<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1930/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.1930.2015

Evidenčna številka:VSL0060839
Datum odločbe:02.07.2015
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:MEDIJSKO PRAVO
Institut:mediji - objava popravka - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - prizadetost pravice ali interesa predlagatelja popravka

Jedro

Objavljena prispevka ne polemizirata internih strankinih postopkov imenovanja lastne predsednice za kandidatko za evropsko komisarko, temveč zgodbo predstavita izključno z (za medij neprikrito etično spornega) vidika samoimenovanja A. A. kot predsednice vlade za ta položaj. Ker golo dejstvo, da je tožeča stranka v prispevkih (ne)posredno omenjena, za vzpostavitev materialne legitimacije po ZMed ne zadošča, tožeča stranka ni tista, ki je za vložitev tožbe za objavo popravka materialno aktivno legitimirana, zato s tožbenim zahtevkom ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka glede dveh prispevkov, in sicer primarno zato, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, podredno pa zato, ker je zaključilo, da je podan odklonilni razlog za objavo popravka po drugi alineji prvega odstavka 31. člena ZMed.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je obema prispevkoma skupno to, da je predsednica tožeče stranke A. A. predstavljena kot nekdo, ki s tem, ko trdi, da sama sebe ni predlagala za evropsko komisarko, evidentno laže. Medij se je pri takšni oceni v celoti oprl na magnetogram seje Vlade RS in v očeh povprečnega naslovljenca vzbudil vtis, da gre za verodostojno oceno o lažnivosti izjav bivše predsednice Vlade. Navaja, da je aktivno legitimacijo utemeljevala z navedbo, da je z neresničnimi in žaljivimi trditvami o A. A., predsednici stranke, ki nosi celo njeno ime, prišlo do okrnitve ugleda tožeče stranke ter s tem do posega v njen pravno varovan interes. Pravna oseba je namreč umetna tvorba, ki nastopa prek fizičnih oseb, zato je predstava javnosti o ravni ugleda pravne osebe nujno in neločljivo povezana s predstavo o ugledu te fizične osebe. Neresnične trditve o teh fizičnih osebah, še zlasti če so povezane s položaji v pravni osebi, hkrati krnijo ogled fizičnih in ugled pravne osebe. Zaradi objave prispevkov je bila tožeča stranka deležna negativnih reakcij tako znotraj kot zunaj svoje stranke, stična točka pa je bila kredibilnost predsednice stranke. Zaradi izrazito negativne konotacije predsednice stranke je bil prizadet ugled tožeče stranke, pa čeprav meni, da objavljena vsebina sama po sebi izkazuje prizadetost tožeče stranke. Sodišče prve stopnje napačno gradi zaključek o pomanjkanju aktivne legitimacije, saj je prav možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka tista, ki izkazuje obstoj pravno varovanega interesa, prizadetega z objavo spornih vsebin, vsak, ki izkazuje prizadetost z objavljeno informacijo, pa ima po ZMed pravico zahtevati popravek. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje graja obrazložitev sodišča, češ da popravlja nekaj, kar sploh ni bilo predmet objave. Stališče sodišča, da je predmet prispevka A. A. in ne tožeča stranka, je posledica napačne ocene relacije pravna – fizična oseba kot njen personalni substrat ter neupoštevanje pravice do objave popravka v širšem smislu. Tožeča stranka je v popravku izrecno zanikala, da naj bi predsednica lagala, in poudarila, da se ni predlagala sama, temveč jo je predlagala stranka. V besedilu popravka je neutemeljenost očitka o lažeh podkrepila s pojasnilom ministra J. ter s trditvijo, da je vsebina podprta z magnetogramom, obenem pa je pojasnila, da je treba razlikovati med predlogom kandidature za seznam kandidatov od priprave gradiv za vlado. Z objavo zahtevanega popravka bi bila avditoriju podana objektivna in relevantna informacija, da se A. A. ni predlagala sama na mesto evropske komisarke in mimo ali proti volji politične stranke, katere vodja je. Zaključuje, da ima legitimen interes, da predstave o njenem ugledu temeljijo na resničnih dejstvih, v konkretnem primeru na dejstvu, da gre v primeru tožeče stranke za politično stranko, ki je organizirana na način, da sprejema odločitve na kolektivni ravni vodstva in organov, medtem ko objavljena vsebina nakazuje, da se je predsednica odločala samovoljno in mimo volje stranke. Tožečo stranko je treba slišati, tudi zato, ker je bil način poročanja izrazito napadalen, zaradi česar je predlagala tudi ogled posnetka, kar je sodišče zavrnilo brez obrazložitve, kar predstavlja procesno kršitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je presojalo ugovor toženke glede pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke in mu tudi ugodilo. Razlogi so jasni in v zadostni meri (glede na zavzeto materialnopravno stališče, ki je po oceni pritožbenega sodišča pravilno, kot bo razvidno iz nadaljevanja) obrazloženi v 1. točki na sedmi strani izpodbijane sodbe. Neutemeljeno pritožnica uveljavlja tudi procesno kršitev zaradi ne izvedbe dokazov, pri čemer očitka o ne izvedbi zaslišanja J. P. niti ne konkretizira, predlog za ogled posnetka pa je očitno nepotreben dokaz, saj je vsebina prispevka jasno razvidna iz prepisa, ta pa je za odločitev v tej zadevi, kot bo razvidno v nadaljevanju, edino pravno odločilna.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega, da tožeča stranka v obravnavanem primeru (glede na objavljena prispevka) nima (materialne) aktivne legitimacije za vložitev tožbe zaradi objave popravka. Glede na vsebino obeh prispevkov je namreč A. A. tista, ki bi tako pravico imela, saj je (glede na dikcijo prvega odstavka 26. člena ZMed) le ona tista, katere pravica ali interes sta bila/bi bila lahko z objavo prispevkov prizadeta. To stališče pravzaprav potrdi že tožeča stranka sama, in sicer s prvim odstavkom I. točke pritožbe, ko navede, da je bila predsednica stranke predstavljena kot nekdo, ki laže, in da gre za oceno o lažnivosti izjav bivše predsednice vlade. Ni torej tožeča stranka kot politična stranka tista, ki jo objavljena prispevka (pri)zadevata, temveč je to njena predsednica, ki pa ima svojo, od tožeče stranke (ne glede na funkcijo, ki jo v njej opravlja) ločeno pravno subjektiviteto. Seveda pisanje o predsedniku/predsednici stranke vselej vpliva (bodisi pozitivno bodisi negativno) na mnenje javnosti o stranki sami, toda vprašanje morebitne okrnitve ugleda pravne osebe ni predmet tega postopka, kar je pritožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

7. Pritožnica zmotno meni, da ji dejstvo, da bi lahko vložila odškodninsko tožbo po OZ, sočasno daje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe za objavo popravka po ZMed, saj iz jezikovne razlage 26. člena ZMed, pa tudi namena tega zakona, kaj takega ne izhaja. Nasprotno, ZMed zasleduje cilj, ki omogoči tistemu, ki ga medij z objavo nekega prispevka prizadene v pravici ali interesu, da zanika ali popravi zatrjevane napačne ali neresnične navedbe v objavljenem obvestilu ter navede oziroma prikaže druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (četrti odstavek 26. člena ZMed). Golo dejstvo, da je tožeča stranka v prispevkih (ne)posredno omenjena, za vzpostavitev materialne legitimacije po ZMed še ne zadošča. Na pravilnost odločitve tudi ne more vplivati specifično dejstvo, da je ime predsednice stranke vključeno v ime stranke. Prispevka sploh ne polemizirata internih strankinih postopkov imenovanja lastne predsednice za kandidatko za evropsko komisarko, temveč zgodbo predstavita izključno z (za medij neprikrito etično spornega) vidika samoimenovanja A. A. kot predsednice vlade za ta položaj.

8. Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.


Zveza:

ZMed člen 26, 26/1, 26/4.
Datum zadnje spremembe:
14.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzNzQ3