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:nadomestilo za uporabo avtorskega dela - avtorska pravica na novinarskem prispevku - civilna kazen

Jedro

Kot založnik časopisa bi tožeča stranka morala dokazati prenos materialne avtorske pravice po pogodbi o avtorskem delu, sklenjeni z novinarji, ki pri njej niso bili v rednem delovnem razmerju. Pravice, ki jih ZASP priznava avtorju, vključno s pravico do uveljavljanja sodnega varstva, pripadajo drugemu imetniku avtorske pravice, v obsegu, v katerem so z zakonom ali pravnim poslom prenesene nanj, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Zahtevi pravdnih strank za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

I.“1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati običajno mesečno nadomestilo v višini 1.250,00 EUR povečano za civilno kazen v višini 200 % za obdobje 24 mesecev (od 15. 2. 2006 do 15. 2. 2008), vse povečano za 20 % DDV, torej skupaj 108.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje pod izvršbo.

2. Toženi stranki se od izdaje sodbe dalje prepove nadaljnje izdelovanje klipingov iz edicij tožeče stranke, pod izvršbo“.

II. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati njene stroške postopka v znesku 4.402,30 EUR, v 15 dneh pod izvršbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne do plačila.

2. Tožeča stranka se je proti sodbi pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

O aktivni legitimaciji tožeče stranke

5. Tožeča stranka je svojo aktivno legitimacijo temeljila na prenosu avtorskih pravic novinarjev, ki so sestavljali novinarske prispevke po avtorski pogodbi in na prenosu avtorskih pravic po 101. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah – Ur. l. RS, št. 21/1995 s spremembami in dopolnitvami, ZASP) pri njej redno zaposlenih novinarjev iz priloženega seznama.

6. Avtor je fizična oseba, ki je ustvarila avtorsko delo (10. člen ZASP). Kot založnik časopisa bi tožeča stranka morala dokazati prenos materialne avtorske pravice po pogodbi o avtorskem delu, sklenjeni z novinarji, ki pri njej niso bili v rednem delovnem razmerju. Pravice, ki jih ZASP priznava avtorju, vključno s pravico do uveljavljanja sodnega varstva, pripadajo drugemu imetniku avtorske pravice, v obsegu, v katerem so z zakonom ali pravnim poslom prenesene nanj, če ni s tem zakonom drugače določeno (72. člen ZASP). Vsebina vzorca pogodbe o avtorskem delu (A/9), ki ni bila podpisana s strani novinarjev, ki so za tožečo stranko pisali novinarske prispevke in pri njej niso bili zaposleni, ne more pomeniti pravno veljavnega prenosa materialne avtorske pravice od avtorja na založnika, to je na tožečo stranko. Za pravno veljavni prenos avtorske pravice je namreč predpisana obličnost (80.člen ZASP).

7. Tožeča stranka temelji aktivno legitimacijo v zvezi s prenosom materialnih avtorskih pravic novinarjev, ki so pri njej v rednem delovnem razmerju na določilu 101. člena ZASP.(1) Tožeča stranka se je v trditveni podlagi sklicevala le na seznam redno zaposlenih novinarjev, ni pa v spis predložila pogodb o zaposlitvi. Tožena stranka je zahtevala, naj tožeča stranka najprej predloži pogodbo o zaposlitvi, iz katere bo mogoče ugotoviti, ali ni v skladu z določilom prvega odstavka 101. člena ZASP med tožečo stranko in zaposlenim avtorjem obstojal drugačen dogovor glede prenosa materialne avtorske pravice, kot je določeno v domnevi prvega odstavka 101. člena ZASP. Trditveno in dokazno breme je zato prešlo na tožečo stranko, ki pa ni dokazala vsebine pogodbe o zaposlitvi med zaposlenimi novinarji kot avtorji in njo kot delodajalcem. Šele če bi tožeča stranka v spis predložila pogodbo o zaposlitvi, bi bilo na toženi stranki trditveno in dokazno breme o drugačnem dogovoru med zaposlenim avtorjem in tožečo stranko glede prenosa materialnih avtorskih pravic. Pritožbeni očitek tožeče stranke, da je bilo na toženi stranki trditveno in dokazno breme, da je bilo v pogodbah o zaposlitvi „kaj drugega določeno, torej v smislu zadnjega stavka prvega odstavka 101. člena ZASP, ni utemeljen.

8. Tožeča stranka ni v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala prenosa materialne avtorske pravice nanjo tako glede pogodbenih novinarjev, kot glede novinarjev, ki so pri njej zaposleni. Zato ni pravno upoštevna pritožbena trditev, da je zahtevek tožeče stranke temeljil na novinarskih prispevkih, ki so jih ustvarili zaposleni novinarji in bi sodišče prve stopnje moralo glede aktivne legitimacije upoštevati zakonsko domnevo iz 101. člena ZASP.

K očitkom o absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka (339. člen ZPP)

9. O očitani nepravilni uporabi določila 285. člena ZPP- o materialnem procesnem vodstvu

10. Sodišču ni bilo treba v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožeče stranke pozivati k predložitvi pogodb o delu oziroma pogodb o zaposlitvi avtorjev iz seznama tožeče stranke. K predložitvi navedenih dokazov je tožečo stranko namreč pozvala že tožena stranka, kar ustreza izpeljavi načela materialnega procesnega vodstva, kar je bilo v sodni praksi že enotno sprejeto stališče. Sodišče druge stopnje zato v celoti pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi (primerjaj 10. točko obrazložitve) in sodba sodišča prve stopnje za tožečo stranko ne bi smela pomeniti presenečanja.

11. Z dokaznim predlogom „z zaslišanjem strank“ pri čemer tožeča stranka niti ni navedla imena oziroma zakonitega zastopnika stranke, ki bi moral biti zaslišan, ne more dokazovati trditve v zvezi z „neavtoriziranim“ seznamom avtorjev. Vsaka stranka je namreč v postopku dolžna, v skladu z določilom 212. in naslednjih členov ZPP, konkretizirano navesti dokaz, s katerim dokazuje pravno pomembna dejstva. Z dokaznim predlogom „z zaslišanjem strank“, tožeča stranka ne bi mogla dokazati trditve v zvezi s prenosom materialne avtorske pravice iz neavtoriziranega seznama avtorjev na tožečo stranko. Očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, torej ni podan.

12. Tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena druga bistvena postopkovna kršitev (350. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, stroški postopka z odgovorom na pritožbo pa toženi stranki ne pripadajo, ker z vsebino odgovora na pritožbo ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje.

(1) prvi odstavek 101. člena ZASP določa: kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja) se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorjev na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno.


Zveza:

ZASP člen 10, 72, 101.
Datum zadnje spremembe:
08.03.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3NDMx