<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 304/2008
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.304.2008

Evidenčna številka:VS0011526
Datum odločbe:22.05.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 7427/2006
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - uporaba glasbenih del - avtorski honorar

Jedro

Dolžnost pridobitve materialnih avtorskih pravic in plačila nadomestila za uporabo avtorskih del je eno temeljnih načel avtorskega prava. Če uporabnik ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik od toženca na podlagi izdanih neplačanih računov zahteva plačilo nadomestila za uporabo glasbenih del iz svojega repertoarja za obdobje od 30.6.2004 do 31.10.2004.

Sodišče prve stopnje je v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17.1.2005, opr. št. 7 I 2005/01196, in tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 91.800,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi ter prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da mu je bila izpodbijana sodba vročena neposredno, čeprav ima pooblaščenca. Poleg tega je bila sodna pošiljka napačno naslovljena (A. d.o.o.) in poslana na napačni naslov (na V. 2, L., namesto na Š. 152, L.). Poudarja, da deluje le na eni lokaciji, v enem poslovnem prostoru, v katerem opravlja celovito dejavnost - wellness storitve, pri čemer ima le en glasbeni stolp, ki je v posebnem prostoru, drugi prostori za opravljanje posameznih dejavnosti (fitness, kozmetični in frizerski salon, dnevno-nočni bar idr.) pa imajo le zvočnike in nadzorno ploščo. Iz tega razloga ni dolžan plačati nadomestila za uporabo glasbe za vsak prostor posebej. V zvezi s tem je predlagal ogled na kraju samem, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, ampak je le sledilo navedbam tožnika. Poleg tega je po mnenju revidenta bistveno, da je tožnik samovoljno, brez pravnega temelja, ob nespremenjenem dejanskem stanju, ob veljavno sklenjeni pogodbi pričel zaračunavati mnogo višje nadomestilo. Pravdni stranki sta ob pričetku toženčevega poslovanja (leta 2002) sklenili Pogodbo o javni priobčitvi glasbenih del v hotelih in gostinskih obratih z dne 10.7.2002 (v nadaljevanju: Pogodba) z vsebino, na katero toženec ni imel nobenega vpliva, zato naj tožnik za morebitno napako pri njeni sestavi nosi posledice sam. Tožnik namreč pred podpisom Pogodbe ni izvedel pregleda, da bi ugotovil dejansko stanje; takšen pregled je opravil šele leta 2004 in nato brez spremembe Pogodbe pričel tožencu pošiljati mnogo višje račune. Tožnik Pogodbe ni nikoli veljavno preklical ali odstopil od nje. Ker je dejansko prišlo do spremembe veljavne pogodbe, bi moral tožnik, ali tožencu poslati aneks k že obstoječi pogodbi ali pa odstopiti od le-te in s tožencem skleniti novo pogodbo. Revident meni, da ima pomanjkanje obličnosti pravne posledice v smislu (ne)veljavnosti pravnega posla in ne le interpretativne posledice. Prav tako ni mogoče enačiti dejanskega stanja, ko pogodba sploh ni sklenjena, s stanjem, kakršno je v obravnavani zadevi, ko pogodba obstaja. Nižji sodišči nista upoštevali in se nista opredelili do toženčevih navedb, podprtih z ustreznimi listinskimi dokazi, da se dejansko stanje vse od odprtja wellness centra ni spremenilo oziroma se je spremenilo le v toženčevo korist. Sodba sodišča druge stopnje pa je tudi sama s seboj v nasprotju.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

Pritrditi je sicer treba revizijskemu stališču, da bi morala biti izpodbijana sodba tožencu vročena prek njegovega pooblaščenca, ne pa neposredno (primerjaj prvi odstavek 137. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP). Vendar je ključno, da je bila ta pomanjkljivost pri vročanju sanirana; s sodbo se je očitno seznanil tudi toženčev pooblaščenec, ki je vložil revizijo. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sodbi nižjih sodišč celovito obravnavata vsa sporna vprašanja. V stališčih, ki jih izražata, so povzeti tudi odgovori na navedbe in ugovore toženca; očitek revidenta o neopredelitvi nižjih sodišč do vseh njegovih trditev je neutemeljen. Ker je bila pritožbena graja neizvedbe s strani toženca predlaganih dokazov zgolj pavšalna, pomeni nadaljnji revizijski očitek o neizvedbi dokaza z ogledom na kraju samem tako imenovano "preskakovanje" pravnih sredstev, ki zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva ni dovoljeno. Dodati velja, da na neizvedbo omenjenega dokaza toženec opozarja v zvezi s svojimi navedbami, da sporni prostori predstavljajo celoto, v kateri je le en glasbeni stolp, pri čemer pa sam navaja, da se z nadzorno ploščo, ki je v vsakem od teh prostorov, lahko izbira med dvema radijskima postajama - v posameznih prostorih je torej omogočeno predvajanje različne glasbe.

Pravilno je stališče nižjih sodišč, da predstavljata podlago za uveljavljano terjatev Pogodba (glede fitness studia) ter zakon (glede drugih spornih prostorov), in sicer določila Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 in naslednji, v nadaljevanju: ZASP) ter določila o neupravičeni pridobitvi (zlasti 198. člen OZ). Dolžnost pridobitve materialnih avtorskih pravic in plačila nadomestila za uporabo avtorskih del je eno temeljnih načel avtorskega prava, ki je opredeljeno v 21. členu in prvem odstavku 81. člena ZASP, za kolektivno upravljanje pa še dodatno v prvem odstavku 156. člena in prvem odstavku 159. člena ZASP. Če uporabnik ne sklene pogodbe in ne plača nadomestila, ne pridobi pravic, jih krši in nosi vse posledice. Te nastopijo in se uporabnik ne more sklicevati na pridobljene pravice, če je plačal manjše nadomestilo od določenega(1). Nasprotna revizijska stališča so neutemeljena. Bistvene so zato dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP), da so prostori za fitness, aerobiko oziroma skupinsko vadbo, kozmetični salon (z masažo), frizerski salon in dnevno-nočni bar med seboj ločeni, v vsakem od teh prostorov pa je mogoče uporabljati svojo glasbo. Pravdni stranki sta imeli sklenjeno Pogodbo, po kateri je toženec plačeval le za uporabo glasbe v fitness studiu, tožnik pa je tožencu junija leta 2004 poslal v podpis Prijavnice za javno priobčitev glasbenih neodrskih del, ki so se nanašale na ostale sporne prostore (priloge A6, A7, A8 in A9; v nadaljevanju: Prijavnice), vendar pogodbe glede teh prostorov nista sklenila. Toženec ne zanika, da je plačeval ustrezno nadomestilo za predvajanje glasbe le v višini, določeni za fitness studie, kot je bil dolžan po Pogodbi. V drugih prostorih je torej predvajal glasbo brez plačila ustreznega nadomestila (ki avtorjem pripada že po samem zakonu), in sicer - kar je bistveno - tudi po tem, ko mu je tožnik poslal Prijavnice za ostale sporne prostore. Toženec je tako v spornem obdobju uporabljal avtorske pravice subjektov, ki jih zastopa tožnik, v svojo korist, za katero je dolžan plačati nadomestilo, in sicer po takrat veljavnem Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del ( Ur. l. RS, št. 29/98 in naslednji ). Po povedanem je jasno, da izpodbijana sodba ni sama s seboj v nasprotju, kot neutemeljeno navaja revident. Prav tako je treba pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da ima kršitev obličnosti pogodbe o prenosu materialnih avtorskih pravic v skladu z drugim odstavkom 80. člena ZASP le interpretativne posledice. Razmerje ni neveljavno, samo razlaga se drugače, to je v korist avtorja (načelo in dubio pro auctore)(2).

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

---.---Op. št. (1): Primerjaj M. Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV Založba Ljubljana 2007, str. 85 in 86; ter sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 12.1.2006, opr. št. II Ips 742/2005. Op. št. (2): Primerjaj M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič: Zakon o o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 200.


Zveza:

ZASP člen 21, 81, 160.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMDIx