<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2545/2011
ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.2545.2011

Evidenčna številka:VSL0062779
Datum odločbe:18.01.2012
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:nadomestilo za uporabo avtorskega dela - male avtorske pravice - uporaba tarife - pogodba - neupravičena obogatitev - zastaranje

Jedro

Pomanjkanje pogodbene ureditve plačevanja nadomestil še ne pomeni, da nadomestil za uporabo ni potrebno plačati, saj gre za neupravičeno pridobitev koristi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54568/2009 z dne 29. 04. 2009 v prvem odstavku izreka razveljavi glede zneska 3.065,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 04. 2009 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne ter tako, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje pravdne stroške.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba (tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54568/2009 z dne 29. 04. 2009 v veljavi v prvem odstavku izreka glede zneska 283,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 04. 2009 dalje do plačila in v celotnem tretjem odstavku izreka).

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54568/2009 z dne 29. 04. 2009, in sicer v prvem odstavku izreka glede zneska 3.348,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 04. 2009 in v celotnem tretjem odstavku izreka. Zaradi umika tožbe pa je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo glede glavnice v znesku 3.745,46 EUR in v tem delu postopek s sklepom ustavilo. Z izpodbijano sodbo je še odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 1.911,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo predlagano zaslišanje prič D. Č. in D. B. glede izstavljenih računov na podlagi pogodb, kršilo postopkovna pravila. Računa z dne 12. 01. 2005 in 26. 02. 2005 nista bila izstavljena na podlagi pogodb, kar je zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnik pa ni niti zatrjeval niti dokazal elementov neupravičene obogatitve. Zato je zaključek sodišča prve stopnje o neupravičeni obogatitvi in posledično o petletnem zastaralnem roku zmoten. Nadalje navaja, da tožnik vtožuje razliko med plačili, ki jih je opravila na podlagi Pravilnika o priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik 1998), in nadomestilom, ki ga je tožnik izračunal po Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 138/2006 (v nadaljevanju Pravilnik 2006). S tem, ko je prerekala veljavnost Pravilnika 2006, je prerekala tudi način tožnikove valorizacije. Tako se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dopustno tarifne vrednosti valorizirati na podlagi 11. člena Pravilnika 1998. Tožnik je upravičen do plačila le v višini tarife po Pravilniku 1998. V skladu s četrtim odstavkom 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 43/04 – v nadaljevanju ZASP-B) 11. člen Pravilnika 1998 ni del skupnega sporazuma, zato ga ni mogoče uporabljati. Tudi v skladu s sodno prakso je edina veljavna tarifa tista, ki je določena v tarifnem delu Pravilnika 1998, saj je bila samo ta sprejeta skladno z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 94/2004 – v nadaljevanju ZASP). Zaključuje, da tožbeni zahtevek za plačilo razlike med plačili, ki jih je opravila na podlagi Pravilnika 1998, in nadomestilom po Pravilniku 2006 ni utemeljen, zato ga je potrebno zavrniti.

3. Tožnik je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo predlagano zaslišanje prič D. Č. in D. B., kršilo postopkovna pravila, je neupošteven, saj toženka te kršitve do konca glavne obravnave ni uveljavljala, zato se v pritožbi nanjo ne more več sklicevati (286. b člen ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben. Omenjeni priči naj bi izpovedali o izstavljenih računih na podlagi pogodb. Dejstvo, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba ali ne oziroma v katerem obdobju je bila pogodba sklenjena, pa je glede toženkine obveznosti plačevanja avtorskega nadomestila povsem nerelevantno, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Materialne avtorske pravice varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela in primerkov svojega dela. Uporaba avtorskega dela je dopustna le, če je avtor ustrezno prenesel materialno avtorsko pravico (21. člen ZASP). Uporabniki avtorskih del lahko kadar koli zahtevajo sklenitev pogodbe s kolektivno organizacijo (tožnikom) o neizključnem prenosu pravic za uporabo del iz repertoarja kolektivne organizacije v skladu z veljavno tarifo (158. člen ZASP). Vendar pa pomanjkanje pogodbene ureditve plačevanja nadomestil še ne pomeni, da nadomestil za uporabo ni potrebno plačati. Gre namreč za neupravičeno pridobitev koristi. Pravna podlaga za obveznost plačila nadomestila je tako v določilu 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim je tisti, ki tujo stvar uporabi v svojo korist, imetniku dolžan nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe. Navedeno določilo se smiselno uporablja tudi za uporabo tuje pravice, tudi avtorske (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 511/2004 in odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1449/2009, II Cp 2229/2010, II Cp 2216/2005, II Cp 24/2009, I Cp 4278/2010). Tisti, ki je zaščitena avtorska dela uporabil brez dovoljenja, mora tako plačati avtorjem oziroma zanje tožniku nadomestilo koristi od uporabe. Obveznost plačila nadomestil pa izhaja tudi iz določil ZASP, in sicer 146. člena v povezavi s 147. členom ZASP, ki tožniku med drugim nalaga, da izterjuje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev, in 81. člena ZASP, ki določa, da se, če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, to določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.

7. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in kot to navaja pritožba, računa z dne 12. 01. 2005 (v znesku 169,49 EUR) in dne 26. 02. 2005 (v znesku 114,10 EUR) nista bila izstavljena na podlagi pogodb. Ker toženka ni zanikala uporabe avtorskih del, na katera se nanašata ta dva računa, je bila, kot že povedano, na račun uporabe avtorskega dela brez plačila neupravičeno obogatena, tožnik pa, ker ni prejel plačila za izvajana glasbena dela, prikrajšan. Za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve pa velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in tako, ker terjatvi iz navedenih računov nista zastarali, pravilno obdržalo prvi odstavek izreka sklepa o izvršbi v veljavi za v teh računih zahtevana zneska (torej v skupnem znesku 283,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

8. Pritožba pa pravilno navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o višini avtorskega nadomestila (glede vtoževanih računov po 01. 01. 2007) opreti na tarifo iz Pravilnika 1998. V ZASP (Ur. l. RS, št. 94/2004), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije (tožnik) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij, skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo (156. člen ZASP). V prehodnih določbah ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/04) pa je določeno, da se tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je enostransko sprejel Pravilnik 2006, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožnik je to storil v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno.

9. V 11. členu Pravilnika 1998, na katerega se sklicujeta tožnik in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar je to normativni del pravilnika in ta ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 160/2011).

10. ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2004, torej 6 let po uveljavitvi Pravilnika 1998. Stopnja inflacije v tem obdobju je znašala 48,3%. Tožnik je imel v tem obdobju možnost, da bi spremenil tarifo neodvisno od uporabnikov avtorskih del (z odobritvijo Urada RS za intelektualno lastnino). Če je tožnik po uveljavitvi ZASP-B poskušal doseči spremembo veljavne tarife, pa mu to zaradi nepripravljenosti organizacij uporabnikov ni uspelo, pa je imel možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve.

11. Toženka je zahtevana avtorska nadomestila za obdobje po 01. 01. 2007 tekom te pravde (dne 12. 01. 2010) plačala v višini, kot je določena v tarifi Pravilnika 1998, česar tožnik, ki je za tako plačani znesek tudi umaknil tožbo, ni prerekal (navajal je namreč le, da bi morala toženka v skladu s Pravilnikom 1998 upoštevati tudi valorizacijo, kar pa, kot rečeno, ne drži). Ker torej tožnik ni zanikal, da je toženka obveznost plačila avtorskega nadomestila v obdobju po 01. 01. 2007 poravnala v višini, kot jo določa veljavna tarifa Pravilnika 1998, je šteti, da je toženka svojo obveznost do tožnika za to obdobje v celoti poravnala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožnik torej ni upravičen do plačila po delnem umiku tožbe še zahtevanega zneska 3.065,03 EUR z obrestmi, ki naj bi predstavljal valorizacijo tarife iz Pravilnika 1998. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prvi odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54568/2009 z dne 29. 04. 2009 razveljavilo glede zneska 3.065,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 04. 2009 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alinea 358. člena ZPP).

12. V ostalem (v prvem odstavku izreka navedenega sklepa o izvršbi glede nadomestila v znesku 283,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 04. 2009 dalje do plačila, ki temelji na računih izdanih v letu 2005 in je torej obračunano v skladu s tarifo Pravilnika 1998, ter v celotnem tretjem odstavku izreka sklepa o izvršbi - glede izvršilnih stroškov tožnika v znesku 36,00 EUR) pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v tem nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, tako da je v tem delu ostal sklep o izvršbi v veljavi (353. člen ZPP).

13. Glede na takšno spremembo izpodbijane sodbe, ko je torej tožnik uspel le s sorazmerno majhnim delom po delnem umiku tožbe še zahtevanega denarnega zneska, upoštevaje dejstvo, da je tožnik delno umaknil tožbo po toženkinem plačilu nespornega dela vtoževanega zneska (ki predstavlja približno polovico vtoževanega zneska), je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tako, da je odločilo, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 158. člena ZPP).

14. Tožnik krije sam tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj je v pritožbenem postopku v pretežnem delu propadel (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.


Zveza:

ZASP člen 21, 146, 147, 158.
OZ člen 198, 346.
ZPP člen 154, 158, 165.
Datum zadnje spremembe:
11.04.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQyNDYw