<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 122/2013
ECLI:SI:VSRS:2013:II.IPS.122.2013

Evidenčna številka:VS0016186
Datum odločbe:16.05.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 31/2013
Senat:Anton Frantar (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), Aljoša Rupel, mag. Rudi Štravs, Janez Vlaj
Področje:MEDIJSKO PRAVO
Institut:objava popravka - odklonitev objave popravka - razlogi za odklonitev objave popravka - prizadetost pravice ali interesa predlagatelja popravka

Jedro

Ker govornega dela televizijskega obvestila ni mogoče ločiti od grafičnega dela z izpisom „črne liste“ podjetij, ni mogoče govoriti o omembi imena tožeče stranke v zanemarljivem delu.

Sporni del popravka o dosegljivosti tožeče stranke predstavlja bistveno dopolnitev navedb v objavljenem besedilu. Glede na vsebino sporočila novinarke, da jim ni uspelo priklicati podjetij s seznama, popravek tudi v tem delu zanika novinarkine navedbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 315,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu kot odgovornemu uredniku informativnega in športnega programa A. A. naložilo objavo popravka z vsebino, razvidno iz izreka sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je že v pritožbi opozoril, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodba neobrazložena in nezmožna preizkusa. Popravka ni možno objaviti delno ali s sodbo delno ugoditi tožbenemu zahtevku. Četudi le za določen del popravka obstaja odklonilni razlog, je treba zahtevek zavrniti v celoti. Zato pomeni odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih glede ugoditve zahtevku v delu, ki se nanaša na popravek v zadnjem delu besedila, glede katerega je toženec ugovarjal obstoj odklonilnega razloga po Zakonu o medijih (v nadaljevanju ZMed), odsotnost obrazložitve glede odločitve o zahtevku samem. Ne gre za neko minorno vprašanje, pač pa za neobrazložitev odločitve o konstitutivnem oziroma vsebinskem delu zahtevka. Toženec je med drugim ugovarjal, da zadnji odstavek popravka, četudi novinarski prispevek morda dopolnjuje, ne dopolnjuje bistveno, kar je zakonski znak popravka po ZMed. Glede tega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, višje sodišče pa je ugovorni razlog sicer omenilo, zakaj je tako zaključilo, pa ni pojasnilo. Ni naloga višjega sodišča, da namesto prvostopenjskega navaja razloge o odločilnih dejstvih, ki so vodila sodišče prve stopnje pri odločitvi, saj s tem ne odloča o pritožbi, pač pa sodi na prvi stopnji. Zadnji odstavek popravka potem, ko je tožnik poprej do popolnosti „zreklamiral“ svoje podjetje preko navideznega instituta popravka, ne dopolnjuje ničesar, sploh pa ne bistveno. Temeljno vprašanje vsebinske presoje zahtevanega popravka je, ali je zaradi omembe podjetja tožnika v zanemarljivem delu poročanja, povprečen gledalec zaključil, da se celoten prispevek nanaša nanj. Gre za vprašanje, ali je tožniku moč priznati pravni interes za celoten zahtevani popravek, ko torej popravlja nekaj, kar se evidentno ni nanašalo nanj (pač pa na podjetje A.) ali pa na splošno na nedoločen krog oseb. Prizadeti z zahtevo po objavi popravka ne more zahtevati poprave nečesa, kar se ni neposredno, konkretno in osebno nanašalo nanj, niti ne more zahtevati objave popravka za drugega. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče ugotoviti, da tožnikov zahtevek po objavi popravka ne ustreza definiciji popravka, saj v pretežnem delu popravlja nekaj, za kar tožnikov pravni interes ni priznan, ker s splošnimi navedbami o povprečnih ali nedoločenih gradbenih družbah ali o konkretni – družbi A. – ni moglo biti poseženo v pravice in interes tožnika. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravico do popravka spremenili v pravico dostopa do medijev, tožnik pa je to zlorabil, da bi dosegel objavo oglasov v informativni oddaji. Vsak stavek popravka se začne z navedbo „B. B.“, pri čemer večina besedila sploh ni v nobeni zvezi s poročanjem o tej družbi. Pravica do popravka je omejitev pravice do svobode izražanja in uredniške neodvisnosti, zato je poseg vanjo možen samo ob predpostavkah, ki jih določa pravica do popravka. Načelo audiatur et altera pars ne pomeni, da prizadeti lahko pravico do popravka zlorabi na način, da promovira in hvali svoje podjetje. Posledica zlorabe instituta popravka je tudi, da je popravek nesorazmerno daljši od samega obvestila. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženec ima sicer prav, da mora – če so podani razlogi za to – odgovorni urednik medija objaviti popravek objavljenega besedila v celoti in da mora tedaj, ko je takšna objava uredniku naložena s sodbo, tožbeni zahtevek vsebovati popravek, ki v celoti oziroma kot celota izpolnjuje zakonske pogoje za objavo popravka (prvi odstavek 27. člena ZMed); če (le) del popravka teh pogojev ne izpolnjuje, sodišče tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je to tudi upoštevalo pri presoji utemeljenosti zahtevka (7. stran obrazložitve). Ni pa utemeljen toženčev očitek sodišču prve stopnje, da ni navedlo razlogov, ki se tičejo utemeljenosti (tudi) zadnjega dela popravka (in s tem popravka v celoti), zaradi česar ni navedlo razlogov o (vseh) odločilnih dejstvih, kot tudi ne sodišču druge stopnje, da je samo dopolnjevalo razloge sodbe prve stopnje oziroma da razlogov za svojo odločitev niti ni pojasnilo. Toženec je res že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da zadnji odstavek besedila popravka, v katerem tožeča stranka pojasnjuje, kdaj in kje je dosegljiva, ne predstavlja popravljanja domnevno neresničnih navedb v besedilu, pač pa bi šlo lahko le za popravek v širšem smislu, ki pa objavljenega besedila ne dopolnjuje bistveno; zato naj bi bil podan odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Na te navedbe pa je odgovor dobil, in sicer v sodbi prve stopnje z implicitno obrazložitvijo, da „vsebinsko gledano zahteva za objavo popravka (torej tudi spornega dela) ne presega okvirov tematike, s katero se ukvarja sporni prispevek, ampak želi podati svojo plat oziroma zanikanje nekaterih objavljenih trditev, ki so z vidika varovanja poslovnih interesov in ugleda tožeče stranke bistvenega pomena“ (8. stran obrazložitve), in v nadaljevanju povsem izrecno, „da tudi nekoliko daljše pojasnilo glede njene dosegljivosti predstavlja prikaz okoliščin, s katerimi se z namenom spodbijanja bistveno dopolnjujejo navedbe v objavljenem popravku (popravek v širšem smislu)“ (9. stran obrazložitve). Ni torej res, da se sodišče prve stopnje o trditvah toženca glede zanj spornega dela popravka sploh ni opredelilo. Sodišče druge stopnje zato ob potrditvi odločitve sodišča prve stopnje ni navedlo nekih novih razlogov, ki jih sodba prve stopnje ne bi vsebovala. Prav tako pa je toženec dobil tudi pojasnilo, zakaj je (tudi) ta del popravka bistven, saj novinarkine navedbe o nedosegljivosti podjetij s seznama pokaže v bistveno drugačni luči.

7. Sicer pa Vrhovno sodišče pritrjuje tudi vsebinskim (materialnopravno pravilnim) zaključkom sodišča druge stopnje (točka 10 obrazložitve), da sporni del popravka o dosegljivosti tožeče stranke predstavlja bistveno dopolnitev navedb v objavljenem besedilu. Glede na vsebino sporočila novinarke, da jim ni uspelo priklicati podjetij s seznama (na katerem je bilo tudi ime tožeče stranke), popravek tudi v zadnjem odstavku zanika novinarkine navedbe, zato niti ne gre za popravek v širšem smislu, pač pa za zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu, kar po četrtem odstavku 26. člena ZMed predstavlja popravek v ožjem smislu. Očitki procesne narave (o izostanku presoje, ali gre za bistveno dopolnitev) in materialnopravne narave (da ne gre za bistveno dopolnitev) v tej smeri so zato neutemeljeni.

8. Temeljna predpostavka zahtevka za objavo popravka objavljenega besedila je, da sta bila z njim prizadeta pravica ali interes predlagatelja popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed). Kot izhaja iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, sta napovednik o suženjskem izkoriščanju gradbenih delavcev in prispevek novinarke o praviloma majhnih gradbenih podjetjih, ustanovljenih po propadu monopolnih velikih gradbenih podjetjih s strani njihovih nekdanjih delavcev, ki delavcem ne nakazujejo plač in nadomestil tako, da včasih nimajo niti za hrano, logično povezana in ker ni jasne črte med tem, kaj naj bi veljalo na splošno in kaj za izrecno omenjeno podjetje A., je mogoče izpostavljena dejstva povezati z vsakim od podjetij, katerih ime se grafično izpiše v seznamu z naslovom „Zlorabe delavcev/črna lista prevarantskih podjetij“, na katerem je tudi ime tožeče stranke. Sodišči sta torej šteli, da govornega dela televizijskega obvestila ni mogoče ločiti od grafičnega dela z izpisom „črne liste“ podjetij. Ob takih ugotovitvah pa ni mogoče govoriti o omembi imena tožeče stranke v zanemarljivem delu. Objava njenega imena v seznamu „Zlorabe delavcev/črna lista prevarantskih podjetij“ ob uporabi množine v poročanju omogoča sklepanje, da se pretežen del navedb nanaša tudi nanjo oziroma ni mogoč zaključek, da se navedbe ne nanašajo nanjo. Zato ni res – tudi po zaključkih sodišč prve in druge stopnje – da tožeča stranka popravlja nekaj, kar se evidentno ne nanaša nanjo. Čeprav večina besedila morda res ni bila namenjena poročanju o tožeči stranki, pač pa družbi A., zaradi uporabe slovničnega števila množine navedb ni mogoče skrčiti le na to družbo, pa tudi ne na nek širši nedoločen krog podjetij, med katerimi ne bi bilo sicer v „črni listi“ izrecno zapisane tožeče stranke. Zato ni mogoče sprejeti navedb tožene stranke, da večina besedila sploh ni v nobeni zvezi s poročanjem o tožeči stranki. Očitek, da se je tožnik s tem uspel „reklamirati“, pa pravzaprav napada stil pisanja, ki pa ni (nujno) namenjen reklami, kot meni toženec, pač pa predvsem zanikanju konkretnih navedb iz obvestila, kolikor naj bi se te nanašale (tudi) na tožečo stranko. Kot sta pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje, je ob takem izhodišču izpolnjen tudi pogoj sorazmernosti. Glede na to da so v konkretni zadevi podani vsi zakonski pogoji za objavo popravka (prizadetost posameznikovega interesa in neobstoj odklonitvenih razlogov iz 31. člena ZMed), pa je odveč bojazen, da gre za poseg v pravico svobode izražanja in uredniške neodvisnosti oziroma za to, da bi pravica postala v resnici pravica dostopa do medijev.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

10. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti njene potrebne stroške tega postopka, ki predstavljajo stroške nagrade v postopku z revizijo (246,00 EUR), materialne stroške (20,00 EUR) in 20% DDV.


Zveza:

ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 31, 31/1-2.
Datum zadnje spremembe:
04.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU2OTEy