<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep I Cp 1361/99
ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.1361.99

Evidenčna številka:VSL43908
Datum odločbe:10.05.2000
Področje:pravo intelektualne lastnine
Institut:male avtorske pravice

Jedro

Tožena stranka mora plačati tudi za predvajanje radijske glasbe preko zvočnikov. Male avtorske pravice kolektivno lahko urejajo samo tožeča stranka.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (točka 4 sodbe v zvezi s popravnim sklepom) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v preostalem delu potrdi. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 4.2.1999 izdalo sodbo, ki jo je s popravnim sklepom z dne 25.5.1999 popravilo tako, da se sodba glasi, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 23.7.1996, opr. št. Ig 358/96 ostane v veljavi za glavnico 566.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 294.000,00 SIT od 31.5.1996 do 26.6.1996, od zneska 174.000,00 SIT od 27.6.1996 do plačila ter od zneska 392.000,00 SIT od 23.3.1996 do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 31.310,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.7.1996 do plačila, kar vse je dolžna tožena stranka plačati v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Omenjeni sklep je nato razveljavilo zaradi delnega umika tožbe za znesek 120.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.6.1996 dalje in je glede tega dela postopek ustavilo, ter za zakonite zamudne obresti od zneska 392.000,00 SIT za čas od 9.3.1996 do 22.3.1996 in je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi višji tožbeni zahtevek in odločilo tudi o tem, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki stroške postopka. Predmet tožbe je plačilo malih avtorskih pravic. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka se pritožuje zaradi bistvenih krštitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je bila ves čas postopka sporna aktivna legitimacija. Tega ugovora tožena stranka ni umaknila, pri njem vztraja in se sklicuje na dosedanje navedbe v pripravljalnih vlogah. Treba je ločiti predvajanje glasbe v zabavišču, ko se ta predvaja gostom preko nosilcev zvoka, in poslušanje radijskega programa preko ozvočenja v restavraciji. Za predvajanje glasbenih avtorskih del preko radijske postaje plačuje avtorski honorar že sama radijska postaja. Tožena stranka sama teh del ne reproducira in ne dosega gospodarske koristi. Tako ni podlage za uveljavljanje avtorskega honorjaja v čl. 147, točka 13 Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah - ZASP. Tožeča stranka nima v zakonu podlage, da bi lahko zahtevala plačilo avtorskega honorarja za izvajanje žive glasbe, ko to glasbo izvajajo avtorji sami, za kar je izstavila račun št. 200960-000-96 z dne 18.9.1996. Po tem računu so vsi avtorji izvajali lastno glasbo in torej ni temelja za plačilo. V primerih, ko avtorji izvajajo lastno glasbo, ne gre za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora tožeče stranke, ki se nanaša na uporabo pravilnika kot podlage za zaračunavanje avtorskega honorarja. Tožena stranka meni, da tožeča stranka ni pooblaščena za sprejemanje pravilnikov, ki bi se nanašali na zaračunavanje avtorskih honorarjev. Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka, ki navaja, da je že v postopku pojasnila, da po 2. odst. 147. čl. ZASP male avtorske pravice lahko uveljavlja le kolektivna organizacija. Pojasnila je tudi razliko med avtorsko in sorodnimi pravicami in predložila dokazila, da za avtorje K., S. in M. avtorsko zaščito na podlagi njihovih pooblastil lahko uveljavlja le tožeča stranka. Sodišče prve stopnje ni imelo osnove za zaključek, da so ti avtorji te pravice uveljavljali sami. Ni izključeno, da bi ti avtorji kršili pooblastilo, ki so ga dali tožeči stranki, vendar pa bi to morala dokazati tožena stranka s predložitvijo pismenih pogodb. Tožena stranka take pogodbe ni predložila in tudi ni predlagala drugih dokazov, zato bi moralo sodišče zahtevku za plačilo zneska 63.000,00 SIT ugoditi. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke. O pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo. Kolikor gre za toženo stranko, sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi materialno pravno je odločitev pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom se dodaja: O vprašanju aktivne legitimacije je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in se je pravilno oprlo na določbo čl. 189 ZASP. Podatki v spisu kažejo, da je bila tožeča stranka pred uveljavitvijo ZASP tista organizacija avtorjev, ki je pred uveljavitvijo ZASP lahko uveljavljala avtorske pravice, zato je bila aktivno legitimirana za vložitev tožbe (čl. 189/1 ZASP). Sicer pa tožena stranka v pritožbi ne konkretizira ugovora aktivne legitimacije, sklicevanje na druge vloge pa ni upoštevno, saj je pritožba pravno sredstvo, katerega vsebina je predpisana v Zakono o pravdnem postopku - ZPP. Sklicevanje na druge vloge torej ne pride v poštev. Ko gre za vprašanje, ali je tožena stranka dolžna plačati tudi za predvajanje radijske glasbe preko zvočnikov, je odločitev sodišča prve stopnje prav tako pravilna. Pravica sekundarnega radiodifuznega oddajanja, ki jo ureja 32. čl. ZASP, se nanaša na izključno pravico, da se priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo po zvočniku, zaslonu ali podobni napravi, in spada med materialne avtorske pravice, ki so urejene v 2. odst. 22. čl. ZASP. Ta odstavek govori o uporabi dela v netelesni obliki. Gre - po določilu tega odstavka - za javno priobčitev dela. V zvezi s tem pritožba postavlja trditev, da uveljavljanje te pravice nima podlage v čl. 147. ZASP, zlasti ne v točki 13. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa tako podlago ima, vendar v zvezi z 2. odst. 22. čl. ne v 13. točki 147. čl., pač pa v 1. točki 1. odst., ki govori o javni priobčitvi neodrskih del - o malih pravicah. Po omenjenem določilu je namreč med drugim kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic dopustno samo glede že objavljenih avtorskih del tudi, kadar gre za javno priobčitev neodrskih glasbenih del in pisanih del s področja književnosti (male pravice). Odločitev, da mora tožena stranka plačati tudi zneske, ki se nanašajo na devet izvajalcev (razen S., K. in M.), je sodišče prve stopnje sprejelo z utemeljitvijo, da tožena stranka ni dokazala, ali so ostali izvajalci izvajali le lastno glasbo ali glasbo različnih avtorjev, kajti tožena stranka ni predložila sporeda, kar bi morala storiti in je zato štelo za dokazane trditve tožeče stranke. Ti razlogi po prepričanju pritožbenega sodišča sicer niso v celoti točni, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju v zvezi s pritožbo tožeče stranke, vendar pa je odločitev o ugoditvi tudi temu delu zahtevka pravilna, razlogi pritožbe pa neupoštevni. Tožena stranka predvsem ni dokazala, da je kateremukoli od devetih izvajalcev karkoli plačala, sicer pa, kot pravilno poudarja tudi pritožba tožeče stranke, je treba ločiti avtorske pravice od sorodnih pravic, to je pravic izvajalcev, kar je urejeno v členu 118 in naslednjih ZASP. T. i. male avtorske pravice namreč kolektivno lahko uveljavlja samo tožeča stranka (čl. 147/2 v zvezi s čl. 147/1 točka 1 ZASP). Tožeča stranka namreč v tem postopku uveljavlja samo male avtorske pravice, ne pa morda tudi sorodnih pravic, to je pravic izvajalcev. Ko gre za uporabo pravilnika, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ima uporaba le-tega podlago v čl. 189/2 ZASP, saj v času, ko je nastalo razmerje med strankama, novega pravilnika še ni bilo. Neutemljeno pritožbo tožene stranke je bilo zato treba zavrniti in sodbo potrditi (čl. 368 ZPP). O pritožbi tožeče stranke: Ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo 63.000,00 (K., S., M.), se je oprlo na ugotovitev, da so menjeni trije avtorji izvajali le svojo glasbo, za kar jim je tožena stranka plačala honorar. Za tako ugotovitev predvsem v spisu ni podlage. Ni ugotovljeno, ali in kaj je omenjenim trem tožena stranka plačala. V spisu je samo trditev tožene o tem, sodišče prve stopnje pa ni izvedlo dokazov. Prav tako se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da je treba ločiti pravice izvajalcev od pravic avtorjev in da male avtorske pravice lahko uveljavlja samo tožeča stranka. Tako torej dejansko stanje v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka - zneska 63.000,00 SIT - ni v zadostnem obsegu ugotovljeno, kajti sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do določbe čl. 156 ZASP, zlasti 2. in 3. odst., ki govori o kolektivnem uveljavljanju avtorskih pravic in o tem, kdo jih lahko uveljavlja, v zvezi s čl. 147 ZASP, ki našteva primere kolektivnega uveljavljanja. V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje v zvezi z zneskom 63.000,00 SIT in že navedenimi tremi avtorji ugotoviti, ali je tožena stranka res plačala tisto, kar je vsebina tožbenega zahtevka tožeče stranke. V tem delu je bilo torej zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (čl. 370/1 ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu čl. 166/1 ZPP. Določbe ZPP/77 so v tej odločbi uporabljene glede na čl. 498 ZPP/99.

 


Zveza:

ZASP člen 22, 22/2, 32, 147, 147/1, 147/1-1, 147/1-13, 147/2, 156, 156/2, 156/3, 189, 189/1, 189/2, 22, 22/2, 32, 147, 147/1, 147/1-1, 147/1-13, 147/2, 156, 156/2, 156/3, 189, 189/1, 189/2.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01Mzc3Ng==