<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1304/2013
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.1304.2013

Evidenčna številka:VSL0059988
Datum odločbe:04.09.2013
Senat, sodnik posameznik:Bojan Breznik (preds.), Blanka Javorac Završek (poroč.), Alenka Kobal Velkavrh
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:plačilo nadomestila za javno priobčitev neodrskih glasbenih del - repertoar varovanih del - obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic - male pravice - odpoved materialni avtorski pravici - dokazno breme - uporaba tarife - obrazloženost stroškovne odločitve

Jedro

Tožeča stranka (kolektivna organizacija) je na podlagi samega zakona upravičena upravljati z malimi avtorskimi pravicami in to tudi brez pogodbe z avtorjem.

V repertoar varovanih del sodijo vsa že objavljena neodrska glasbena dela domačih in tujih avtorjev.

Dokazno breme, da se je avtor odpovedal uveljavljanju materialnih avtorskih pravic, je na toženi stranki (uporabniku).

Za preizkus stroškovne odločitve ni potrebno, da so posamezne postavke navedene v obrazložitvi odločitve, temveč zadošča, da pritožbeno sodišče (in stranke) lahko izpodbijano stroškovno odločitev preizkusi(jo) na podlagi podatkov, ki so v spisu – t.j. stroškovnika

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 123,03 EUR nadomesti z zneskom 109,32 EUR.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

IV. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL /2010 z dne 16. 6. 2010 v prvem in tretjem odstavku izreka za znesek 737,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2008 dalje in za stroške izvršilnega postopka v znesku 56,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2010 dalje (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 123,03 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožeča stranka (zoper zavrnilni del in stroškovno odločitev) in tožena stranka (zoper ugodilni del in stroškovno odločitev). Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3. Tožeča stranka vztraja na stališču, da je upravičena do nadomestila po tarifi Pravilnika 2006 in ne po tarifi Pravilnika 1998. Poudarja, da Pravilnik 2006 ni uvedel nove tarife, temveč je zgolj revaloriziral tarifo iz Pravilnika 1998, zato se ni bilo treba držati nobenih posebnih pravil in ne doseči spremembe skupnega sporazuma niti odločbe Sveta za avtorsko pravo. Podlago za valorizacijo tarifnih zneskov predstavlja 11. člen Pravilnika 1998, ki tudi po spremembi ZASP v celoti velja. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-149 zavzelo stališče, da Pravilnik 1998 v celoti (vključno z normativnim delom) velja. Ker sodišče ni uporabilo 11. člena Pravilnika 1998, je napačno uporabilo materialno pravo. Odločitev sodišča, da se Pravilnik 2006 ne uporabi, je materialnopravno napačna, neustavna in arbitrarna. Pravilnik 2006 je bil sprejet na podlagi ZASP, s strani pristojnega organa in po predpisanem postopku, zato za uporabo pravila exceptio illegalis ni bilo podlage. Presoja ustavnosti podzakonskega akta niti ni v pristojnosti sodišča prve stopnje, temveč Ustavnega sodišča RS. Dokler Ustavno sodišče ne ugotovi njegove neustavnosti oziroma nezakonitosti, podzakonski akt v celoti velja. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost oziroma neustavnost podzakonskega akta, bi lahko uporabilo zakon in ne drug podzakonski akt. Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Pravi, da je pavšalna in neobrazložena, zato njene pravilnosti ni mogoče preizkusiti. Sodišče je napačno izračunalo uspeh pravdnih strank v postopku, saj ni upoštevalo, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti. Opozarja še, da sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašene sodne takse za postopek.

4. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo pravila dokaznega bremena zaradi česar je zmotno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je predvajala avtorsko nevarovana glasbena dela. Opozarja, da je bilo na tožeči stranki breme, da dokaže upravičenost zastopanja tujih avtorjev, saj ji te zakon ne daje avtomatično, temveč šele osebna pooblastila avtorjev ali podpisani recipročni sporazumi, ki pa jih tožeča stranka ni predložila. Tožeča stranka lahko ščiti glasbena dela tujih avtorjev samo pod pogojem, če so le-ta zaobjeta v repertoarju tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Ker sodišče ni upoštevalo vloge in pomena, ki ga imajo recipročni sporazumi in repertoarji tujih kolektivnih organizacij na pravico tožeče stranke, da upravlja z avtorskimi pravicami tujih avtorjev, je napačno uporabilo materialno pravo in v posledici zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodba tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je tožena stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, ko je trdila, da avtorji predvajanih del niso člani nobene kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum in da predvajana dela niso zaobjeta v nobenem od repertoarjev takšne kolektivne organizacije. S predloženimi dokazi je prvenstveno dokazovala, da predvajana dela niso v repertoarju tožeče stranke ali tujih avtorskih organizacij in ne direktno, ali so se avtorji odpovedali uveljavljanju svojih pravic, saj je slednje le vzrok za njihov neobstoj v repertoarjih. Nadalje pravi, da bi moralo sodišče na podlagi 182. člena ZASP uporabiti avstrijsko pravo. Izpodbija višino odmerjenega honorarja za poslovalnici I. C. restavracija in I. M. S. restavracija. Po tar. št. III-A/2 Tarife 1998 znaša avtorski honorar, upoštevaje 30 % znižanje tarife (gre za gostinska obrata s popolno gostinsko ponudbo), za poslovalnico I. C. restavracija 69,93 EUR (z DDV 75,87 EUR), za poslovalnico I. M. S. pa 33,42 EUR (z DDV 36,26 EUR). Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Iz obrazložitve sodbe ni razvidna višina priznanih stroškov tožene stranke po posameznih postavkah, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Iz sodbe tudi ni razvidno, ali je sodišče izvršilne stroške tožeče stranke vštelo v nagrado za postopek na prvi stopnji. Tožeča stranka je izbrala pooblaščenko s pisarno izven območja sodišča, zato mora potne stroške za pristop pooblaščenke na narok kriti sama. Iz sodbe tudi ni razvidno, ali je sodišče tožeči stranki priznalo potne stroške za pristop na narok v vseh zadevah opr. št. II P 2591/2010, II P 2907/2010 in II P 31/2011. V navedenih zadevah je sodišče opravilo naroka dne 6. 9. 2012 in 18. 10. 2012 zaporedno, zaradi česar so pooblaščenki tožeče stranke nastali stroški za pristop na oba naroka skupaj v istem dnevu le enkrat.

5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in obe predlagata, naj sodišče pritožbo zavrne.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

7. Tožeča stranka v tej pravdi zahteva od tožene stranke plačilo nadomestila za javno priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del v poslovalnicah tožene stranke v juliju in avgustu 2008. Tožena stranka zatrjuje, da je predvajala le glasbena dela, katerih avtorji so se odpovedali uveljavljanju materialnih avtorskih pravic, zato zanje ni dolžna plačati nadomestila tožeči stranki.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kolektivna organizacija ni upravičena do nadomestila za uporabo avtorskega dela v primeru, kadar se avtor odpove uveljavljanju svojih materialnih avtorskih pravic. Dokazno breme, da se je avtor odpovedal uveljavljanju materialnih pravic, pa je, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, na uporabniku (toženi stranki). V ZASP (1) je predpisano obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic po tožeči stranki (1. točka 147. člena ZASP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 149. člena ZASP), ki z njimi upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP) (2). Tožeča stranka zato na podlagi samega zakona upravlja z malimi avtorskimi pravicami (javna priobčitev objavljenih neodrskih glasbenih del) tako domačih kot tujih avtorjev (176. člen ZASP v zvezi z Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del (3)). Zmotno je torej pritožbeno stališče tožene stranke, da bi morala tožeča stranka v dokaz upravičenosti zastopanja avtorjev del, ki jih je predvajala tožena stranka, predložiti pooblastila teh avtorjev ali recipročne sporazume, saj ji to pooblastilo daje sam zakon.

9. Tožeča stranka na podlagi zakona v svojem imenu in za račun avtorjev dovoljuje in nadzoruje uporabo del iz repertoarja varovanih del, izterjuje plačila nadomestil in honorarjev, uveljavlja varstvo pravic pred sodišči in drugimi organi ter opravlja druge naloge v skladu z zakonom (prvi odstavek 146. člena ZASP). V repertoar varovanih del sodijo vsa že objavljena neodrska glasbena dela domačih in tujih avtorjev (1. člen in 2. točka 2. člena Pravilnika 1998 (4), enako Pravilnik 2006 (5). Tožeča stranka ščiti dela iz celotnega svetovnega repertoarja, ki se predvajajo na ozemlju Republike Slovenije (6). Zmotno je torej stališče tožene stranke, da lahko tožeča stranka upravlja z malimi pravicami le na tistih delih tujih avtorjev, ki so zaobjeta v repertoarju tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da novela ZASP iz leta 2004 v tem smislu ne prinaša nobenih novosti. Upoštevaje navedeno je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna dokazati svoje trditve, da je javnosti priobčila avtorsko nevarovano glasbo. Odločitev sodišča je torej pravilna in zakonita. Sodišče je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni, zato je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (7) neutemeljen.

10. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da so se avtorji predvajanih glasbenih del odpovedali svojim materialnim avtorskim pravicam. Dokazi, ki jih je predložila tožena stranka (seznam predvajanih del, dopis S. A., dopis direktorja družbe R., potrdilo družbe R. in zapisnik z dne 14. 3. 2012) zatrjevane odpovedi avtorjev ne izkazujejo. Ker je tožena stranka predvajala že objavljenja neodrska glasbena dela, ki so zaščitena z ZASP, je dolžna plačati nadomestilo tožeči stranki (81. člen ZASP). Odločitev sodišča o (delni) ugoditvi tožbenega zahtevka je tako materialnopravno pravilna.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožeča stranka upravičena do nadomestila po tarifi Pravilnika 1998 in ne po tarifi Pravilnika 2006. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tarifa Pravilnika 2006 sprejeta v nasprotju z zakonom, zato nima pravne veljave. ZASP-B (8), ki je veljal ob sprejemu Pravilnika 2006, je določal, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, ki ga sklenejo kolektivne organizacije z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Tožeča stranka je tarifo Pravilnika 2006 sprejela enostransko brez zahtevanega soglasja. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je uporabo Pravilnika 2006 odklonilo (exceptio illegalis), s čimer ni poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča RS, kot to zmotno meni tožeča stranka. Svojo odločitev je pravilno oprlo na tarifo Pravilnika 1998, ki je z ZASP-B pridobila moč skupnega sporazuma in tako predstavlja veljavno podlago za zaračunavanje avtorskih honorarjev in nadomestil (26. člen ZASP-B). Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 160/2011 zavzelo jasno stališče, da ima moč skupnega sporazuma le tarifni del Pravilnika 1998 in ne tudi njegov normativni del, vključno z 11. členom, ki je določal valorizacijo tarif (9). Zato je pritožbeni očitek tožeče stranke, da bi moralo sodišče pri odmeri nadomestila upoštevati 11. člen Pravilnika 1998, neutemeljen.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo, da znaša nadomestilo (skupaj z DDV) za poslovalnico I. C. restavracija s 582 sedeži 108,39 EUR (tarifa III-A/2), za restavracijo I. M. S. pa 51,80 EUR (tarifa III-A/2). Navedbe tožene stranke, da gre za gostinska obrata s popolno gostinsko ponudbo in da je zato tarifa nižja za 30 %, so pritožbene novote, ki po prvem odstavku 337. člena ZPP niso dopustne. Sodišče prve stopnje je izračunalo nadomestilo na podlagi podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka, katerim tožena stranka (glede spornih poslovalnic) ni ugovarjala.

13. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je stroškovno odločitev mogoče preizkusiti, zato je pritožbeni očitek (obeh pravdnih strank) bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Za preizkus stroškovne odločitve ni potrebno, da so posamezne postavke navedene v obrazložitvi odločitve, temveč zadošča, da pritožbeno sodišče (in stranke) lahko izpodbijano stroškovno odločitev preizkusi(jo) na podlagi podatkov, ki so v spisu – t.j. stroškovnika (10). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo pravno podlago, uspeh pravdni strank ter skupni znesek vseh priznanih stroškov pravdnih strank. Katere priglašene stroške je sodišče priznalo pravdnima strankama in v kolikšni višini, pa je razvidno iz stroškovnikov, ki sta jih stranki vložili v spis. Iz stroškovnika tožeče stranke je med drugim razvidno, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo tudi sodno takso za postopek. Tožeča stranka zmotno meni, da bi moralo sodišče uspeh strank ugotavljati ločeno glede na temelj in višino. Princip ugotavljanja uspeha strank v pravdi, ločeno glede temelja in glede višine, se uporabi tedaj, ko nastanejo posebni stroški pri ugotavljanju temelja in pri presoji višine, za kar pa ne gre v tej zadevi. Ni mogoče pritrditi toženi stranki, da tožeča stranka ni upravičena do povračila potnih stroškov za pristop svoje pooblaščenke na narok. Razdalja med krajem sedeža sodišča in odvetniške pisarne pooblaščenke tožeče stranke namreč ni tolikšna, da bi morala tožeča stranka prevozne stroške pooblaščenke kriti sama. Da bi bili tožeči stranki priznani potni stroški za pristop na narok v vseh zadevah, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi, pa ni z ničemer izkazano. Utemeljeno pa tožena stranka opozarja na tar. št. 3100 ZOdvT (11), po kateri se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Ker sodišče ni ravnalo tako, je napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je upravičena do nagrade za postopek v višini 56 EUR (72,80 EUR – 16,8 EUR) in ne v višini 72,80 EUR, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje. Potrebni stroški tožeče stranke sedaj znašajo 286,12 EUR, upoštevaje 68,01 % uspeh pa 194,59 EUR. Po medsebojnem pobotanju s priznanimi stroški tožene stranke, ki niso predmet pritožbenega izpodbijanja, je tožeča stranka upravičena do povračila 109,32 EUR pravdnih stroškov.

14. Glede na navedeno se pritožbi tožene stranke v stroškovnem delu delno ugodi in se sodba ustrezno spremeni (358. člen ZPP). Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in sodba v nespremenjenem delu potrdi (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo. Enako velja za toženo stranko, ki je s pritožbo uspela le v manjšem delu in to le glede odločitve o pravdnih stroških. Pravdni stranki z odgovorom na pritožbo nista pripomogli k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški odgovora niso bili potrebni in jih stranki krijeta sami.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007)

(2) Zmotno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke za uporabo 182. člena ZASP in avstrijskega prava. Da se lahko uporabi 182. člen ZASP je treba dokazati, da priobčitev javnosti poteka s strani RTV-organizacije, ki je v Republiki Sloveniji registrirana kot medij in vpisana v razvid medijev, česar pa tožena stranka ni dokazala

(3) Ur. l. SFRJ, MP, št. 14/75, 4/86; Ur. l. RS, št. 24/92

(4) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998 in nasl.)

(5) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 138/2006)

(6) Takšno stališče je sprejeto v večinski sodni praksi (na primer II Cp 1628/2011, II Cp 3674/2010, I Cp 3219/2011, II Cp 1356/2012, II Cp 1495/2012). Sklicevanje tožene stranke na dve odločbi, ki ne predstavljata enotne in ustaljene sodne prakse, tako ni relevantno. Nerelevantno je tudi sklicevanje na pravno nezavezujoča stališča in dokumente, saj nanje sodišče ni vezano.

(7) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in naslednji)

(8) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 43/2004)

(9) Navedeni odločbi Vrhovnega sodišča RS je sledila enotna sodna praksa. Sklicevanje pritožnice na odločbo pritožbenega sodišča, sprejeto pred navedeno odločbo Vrhovnega sodišča RS, tako ni relevantno. Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-149/98 pa vprašanja veljavnosti Pravilnika 1998 ne obravnava.

(10) Takšno stališče je že dolgo uveljavljeno v sodni praksi.

(11) Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. št. 67/2008 in nasl.)


Zveza:

ZASP člen 146, 146/1, 147, 147-1, 149, 149/1, 149/1-3, 151, 151/3, 156, 176.
ZPP člen 324.
ZOdvT tarifna številka 3100.
Datum zadnje spremembe:
09.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0MDAw