<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep I Cpg 84/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.84.2017

Evidenčna številka:VSL0087219
Datum odločbe:15.02.2017
Senat, sodnik posameznik:Lidija Leskošek Nikolič (preds.), Maja Jurak (poroč.), Milojka Fatur Jesenko
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - nevarnost - subjektivna in konkretna nevarnost - trditvena podlaga - predlog za izdajo začasne odredbe

Jedro

Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora izpolnjenost pogojev za njeno izdajo, s stopnjo verjetnosti, izkazati že v samem predlogu.

To pomeni, da mora primerno opredeliti tako samo terjatev kot nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnegakoli drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena.

Potrebno je dokazati nevarnost aktivnega delovanja oziroma opustitve s strani dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve. Podatkov o takšnem delovanju upnik v postopku na prvi stopnji ni podal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik mora dolžniku povrniti 1.702,34 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve upnika s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu, izplačajo znesek v višini 1.229.605,60 EUR iz dolžnikovih transakcijskih računov.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ) pravočasno pritožuje upnik. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Dolžnik v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da mora stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, izpolnjenost pogojev za njeno izdajo, s stopnjo verjetnosti, izkazati že v samem predlogu.(1) To pomeni, da mora primerno opredeliti tako samo terjatev kot nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnegakoli drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Ob tem (predvsem ob izkazovanju verjetnosti terjatve) se sicer lahko sklicuje tudi na tožbo, hkrati s katero je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe. Vendar pa očitki, da bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru moralo celovito in enovito pretehtati vse navedbe upnika, podane tako v odgovoru na tožbo, kot v nasprotni tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe ter v njih iskati okoliščine, ki bi lahko predstavljale prej opisano nevarnost, niso utemeljeni. To namreč ni in ne more biti naloga sodišča. Dodati velja, da upnik niti v pritožbi ne pojasni s katerimi konkretnimi trditvami naj bi takšno nevarnost opisoval. Očitek, da sodišče prve stopnje vseh njegovih trditev ni enovito ocenilo in pretehtalo pa pomeni povsem nekonkretiziran očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki mu višje sodišče (že iz tega razloga) ni sledilo.

6. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do navedb, ki jih je sicer povzelo, in s katerimi je upnik izrecno opisoval nevarnost. Do v pritožbi ponovno izpostavljenega dejstva, da je upnik pred sklenitvijo sporne pogodbe od dolžnika prejel tako zagotovilo investitorja, da bo dolžniku zagotovil sredstva kot zagotovilo odvetniške družbe X, da je dolžnik sposoben izpolniti sprejete obveznosti, se je namreč izrecno opredelilo, in ga razlagalo v škodo upniku. Ugotovilo je, da je s tem sam (vsaj posredno) priznal, da se je že ob sklenitvi pogodbe zavedal slabega premoženjskega stanja dolžnika in tveganja, da ta obveznosti ne bo izpolnil. Nesporno je tudi, da mu je bilo že tedaj znano premoženjsko stanje dolžnika v letih 2013 in 2014 ter, da je bilo to celotno navedeno obdobje slabo.

7. Tudi po presoji višjega sodišča ta okoliščina ne izkazuje verjetnosti nevarnosti iz 270. člena ZIZ. Prav tako je ne izkazujejo ostale navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Z njimi namreč upnik le opisuje dolžnikovo premoženjsko in likvidnostno stanje ter njegovo poslabševanje. Zgolj to pa ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Izkazana mora biti tudi subjektivna in konkretna nevarnost odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem s strani dolžnika.(2) To pomeni, da je potrebno dokazati nevarnost aktivnega delovanja oziroma opustitve s strani dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve. Podatkov o takšnem delovanju upnik v postopku na prvi stopnji ni podal. To poskuša šele v pritožbi, z navedbami, da naj bi nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ predstavljalo dejstvo, da je upnik šele po sklenitvi pogodbe začel sumiti, da dolžnik sploh nima investitorja, ki naj bi mu zagotovil sredstva in da so bila vsa potrdila o nasprotnem zavajajoča. Navedeno nima nobene zveze z nevarnostjo, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. O razpolaganju dolžnika s svojim premoženjem namreč ne pove prav ničesar.

8. Upnik tako (tudi v pritožbi) ne zatrjuje nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo dolžnik s svojim premoženjem kakorkoli razpolagal, še manj pa, da bo z njim razpolagal na način, ki bo onemogočil ali otežil izplačilo upnikove (morebiti ugotovljene) terjatve. Ravnanje, ki ga dolžniku očita (torej zavajanje upnika v času sklepanja pogodbe) lahko predstavlja razlog za razveljavitev pogodbe in za plačilo odškodnine (v smislu prvega in drugega odstavka 49. člena OZ), ne pomeni pa (konkretne) nevarnosti, da bo dolžnik razpolagal s premoženjem na način, ki bo povzročil, da upnik terjatve, po tem, ko bo pridobil izvršilni naslov, ne bo mogel uveljaviti v izvršbi. Takšno ravnanje dolžnika torej samo po sebi ne omogoča sklepanja, da ta namerava onemogočiti ali otežiti upnikovo poplačilo. Namen začasne odredbe pa ni v sankcioniranju morebitnih nepravilnosti pri ravnanju strank ob prevzemanju pogodbenih obveznosti.(3)

9. V zvezi z utemeljitvijo nevarnosti torej upnik navaja le okoliščine, ki so lahko razlog za vložitev tožbe, ne pa okoliščin, ki bi lahko bile podlaga, da bi sodišče vtoževano denarno terjatev zavarovalo pred morebitno brezuspešno izvršbo. Ne podaja namreč niti konkretnih zatrjevanj niti dokazov, da (verjetno) obstaja nevarnost kakršnegakoli razpolaganja (storitve ali opustitve) dolžnika, s katerim bo lastno premoženje (tisto, ki bo pogojno, če tožnik z zahtevkom uspe, predmet poplačila njegove vtoževane terjatve) obremenil na način, s katerim bo onemogočena ali otežena izterjava upnikove vtoževane terjatve.

10. Dodati velja še, da pritožbene navedbe, da upnik ob sklepanju pogodbe ni razpolagal z letnimi poročili dolžnika za leto 2015, pomenijo nedovoljene pritožbene novote. Hkrati pritožnik z njimi sodišču prve stopnje ničesar ne očita. Za odločitev v predmetni zadevi tako niso relevantne, zato vsebinska opredelitev do njih ni bila potrebna (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Višje sodišče tako sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni podan. Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške. Poleg tega mora dolžniku povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Dolžniku je priznalo 3000 točk nagrade za odgovor na (redno) pravno sredstvo in 40 točk materialnih stroškov (2% od skupne vrednosti storitve do 1000 točk ter 1% od presežka nad 1000 točk – tretji odstavek 11. člena OT) – skupaj 3040 točk. Ob upoštevanju, da vrednost točke znaša 0,459 EUR, to znese 1.395,36 EUR, z 22% DDV pa 1.702,34 EUR.

-------------

Op. št. (1): Glej npr. sklep VSC Cpg 116/2015 in sklep VSL I Cp 1991/2010

Op. št. (2): Tako tudi VSL v sklepih I Cpg 119/2012, II Cp 2157/2016

Op. št. (3): Podobno VSL v sklepu I Cpg 1134/2015


Zveza:

ZIZ člen 270, 270/2.
Datum zadnje spremembe:
03.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1NjQ2