<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 1688/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.1688.2013

Evidenčna številka:VSL0078375
Datum odločbe:30.01.2014
Senat, sodnik posameznik:dr. Marko Brus (preds.), Magda Teppey (poroč.), Franc Seljak
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:nadomestilo za zakonito rabo fonogramov - civilna kazen - višina kazni - dolžnost sklenitve pogodbe za ureditev medsebojnih razmerij - dolžnost mesečnega poročanja - stroški terenske kontrole - zapadlost terjatve

Jedro

Določba četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi. Prvi odstavek 311. člena ZPP določa, da sodišče toženi stranki lahko naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave. Obveznost mesečnega poročanja v bodoče, ki se nanaša na čas po koncu glavne obravnave in naprej, v neopredeljenem trajanju, v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla. Preuranjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejansko stanje, ki v času odločanja še ne obstaja, sodišče ne sme meritorno obravnavati.

Zakonodajalec je ravno zato predpisal možnost izreka civilne kazni v razponu, da je omogočil sodišču tehtanje ravnanja posameznega kršilca in s tem odločitve o višini civilne kazni, upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III., IV. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer na plačilo nadomestila za zakonito rabo fonogramov v znesku 467,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28.5.2012 dalje do plačila (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v višini 430,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka 15 dni za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu je zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila v znesku 830,32 EUR, zahtevek iz naslova civilne kazni v znesku 1.961,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 217,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka). Zavrnilo je še zahtevek, da je dolžna tožena stranka do sklenitve pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (III. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 110,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (točke III., IV., in V. Izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dolžnost mesečnega poročanja

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva naj ji v bodoče, do sklenitve pogodbe, s katero bosta pravdni stranki uredili medsebojna razmerja povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja fonogramov. ZASP v četrtem odstavku 159. člena ZASP uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, nalaga dolžnost enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter uresničevanja materialnih avtorskih upravičenj. Vendar pa določba četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje civilnopravnega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi. Prvi odstavek 311. člena ZPP določa, da sodišče toženi stranki lahko naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave. Obveznost mesečnega poročanja v bodoče, ki se nanaša na čas po koncu glavne obravnave in naprej, v neopredeljenem trajanju, pa v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla. Preuranjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na dejansko stanje, ki v času odločanja še ne obstaja, pa sodišče ne sme meritorno obravnavati. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v tem delu pravilna.

6. Ker tožeča stranka tožbenega zahtevka v zvezi s poročanjem ni oblikovala tako, da bi določno opredelila začetek teka poročanja, ampak se zahtevek glasi: „ Tožena stranka je dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov...“, kar pomeni „v bodoče“, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj bi moralo ob pravilni uporabi določb 311. člena ZPP ugoditi zahtevku tožeče stranke glede zahtevka za poročanje od vključno oktobra 2009, oziroma marca 2009, pa do izteka roka za odgovor na tožbo, saj je navedena terjatev v trenutku, ko je sodišče o zahtevku odločilo, že zapadla. Sodišče bi očitano kršitev zagrešilo le, če bi tožeča stranka zahtevek za poročanje oblikovala tako, da bi od tožene stranke zahtevala sporočanje podatkov za navedeno obdobje, tega pa ni zahtevala. Zato tudi ni podana očitana kršitev postopka iz drugega odstavka 14. točke 339. člena ZPP, ker sodba naj ne bi imela razlogov o zavrnitvi dela zahtevka.

Nadomestilo za javno priobčitev fonogramov

7. Tožena stranka je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predvajala fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti v dveh gostinskih lokalih (Q. in O.). S tem je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonogramov (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Tožena stranka je torej kršila obveznosti, ki jih ima po 130. člen ZASP. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju višine nadomestila za uporabo fonogramov uporabilo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju Sporazum 2006).

8. Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (1). V 2. odstavku 1. člena Tarife 2005 je bilo določeno, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te tarife. Obrtna zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo) in tožeča stranka so leta 2006 sklenili „Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (2). Sporazum je sestavljen iz dveh delov, Splošnega (I) in Tarifnega dela (II) in velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela zavoda IPF v okviru s tem sporazumom določene dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela Sporazuma 2006). Slednje pomeni, da tudi za toženo stranko velja Skupni sporazum 2006 v celoti, skupaj s tarifnim delom.

9. Tožeča stranka meni, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti Tarifa 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu Sporazuma 2006, ker ni sklenila pogodbe oziroma ni ravnala v skladu z določilom 2. odstavka 4. člena Sporazuma 2006. Takšno pritožbeno materialnopravno mnenje pa ni pravilno. V določilu 4. člena Sporazuma 2006 so res urejena razmerja med uporabnikom in tožečo stranko pri sklepanju pogodb oziroma določena domneva o tem, kdaj se šteje, da je „ustrezna pravica prenesena“. Vendar pa (ne)ureditev razmerja med uporabnikom in tožečo stranko v splošnem delu Sporazuma 2006 še ne pomeni, da se tarifni del Sporazuma 2006, za določitev višine nadomestila, v primeru spora med pravdnima strankama zaradi neplačila nadomestila ne sme uporabiti.

10. Skupni sporazum iz 1. odstavka 157. člena ZASP mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP).

11. Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

12. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

13. Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazuma dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

14. Pravica proizvajalca fonograma ni avtorska pravica, temveč t. i. sorodna pravica. Ne glede na to učinkuje absolutno in torej izključuje od uporabe vsako drugo osebo, ki nima dovoljenja samega imetnika sorodne pravice (primerjaj z odločbo VS RS, opr. št. II Ips 341/2004). Ker je pravica proizvajalca fonograma absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja samega imetnika, kršitev te absolutne pravice. Prvi odstavek 168. člena ZASP določa, da se za kršitve po ZASP uporabljajo splošna pravila o povzročitvi škode (131. člen OZ in naslednji). Gre torej za zahtevek iz civilnega delikta in ne za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, kot zmotno navaja pritožnica. Določbe 2. do 5. odstavka določajo višino odškodnine in pomenijo posebna pravila, zaradi katerih se ne uporabljajo določbe 164. člena in nasl. OZ. Tudi civilna kazen, ki je urejena v 3. odstavku 168. člena ZASP, ni nič drugega kot posebna vrsta odškodnine, katere višina je urejena zakonsko in je vezana na dodatne predpostavke. Kršilec je dolžan plačati upravičencu odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. (2. odstavek 168. člena ZASP). V primeru kršitve proizvajalca fonograma je torej kršilec dolžan upravičencu plačati odškodnino v višini nadomestila za zakonito rabo fonogramov.

15. Prav pa ima pritožnica, da sodišče prve stopnje pri izračunu višine nadomestila ni pravilno upoštevalo določb Skupnega sporazuma, glede na trditve tožeče stranke v tožbi, da se glasba v lokalih predvaja do 24.00 ure. To pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne vpliva. Višina mesečnega nadomestila po točki 2.b Skupnega sporazuma za lokal Q. - prostor v izmeri od 50 do 100 m2 znaša 281,61 EUR (10,43 EUR x 27 mesecev), za lokal O. - prostor v izmeri od 50 do 100 m2 pa s 30 % popustom 160,62 EUR (7,301 EUR x 22 mesecev). Skupaj nadomestilo po točki 2.b skupnega sporazuma, ki pripada tožeči stranki, znaša 442,23 EUR. Glede na deliktno naravo zahtevka za plačilo nadomestila, pa tožeča stranka ni upravičena zahtevati plačila 8,5 % DDV, ki ji ga je sodišče prve stopnje prisodilo, saj se od odškodnin davek na dodano vrednost ne obračunava in ne plačuje (3). Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova plačila nadomestil v višini 467,52 EUR, kar presega znesek, do katerega je tožeča stranka upravičena. Ker pa sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni posegalo (359. člen ZPP).

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi moralo upoštevati, da je toženka v okrepčevalnici Q. predvajala glasbo z uporabo glasbenega stolpa, saj teh trditev tožeča stranka v tožbi ni navedla. Tudi pritožbene trditve o napačni določitvi obdobja, ki se nanaša na vtoževane obveznosti toženke, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi glede vtoževanega obdobja sledilo tožbenim trditvam, pri čemer je tožeča stranka v tožbi navedla, da vtožuje za lokal Q. nadomestilo za 27 mesecev, za O. pa nadomestilo za 22 mesecev ob upoštevanju zastaralnih rokov (točka IV. tožbe). Sodišče prve stopnje je tožbenim trditvam v celoti sledilo. Ker je sodišče pri odločitvi vezano na trditveno podlago, ki jo ponudijo stranke, tožeča stranka pa trditev o predvajanju glasbe z uporabo glasbenega stolpa in zahtevka za plačilo nadomestil za daljše obdobje ni pravočasno podala, s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Gre za nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP).

Civilna kazen

17. 3. odstavek 168. člena ZASP ureja posebni položaj, v katerem je bila kršena pravica namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi v tem primeru je računska osnova za izračunavanje civilne kazni nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. V poštev pa pride le, kot že na podlagi 2. odstavka 168. člena ZASP, nadomestilo za zakonito uporabo. Nobenega razloga namreč ni, da bi za izjemno situacijo, ki nastane zaradi namernega ali iz hude malomarnosti storjenega kršenja pravice, veljal kakšen drug obračunski temelj, kot za kršitev iz (navadne) malomarnosti.

18. Zakonodajalec je predpisal možnost izreka civilne kazni v razponu, da je omogočil sodišču tehtanje ravnanja posameznega kršilca in s tem odločitve o višini civilne kazni, upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera. Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi razlogom v 7. točki izpodbijane sodbe, da je predlagana višina civilne kazni (200%) previsoka in je zato sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno priznalo „le“ 100% civilno kazen. Zakonodajalec je ravno zato predpisal možnost izreka civilne kazni v razponu, da je omogočil sodišču tehtanje ravnanja posameznega kršilca in s tem odločitve o višini civilne kazni, upoštevajoč okoliščine vsakega posameznega primera. Ker gre za prvo dejanje (kršitev obveznosti plačila nadomestila) tožene stranke, je po oceni pritožbenega sodišča izrečena civilna kazen v višini 100 % nadomestila v obravnavanem primeru primerna. Če pa bo tožena stranka še naprej kršila svojo obveznost plačila nadomestila, pa bi bila primerna višja civilna kazen, kot je bila prisojena v tem postopku.

Stroški terenske kontrole

19. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke glede zavrnitve zahtevka za povrnitev stroškov, ki so tožeči stranki nastali s terenskim preverjanjem tožene stranke, kot izhajajo iz priloženega stroškovnika podizvajalca. Tožeči stranki so navedeni stroški nastali v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti po 146. členu ZASP, ker je tožeča stranka preverjala, ali tožena stranka predvaja fonograme in izpolnjuje obveznosti določene z ZASP, ne pa zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Zato med nastalimi stroški terenskega preverjanja in kršitvenim ravnanjem tožene stranke ni neposredne vzročne zveze. Stroški preverjanja tožene stranke so po vsebini stroški, ki so nastali pred pravdo v zvezi z njeno pripravo, zato tožeča stranka povračila teh stroškov ne more zahtevati po pravilih za povračilo škode po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, temveč le v okviru potrebnih stroškov postopka. Kriteriji za priznavanje tovrstnih stroškov pa so neposredna zveza s predmetom spora, razumen obseg tovrstnih stroškov, nemožnost preprostejšega in cenejšega pridobivanja informacij in podobno (primerjaj Nina Betetto, komentar 155. člena Zakona o pravdnem postopku, 2. knjiga, stran 38, točka 9., Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006). Po oceni pritožbenega sodišča pa tožeča stranka v zvezi z navedenimi kriteriji ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Navajala je le, da je v zvezi s terenskim preverjanjem utrpela stroške po stroškovniku podizvajalca. Zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

Odločitev o stroških postopka

20. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem se tožeča stranka pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških, kot posledici nepravilne odločitve sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu izpodbijane odločbe, saj je odločitev sodišča prve stopnji o glavni stvari pravilna.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo DDV od opravljenih odvetniških storitev po 20 % stopnji, ker je v času izdaje izpodbijane sodbe za odmero DDV veljala 22 % stopnja. Obveznost obračuna DDV v skladu z določbo prvega odstavka 33. člena ZDDV-1 nastane, ko so storitve opravljene. Zato v zvezi z določitvijo trenutka, kdaj in po kateri stopnji je treba obračunati DDV ni pomemben datum izdaje sklepa sodišča o stroških, temveč datum, ko je bila storitev opravljena. V obravnavanem primeru pa je bila storitev opravljena ob vložitvi tožbe dne 15.12.2011, ko je pooblaščenec tožeče stranke priglasil nagrado za postopek in DDV, takrat pa je za odmero DDV od odvetniških storitev veljala stopnja 20 %.

22. Ker ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni zaznalo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, kot izhaja iz izreka, potrdilo (353. člen ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.

(1) Ur. l. RS, št. 68/2005.

(2) Ur. l. RS, št. 107/2006.

(3) 13. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. list RS št.102/2012-čistopis besedila), po katerem se med drugim za plačilo odškodnine šteje tudi plačilo pogodbene kazni.


Zveza:

ZASP člen 130, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 159, 159/4, 168, 185, 185/1, 185/2.
ZPP člen 311, 311/1.
Datum zadnje spremembe:
02.07.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY3NDcz