<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 3567/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.3567.2009

Evidenčna številka:VSL0059489
Datum odločbe:16.12.2009
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kršenje avtorskih pravic - povrnitev škode - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic

Jedro

Tožeča stranka, ki ji je poverjeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic, je upravičena zahtevati civilno kazen zaradi kršenja avtorskih pravic, vendar njen zahtevek, ki ga utemeljuje s plačilno nedisciplino pri izpolnjevanju pogodbene obveznosti, ni utemeljen. S 3. odstavkom 168. člena ZASP predpisana sankcija je po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki se glede na določilo 3. odstavka 247. čl. OZ ne more dogovoriti za denarne obveznosti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje

Pritožbi tožeče stranke zoper stroškovni del izreka se ugodi in odločitev o stroških postopka (četrti odstavek izreka) spremeni tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, v ostalem pa se tudi pritožba tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi 1. in 3. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2006/06315 z dne 15.6.2006, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila 2.165.185,00 SIT (9.035,16 €) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 52.191,85 SIT (217,79 €) izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 18.070,00 € civilne kazni. Tožeči stranki je naložilo obveznost plačila 797,39 € stroškov tožene stranke.

Pritožujeta se obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbi v celoti ugodeno, podredno pa razveljavitev zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Nasprotuje ugotovitvi, da tožeča stranka za uveljavljanje civilne kazni ni aktivno legitimirana. Opozarja, da je sodišče dobesedno sledilo določbi 146. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-UPB3 - Ur. l. RS, št. 16/2007 - v nadaljevanju ZASP). Sklicuje se na 72. čl. in na 3. odstavek 168. čl. ZASP, ki določa, da upravičenec lahko zahteva plačilo civilne kazni. V primeru, ko uporabnik krši avtorske pravice širokega kroga upravičencev, kateri lahko samo kolektivno uveljavljajo svoje pravice, je logično, da civilne kazni kot sankcije ne more uveljavljati vsak avtor posamezno. Trdi, da sodba odreka aktivno materialnopravno legitimacijo tožeči stranki, zakon pa avtorjem. Plačilo honorarja je predpostavka za dopustno uporabo del, zavarovanih z malimi avtorskimi pravicami in uporabnik, ki ne plača zneska po pogodbi, krši avtorjeve materialne pravice in če jih krši namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo civilne kazni, ne glede na to, ali je zaradi kršitve utrpel premoženjsko škodo ali ne. Poleg stopnje krivde je treba upoštevati še dolgotrajnost kršitev in dejstvo, da toženec z javnim priobčevanjem zasleduje dobiček. Pomemben je tudi generalno preventivni učinek kazni. Trdi, da tožena stranka že več let z najmanj hudo malomarnostjo nepretrgoma krši materialne avtorske pravice. Meni, da bi izrečena civilna kazen vplivala na toženo stranko, da ne bi ponavljala kršitev, od kršitve pa bi odvrnila tudi druge potencialne kršilce. Osnova za civilno kazen je izpolnitveni zahtevek, kot bi veljal, če ne bi bilo kršitve, povečan za 200 %. Odločitvi o stroških postopka pa oporeka, ker pri odmeri ni bila uporabljena Tarifa o pravnih storitvah.

Tožena stranka se pritožuje zoper tisti del sodbe, s katerim je sklep o izvršbi vzdržan v veljavi. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tudi v tem delu zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev sodbe v temu delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da pri svojem poslovanju ni izkoriščala avtorskih del, za uveljavljanje katerih je tožeča stranka kot kolektivna avtorska organizacija upravičena. V svojem programu je predvajala dela iz svoje produkcije, za predvajanje videospotov druge produkcije pa je imela dovoljenje in pridobljene pravice s strani producentov. Trdi, da pogodba z dne 2.6.2009 ni veljavna, ker se odložni pogoj iz 11. in 12. čl. ni izpolnil. Izpolnitev odložnega pogoja je materialnopravno vprašanje, glede katerega je dokazno breme na strani tožeče stranke. Zatrjuje tudi ničnost te pogodbe, ker ne vsebuje njene prave pogodbene volje, zlasti zaradi dne 25.2.2005 sklenjene prisilne poravnave St 4/2005. Pogodba se je sklepala za nazaj, za čas do dne 26.2.2005.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču in opozarja na pritožbeno novoto.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka je uspela z zahtevkom za terjatev, ki je bila dogovorjena s pravnim poslom - Pogodbo o uporabi glasbenih neodrskih del v programih lokalnih in regionalnih televizijskih postaj št. 8281 z dne 2.6.2005 (dokaz A 17). Predmet tožbe je s 6. čl. pogodbe za obdobje od junija 2005 do vključno aprila 2006 dogovorjena obveznost v višini 196.835,00 SIT mesečno, ki se poravna na osnovi računa, ki ga izda Združenje SAZAS. Gre torej za obveznost, ki izvira iz sklenjene pogodbe; z izdanimi računi se je le natančneje določila zapadlost pogodbeno dogovorjene terjatve. Materialna podlaga tega dela zahtevka je torej 239. čl. OZ, ki določa, da je dolžnik dolžan obveznost izpolniti pošteno in v vsem, kot se glasi (pacta sunt servanda).

Toženec bi se zahtevku lahko uspešno uprl, če bi dokazal, da je terjatev bodisi izpolnil bodisi, da je prenehala na drug način ali da sploh ni nastala (1. odstavek 270 čl. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Toženec nasprotovanja zahtevku ne utemeljuje s prenehanjem obveznosti zaradi plačila ali razveljavitve pogodbe. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi napake volje toženec moral uveljaviti s pravočasno postavljenim zahtevkom za razveljavitev pogodbe; pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem da z Zakonom o medijih predpisan pogoj ni sila, na katero bi se tožena stranka lahko sklicevala.

Ničnost tožena stranka uveljavlja z ugovorom, ponovljenim tudi v pritožbi, da s pogodbo dogovorjena terjatev nima podlage, ker avtorskih del, pravice katerih upravlja tožeča stranka, ni uporabljala. Dokazno breme glede tega dejstva je bilo na toženi stranki, ki je dokazovala sedanji način distribuiranja avdiovizualnih del, medtem ko podlage za pogodbeno terjatev, ki izvira iz obdobja od junija 2005 do aprila 2006, ni niti skušala ovreči. Pogodba torej ima dopustno podlago

Šele v pritožbi tožena stranka trdi, da pogodba zaradi neizpolnjenega odložnega pogoja (plačila 422.228,52 SIT) ni stopila v veljavo. Tega dejstva tožnik v postopku na prvi stopnji ni navajal, v pritožbenem postopku pa je zaradi prepovedi pritožbenih novot neupošteven (1. odstavek 337. čl. ZPP).

Iz istega razloga je neupoštevno tudi pritožbeno sklicevanje na dne 25.5.2005 sklenjeno prisilno poravnavo St 4/2005. Zmanjšanja obveznosti zaradi sklenjene prisilne poravnave tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Sicer pa je to njeno sklicevanje že na prvi pogled neupoštevno, saj je pogodbena obveznost, ki je predmet tožbe, nastala šele s sklenitvijo pogodbe - dne 2.6.2005, torej po sklenitvi prisilne poravnave.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Odgovor tožeče stranke na pritožbo ni vplival na razjasnitev zadeve, zato stroški njegove sestave niso bili potrebni in jih je dolžna tožeča stranka nositi sama (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP).

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Zavrnitev zahtevka za plačilo civilne kazni v višini 18.070- € je sodišče prve stopnje utemeljilo z razlogom, da kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic, ki je v pristojnosti tožeče stranke, ne zajema tudi uveljavljanja civilne kazni zaradi kršitve pravic. Tega razloga pritožbeno sodišče ne sprejema, saj je tudi uveljavljanje varstva avtorskih pravic pred sodišči - sem sodi tudi uveljavljanje odškodnine in morebitnih drugih sankcij iz ZASP zoper uporabnike v primeru neupravičene uporabe avtorskih del - izrecno našteto v 146. čl. ZASP, ki taksativno določa dejanja in posle, ki spadajo v v okvir kolektivnega uveljavljanja pravic. (8. točka 1. odstavka). Aktivna legitimacija tožeče stranke izrecno izhaja tudi iz 72. čl. ZASP.

Tožeča stranka je torej upravičena zahtevati civilno kazen zaradi kršenja avtorskih pravic (3. odstavek 168. čl. ZASP). Kršitev avtorske pravice je vsak protipraven poseg v katero od materialnih ali drugih pravic avtorja, pri čemer ni pomembno, ali se uveljavljajo individualno ali kolektivno in ali je do kršitve prišlo v pogodbenem razmerju ali brez pogodbe. Gre za sankcijo, ki je po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ki se glede na določilo 3. odstavka 247. čl. Obligacijskega zakonika ne more dogovoriti za denarne obveznosti.

Tožeča stranka svoj zahtevek za plačilo 18.070,00 € utemeljuje s plačilno nedisciplino tožene stranke, ki jo konkretizira z neplačilom iztoževane, s pogodbo z dne 2.6.2005 dogovorjene terjatve. Take trditvene podlage ni mogoče subsumirati pod kršitev avtorske pravice, sankcionirane s 3. odstavkom 168. čl. ZASP. Razen tega je iz pogodbe z dne 2.6.2005 je razvidno, da sta pravdni stranki zaradi kršitev avtorskih pravic povečali obveznost tožene stranke ravno za obdobje, ki je predmet uveljavljanja v tej pravdi (17 mesecev oz. od 1.6.2005 do 31.10.2006 v višini 60.945,09 SIT mesečno – druga alinea 6. čl. pogodbe). Kolikor pa v vlogah z dne 3.3.2009, 9.4.2009 in 20.5.2009 tožeča stranka navaja tudi druge oblike kršitve pravic (dolgotrajna uporaba avtorskih del brez dovoljenja, neizpolnjevanje zakonskih obveznosti), pa so njene trditve splošne, nekonkretizirane in zato tožba v tem delu nesklepčna.

Ker nepravilna uporaba materialnega prava pri obravnavanju zahtevka za plačilo 18.070,00 €, ni privedla do napačne odločitve, in niso podani niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku tudi pritožba tožeče stranke glede glavne terjatve zavrnjena.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper stroškovni del izreka. Upoštevajoč Tarifo o pravnih storitvah (Ur. list RS, št. 18/2009) in Odvetniško tarifo je tožeča stranka priglasila sledeče potrebne pravdne stroške: sestava treh vlog 300 točk, 200 točk in 150 točk, sodelovanje pooblaščenke na narokih 10.3.2009 200 točk, dne 10.4.2009 75 točk in dne 26.5.2009 200 točk, 2 % oz. 1 % materialni stroški 9,75 €, DDV 105,20 €, skupaj 631,33 €. Njen uspeh v postopku je delen - z zahtevkom za plačilo 9.035,16 € je uspela, z zahtevkom za plačilo 18.070,00 € civilne kazni pa ne. Uspeh tožene stranke pa je ravno obraten – tožena stranka se je uspela ubraniti zahtevku za plačilo civilne kazni, ne pa tudi zahtevku za plačilo 9.035,16 €. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da potrebni stroški tožene stranke znašajo 797,39 €. Upoštevajoč uspeh strank v postopku in dejstvo, da je glavnina stroškov nastala zaradi plačila glavnice 9.035,16 €, je primerno, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji (2. odstavek 154. čl. ZPP).

Tožeča stranka je uspela zgolj s pritožbo zoper sklep o stroških, ne pa tudi s pritožbo zoper odločitev o glavni terjatvi. Njen uspeh je minimalen, zato do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena (154. čl. ZPP).


Zveza:

ZASP člen 72, 146, 146/1, 46/1-8, 168, 168/3.
OZ člen 247, 247/3.
Datum zadnje spremembe:
17.02.2010

Opombe:

P2RvYy02NDkyNw==