<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1486/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.1486.2014

Evidenčna številka:VSL0078898
Datum odločbe:03.09.2014
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Irena Veter (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorskih pravic - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - pravica do kolektivnega upravljanja avdiovizualnih del v primeru kabelske retransmisije - nadomestilo za uporabo avtorskih del - obseg kršitve pravic - veljavnost dovoljenja kolektivne organizacije - začasno dovoljenje - male glasbene pravice - aktivna legitimacija

Jedro

Začasno dovoljenje je veljalo le do ustanovitve (oziroma začetka zakonitega delovanja) druge organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, kar se je zgodilo 11. 10. 2010, z izdajo odločbe URSIL Zavodu

AIPA

. Ta odločba je postala dokončna in izvršljiva ter zato ponovno izdano dovoljenje Zavodu

AIPA

z dne 6. 2. 2012, z enako vsebino, ne vpliva na veljavnost prvega dovoljenja. Tožeča stranka torej ni bila več aktivno legitimirana za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic od tožene stranke v tistem delu, ki se nanaša na kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, pa tudi ne do poravnavanja obveznosti do avtorjev glasbe, ki se štejejo za soavtorje avdiovizualnih del.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 1.448,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe ter zaradi umika tožbe za znesek 495,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi postopek v tem delu ustavilo. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati avtorski honorar v višini 62.156,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 24.6.2011 do dne plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške 2.238,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo, ki jo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb ZPP ter Ustave, predlaga spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in ponovno odločanje pred prvostopenjskim sodiščem. Navaja, da je nesporno tožena stranka uporabljala avtorska glasbena dela na način, da jih je kabelsko retransmisirala, tudi v televizijskih programih. Sodišče nima podlage, da odloči, da kabelskemu operaterju za uporabo avtorskih glasbenih del ni potrebno ničesar plačati, če se ta retransmisirajo v televizijskih programih in ne samo v radijskih programih. Tožeča stranka je z reprezentativnim združenjem kabelskih operaterjev sklenila tarifni sporazum na podlagi ZASP z nazivom Memorandum, ki predstavlja tarifni sporazum. Po tej tarifi morajo kabelski operaterji plačati avtorski honorar. Tožena stranka ni zanikala, da je po tej tarifi plačevala tudi za kabelsko retransmisijo avtorskih glasbenih del tako v televizijskih programih, kot v radijskih programih. Po prepričanju pritožnice Memorandum predstavlja tarifo in običajen avtorski honorar, v kolikor pa ni tako, bi ji moralo sodišče priznati plačilo po tarifi, za katero šteje, da je veljavna. Sodišče nima pravne podlage za odločitev, da naj Memorandum kot tarifni sporazum ne bi bil primeren samo zato, ker naj bi združeval tarife za uporabo različnih avtorskih del. Takšen Memorandum oziroma tarifni sporazum so sporazumno dogovorili predstavniki avtorjev in reprezentativno združenje kabelskih operaterjev. Sodišče je prekoračilo svojo pristojnost, ko je odločilo o vsebini sporazuma, za kar je pristojen izključno Svet za avtorsko pravo. Sodišče tekom postopka ni razkrilo svojih pravnih naziranj, pač pa je izdalo sodbo, ki predstavlja nasprotje od poteka postopka. Sodišče ni pristojno, da posega v odločitve upravnega organa, prav tako ni pristojno za presojo, katero dovoljenje velja, če je pristojni upravni organ (Urad RS za intelektualno lastnino) prvo odločbo, izdano Zavodu AIPA, odpravil in sam zapisal, da v primeru Zavoda AIPA velja odločba oziroma dovoljenje, izdano dne 6.2.2012. Če je tožena stranka Zavodu AIPA karkoli plačala že pred februarjem 2012, torej pred izdajo dovoljenja, ima vso pravico to terjati nazaj. Ker sodišče tekom postopka tožeče stranke ni opozorilo na svoja pravna naziranja glede nepriznavanja Memoranduma in stališč upravnega organa, gre za sodbo presenečenja, saj tožeča stranka svoje trditvene podlage in materialnopravne argumentacije ni mogla ustrezno prilagoditi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene trditve in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic se lahko ukvarjajo samo kolektivne organizacije avtorjev, ki imajo dovoljenje pristojnega organa (146. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP). Dejavnost kolektivnih organizacij je med ostalim tudi izterjava plačila nadomestil in avtorskih honorarjev. ZASP ureja tudi obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic (147. člen), med ostalim v primerih priobčitve javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice) ter kabelske retransmisije avtorskih del, razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki ji je Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL) 12.3.1998 izdal dovoljenje številka 800-3/96 za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe, med drugim tudi za javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice), vključno s kabelsko retransmisijo ter 24.1.2001 začasno dovoljenje številka 800-3/00-3 za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Tožena stranka je kabelski operater, ki se ukvarja s kabelskim retransmisiranjem televizijskih in radijskih programov. Sporno med pravdnima strankama je plačilo avtorskega nadomestila za uporabo avtorskih del, ki jih tožena stranka javnosti priobčuje preko radiodifuzne retransmisije (31. člen ZASP), pri čemer se tožeča stranka tako pri obsegu kršitve pravic, kot tudi višini honorarja, sklicuje na veljavnost obeh zgoraj navedenih dovoljenj ter na pogodbeno obveznost tožene stranke, in sicer na v letu 1999 sklenjen Memorandum o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, rentransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (Memorandum), na kasneje sklenjeni Dodatek k memorandumu in na tej podlagi sklenjene t.i. licenčne pogodbe (1).

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da je tožena stranka preko podjetja S. tožnici plačevala avtorska nadomestila po vseh treh licenčnih pogodbah vse do 11.10.2010, ko je tožnici prenehalo začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih del v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, po tem datumu pa ji je poravnala avtorsko nadomestilo za vtoževano obdobje za glasbene pravice na podlagi pogodbe za retransmisijo v radijskih programih. Za obdobje po 11.10.2010 pa tožnica ni več upravičena do plačila nadomestila po obeh sklenjenih licenčnih pogodbah za prenašanje TV programov (A2, A3). Najprej zato, ker nima več dovoljenja za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, glede ostalih avtorskih pravic pa zato, ker ji sodišče na podlagi veljavnega dovoljenja URSIL z dne 12.3.1998 za kabelsko retransmisijo glasbenih del ne more prisoditi nadomestila, saj so licenčne pogodbe zajemale tudi pravice RTV organizacij (VG Media in EBU), ki jih je ščitila tuja organizacija AGICOA, pri tem pa iz pogodb ne izhajajo delitvena razmerja med imetniki pravic. Hkrati pa je ugotovilo, da tožnica ni upravičena kot pooblaščenka EBU – evropske zveze za radiodifuzijo, VG Media in AGICOA opravljati administrativno tehničnih poslov v zvezi s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije (2).

7. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost razlogov sodbe, ki glede odločilnih dejstev sicer v celoti sledijo trditvam tožene stranke in njenim razlogom za neutemeljeno zaračunavanje nadomestila. Tožeča stranka nima prav, ko v pritožbi trdi, da ji je začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del prenehalo šele 6.2.2012 in ne že 11.10.2010. Začasno dovoljenje je namreč veljalo le do ustanovitve (oziroma začetka zakonitega delovanja) druge organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih. Pritožbeno sodišče soglaša z pravilnimi razlogi sodbe, da se je to zgodilo 11.10.2010 z izdajo odločbe URSIL Zavodu

AIPA

. Ta odločba je postala dokončna in izvršljiva ter zato ponovno izdano dovoljenje Zavodu

AIPA

z dne 6.2.2012, z enako vsebino, ne vpliva na veljavnost prvega dovoljenja. Tožeča stranka torej ni bila več aktivno legitimirana za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic od tožene stranke v tistem delu, ki se nanašajo na kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del (3), pa tudi ne do poravnavanja obveznosti do avtorjev glasbe, ki se štejejo za soavtorje avdiovizualnih del (4).

8. Tožeča stranka odločitvi sodišča očita, da toženi stranki omogoča brezplačno uporabo avtorske glasbe in njenega repertoarja, kar ne drži. Tožeča stranka je vsekakor upravičena do kolektivnega upravljanja avtorskih pravic na delih s področja glasbe, kot izhaja iz dovoljenja URSIL z dne 12.3.1998. Vendar, kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe, je tožena stranka po prenehanju začasnega dovoljenja dolžna plačati avtorske pravice na avdiovizualnih delih Zavodu

AIPA

, tožeči stranki je že poravnala avtorsko nadomestilo po Pogodbi o neizključni licenci za retransmisijo v radijskih programih, po njenih trditvah pa ureja svoje obveznosti do VG Media in EBU neposredno z njimi. V preostalem delu pa tožeča stranka s tožbenim zahtevkom tudi ne more uspeti, saj je bila višina nadomestila za vse pravice v licenčnih pogodbah določena enotno in iz nje res ne izhajajo delitvena razmerja med pogodbeniki oziroma imetniki pravic. Zato je pravilen zaključek sodbe, da tožnica do zahtevanega avtorskega honorarja deloma ni upravičena, deloma pa ga po višini ni izkazala.

9. Sklicevanje pritožbe na dogovorjeno tarifo oziroma sklenjene tarifne sporazume med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem kabelskih operaterjev, ki naj bi bili vsebovani v Memorandumu in predstavljali osnovo za plačilo avtorskega honorarja, je v celoti neutemeljeno. Sodišče na tej podlagi ni utemeljilo odločitve, niti ni poseglo v pristojnosti upravnih organov, pač pa je ugotovilo, da pogodbeno dogovorjeno enotno nadomestilo zajema cel sklop pravic (avtorskih, televizijskih-sorodnih) in ne določa posebej deleža nadomestila, ki bi odpadel na posameznega imetnika pravic, niti višine nadomestila za posamezne pravice, ki jih je ščitil vsak imetnik pravic.

10. V obravnavani zadevi tudi ne gre za t.i. sodbo presenečenja, ki v določenih okoliščinah lahko pomeni procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je bila v postopku seznanjena z vsemi pravnimi stališči nasprotne stranke in je nanje tudi izčrpno odgovarjala, zato ni bila prikrajšana v svojih pravicah in je tudi odločitev sodišča ne bi smela presenetiti.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni kršilo določb ZPP, niti ustavnih pravic iz 60. člena Ustave RS, očitanih v pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

12. O stroških pritožbenega postopka je odločeno po prvem odstavku 165. člena ter prvim odstavku 154. člena ZPP. Pritožnica mora sama trpeti stroške neuspele pritožbe. Tožena stranka je korektno odgovorila na vse pritožbene trditve, zato je upravičena do povrnitve zahtevanih stroškov za odgovor na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Pogodba o licenci za urejanje avtorskih in povezanih pravic za sočasno nespremenjeno in neskrajšano prenašanje RTV programov javnih RTV organizacij, ki jih zastopata EBU kabelska koordinacija in VG Media, preko kabla v Sloveniji, Licenčna pogodba o licenci za sočasno nespremenjeno in neskrajšano prenašanje televizijskih programov z izjemo programov EBU in VG Media preko kabla v Sloveniji ter Pogodba o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji.

(2) Sklep Urada RS za intelektualno lastnino z dne 12.4.2011..

(3) Čl. 103 ZASP.

(4) Čl. 105 ZASP.


Zveza:

ZASP člen 31, 146, 147, 147/1, 147/1-5.
Datum zadnje spremembe:
16.02.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc0OTA2