<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep I Cpg 149/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CPG.149.2012

Evidenčna številka:VSL0076542
Datum odločbe:12.03.2013
Senat, sodnik posameznik:Andreja Strmčnik - Izak (preds.), Lidija Leskošek Nikolič (poroč.), Mateja Levstek
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:temelj zahtevka - pogodba - neupravičena obogatitev - dodatna dela trditveno in dokazno breme - uravnotežena porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena

Jedro

Stranke imajo dolžnost, da se korektno in vestno pravdajo, da navedejo samo tista pravno relevantna dejstva, ki bodo pripomogla k razjasnitvi spornega razmerja, razčiščevanju odprtih vprašanj in da za ta dejstva predložijo primerne in ustrezne dokaze. Sodišče pri dokazni oceni neizogibno ocenjuje tudi ta vidik pravdanja in je gotovo, da bo pavšalnim, vsebinsko praznim trditvam, ki ne vodijo k razrešitvi spornega razmerja in o njem ne povedo nič, ali trditvam, katerih namen je zgolj prevaliti trditveno in dokazno breme na nasprotno stranko, podelilo manjšo težo. V konkretnem primeru se je tožena stranka branila zgolj z zanikanjem dejstev, ki jih je navajala tožeča stranka, sama pa k razjasnitvi spornega razmerja ni prispevala nič konstruktivnega, čeprav bi glede na okoliščine primera lahko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 1.387,96 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 88.301,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 48.276,93 EUR od 1. 1. 2006 do plačila in od zneska 40.024,64 EUR od 26. 3. 2006 do plačila (2. točka izreka). V pobot uveljavljani zahtevek tožene stranke, da ji je tožeča stranka dolžna plačati 79.096,93 EUR, je sodišče zavrnilo (3. točka izreka), toženi stranki pa je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 7.55254 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskem sodišču v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je bilo materialnopravno stališče prvostopnega sodišča, da je bilo treba tožbeni zahtevek obravnavati na pogodbeni podlagi (na kateri ga je tožeča stranka tudi uveljavljala). Četudi se je sodišče prve stopnje sklicevalo le na podizvajalsko pogodbo št. 1-04-05, ki sta jo dne 1. 4. 2005 sklenili pravdni stranki (priloga A2 spisa, v nadaljevanju: pogodba), iz razlogov sodbe smiselno izhaja, da se predmetni spor nanaša na plačilo dodatnih del, to je dela, ki v tej pogodbi niti količinsko niti vrednostno niso zajeta, pač pa jih je tožeča stranka opravila po dodatnih naročilih tožene stranke v zvezi s to pogodbo. Niti trditvena tožbena podlaga, niti v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne odkazuje na uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi, prav tako tudi ne določilo 7. člena pogodbe, na katerega opozarja pritožba. Prav ima tožeča stranka (v odgovoru na pritožbo), da je bil namen in smisel v 7. členu pogodbe zapisanega dogovora, da se bo sklenil dodatek k pogodbi za obseg del, ki cenovno preseže 10 % pogodbene vrednosti, le v varovanju tožeče stranke kot izvajalca pred naročilom nesorazmernega obsega nepredvidenih, manjkajočih, presežnih oz. dodatnih del, ki bi jih bila dolžna opraviti po pogodbenih fiksnih cenah. Nikakor pa ta določba ne pomeni, da morebitni ustni dogovori med strankama o izvedbi dodatnih del nad 110 % pogodbene vrednosti, ne bi imeli nikakršne veljave. Sicer pa je že iz samih trditev tožene stranke, da je tožeči stranki plačala 436.081,23 EUR (ob pogodbeno dogovorjeni vrednosti del v višini 185.277,00 EUR), jasno razvidno, da je tožena stranka dodatna dela na objektu naročevala in da jih je tožeča stranka izvajala. Ker je slednje potrdila tudi v postopku zaslišana priča (J.F., vodja gradbišča), je bila odločitev prvostopnega sodišča, da je temelj zahtevka (naročilo in izvedba dodatnih del) podan, povsem pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je za sprejem zgoraj navedenega zaključka izvedlo tudi vse potrebne dokaze, ki jih je pravilno ocenilo. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi moralo zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke P.B., ki naj bi edini točno vedel, kaj je naročil pri tožeči stranki, pritožbeno sodišče pripominja, da gre za pritožbeno novoto. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji dokaza z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika ni konkretizirano in substancirano predlagala. Dokazi se ne izvajajo v informativne namene, t.j. zato, da bi sodišče šele z njimi izvedelo za pravno relevantna dejstva. Trditve o tem, katera dodatna dela je direktor tožene stranke naročil pri tožeči stranki, bi zato tožena stranka morala podati pravočasno.

7. V postopku na prvi stopnji je bil zlasti sporen obseg (in vrednost) dodatnih del na objektu. Prvostopno sodišče je navedeno odločitev pravilno oprlo na ugotovitve v tem postopku imenovanega izvedenca. Res je bil izvedenec pri ugotavljanju obsega in količine opravljenega dela z ozirom na pomanjkljivo listinsko dokumentacijo v spisu omejen, kar nujno pomeni, da so njegove ugotovitve samo približne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da do večjega približka k materialni resnici glede na dejanske okoliščine primera ni mogoče priti. Izvedenec ni razpolagal niti z gradbenim dnevnikom oziroma knjigo obračunskih izmer, niti z drugo gradbeno dokumentacijo (PID in PGD), kar vse bi šele omogočilo natančnejši in verodostojnejši izračun količine in obsega dodatnih del. Vendar pa je odgovornost za nepredložitev gradbenega dnevnika sodišče prve stopnje naprtilo toženi stranki, ker je sledilo trditvam tožeče stranke, da je toženi stranki poslala gradbene dnevnike, da pa jih le-ta ni vrnila, kar je smiselno potrdila tudi v postopku zaslišana priča. Tudi izmera prostorov, katere opustitev pritožnik očita izvedencu, k boljšemu rezultatu ne bi pripomogla. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da izmera prostorov sama po sebi ne vodi k nikakršnim relevantnim zaključkom. Šele na podlagi primerjave z referenčnimi podatki v PGD in PID bi bilo mogoče razbrati, kaj je bilo na objektu naknadno porušeno, spremenjeno, dodano ali odvzeto.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno in uravnoteženo porazdelilo trditveno in dokazno breme med pravdnima strankama. Pri tem je treba opozoriti na dolžnost vseh strank, da se korektno in vestno pravdajo, da navedejo samo tista pravno relevantna dejstva, ki bodo pripomogla k razjasnitvi spornega razmerja, razčiščevanju odprtih vprašanj in da za ta dejstva predložijo primerne in ustrezne dokaze. Sodišče pri dokazni oceni neizogibno ocenjuje tudi ta vidik pravdanja in je gotovo, da bo pavšalnim, vsebinsko praznim trditvam, ki ne vodijo k razrešitvi spornega razmerja in o njem ne povedo nič, ali trditvam, katerih namen je zgolj prevaliti trditveno in dokazno breme na nasprotno stranko, podelilo manjšo težo. V konkretnem primeru se je tožena stranka branila zgolj z zanikanjem dejstev, ki jih je navajala tožeča stranka, sama pa k razjasnitvi spornega razmerja ni prispevala nič konstruktivnega, čeprav bi glede na okoliščine primera lahko. Lahko bi podala konkretizirane trditve o tem, katera (dodatna dela) je tožeči stranki naročila in predložila tudi ustrezne dokaze. Končno je bila dolžna po pogodbi tožečo stranko kot izvajalca sproti nadzirati in je s tem namenom tudi določila nadzornika (5. člen pogodbe), morebitne pomanjkljivosti pa tudi sproti dokumentirati. Lahko bi predložila gradbeno dokumentacijo, vsaj tisto, ki je nesporno v njeni posesti (PID, PGD).

9. Pravilna je bila tudi odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi pobotnega ugovora, ki ga je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo. Pritrditi je njegovemu zaključku, da za povrnitev stroškov čiščenja gradbišča ni podlage v pogodbi, saj le-ta v 6. členu določa le dolžnost izvajalca, da z objekta odstrani ves odpadni material. Če tožeča stranka, kot trdi pritožba, te dolžnosti ni izpolnila, bi jo bila v prvi vrsti dolžna tožena stranka k temu pozvati. Tožena stranka prav tako ni dokazala, da je o cesiji terjatve, ki jo je v tem postopku uveljavljala v pobot, tožečo stranko pravočasno obvestila.

10. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka je zaradi neuspela s pritožbo dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini sestave odgovora po odvetniški tarifi iz leta 2003 v višini 1.500 točk, 20 % DDV in takse za odgovor v višini 561,76 EUR.


Zveza:

ZPP člen 212, 213.
Datum zadnje spremembe:
12.08.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU2MTQy