<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep I Cp 1228/2011
ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.1228.2011

Evidenčna številka:VSL0057841
Datum odločbe:09.11.2011
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:zamudna sodba - neodpravljiva nesklepčnost tožbe - materialna avtorska pravica - javna priobčitev fonogramov - civilna kazen - nepopolnost tožbe - nedoločenost zahtevka

Jedro

Kršenje avtorskih pravic ima v civilnopravnem razmerju za posledico uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del ali uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine. Opustitev dolžnosti iz 4. odstavka 159. člena ZASP pa ima za posledico le možno sankcijo o kazenskih določbah 2. točke 1. odstavka 185. člena ZASP.

Če sodišče izda zamudno sodbo, se lahko zahteva povrnitev stroškov v petnajstih dneh od njenega prejema.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 5. točki izreka spremeni tako, je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe, poleg že prisojenih stroškov pravdnega postopka v višini 46,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, plačati še 4,00 EUR, skupaj torej 50,52 EUR stroškov pravdnega postopka

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sodbo v 1. točki zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti, v 2. točki je z zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 318,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 113,56 EUR za čas od 02. 12. 2009 dalje do plačila in od zneska 205,34 EUR za čas od 27. 08. 2010 dalje do plačila, v 3. točki je nadalje s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 205,34 EUR za čas od 25. 08. 2010 do 26. 08. 2010, v 4. točki s sklepom zavrglo tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni, v 5. točki izreka pa toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 46,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper 1, 4. in 5. točko izreka izpodbijane sodne odločbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka, in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu odločitev spremeni tako, da bo v zavrnilnem delu izpodbijane sodbe (1. točka izreka) ugodilo zahtevku in toženi stranki naložilo obveznost mesečnega poročanja, v delu, v katerem je zahtevek tožeče stranke zavrglo (4. točka izreka) toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v višini, ki jo bo določilo sodišče samo, ter da bo pravilno odmerilo pravdne stroške tožeče stranke (upoštevaje tudi stroške, priglašene v tej vlogi, ki so nastali do izdaje izpodbijane sodbe) in jih v celoti z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude naložilo v plačilo toženi stranki (5. točka izreka), podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do dne plačila. Tožeča stranka je v zvezi s 1. točko izreka izpodbijane sodbe poudarila, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je že v 185. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) določena sankcija za kršitev obveznosti poročanja po 4. odstavku 159. člena. Sodišče bi moralo pri interpretaciji omenjenega člena upoštevati dejstvo, da zakon ureja tako avtorske kot sorodne pravice, s tem v zvezi pa ločuje izključne in poplačilne pravice. 2. točka 1. odstavka 185. člena ZASP se uporablja zgolj za sankcioniranje kršitve izključne pravice, ne pa poplačilne, kamor sodita pravici iz 121. in 130. člena ZASP, ki ju v tem postopku uveljavlja tožeča stranka. Nadalje tožeča stranka v pritožbi pojasnjuje, da se 2. točka 1. odstavka 185. člena ZASP nanaša na kršitev dolžnosti pošiljanja sporedov uporabljenih del, medtem ko 4. odstavek 159. člena ne govori o sporedih, temveč o podatkih uporabljenih varovanih del, ki jih je enkrat mesečno potrebno posredovati tožeči stranki. Podatki pa so širši pojem od sporedov in zato za prekršek po 2. točki 1. odstavka 185. člena ZASP odgovarjajo le tisti, ki so zavezani za pošiljanje sporedov oziroma tisti, ki sporede oblikujejo in lahko nanje vplivajo. Tožeča stranka nadalje pojasnjuje, da v kolikor bi imel zakonodajalec namen, da sankcionira kršitev dolžnosti pošiljanja vseh podatkov, in ne le sporedov, bi zagotovo tako zapisal. Tožeča stranka s tem v zvezi še pojasnjuje, da je sistem kolektivnega uveljavljanja pravic institut v prid uporabnikom, da se jim ni potrebno dogovarjati z vsakim posameznim imetnikom sorodnih glasbenih pravic posebej, medtem ko stališče sodišča prve stopnje nakazuje na drugačen sistem, in sicer, da morajo imetniki pravic na podlagi zakona prepustiti svojo zasebno lastnino v uporabo uporabnikom, po drugi strani pa bi morali slednje še sami iskati po terenu. Zato je primarna obveznost vsakega uporabnika, da sporoči svojo uporabo. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev iz 14. točke 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s tem, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodne odločbe pomanjkljivo navajalo, da tožena stranka ni sklenila pogodbe in ni plačevala nadomestila, do navedb tožeče stranke glede neizpolnjevanja obveznosti poročanja pa se sploh ni opredelilo in zato v tem delu odločitve prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti. Glede 4. točke je tožeča stranka poudarila, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo glede plačila civilne kazni napačno uporabilo materialno pravo in posledično zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je zahtevek tožeče stranke zavrglo. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v tem delu nepravilna in nezakonita. Tožeča stranka je med drugim tudi ponovno poudarila, da višine civilne kazni sama ne more določiti, ampak lahko predlaga kvečjemu izrek v razponu, kot ga določa ZASP. Višino civilne kazni lahko določi le sodišče v skladu s 4. odst. 168. čl. ZASP. Tožeča stranka meni, da njen zahtevek sicer ni zneskovno določen, a je določljiv, izrek civilne kazni je določen po ZASP v razponu od 0 do 200 odstotkov, tožeča stranka pa je predlagala izrek kazni v maksimalnem zakonskem obsegu. V zahtevku je jasno izpostavljeno, da tožeča stranka predlaga izrek kazni v dvakratniku dosojenega nadomestila za celotno vtoževano obdobje. Zahtevek je tako določljiv, sodišče pa bo moralo odločiti, v kakšni meri je podana krivda tožene stranke in temu primerno določiti tudi višino civilne kazni. Glede 5. točke izreka izpodbijane sodne odločbe pa tožeča stranka meni, da sodišče prve stopnje o stroških postopka še ne bi smelo odločati, saj se je postopek zaključil z izdajo zamudne sodbe, katere pa tožeča stranka ni bila dolžna predvideti, zaradi česar je v skladu s sodno prakso treba glede odločitve o stroških uporabiti 7. odstavek 163. člena ZPP in tožeči stranki dopustiti 15 dnevni rok za priglasitev stroškov, ki so nastali po prejemu izpodbijane sodbe. V skladu s tem naknadno zahteva še povrnitev stroškov, ki jih do izdaje zamudne sodbe še ni priglasila. Odločitev sodišča prve stopnje pa je v tem delu tudi sicer nepravilna, ker 20 % DDV ni obračunalo glede na celotno vrednost odvetniške storitve, kot to določa veljavni Zakon o odvetniški tarifi (tar. št. 6007, 1. točka). Sodišče pa tožeči stranki tudi ni priznalo plačila sodne takse, niti se o tem v obrazložitvi ni izreklo, s čemer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek iz 1. točke tožbe, ki se nanaša na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju lastne dejavnosti, zavrnilo in zavrnitev utemeljilo na neodpravljivi nesklepčnosti tožbe (4. odstavek 318. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi uveljavlja drugačno interpretacijo določbe 4. odstavka 159. člena v povezavi z 2. točko 1. odstavka 185. člena ZASP, so tako materialnopravno zmotne. Pritožbeno sodišče je enako materialnopravno stališče že zavzelo v drugih postopkih, v katerih je bil predmet odločanja istovrsten tožbeni zahtevek tožeče stranke (1) in nobenega razloga ni, da bi v tem primeru od njega odstopilo. Res je, da ZASP v 4. odstavku 159. člena uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, nalaga dolžnost enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Ta dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del ter uresničevanja materialnih avtorskih upravičenj. Opustitev te dolžnosti pa je opredeljena kot prekršek, ki se sankcionira z denarno globo (2. točka 1. odstavka 185. člena ZASP). Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno stališče, da tožeča stranka te dolžnosti tožene stranke ne more uveljavljati kot njeno pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Tožeča stranka ima namreč kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni). Zgolj s pritožbenim sklicevanjem na to, da se zakonsko besedilo v 2. točki 1. odstavka 185. člena ZASP nanaša le na neizpolnitev obveznosti do pošiljanja sporedov, ki so po pritožnikovem mnenju ožji pojem od pojma „podatki“, ni mogoče utemeljiti stališča, da ima tožeča stranka zaradi neizpolnjevanje predpisane obveznosti iz 4. odstavka 159. člena ZASP pravico le-to uveljavljati kot civilnopravni zahtevek v pravdi. Ker se 2. točka 1. odstavka 185. člena ZASP izrecno sklicuje tudi na kršitev 4. odstavka 159. člena ZASP, je jasno, da je sankcioniranje za prekršek z globo predvideno tudi za kršitev tam določene obveznosti, ki pa je v neizpolnitvi pošiljanja podatkov. Poleg tega pa pritožbeno sodišče med neizpolnitvijo obveznosti do predložitve podatkov po 4. odstavku 159. člena ZASP in neizpolnitvijo obveznosti do pošiljanja sporedov iz 1. in 3. odstavka 159. člena ZASP ne vidi nobene vsebinske razlike. V obeh primerih gre namreč za kršitev obveznosti s strani uporabnikov in ni logično, da bi bile posledice kršitev različne. Prav tako pa sme sodišče toženi stranki naložiti, da opravi določeno dejanje, le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave (1. odstavek 311. člena ZPP).

6. Ker ugotovljene nesklepčnosti v zahtevku, kot ga je uveljavljala tožeča stranka, ni mogoče odpraviti, se izkaže kot pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v tem delu na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP zavrnilo.

7. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, s katerim tožeča stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodba prvega sodišča vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in je posledično njen preizkus mogoč. V konkretnem primeru je bil zahtevek v tem delu, kot je bilo zgoraj obrazloženo, zavrnjen zaradi neodpravljive nesklepčnosti (nesklepčen je zahtevek, ko iz trditev v tožbi ne izhaja posledica, ki jo stranka z zahtevkom uveljavlja). Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, se zatrjevano dejstvo, da tožena ni izpolnjevala obveznosti poročanja, šteje za resnično in se ne ugotavlja, posebno nadaljnje opredeljevanje sodišča do njega pa ni bilo potrebno, saj na odločitev ni mogel vplivati. Tudi sicer bi izostanek opredelitve sodišča do (bistvenih) trditev tožeče stranke lahko predstavljal zgolj kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ki pa je pritožnik ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

8. Zmotno in brez pravne podlage je v pritožbi ponovljeno stališče, da za uveljavljanje civilne kazni po 4. odst. 168. čl. ZASP tožeča stranka njene višine ne more določiti, temveč lahko predlaga le njen izrek v razponu od 0 do 200 odstotkov. Sodišče prve stopnje je po prejemu tožbenega zahtevka pravilno pozvalo tožečo stranko, da v tem delu tožbo popravi tudi tako, da navede znesek civilne kazni. Ker tožeča stranka kljub pozivu takšne nepopolne tožbe ni popravila, jo je sodišče v tem delu upravičeno zavrglo v skladu z 5. odst. 108. člena ZPP. Po 3. in 4. odst. 168. člena ZASP je sodišče sicer pri odločanju res dolžno upoštevati vse okoliščine primera in jo določiti v višini dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za zakonito uporabo pravic po tem zakonu, vendar to ne pomeni, da tožeča stranka lahko postavi nedoločen denarni zahtevek iz katerega ni razvidna niti višina glavnice. Določnost zahtevka je namreč procesna predpostavka za njegovo (meritorno obravnavo). Tožeča stranka bi torej morala oblikovati ustrezen, konkretno opredeljen zahtevek, kar v primeru denarne terjatve terja navedbo določenega zneska denarja, sodišče pa bi nato o tako postavljenem zahtevku, z upoštevanjem zakonskih kriterijev, odločilo.

9. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno odmerilo njene pravdne stroške. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) (2) se namreč davek na dodano vrednost obračuna od celotne vrednosti odvetniške storitve, ki vključuje tako storitev samo, kot tudi materialne stroške, ki so bili potrebni za takšno storitev. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki priznalo stroške sestave tožbe v višini 22,10 EUR ter stroške za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, znesek davka pa obračunalo od vsote navedenih zneskov, kar pomeni, da je tožeči stranki iz tega naslova priznalo 8,42 EUR, tj. 4,00 EUR več kot sodišče prve stopnje. Pravilno odmerjeni stroški tožeče stranke tako znašajo 50,52 EUR, zaradi česar je sodišče druge stopnje odločitev iz 5. točke sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da ima stranka v primeru izdaje zamudne sodbe pravico do povrnitve stroškov v skladu s 7. odst. 163. čl. ZPP in jih torej lahko priglasi v 15 dneh od prejema zamudne sodbe (3). Ker pritožnik te stroške v pritožbi priglaša, je zato ta del pritožbe šteti kot pravočasno zahtevo za njihovo povračilo, o kateri pa bo naknadno odločalo prvo sodišče. Pri tem bo odločilo tudi o zahtevi za povračilo sodne takse, ki pred tem še ni bila priglašena in torej o njej sodišče niti še ni moglo odločiti. Bo pa pri odločanju moralo paziti, da ne bo poseglo v že pravnomočno stroškovno odločitev po tej odločbi in torej priznati tožeči stranki le še morebitno razliko.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo, vendar le glede stranske terjatve (stroški postopka), zato stroške pritožbe krije sama.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Primerjaj odločbe VSL I Cp 684/2011, I Cpg 439/2011, I Cpg 240/2011, I Cpg 115/2011, I Cpg 1455/2010, I Cpg 796/2010.

(2) Ur. l. RS, št. 67/2008.

(3) Betetto N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga. Komentar k 163. členu ZPP.


Zveza:

ZPP člen 163, 163/7,180, 180/1, 318, 318/1, 318/1-3, 318/4, 358, 358-5.
ZASP člen 159, 159/4, 168, 185, 185/2-1.
Datum zadnje spremembe:
10.01.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYxOTQz