<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 776/99
ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.776.99

Evidenčna številka:VSL44841
Datum odločbe:17.08.2000
Področje:pravo intelektualne lastnine
Institut:kolektivne terjatve - male avtorske pravice

Jedro

Kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic zaračunava avtorske honorarje za javno priobčitev neodrskih glasbenih del ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 39.750,00 SIT v roku 15 dni, da ne bo izvšrbe.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane Sklep Okrajnega sodišča v Tolminu opr.št. Ig 97/00243 z dne 16.10.1997 v veljavi v točki 1/a, b in c, po kateri je dolžnik - tožena stranka dolžna plačati glavnico v znesku 749.000,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od zneska 49.000,00 SIT od 10.2.1996 do plačila; od zneska 49.000,00 SIT od 5.3.1996 do plačila; od zneska 196.000,00 SIT od 1.6.1996 do plačila; od zneska 49.000,00 SIT od 20.7.1996 do plačila; od zneska 161.000,00 SIT od 2.10.1996 do plačila; od zneska 196.000,00 SIT od 16.1.1997 do plačila ter od zneska 49.000,00 SIT od 15.2.1997 do plačila. Poleg tega se ohranjani del sklepa o izvršbi nanaša še na stroške izvršilnega postopka v znesku 28.720,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1997 do plačila. Sodišče je obenem toženi stranki še naložilo, naj povrne pravdne stroške tožeče stranke v višini 123.120,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik meni, da v tej zadevi sploh ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Le-ta je namreč koncesijo za opravljanje dejavnosti pridobila šele 12.3.1998, torej po obdobju, na katerega se nanašajo vtoževane terjatve. Pred tem, navaja pritožnik, je delovalo več avtorskih agencij in tožeča stranka ni imela nobene podlage za uveljavljanje avtorskih honorarjev. Pritožnik sodišču očita, da je ugodilo zahtevku, ne da bi zaslišalo predstavnika tožene stranke ter ne da bi ji sploh dopustilo predlagati dokaze. Zaradi vsega navedenega, pravi pritožnik, je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je bila prepričana, da bo prišlo do sklenitve poravnave, zaradi česar je predlagala preložitev obravnave, kar pa je izkoristila tožeča stranka. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišane direktorice tožene stranke S. V.. Pritožnik sedaj navaja, kaj vse bi lahko pojasnili in dokazali. Tako navaja, da bi se sklenitev pogodbe izkazala za izsiljeno, ker sicer ne bi dobila obratovalnega dovoljenja. Dalje bi lahko dokazali, zatrjuje pritožnik, da tožena stranka pri svojem poslovanju sploh ni uporabljala tistih del, ki jih je imela tožeča stranka v svojem repertoarju in za katere naj bi slednja zaračunavala avtorske honorarje. Za glasbo naj bi od vsega začetka namreč skrbel D.J. I. T., ki naj bi vrtel izključno tisto glasbo, ki jo je nabavil v Italiji. Nadalje naj bi bil zgrešen zaključek prvega sodišča, da je tožena stranka avtorska dela uporabljala v svojo korist še po preteku pogodbene dobe, glede navedenega naj bi tudi ne bilo nobenih dokazov. Pritožnik še navaja, da časnikarske najave koncertov niso nikakršen dokaz, da so se ti koncerti zares izvedli. Ob tem dodaja, da so te koncerte izvedli ter pobrali vstopnino sami izvajalci, A. S. pa je tako ali tako izvajal le svojo glasbo. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Odogovarja, da je njena aktivna legitimacija podana v 189.členu ZASP. Iz informacije Urada RS za intelektulano lastnino pa izhaja, da je bil SAZAS edina kolektivna organizacija za avtorske pravice na glasbenih delih. Če bi bilo takšnih organizacij v resnici več, bi tožena stranka lahko podala njihova imena, da bi bilo trditve mogoče preveriti. Tožeča stranka opozarja, da so kakršnakoli zatrjevanja napak volje pri sklenitvi pogodbe že prekludirana. Nadalje odgovarja, da je repertoar tožeče stranke po 1. členu Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju del javnosti sestavljen iz vseh domačih in tujih del in jih tožeča stranka kot avtorska agencija ščiti. Take so trditve pritožnika, da je predvajal le tujo glasbo, pokažejo kot povsem irelevantne. Tudi, če bi držalo, da tožena stranka ni bila organizator koncertov, kot zatrjuje pritožba, je v skladu s 13.členom Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju del javnosti solidarno odgovorna za obveznosti. Na trditve pritožbe v zvezi z nastopom A. S., pa tožeča stranka odgovorja, da je verjetno res igral avtorsko glasbo, a to ne vpliva na pravico tožeče stranke, da zaračuna za njegov nastop avtorski honorar, saj ima za to pooblastilo, ki ga tudi prilaga. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločitvijo prvega sodišča. Le-to je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Srž toženčeve obrambe je v prvi vrsti oporekanje aktivni legitimaciji tožnika. Pritožnik je tak ugovor postavil že v postopku na prvi stopnji ter je nanj prvo sodišče tudi odgovorilo, tako da se v odgovoru na istovrstne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi sicer dodaja, da naj bi v času, za katerega tožnik vtožuje avtorske honorarje, delovalo več agencij za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic in ne le tožeča stranka; vendar pa takšna pritožbena navedba ne more imeti nikakršne teže, saj pritožnik ne pojasni, katere naj bi te druge agencije bile in trditve niti ni mogoče preizkusiti. Ne le, da je bila na prvi stopnji ugotovljena aktivna legitimacija tožeče stranke v tem postopku ter da tovrstne pavšalne navedbe ne morejo omajati njene dejanske podlage, marveč je tudi splošno znano, da je SAZAS kolektivna organizacija avtorjev glasbe ter da ima (zaradi narave stvari) posamezna kolektivna organizacija na svojem področju monopolen položaj. Pritožnikov napad na aktivno legitimacijo je iz prvostopnih in navedenih razlogov neutemljen. Ko pritožnik v nadaljevanju sodišču očita, da ji ni bilo dopuščeno predlagati dokazov, smiselno uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, namreč da naj bi sodišče neutemljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje predstavnika tožene stranke (300.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, katerega določbe je bilo v skladu s 498.členom sedaj veljavnega ZPP še potrebno uporabiti v tej zadevi). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, ne le da v tem primeru ne gre za bistveno kršitev postopka, marveč določila pravdnega postopka sploh niso bila kršena. Dokazi se namreč ponudijo zato, da bi se z njimi dokazala posamezna dejstva (299.člen ZPP). Tožena stranka pa sploh ni povedala, kaj naj bi se s predlaganim dokazom doseglo, z drugimi besedami: o čem naj bi priča sploh izpovedovala. Ob takšnem trditvenem manjku pa je odločitev prvega sodišča, da dokaza ne izvede, pravilna in ji tudi pritožbene navedbe ne vzamejo teže. Tožena stranka je namreč v pritožbi navedla, kaj vse naj bi se dokazalo, vendar pa je vse povedano irelevantno. Pritožnik bi tako skušal dokazati, da ni uporabljal del, ki so v repertoarju tožeče stranke. Glede na to, da skrbi tožeča stranka za uveljavljanje avtorskih pravic na vseh (tako domačih kot tujih) glasbenih delih, bi kajpak navedenega ne mogli dokazati ter bi bila iz tega razloga tudi izvedba dokaza brez pomena, isto pa velja tudi za v pritožbi predlagan nov dokaz (zaslišanje D.J. I. T., ki naj bi povedal, da je plošče kupoval v Italiji). V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami je potrebno poudariti, da je bila tožena stranka pravilno vabljena na glavno obravnavo. Njena subjektivna predstava, da bo sodišče prestavilo obravnavo, ker ga je toženka predhodno obvestila o poravnalnih namerah, pa njenega izostanka ne opravičuje. Naposled pa je potrebno odgovoriti še na grajo dejanskega stanja (v zvezi z ugotovitvijo, da je toženka z dejavnostjo nadaljevala še po preteku pogodbene dobe ter da je organizirala tri koncerte). Glede navedbe, da časnikarske napovedi prireditev ne morejo služiti kot dokaz, pa pritožbeno sodišče dodaja, da lahko. Res je sicer, da zgolj napoved nekega dogodka v dnevnih listih še ne dokazuje, da se je dogodek res zgodil, vendar pa temu dejstvu toženka niti ne oporeka, še več: v pritožbi celo priznava, da so se koncerti res zgodili. Ker je pritožba iz navedenih razlogov neutemeljena ter prvo sodišče tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77). Ker je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo v celoti in utemeljeno pobijala pritožbene trditve ter so bili stroški za odgovor na pritožbo potrebni (155 in 166.člen ZPP/77), jih je sodišče priznalo in odmerilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo.

 


Zveza:

ZASP člen 147, 147.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NDI2MA==