<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 792/2005
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.792.2005

Evidenčna številka:VS0010684
Datum odločbe:06.03.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 2216/2005
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:avtorska pravica - pravica javnega predvajanja s fonogrami in videogrami - kolektivno uveljavljanje avtorske pravice - višina nadomestila - neupravičena pridobitev

Jedro

Smisel dokaznega postopka je v ugotavljanju za odločbo pomembnih dejstev, ki so jih stranke zatrjevale in so sporna. Ker je odločanje sodišča o tem, kateri dokazi bodo v postopku izvedeni, omejeno s pravočasnimi dejanskimi navedbami strank, in je sodišče pravno relevantna dejstva v zatrjevanjem okviru zanesljivo ugotovilo na podlagi drugih v postopku izvedenih dokazov, je vsakršno kasnejše zatrjevanje, o čem vse bi A.D., če bi ga sodišče zaslišalo kot pričo, lahko izpovedal in kakšen vpliv bi to imelo na postopek, nedopustno širjenje dejanske podlage spora.

Upravičeni imetnik (materialna avtorska) pravica lahko od okoriščenega zahteva, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Ta v skladu z v sodni praksi že oblikovanim stališčem znaša toliko, kolikor bi znašal avtorski honorar, ki bi ga toženka v tem obdobju morala plačati po tarifi veljavnega pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem Ig 2002/00583 z dne 14.11.2002, obdržalo v 1. in 3. točki v celoti v veljavi. S tem je toženi stranki iz naslova nadomestila za uporabo neodrskih glasbenih avtorskih del za obdobje med aprilom leta 1999 in januarjem leta 2002 naložilo v plačilo znesek 1.086.220,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega mesečno zaračunanega zneska.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga, da ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje tako spremeni, da zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma da ti sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija navaja, da je sodišče druge stopnje napačno ugotovilo, da je toženka ob zaslišanju jasno povedala, da je v času, ko je prestajala zaporno kazen, njen lokal v K. ves čas deloval. Taka ugotovitev, ki je v nasprotju s tistim, kar je toženka dejansko izpovedala (s tem v zvezi revizija zatrjuje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP), pa je bistveno prispevala k oceni sodišča, da zaslišanje A. D. v postopku ni potrebno. A. D., ki je v tistem času lokal vodil, bi lahko izpovedal, koliko dni v mesecu je lokal takrat posloval in s tem dejansko koristil usluge tožnika. Sodišče bi se moralo tudi izjasniti, ali je štelo, da je bila med tožnikom in toženko sklenjena pogodba, ali ne, in v slednjem primeru toženki plačilo nadomestila za uporabo glasbe naložiti v skladu z veljavnim pravilnikom upoštevaje zgolj korist, ki jo je ta dejansko imela od uporabe glasbenih avtorskih del. Protispisna je po mnenju revidentke tudi ugotovitev, da je bila v lokalu predvajana mehanična glasba, saj v spisu ni dokaza, ki bi nasprotoval trditvi toženke o izvajanju glasbe v živo. Sodišče je tudi prezrlo v postopku večkrat ponovljeno sklicevanje tožene stranke, da so bila pisanja tožnika napačno naslovljena, zaradi česar jih nikoli ni prejela. Pravilen naslov toženke (v Kr. in ne v K.) je tožnik navedel šele v vlogi med postopkom pred sodiščem, vprašanje, ali je toženka prejela kakšnega od uveljavljanih računov oziroma ali je bila sploh seznanjena s tem, da koristi usluge tožnika, pa se sodišču ni zdelo pomembno. Toženka o dolgu do tožnika vse do začetka sodnega postopka ni bila obveščena, zato ni mogla biti v zamudi, priznanje zamudnih obresti tako predstavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Smisel dokaznega postopka je v ugotavljanju za odločbo pomembnih dejstev, ki so jih stranke zatrjevale in so sporna. Glede vprašanja poslovanja lokala v času njene odsotnosti zaradi prestajanja zaporne kazni je tožena stranka trdila, da je bil lokal vse od njenega pridržanja v letu 2000 naprej zaprt in da od takrat naprej ni posloval, tožnik pa, da je lokal kljub toženkini odsotnosti še naprej posloval v nespremenjenem obsegu. V okviru tako postavljene trditvene podlage je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov (listinski dokazi in zaslišanje same tožene stranke) ugotovilo, da navedba toženke ne drži in da je resnična nasprotna trditev tožnika. Zapis sodišča druge stopnje, da je lokal '' ... ves čas deloval... '', je zato povsem ustrezen in je v s skladu z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje o poslovanju lokala kljub toženkini odsotnosti. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Ker je odločanje sodišča o tem, kateri dokazi bodo v postopku izvedeni, omejeno s pravočasnimi dejanskimi navedbami strank, in je sodišče pravno relevantna dejstva v zatrjevanem okviru zanesljivo ugotovilo na podlagi drugih v postopku izvedenih dokazov, je vsakršno kasnejše zatrjevanje, o čem vse bi A. D., če bi ga sodišče zaslišalo kot pričo, lahko izpovedal in kakšen vpliv bi to imelo na postopek, nedopustno širjenje dejanske podlage spora. Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem omenjene priče zavrnilo, je bilo zato pravilno.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je tožena stranka kljub temu, da med njo in tožnikom ni bila sklenjena pogodba o plačevanju avtorskega honorarja, v svojo korist uporabljala glasbena avtorska dela iz tožnikovega repertoarja v obdobju, na katerega se nanašajo računi. Podlago za izstavitev računov je imel tožnik v določbi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.; v nadaljevanju ZOR), ki se smiselno uporablja tudi za primer, ko nekdo v svojo korist uporablja tujo pravico (v tem primeru materialno avtorsko pravico javnega predvajanja s fonogrami in videogrami). Upravičeni imetnik pravice lahko od okoriščenega zahteva, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Ta v skladu z v sodni praksi že oblikovanim stališčem (npr. sodba II Ips 8/2000) znaša toliko, kolikor bi znašal avtorski honorar, ki bi ga toženka v tem obdobju morala plačati po tarifi veljavnega pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del.

Iz razlogov obeh sodb izhaja, da znesek 30.240 SIT, kolikor je toženki mesečno zaračunaval tožnik, ustreza višini avtorskega honorarja, ki ga za predvajanje glasbe v lokalu kapacitete in izmer, primerljivih z lokalom tožnice za količino obratovalnih dni, kot sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje, določa tarifa Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/78). Revizijska zahteva po obračunu nadomestila glede na število dni, ko naj bi tožena stranka dejansko uporabljala glasbo iz repertoarja tožnika, je zaradi drugačne dejanske ugotovitve sodišča glede obratovanja lokala neutemeljena. Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred nižjimi sodišči, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi trditev o protispisnosti ugotovitve o predvajanju mehanične glasbe ni nič drugega, kot revizijsko izpodbijanje dokazne ocene nižjih sodišč, zato se revizijsko sodišče z njo ni ukvarjalo.

Na v reviziji ponovljene očitke, da naj bi sodišče prezrlo, da je tožnik račune pošiljal na napačen naslov, zaradi česar jih toženka ni nikoli prejela in zato s tem, da koristi usluge tožnika, sploh ni bila seznanjena, je bilo v postopku pred revizijo že ustrezno odgovorjeno. Dejstvo, da je imela toženka poslovno dejavnost s.p. prijavljeno v drugem kraju, kot ga je v prijavnici tožniku sama sporočila, na njeno obveznost plačila nima vpliva, saj morebitne spremembe podatkov (iz prijavnice) tožniku kasneje ni sporočila. Za učinkovanje morebitnih sprememb v razmerju do tožnika bi tožnica to morala storiti. Dolžnost vestnega, lojalnega ravnanja udeležencev v pravnem prometu, to je ravnanja z ustrezno skrbnostjo v razmerju do drugih udeležencev, je določena s temeljnimi načeli obligacijskega prava (12. člen ZOR in nasl.).

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o utemeljenosti zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti. Izstavljeni računi so vsebovali rok za plačilo nadomestila, zato je zamuda tožene stranke nastopila z iztekom vsakega od tako določenih rokov.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena, ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo revizijo potrebno kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).


Zveza:

ZASP člen 28.ZOR člen 219.ZPP člen 339, 339/2-14, 370, 370/3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNzk=